Tednik Demokracija

Pred šestimi tedni so muslimanski radikalci razglasili kalifat v delu Iraka in Sirije in se »odlikovali« s celo vrsto zločinov proti človeštvu. Američani z omejeno vojaško akcijo podpirajo nasprotnike kalifata, ki se bojujejo za preživetje.

V Iraku je v zadnjih dneh potekala dokaj močna ofenziva proti džihadistom Islamske države. Kurdskim oboroženim milicam je s podporo ameriških zračnih napadov uspelo iz rok islamističnih skrajnežev prevzeti jez pri Mosulu na severu Iraka. V provinci Anbar zahodno od Bagdada pa so iraške vladne varnostne sile s podporo zmernih sunitskih milic začele protiofenzivo proti skrajnežem. Ameriška letala so prejšnjo soboto v bližini jezu hidroelektrarne izvedla devet napadov, pri čemer so uničila pet oklepnih vozil in devet drugih vozil skrajnežev. Ameriška letala so z napadi na tem območju nadaljevala tudi v nedeljo. Takoj po nizu napadov pa je kurdskim borcem uspelo zavzeti celoten jez, ki so ga sunitski skrajneži osvojili pred nekaj več kot tednom dni. Gre za zelo pomembno geostrateško in ekonomsko zmago, kajti jez na Tigrisu je nujen za proizvodnjo elektrike za večji del tamkajšnje regije in je poleg tega tudi ključnega pomena za namakanje obsežnih kmetijskih površin v provinci Ninive. Njegovo vnovično zavzetje bi bil eden najpomembnejših dosežkov v boju proti Islamski državi, ki je prejšnji mesec osvojila velike dele severa Iraka.

Ob podpori ameriških zračnih napadov kurdske sile poskušajo skrajnežem iz rok prevzeti tudi druge dele ozemlja, ki so jih izgubili v zadnjih tednih. Zadnji konec tedna je bil tako v znamenju ofenzive proti skrajnežem. V Anbarju so se namreč združile iraške varnostne sile in zmerne sunitske milice, ki so v petek podprle ofenzivo proti džihadistom. Skupne sile so požele uspehe zahodno od Ramadija, prestolnice Anbarja. Pridružitev več kot 20 sunitskih plemen vladni strani je morebiti pomemben preobrat v boju proti sunitskim skrajnežem. Tem je na pretežno sunitskem ozemlju na severu in zahodu Iraka junija skoraj brez težav uspelo osvojiti obsežna območja.

Teror nad manjšinami

Skrajneži Islamske države tudi med ofenzivo nasprotnikov še naprej terorizirajo manjšine na osvojenih območjih v Iraku in Siriji. Na vzhodu Sirije so v zadnjih dveh tednih pobili prek 700 pripadnikov enega od tamkajšnjih plemen, na severu Iraka pa približno 100 moških iz vrst jazidov, ki se niso hoteli spreobrniti v islam. Jazidi so posebna kurdska verska skupnost, ki šteje kakšnih sedemsto tisoč članov.

Režiser kultnih akcijskih mojstrovin Nikita, Leon in Peti element predstavlja nenavadno usodo mladenke Lucy, ki po spletu nesrečnih okoliščin pristane v rokah azijske mafije.

Ker jo želijo uporabiti kot mulo za prenos mamil, ji v trebuh všijejo paket neznane substance, ki pa med potjo prodre v Lucyjin krvni obtok. Nenavadna reakcija povzroči, da se Lucyjina možganska sposobnost neizmerno poveča, kar dekle spremeni v izjemo inteligentno in nevarno junakinjo z nadčloveškimi sposobnostmi, ki se želi brez milosti maščevati kriminalcem.

