Tednik Demokracija

Letošnje poletje bo lahko za otroke zelo pestro, saj po vsej Sloveniji potekajo ali še bodo potekale različne kulturne dejavnosti. Največ delavnic za otroke različnih starosti pripravljajo v muzejih, veliko pa je tudi različnih predstav.

Po vsej Sloveniji bodo tudi to poletje pripravili številne kulturne dejavnosti, ki bodo otrokom popestrile počitniške dni in poskrbele za razmah domišljije. Programi različnih ustanov bodo obsegali gledališke in lutkovne predstave, filme in ustvarjalne delavnice. Največji nabor delavnic pripravljajo v muzejih. Mini teater v sklopu Mini poletja ob sobotah in nedeljah na Križevniški ulici in Ljubljanskem gradu ponuja vrsto lutkovnih in gledaliških predstav. Tako bosta v nedeljo, 20. julija, pred dvorano Mini teatra na Gradu ob 18. uri otroški delavnici Živalski karneval in Razigrana hobotnica. Naslednja predstava v okviru Mini poletja bo 23. avgusta, in sicer lutkovna predstava Trije dobri prijatelji Chrisa Wormella. Med poletjem se bodo torej predstavila tudi tuja gledališča, med njimi švedski Staffan Björklunds Teater, slovaški Divadlo Piki in hrvaško Gradsko kazalište lutaka Split. Festival se bo končal 5. septembra s premiero predstave Na Noetovi barki ob osmih, ki je nastala po besedilu Ulricha Huba v Waltlovi režiji. Otroške ustvarjalne delavnice pa pripravljajo v sodelovanju z Združenjem mladih, staršev in otrok SEZAM.

Gremo v kino

Kinodvor tudi letošnje poletje ponuja otroške filme v dveh sekcijah. V sklopu Čarobni prijatelji ob sobotah predvajajo filme, ki obujajo vez med otrokom in njegovimi domišljijskimi prijatelji. Do konca avgusta se bodo zvrstili ameriški filmi Deana DeBloisa Kako izuriti svojega zmaja 2 (2D), Maček v klobuku v režiji Boa Weicha, ET Stevena Spielberga, francoski film Hiša pravljic režiserja Dominiquea Monferyja, norveški film Katarine Launing in Roara Uthauga Čarobno srebro, koprodukcijski film Stephana Schescha Meseček ter francoski film iz leta 1953 Rdeči balon + Bela griva: divji konj, ki ga je režiral Albert Lamorisse. Od 23. avgusta pa bo na ogled še novi francoski film Laurenta Tirarda Nikec na počitnicah. Med 18. in 29. avgustom pa v Kinodvoru v sodelovanju z Dramsko šolo Barice Blenkuš in DZMP pripravljajo tudi Igrivi kino − poletno delavnico igranega filma, do 15. avgusta pa zbirajo likovne in literarne zgodbe o muminih. Poletni natečaj so razpisali v sodelovanju z Mladinsko knjigo ob 100. obletnici rojstva Tove Jansson, avtorice nenavadnih bitij, ki so osvojila svet.

Pred kratkim sta Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija izdala knjigo zgodovinarja dr. Milka Mikole o revolucionarnem nasilju na Štajerskem. Monografija je del knjižne zbirke z naslovom Revolucionarno nasilje, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo.

Do sedaj so izšle tri znanstvene monografije, dve o revolucionarnem nasilju na Gorenjskem in monografija o revolucionarnem nasilju na severnem Primorskem.

Revolucionarno nasilje

          Številne oblike nasilja, ki sta jih nad Slovenci in pripadniki drugih etničnih skupin v času druge svetovne vojne in okupacije zagrešila nacizem in fašizem, so večinoma znane in tudi dobro raziskane. Nekoliko manj raziskano je nasilje nasprotne strani, tj. partizanskega odporniškega gibanja, ki ga je v Sloveniji obvladovala komunistična partija. Ker je bilo nasilje povezano predvsem z izvajanjem komunistične revolucije, ga je treba obravnavati kot revolucionarno nasilje. Začelo se je že leta 1941, velike razsežnosti pa je doseglo spomladi in poleti 1942 na Notranjskem in Dolenjskem. Na velike razsežnosti nasilja kažejo novejše raziskave s poimenskimi seznami žrtev, ki pa niso dokončni. Na Goriškem in Vipavskem je bilo npr. v letih 1941–1945 ubitih 365 slovenskih civilistov, med katerimi so bili tudi nekateri znani antifašisti in več duhovnikov. Na širšem kamniškem območju je identificiranih 305 žrtev revolucionarnega nasilja, na območju osrednje in zahodne Gorenjske pa je ugotovljenih skoraj 700 civilnih žrtev.