Ko čutiš vse

Lucy, brezskrbno študentko na Tajvanu, partner prepriča, naj dostavi kovček njegovemu poslovnemu partnerju. Še preden dojame, kaj se dogaja, jo ugrabi neusmiljeni gospod Jang. Njegovi plačanci v njeno drobovje všijejo močno sintetično substanco, ki bi jo najverjetneje ubila, če bi paketek začel puščati. Njen strah se prevesi v obup. Pošljejo jo na pot kot mulo, ki prenaša neprecenljivo novo mamilo. Ko kemikalija začne pronicati v njeno telo, se le-to začne spreminjati: sposobnosti njenih možganov se povečajo do stopnje, ki so jo prej lahko le predvidevali. Ko poskuša zaznati in razumeti neverjetne spremembe, Lucy začenja čutiti vse okoli sebe – prostor, zrak, vibracije, ljudi, celo težnost. Razvije nadčloveške sposobnosti, telepatijo, telekinezo in še vrsto neverjetnejših zmogljivosti.

O produkciji

Človeški možgani in njihove sposobnosti že dolgo begajo številne priznane znanstvenike. Znano je, da človek uporablja le majhen del svojih umskih zmogljivosti. Točen odstotek ni znan. S to mislijo se je poigraval scenarist in režiser Luc Besson in jo vzel kot izhodišče za svoj novi film. Predstavljal si je, kako bi bilo, če bi imeli dostop do preostalih delov možganov.

Svetovni slovenski kongres je letos pripravil že 18. poletni tabor slovenskih otrok po svetu. Tokrat je potekal od 26. julija do 2. avgusta 2014 v CŠOD Trilobit v bližini Jesenic. Otroci so nekaj svojih vtisov zaupali tudi Demokraciji.

V bližini Jesenic je od 26. julija do 2. avgusta potekal tabor slovenskih otrok po svetu, ki ga je že osemnajstič organiziral Svetovni slovenski kongres. Tabor, ki je potekal v centru obšolskih dejavnosti, idiličnem domu Trilobit, je bil namenjen druženju mladih Slovencev, ki živijo v tujini, starih od deset do petnajst let. »Poletne počitnice s poukom slovenščine je začel Svetovni slovenski kongres organizirati na pobudo naših rojakov iz Italije, ki so si želeli poletne aktivnosti, s katero bi mladim približali Slovenijo, njene navade in slovenski jezik. Letos se je na tabor prijavilo 54 udeležencev iz devetih držav: Kanade, Švedske , Francije, Italije, Rusije, Luksemburga, Srbije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine,« so sporočili iz Svetovnega slovenskega kongresa. Ob dopoldnevih je potekal pouk slovenskega jezika. Glede na znanje, izkazano prej na testu slovenščine, so udeležence razdelili v tri skupine: začetnike, nadaljevalce in izpopolnjevalce. Popoldnevi po pouku slovenščine pa so bili zapolnjeni z različnimi dejavnostmi: izleti, ogledi, ustvarjalnimi delavnicami; na voljo so bile likovna delavnica, delavnica plezanja, lokostrelstvo ali odkrivanje fosilov, in s športnimi aktivnostmi, kot je na primer veslanje. Otroci so v okviru tabora spoznavali okolico Jesenic, do katerih so se sprehodili po poti slapov Javoršnika, se srečali tudi s sodobnimi rokodelci in se seznanili s slovensko domačo obrtjo. Na Jesenicah so si ogledali še muzej železarstva. Na taboru so otroci v medsebojnem druženju spoznavali kulturno in naravno dediščino Slovenije ter utrjevali znanje slovenskega jezika. Tudi pogovorni jezik na taboru je bil slovenščina, udeležence pa so spodbujali, naj čim več govorijo slovensko tudi med seboj. Na tabor so bili vabljeni tudi otroci, ki še ne govorijo oz. razumejo slovensko. Zbrali smo nekaj utrinkov z letošnjega tabora slovenskih otrok po svetu.


Kraji, v katere je bilo v samostojni državi prelitega že veliko davkoplačevalskega denarja, zdaj tudi evropskega. Prebivalstvo od tega nima veliko koristi, število brezposelnih se povečuje, posamezniki pa bogatijo. Seveda imamo v mislih zasavsko regijo.

V zasavski regiji na 264 kvadratnih kilometrih površine živi nekaj manj kot 44 tisoč prebivalcev, bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca pa dosega le 67 odstotkov slovenskega povprečja. To je tudi najmanjša slovenska statistična regija, sestavljajo pa jo občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi. Regija je poleg osrednjeslovenske najgosteje poseljena, četudi je v letu 2012 najbolj izstopala po največjem upadu števila prebivalcev, kar je bilo predvsem posledica odseljevanja ljudi v druge slovenske statistične regije.