Po podatkih, ki jih je zbral Mikola, je revolucionarno nasilje na Štajerskem terjalo več kot 500 žrtev. Avtor uvodoma pojasni temeljno izhodišče raziskovanja, namreč, da je treba kot žrtve revolucionarnega nasilja obravnavati tiste, ki jih je »partizansko odporniško gibanje usmrtilo ('likvidiralo') iz ideoloških in političnih razlogov«. Torej tiste, ki so ali naj bi nasprotovali komunistični revoluciji.

O Slovencih na avstrijskem Štajerskem, ki jih je bilo ob zadnjem ljudskem štetju leta 2001 vseh skupaj 2.200, smo se pogovarjali s Sussanne Weitlaner, ki je letos koordinatorka Slovenske manjšinske koordinacije SLOMAK.

Mag. Susanne Weitlaner je končala pedagoški študij slovenščine in ruščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Od leta 2009 je predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša. Poleg tega je učiteljica slovenščine na Višji zvezni šoli za gozdarstvo v Brucku na Muri (Bruck/Mur) in vodi v Gradcu prostovoljni dopolnilni pouk slovenščine kot materinščine na gimnazijski ravni. V prostem času rada potuje, prav tako rada uživa ob dobri knjigi, glasbi in hrani.

 

Večinoma vedno slišimo o koroških Slovencih, veliko manj pa o Slovencih na avstrijskem Štajerskem. Zakaj je tako?

Zagotovo zato, ker je bila slovenska skupnost na Štajerskem desetletja zamolčana. Dežela Štajerska pa je upala, da jih enkrat ne bo več in da se torej ni treba več ukvarjati s 7. členom avstrijske državne pogodbe, v katerem so omenjeni tudi štajerski Slovenci. Skupnost je manjša ter nima dolgoletnih društvenih in političnih izkušenj, kot jih imajo koroški Slovenci. Podprla jih ni niti Cerkev, razen v Gradcu, kjer so slovenske maše ob nedeljah. Slovenci na Štajerskem niso bili v medijih zaradi dvojezičnih tabel in raznih sporov, čeprav se je tudi pri Slovencih na Štajerskem veliko lepega in pozitivnega dogajalo, o tem se je pa manj poročalo. Slovenci na avstrijskem Štajerskem živijo v t. i. radgonskem trikotniku, torej v okolici mesta Bad Radkersburg/ Radgona, v okolici krajev Leutschach/Lučane in Soboth/Sobota. Število 2.200 obsega tudi Slovence, ki živijo v drugih krajih, npr. v Gradcu. Pri ljudskem štetju so spraševali po občevalnem jeziku. Deset let prej, leta 1991, jih je bilo po uradnem ljudskem štetju okoli 1.800.

Lani decembra je potekal simpozij fakultete za državne in evropske študije Slovenci na avstrijskem Štajerskem: deasimilirana manjšina? Bi Slovencem na avstrijskem Štajerskem dejansko lahko rekli deasimiliana manjšina? V kakšnem smislu?

Ko sem v nedeljo zvečer natančno ob 19. uri zagledal na malem zaslonu prve neuradne izide vzporednih volitev, sem se spomnil na volitve leta 2000.

Saj se verjetno spomnite, kako je tedaj LDS premočno zmagala. Se pa tudi spominjam, da je gospa Marija Vodišek tedaj napisala precej oster komentar volitev z naslovom »Slovenci alias Butalci«. Da smo Slovenci čisto pravi Butalci, kot jih je v svojih delih opisoval znani pisatelj Fran Milčinski. Pravzaprav minulo nedeljo ni bilo dosti drugače. Da lahko vsak tretji volivec obkroži stranko brez programa, je dejansko poraz zdrave pameti. A nekaj je jasno: očitno je režiserjem, ki so mlajšega Cerarja spravili na konja, uspelo mobilizirati dovolj veliko kritično maso volivcev, ki ne marajo »ne levih ne desnih«. Je pa res, da bi morda SDS v televizijska soočenja lahko poslala še koga drugega in ne samo Zvonka Černača, ki ga ne bo več v poslanskih klopeh. V petek pred volitvami je sicer pustil nekoliko boljši vtis kot v četrtek, ko je bil dejansko povsem povožen. Škoda.