Brezposelnost iz leta v leto višja

Glede na naravne geografske danosti so v regiji idealne razmere za tradicionalno usmerjenost v industrijo, več kot tretjino bruto dodane vrednosti pa še vedno ustvarijo predelovalne dejavnosti, rudarstvo in druga industrija. Kljub temu za zasavsko regijo velja, da se v njej soočajo z eno najvišjih stopenj registrirane brezposelnosti, ki je za okrog polovico višja kot v državi. Kako malo je delovnih mest v regiji, priča tudi podatek o dnevni delovni migraciji. Po podatkih Statističnega urada RS je letu 2012 delovno mesto na območju občin Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi imelo le 60 odstotkov Zasavcev, preostalih 40 odstotkov delovno aktivnih pa je odhajalo na delo v druge regije. Po podatkih Sursa za leto 2013 je bilo v regiji okrog 12 tisoč delovno aktivnih in 10.300 zaposlenih, okrog 1.500 samozaposlenih in skoraj 3 tisoč brezposelnih oseb. Statistični podatki tudi kažejo, da je povprečna mesečna bruto plača na zaposlenega nižja od slovenskega povprečja. Po podatkih za julij 2014 je bilo brez dela že 3.396 oseb, kar kaže, da se število brezposelnih v tej regiji nenehno povečuje.

Šest let je po številnih osnovnih šolah potekal projekt Postopno uvajanje obveznega drugega tujega jezika, sedaj pa se na razočaranje šol, staršev in stroke končuje. Na resornem ministrstvu namreč niso potrdili nadaljnjega izvajanja.

Zakonske podlage

Leta 2007 je bil z novelo zakona o osnovni šoli uveden drugi tuji jezik kot obvezni predmet v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, to je v 7., 8. in 9. razredu. V šolskem letu 2008/2009 se je nato začel projekt Postopno uvajanje obveznega drugega tujega jezika, ki naj bi trajal tri leta, potem pa bi začeli s poučevanjem obveznega drugega tujega jezika v vseh slovenskih šolah. Zakonske podlage, ki se dotikajo tega področja, so se v zadnjih letih ves čas spreminjale. Decembra 2010 so šole zakonsko dobile možnost pouka dveh različnih tujih jezikov. Z zakonom se je za dve leti podaljšalo uvajanje obveznega drugega tujega jezika in predvidela celostna uvedba v zadnje tri razrede po slovenskih osnovnih šolah s šolskim letom 2013/2014. Že naslednje leto, novembra 2011, pa je sprememba zakona o osnovni šoli ukinila obvezni drugi tuji jezik od 7. do 9. razreda osnovne šole. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je sicer projekt uvajanja nato podaljšalo za dve leti, vendar mu je pozneje odvzelo zakonsko podlago za frontalno uvedbo. Čeprav je leta 2011 Zavod RS za šolstvo, ki je spremljal projekt in pripravil evalvacijo, po obširnih analizah priporočal frontalno uvedbo na vse slovenske šole, pa je MIZŠ projekt po petih dobre prakse poučevanja obveznega drugega tujega jezika hotelo ukiniti. »Močni pritiski medijev in Iniciative za ohranitev obveznega drugega tujega jezika v osnovnih šolah je MIZŠ pripravilo do podaljšanja projekta 159 šolam za eno šolsko leto (2013/14),« pojasnjujejo v Iniciativi za ohranitev obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli. Iniciativni odbor sestavlja 12 osnovnih šol pobudnic in 12 predsednikov svetov staršev. Ne glede na pritiske šol, staršev in stroke pa so se na resornem ministrstvu odločili, da se v šolskem letu 2014/15 obvezni drugi tuji jezik v osnovnošolskem izobraževanjem ukinja.

Preusmeritev k zasebnikom

Predlagatelj zakona je ukinitev argumentiral z »zelo različnimi zmožnostmi učencev« in s »splošnim državnim varčevanjem«. Starši in šolniki, ki so prepričani, da jih zakonodajalci niso primerno vključili v javno zakonsko razpravo, teh pojasnil niso sprejeli, zato so tudi ustanovili Iniciativo za ohranitev obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli.