Toda bistvo rezultata SDS sploh ni v Černačevem nastopu, pač pa v tem, da je imela SDS že ves čas proti sebi celotno fronto v stilu SZDL. Nekaj dni pred volitvami se je javno oglasil še tožilec Andrej Ferlinc in velik del javnosti mu je uspelo prepričati, da ima Janša očitno »lepljive prste« tudi pri ponarejanju dokumentov. In za ta medijski šov je moral ubogi Drejček priti v Ljubljano sredi dopusta. Ko je treba Janši sneti glavo, so dovoljena vsa sredstva. In to še ni vse: v petek se je na prvi strani Slovenskih novic pojavil kritičen članek o menda precej slabih razmerah v mariborski bolnišnici. K sreči poznam ljudi, ki so bili pred nedavnim tam pacienti, pa se nad razmerami nikakor niso pritoževali. Še več, celo pohvalili so profesionalnost osebja. No, glavno je, da je direktor bolnišnice vidni član SDS, ki je celo kandidiral za poslanca. Zato se je tudi znašel na prvi strani časopisa v dokaj neuglednem kontekstu. No, kar se tiče Slovenskih novic, so bile, vsaj glede politike, dokaj zmerne – sploh to velja za novinarja Jadrana Vatovca. Očitno je iz ozadja spet prišel ukaz kakšnih »stričkov«. In namen je bil dosežen. Nasploh pa so tako rekoč vsi glavni mediji v državi največkrat ignorirali pomembnejše dogodke, kot je bil denimo četrtkov shod na Prešernovem trgu. Shod se je sicer pojavil na televiziji, tiskani mediji pa so ga potisnili v pozabo in anonimnost. Kot da tisti dan ni bilo ničesar.

Film po zgodovinskem romanu Heinricha von Kleista prikazuje zgodbo o legendarnem uporu konjskega trgovca Michaela Kohlhaasa iz 16. stoletja.

Film, posnet po znameniti istoimenski zgodovinski drami Heinricha von Kleista (1777–1811), prikazuje zgodbo o legendarnem uporu konjskega trgovca Michaela Kohlhaasa (Mads Mikkelsen) iz 16. stoletja. Po nakupu novih konj se odpravi domov, toda pohlepni lokalni plemič mu del lastnine zaseže. Michael se skuša boriti za svojo pravico, kar njegovo ženo stane življenja. Razžaloščeni Michael priseže osebno maščevanje ter s svojo neizprosno naravo in odločnostjo v upor proti samopašnim oblastnikom dvigne celotno deželo. Zgodba, ki se dogaja v južni Franciji, je že bila predmet filmske upodobitve leta 1969. Francoski film Michael Kohlhaas režiserja Arnauda des Pallièresa je bil dva dneva pred sklepno prireditvijo mednarodnega filmskega festivala v Cannesu v središču pozornosti. Gre za njegov prvi celovečerni film v Cannesu.

O igralcih

Mads Mikkelsen (Michael Kohlhaas), večkrat nagrajeni danski zvezdnik, je začel kot atlet in plesalec, potem pa se je preusmeril v igro in čez noč zaslovel v seriji Unit 1. Na Danskem se je kot igralec uveljavil z vlogo Tonnyja v celovečercu Nicolasa Windinga Pusher (1996). Med njegovimi raznolikimi vlogami velja opozoriti na tisti v bondijadi Casino Royale in v Open Hearts, igral pa je še v I Am Dana ob Gerardu Depardieuju, Wilbur Wants to Kill Himself, Flickering Lights, The Green Butchers, v svojem hollywoodskem prvencu King Arthur, v Adams Apples, EXIT, Flame and Citron, Valhalla Rising, Coco Chanel & Igor Stravinsky (igral je Stravinskega), Die Tur, Clash of the Titans …