Kaj pomeni, če znani penolog množico pred sodiščem, ki protestira proti krivičnim sodbam, označi za drhal?

Zagotovo bi bilo krivično, če bi osebnost predavatelja kazenskega prava sodili le po eni izjavi. Kajti cvetk v intervjuju za MMC RTV Slovenija, kjer je tudi izustil oceno o drhali in po mnenju marsikaterega »vztrajnika« pljunil na karbid, je namreč kar precej. Denimo o tem, kako je treba lustrirati tiste, ki so menda poskrbeli za administrativni genocid (mišljena je seveda afera s t. i. izbrisanimi) in da je zaprti predsednik SDS Janez Janša celo v zaporu v privilegiranem položaju, ker ima, o groza, veljaven poslanski mandat. Pa seveda puhlice o domnevno nedopustnih napadih na pravosodje ter tudi kritike na račun pravnikov, ki so si drznili podvomiti o pravičnosti sodbe v zadevi Patria.

Toda Dragan Petrovec ni kdorkoli, pač pa vreden naslednik svojih pravniških mentorjev, denimo dr. Ljuba Bavcona, ki velja za nespornega guruja komunistične represije. Zanimivo pa je, da našega penologa najdemo tudi na vabilu Foruma 21 na razpravo z naslovom Ali ima nasilje v Sloveniji ideološko ozadje. Dogodek je bil 27. marca letos, in sicer v povezavi z dokumentarnim filmom Erika Valenčiča Koalicija sovraštva. Na omenjeni okrogli mizi so bili poleg Petrovca in Valenčiča uvodničarji Ljubo Bavcon, Peter Umek, Vlasta Jelušič in Gorazd Kovačič. Kako že pravi pregovor? Povej mi, s kom se družiš …

Z direktorjem Kmetijske zadruge Krka Juretom Vončino smo se pogovarjali o zadružništvu, stanju v slovenskem kmetijstvu in problemih, ki so s tem povezani. Vončina je govoril tudi o razvojnih možnostih, ki se ponujajo na tem področju.

Jure Vončina je direktor Kmetijske zadruge Krka iz Novega mesta od začetka leta 2012. Zadruga pod tem imenom deluje od leta 1964, njeni začetki pa segajo v leto 1941. Organizirani so na območju Dolenjske in Bele krajine, delujejo pa tudi širše. So največji ponudnik zelenjave in mleka v Sloveniji, zelo uspešni pa so tudi na področju prireje svežega mesa. Vončina je predsednik Strokovnega odbora za zelenjadarstvo in sadjarstvo pri Zadružni zvezi Slovenije, hkrati pa predsednik Odbora zelenjavne verige. Avgusta 2013 je bil na pobudo zelenjavne verige dosežen Dogovor o sodelovanju in krepitvi partnerstva, ki so ga podpisali Poslovni sistem (PS) Mercator, Engrotuš, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Zadružna zveza Slovenije, GIZ Slovenska zelenjava in GZS – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Z dogovorom o sodelovanju in krepitvi partnerstva v zelenjavni verigi so podpisniki pristopili k izvajanju določenih načel, ki naj bi pripomogla k izboljšanju stanja na področju pridelave in trženja slovenske zelenjave, veliko pa stavijo tudi na skladno z evropsko uredbo pripravljen pravilnik o priznanju skupin proizvajalcev, za katerega pričakujejo, da bo sprejet do konca leta 2014. Danes 47-letni Jure Vončina zadrugo, v kateri je 183 zaposlenih in več kot 300 članov, vodi zelo dobro. V KZ Krka je prišel na povabilo iz Semenarne Ljubljana, kjer je vodil proizvodno-kmetijski del. Ni član nobene politične stranke in je ponosen oče štirih otrok.

Vodite Kmetijsko zadrugo Krka, ki je največji slovenski ponudnik integrirano pridelane zelenjave z zaščitnim znakom integrirani. Zdi se, da premalo poznamo izraz integrirana pridelava, poznamo pa izraz ekološka pridelava. V čem je za potrošnika in kmeta razlika med ekološko in integrirano pridelavo?

Ekološka pridelava ne uporablja fitofarmacevtskih sredstev (FFS) in mineralnih gnojil. Pri integrirani pridelavi pa je njihova uporaba pod strogim nadzorom. Spekter uporabe FFS je precej ožji, uporabljajo se blažja sredstva. Gnojimo na podlagi analize zemlje in dodajamo samo tiste elemente, ki jih je v zemlji premalo. Tako zelenjava ne vsebuje nitratov, ravno tako se ti ne spirajo v podtalnico. V naši pridelavi je še ena velika prednost, in sicer gre za t. i. poljsko proizvodnjo, kar pomeni, da naša zelenjava raste iz zemlje, zato je seveda veliko okusnejša in polna mineralov kot tista, ki je pridelana v hidroponiki.

Po podatkih ministrstva za delo je v Sloveniji vsaka druga ženska žrtev psihičnega nasilja, kamor sodi zmerjanje, kričanje in poniževanje, vsaka peta ženska v Sloveniji pa je žrtev fizičnega nasilja, kot so klofuta, brca in udarec.

Nasilje je bilo v nekaterih slovenskih družinah navzoče že prej, vendar se, kot kaže že bežen pregled tiska, iz leta v leto že šestletne gospodarske krize še povečuje. Zlasti se je povečalo število hudih družinskih tragedij, kjer je prišlo do ubojev, umorov in samomorov ali poskusov samomorov. Najslabše so jo odnesli otroci, nekateri so po takšnem pogromu ostali sirote ali z enim od staršev, ki je v kazenskem postopku. Že precej let je znano, da se lahko ženske pred domačim nasiljem, ko zares ne gre drugače, zatečejo v tako imenovane varne hiše. »Varna hiša je oblika pomoči za tiste ženske, žrtve nasilja, ki zaradi  življenjske ogroženosti s strani povzročitelja nasilja potrebujejo umik v varen prostor, saj si z drugimi načini (prijava nasilja, preselitev, drugi varnostni ukrepi) ne morejo zagotoviti varnosti; zaradi zagotavljanja tajnosti lokacije in s tem povezanih omejitev ter omejitev, povezanih s sobivanjem v skupnosti različnih posameznic in družin, je varna hiša primerna le za tiste žrtve nasilja, ki so kljub težki življenjski situaciji sposobne prilagoditev, ki jih bivanje v hiši prinaša; v strokovni in laični javnosti se pogosto pojavljajo razlage o zlorabah varne hiše s strani žensk, ki naj bi si tako zagotovile brezplačen vrtec, stanovanje in druge ugodnosti, kar je popolnoma popačena slika dejanskega stanja; odhod v neznano, menjava okolja, službe, vrtca, prilagoditev na sobivanje z neznankami je le nekaj dejavnikov, zaradi katerih se ženske v varno hišo umaknejo, šele ko so izčrpale druge možnosti, da bi si zagotovile varnost; v varno hišo Društva za nenasilno komunikacijo se lahko umaknejo ženske, žrtve nasilja, same ali s svojimi otroki ne glede na državljanstvo, status, etnično pripadnost in druge osebne okoliščine; otroci, žrtve nasilja, se v primeru ogroženosti lahko umaknejo v Krizni center za mlade, predšolski otroci pa so v primerih ogroženosti z odločbo centra za socialno delo začasno nameščeni v Krizni center Palčica,« je za tednik Demokracija dejala Tanja Hrovat Svetičič, ki vodi Varne namestitve za ženske, žrtve nasilja pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

V zavest mi prihaja pogovor s slovenskim diplomatom, ki je opozarjal na to, da Slovenija izgublja dragoceni čas.

Od pogovora so minila dobra tri leta in danes postaja jasno, da se je Slovenija, medtem ko je izgubljala čas, znašla v vrtincu prezadolženosti in poskusu popolnega razvrednotenja osamosvojitvenih idealov. Propagandna 'mašinerija' tranzicijske levice, ki jo nekateri zdaj upravičeno imenujemo udbomafijska hobotnica, je šla tako daleč, da je osamosvojitelje (kar po vrsti) s pomočjo pravosodnega sistema odstranila iz družbenopolitičnega življenja; najvidnejša, Janez Janša in Tone Krkovič, pa prestajata celo krivično zaporno kazen. Če Delov režimski novinar ob zadnjem dnevu samostojnosti na Twitterju zapiše »Samostojnost = osamosvojitev od osamosvojiteljev. Osama,« potem je jasno, kje smo.