Bruno Ganz (Guverner) je kot eden najbolj znanih švicarskih igralcev nastopal tako v evropskih kot angleško govorečih filmih ter prejel številne nagrade, začenši z nemško zlato nagrado za izjemne dosežke leta 1976 za vlogo v filmu The Marquis of O. Za vlogo Hitlerja v Hirschbieglovem filmu Propad je dobil mnoge mednarodne nagrade, vključno z nagrado londonskih filmskih kritikov za igralca leta in posebno nagrado žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Santi Barbari. Leta 2000 je igral glavno vlogo v Soldinijevi komediji Kruh in tulipani, italijanski finančni uspešnici, ki je prejela devet Donnatellovih davidov, vključno z nagrado za najboljšega igralca, ki jo je Ganz dodal še dvema za isto vlogo – švicarski filmski nagradi in nagradi puljskega festivala.

V Italiji že dlje časa govorijo o reformi krajevnih uprav, ki Slovencem v deželi Furlaniji Julijski krajini ni pisana na kožo. Ker reforma posega na področje političnoupravne avtonomije zlasti majhnih občin, je naša manjšina zaskrbljena.

O reformi krajevnih uprav se v Italiji govori vsakih nekaj let. Do nje do sedaj še ni prišlo, a kaže, da je vendarle neizogibna. Slovenska manjšina v Italiji mora biti dejavno vključena v oblikovanje te reforme, sicer bi se lahko zgodilo, da bi se pravice in zaščita slovenske manjšine zmanjšale: »Prvi osnutek deželne reforme krajevnih uprav, ki po ukinitvi pokrajin posega v področje političnoupravne avtonomije zlasti majhnih občin, je za nas zaskrbljiv in nujno je, da se že v tej sorazmerno zgodnji fazi soočimo najprej med izvoljenimi javnimi upravitelji slovenske narodnosti,« je predlagal deželni svetnik SSk in podpredsednik Deželnega sveta FJk Igor Gabrovec, ki je pred dnevi prvi opozoril, da tako zasnovana reforma grobo trči v zajamčene pravice Slovencev na naselitvenem območju dvaintridesetih občin od Milj do Trbiža. Tako so zapisali v sporočilu za javnost Stranke Slovenska skupnost, ki je zaradi tega zaprosila za dvostransko srečanje s predsednico dežele Furlanije Julijske krajine Deboro Serracchiani in z vodstvom Demokratske stranke. Zaradi napovedane reforme naj bi namreč prišlo do združevanja manjših občin, v katerih veljajo za slovensko manjšino zaščitna določila, z večjimi enotami, kjer slovenska manjšina ni (tako) navzoča. To pa bi pomenilo, da bi se raven zaščite slovenske manjšine zmanjšala, saj bi bilo v teh novonastalih večjih enotah v odstotkih manj Slovencev. Na tak način bi se torej na tiho povečal asimilacijski pritisk, združevanje manjših občin z večjimi je tako bolj ali manj vsiljeno. Kakor gre razumeti iz tega, kar je bilo o reformi krajevnih uprav zapisanega v preteklosti, bi se še bolj na obrobju Slovencev, živečih v njih, in z zmanjšano zaščito znašle zlasti že tako demografsko ogrožene Nadiške doline.

Predvolilna kampanja je bila res nekaj posebnega. Vsaj za državo, za kakršno smo imeli Slovenijo, torej za razvito, urejeno in demokratično okolje z nesporno vladavino prava, pa četudi je ta doslej delovala nekoliko (pre)počasi. A situacija, pred katero smo se znašli, je marsikoga osupnila. Ne le v Sloveniji, ampak tudi širše. Tri tedne pred volitvami zapreti vodjo opozicije je novica, ki bi jo pričakovali iz Belorusije, Ukrajine ali pa kake centralnoazijske republike, nastale na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Nikakor pa ne iz države, ki je že pred dobrim desetletjem vstopila v EU in je za to ne nazadnje morala tudi izpolniti določene kriterije … V naslednjih mesecih in letih bo izjemno zanimivo opazovati ravnanje institucionalne politike na ravni EU − nedvoumnih odzivov Evropske ljudske stranke ne moremo šteti v to kategorijo. Je pa povedno, da čedalje več uglednih in resnih časnikov v urejenih demokracijah popolnoma jasno zapiše, da je Slovenija država s političnimi zaporniki. Torej ne s politiki, ki so zaporniki, ampak z zaporniki, ki so v zaporu zaradi politike in ki jih je tja spravila politika.