Metoda pasivizacije je bila v rajnki Jugoslaviji nekaj povsem vsakdanjega; osamitev (ali osama) torej, s katero so ljudem preprečili kulturno in družbeno udejstvovanje. Kot je danes znano, je bil tedaj žrtev pasivizacije tudi pisatelj Boris Pahor. To je naročil Janez Zemljarič v akciji, ki se je imenovala Jambor. Tako naj bi bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Pahorja spremljalo približno 13 agentov Udbe.

Današnja osama se od totalitarne, udbovske osame razlikuje le v tem, da se izvaja bolj prefinjeno. Skriva se za masko demokracije, ki si jo je nadela komunistična nomenklatura ob osamosvojitvi. Predstavniki režimske miselnosti so se potuhnili, dopustili navidezno demokracijo, v ozadju je živela paradržava, ki je uporabljala udbomafijsko mrežo.

Strah paradržavnikov je naraščal. »Janez Janša jih je leta 1994 ponovno ogrozil. Predstavljal je nevarnost, da se bodo enkrat za vselej morali posloviti od oblasti. Treba se ga je bilo znebiti. Po svoji stari maniri so sproducirali novo afero. Želja po moči in oblasti je zameglila njihove vrednote. Zgodila se je Depala vas,« je pred sodiščem opozarjala Anja Bah Žibert in dodala, da so pri tem pozabili na nekaj ključnega.

Vsaka politična fikcija, kot je uspela z Jankovičevo Pozitivno Slovenijo in na koncu njenim najbolj klavrnim dosežkom Alenko Bratušek ter sedaj še z Mirom Cerarjem, nas veliko stane. Nove milijarde evrov izposojenega denarja.

Konec maja, natančneje 29. maja letos, sem tvitnil: »Dr. Miro Cerar ne bo ravno dobro začel strankarsko pot. Dvakrat zaračunani potni stroški za eno samo pot mu že krhajo kredibilnost.«

Zakaj tak tvit? Šlo je za Cerarjeva predavanja o etiki in morali na gimnaziji na Ravnah in v Slovenj Gradcu, vse na isti dan, vendar z dvakrat zaračunanimi potnimi stroški za eno samo opravljeno pot. Nato sem z novimi tviti in dodatnimi podatki dogodek še nadgradil, vendar so dejstva povzeli bolj redki mediji, čeprav bi lahko iz tega naredili zgodbo. Natančneje, tako imenovani mainstream mediji so to zgodbo prezrli, na predvolilnih televizijskih soočenjih pa na to temo ni padlo niti eno vprašanje. Treba je bilo namreč graditi in ohranjati neokrnjeni lik novega zmagovalca volitev. Prebiranje domala vseh medijev nam kaže Mira Cerarja kot moralno avtoriteto in velikega pravičnika. Nihče od najbolj vplivnih medijev si ni usodil, da bi takrat še kandidata Mira Cerarja, ki je kot kak mesija za dober honorar in dvojne potne stroške krožil po Sloveniji ter govoril o morali in vrednotah, povprašal, ali je njegova računovodska matematika nerodna zmota ali vendarle ne gre za zametekpohlepa, ki pa gotovo ni človekova vrlina. Po dolgem molku je bil Cerarjev odgovor, da je šlo pri dvojnem obračunavanju stroškov za pomoto. Za zmoto njegovega računovodstva. Za medije je bila to drugorazredna tema, bagatela, kot droben ulični kriminal, ki se v morju drugih velikih primerov sploh ne preganja. Oni se ukvarjajo z velikimi temami.

Vendar bi že tak drobiž lahko ponudil osnove za uvod v očrte za portret novega predsednika slovenske vlade. Ker je Cerar znanstvenik, seveda dobro ve, da je zmota nasprotje resnice. Namerno izrečena neresnica pa je zgolj in samo laž. Doslej se ni še nihče vprašal, koliko zmot je v njegovi dosedanji strokovni in znanstveni − glede na zaslužke pa očitno tudi ali predvsem podjetniški − karieri že nastalo. Slovenski mediji in novinarji doslej niso našli niti najmanjše razpoke v verodostojnosti Cerarja. Miro Cerar ni več najbolj priljubljeni pravnik, ni le sin Zdenke in olimpionika Miroslava Cerarja, temveč je politik. In v politiki gre tudi za moč, za spopad in preplet interesov. In to bi morali resni analitiki ugotavljati. Zaslepljenost slovenske stvarnosti pa je taka, da očitno tega pri Cerarju nekaj časa ne bo spoznala oziroma ne bo hotela spoznati. Ko prek malega zaslona tako lepo in umirjeno govori, bi si ga domala vsaka slovenska mati želela za svojega zeta. Tudi zaradi debelega transakcijskega računa.

Na RTV Slovenija se je začela druga serija iz niza življenjskih zgodb Slovencev po svetu z naslovom Pričevalci. Avtor intervjujev je Jože Možina, ki je tokrat pripravil tudi pogovore s pričevalci iz Kanade, ZDA in iz avstrijske Koroške.

 

Kot prvi iz druge serije Pričevalcev je bil 19. avgusta na sporedu RTV Slovenija pogovor s 87-letno gospo Ivanko Kržič, poročeno Zorko, ki je doma iz Loža, sicer pa od leta 1949 živi v Argentini. »Živimo po slovensko, kolikor se le da,« je dejala Ivanka Kržič Zorko, ki je zelo podrobno opisala, kako se je mama razjokala ob prihodu Italijanov aprila 1941 in kako je pozneje njihova dolina padla v primež revolucije in državljanske vojne, ki je njihovo družino razbila in razselila. Pokazala je tudi sliko svojih 9 otrok, 24 vnukov in 7 pravnukov ter ob tem dejala: »Poglejte, to je Slovenija izgubila.« V mislih je imela tragedijo odhoda v tujino, kjer sta si z možem ustvarila nov dom in drugo domovino. Naslednji pričevalec je gospod Tone Oblak; intervju z njim bo na sporedu 26. 8.. Gospod Oblak je izvrsten rezbar, čigar umetnine krasijo številne cerkve, in avtor kulis za praktično vse gledališke predstave in proslave v Slovencev v Buenos Airesu. »Rojen je bil leta 1935 v Vrbljenah pod Krimom v premožnejši kmečki družini, ki jo je zelo prizadela revolucija. Živo se spominja vojne v teh krajih, pojav partizanov, divjanje okupatorja, poboj Romov. Po vojni je delil usodo slovenskih političnih beguncev v Avstriji in pravi, da so bila to njegova najlepša leta. Po prihodu v Argentino so kmalu začeli z velikim družinskim podjetjem, ki se je razširilo iz Argentine tudi v sosednje države,« je pogovor z njim napovedal Jože Možina.

Daljni spomini

Pogovor z gospo Zdenko Virant Jan, devetdesetletno učiteljico iz Bariloch v Argentini, po jeziku in kulturi pa zavedno Slovenko, bo na sporedu RTV Slovenija 2. septembra. V svojem pričevanju obuja spomin na razmere v Jugoslaviji pred vojno ter na delitev duhov in vzdušje med dijaštvom v času okupacije, ko je maturirala na poljanski gimnaziji. V Argentini se je nazadnje zaposlila v laboratoriju multinacionalke Shell. Zdenka Virant Jan je znana po zavzetem prostovoljnem delu za slovensko skupnost. Četrti pričevalec, s katerim je Jože Možina naredil intervju, je gospod Avgust Korošec, kanadski Slovenec s širokim kavbojskim klobukom. Ko so ga posneli med njegovim obiskom v Ljubljani, je oblekel svojo sovjetsko vojaško uniformo. »Izredno zanimiva in trda življenjska pot ga je vodila od  otroštva v ljubljanskem predmestju in partizanov do šolanja v Rusiji, zapora na Sv. Grgurju v času informbiroja in bega v tujino. Klena pripoved in neposredna govorica odlikujeta Koroščevo pričevanje, ki ima zlasti v opisih trpljenja na Golem otoku oz. Grgurju tudi visoko zgodovinsko vrednost,« je zgodbo o Avgustu Korošcu napovedal Možina.

V sredo je minilo dva meseca, ko je moral predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša na podlagi politično montirane sodbe v zadevi Patria v zapor. Farsične sodbe, ki jo je na prvi stopnji v imenu ljudstva skupaj »sklanfala« neverjetno politično pristranska sodnica z ljubljanskega predmestja Barbara Klajnšek, na drugi stopnji pa potrdilo višje sodišče v sestavi Silvana Vrebac Arifin, Mateja Lužovec in Milan Štrukelj. Sami preverjeni kadri, bi rekli poznavalci. Sedaj smo že celo poletje priče sramotnemu zavlačevanju na vrhovnem sodišču v primeru Janševe zahteve za varstvo zakonitosti. Nedvomno tudi zato, ker pritožbo prvaka opozicije »obravnava« hči nekdanjega zagrizenega komunističnega tožilca Vesna Žalik. Izživljanje se nadaljuje in očitno je, da bo politično odvisno sodstvo pod vodstvom Branka Masleše še naprej zlorabljalo sodno oblast za to, da bo tranzicijska levica v miru sestavila novo vlado pod vodstvom Mira Cerarja. Scenarij, ki je nastal v Murglah, jim je torej dobro uspel.

A v nečem so se botri iz ozadja le zmotili. Demokratična slovenska javnost junaka slovenske osamosvojitve, borca za resnično slovensko demokracijo, za pravično slovensko družbo ni pustila na cedilu. Kljub dnevnemu zlivanju gnojnice po Janši s strani murgelskih medijev ljudje znajo ločiti zrnje od plev. Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbor 2014, ki si prizadeva za izpustitev Janše, za razveljavitev nezakonite sodbe in za dejansko vzpostavitev vladavine prava, je v tem času opravil pomembno delo. Je slaba vest politično podrejenega sodstva, ki se še danes ni izvilo iz okovov totalitarne preteklosti. Vsakodnevni protesti ob 17. uri pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani so postali prav legendarni. Kot je to v ponedeljek pred sodiščem opisal evropski poslanec in podpredsednik SDS Milan Zver, so protesti pred osrednjo sodno palačo nekaj povsem drugega kot nasilne t. i. vseslovenske ljudske vstaje konec leta 2012 in v začetku leta 2013. Nasilne »vstajnike«, ki so metali granitne kocke v policiste in stavbe ter vsepovprek grozili, so tako zamenjali miroljubni »vztrajniki«, ki si prizadevajo za svobodo in pravno enakost, za demokracijo, za pravno in pravično državo, za spoštovanje človekovega dostojanstva, za resnično socialno družbo, za socialno tržno gospodarstvo in za evropsko Slovenijo. Po Zveru se zgodbi razlikujeta po načinu političnega angažmaja. »Od levih ekstremnih vstajnikov se razlikujemo tudi po načinu političnega angažmaja: pri nas so prisotni simboli slovenske države, zapojemo himni (slovensko in evropsko), kakšno slovensko narodno pesem, recitiramo Prešerna in Cankarja in Toneta (Kuntnerja), izvajamo druge umetniške zvrsti, ob tem pa vihrajo slovenske zastave! Nobenega vandalizma, nobene granitne kocke, nobene rdeče zvezde, nobenega incidenta na več kot šestdesetih prireditvah. Še afera 'marela' jim je spodletela, čeprav so jo poskušali podtakniti. Naša zgodba je torej v jedru drugačna. Ni zazrta v preteklost, ampak v boljši jutri! Mi želimo s tem bojem za osvoboditev Janeza Janše naslednjim generacijam zagotoviti pravno varnost, mir, svobodo, demokracijo, evropsko prihodnost! Samo to! In samo tisti, ki ni začutil sporočila naših prireditev, ali tak, ki je popolnoma nor, lahko govori o drhali, kadar govori o nas. Mi smo omikani državljani in ne dovolimo, da nas neki direktorček zmerja z drhaljo!«

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)