Je pa seveda dejstvo, da se tujina s Slovenijo ne bo ukvarjala več, kot bo nujno potrebno. Zloraba institucij pravne države se zvito skriva za diskrecijo pri uporabi zapisanih členov in paragrafov, na svetu pa je preprosto preveč kriznih žarišč − v Ukrajini recimo vsak dan umre na ducate ljudi, Rusija pa rožlja z orožjem. Zato bo predvsem od nas samih odvisno, ali bo Slovenija postala normalna država. Na deus ex machina ne gre računati.

Zato je treba realno pogledati volilne izide, in to kljub temu, da so bile volitve spričo izločitve prvaka opozicije nepoštene, kar meče senco dvoma na njihovo legitimnost.

V domačih in tudi v tujih medijih smo lahko te dni zasledili nekaj zgrešenih ugotovitev. Tako recimo ne drži dejstvo, da so se karte premešale. Zamenjava treh četrtin poslancev v državnem zboru pač še ne pomeni, da se karte delijo na novo. V slovenskem kontekstu to pomeni le, da se je v parlamentu znašlo še več tretjekategornikov, lokalnih anonimusov in t. i. aberveznikov, ki so doslej državno politiko gledali le po televiziji. Slovenijo pa še vedno vodijo isti stari, prekaljeni lutkarski mojstri. Pomembna razlika je le v tem, da imajo na razpolago ustavno večino in lahko še bolj kot prej krojijo ne le naše življenje, ampak tudi življenje naslednje generacije ali dveh. Glede na izkušnje, ki jih imamo, je to kar malce srhljiva misel. In glede na večjo moč bodo še toliko bolj oblastno brutalni, ošabni in krivični.

Po osnovnih in srednjih šolah se je nedavno končal pouk, za otroke pa se je začel čas brezskrbnih dni. A ne za vse. Mnogi otroci iz socialno ogroženih družin bi brez pomoči humanitarnih organizacij ostali na domačih dvoriščih.

Število šolajočih se otrok

Šolskega leta je konec za osnovnošolce in dijake. Kot kažejo podatki Statističnega urada RS (SURS) je bilo na začetku šolskega leta 2013/14 v osnovnošolsko izobraževanje vpisanih 166.500 otrok. »V redni program osnovne šole je bilo vpisanih 163.229, v prilagojeni program osnovne šole 1.807, v posebni program osnovne šole pa 1.499 otrok,« pojasnjujejo na SURS. Če je bilo v osnovne šole vpisanih nekaj več kot odstotek otrok več kot v preteklem šolskem letu, pa se je v šolskem letu 2013/14 vpis v srednje splošno izobraževanje zmanjšal za dve odstotni točki. Medtem ko je vpis v nižje in srednje poklicno izobraževanje ostal enak, se je povišal vpis v srednje tehniško in strokovno izobraževanje. Skupno je bilo tako v srednje šole ob začetku šolskega leta 2013/14 vpisanih 76.714 dijakov. Čeprav je statistika v zadnjih letih zaznala upadanje števila dijakov, strokovnjaki predvidevajo, da se bo v naslednjih letih njihovo število znova povečalo, saj že dve leti število učencev v osnovni šoli narašča. Zanimiv je podatek, da je bila v sedaj že preteklem šolskem letu generacija prvošolcev številčnejša, saj statistika kaže, da jih je bilo kar za 5 odstotkov ali 21.000 več kot leto poprej. Sicer pa se število otrok po razredih razlikuje po posameznih regijah. »Povprečno najnižje število otrok v razredu so imele osnovne šole v pomurski (17), povprečno najvišje pa osnovne šole v osrednjeslovenski statistični regiji (21),« ugotavljajo na statističnem uradu in dodajajo, da je v vseh osnovnih šolah ne glede na njihovo organizacijsko obliko v razredu povprečno 19 učencev.

Počitnice – nove skrbi

Ko se konec junija izpraznijo učilnice ter svoja vrata zaprejo osnovne in srednje šole, resorni minister tradicionalno nagovori učenke ter učence, starše in učitelje. V letošnji poslanici ob koncu šolskega leta je minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo zapisal: »Počitnice so pred vrati. Dnevi brezskrbnosti za mladež. Čas, ko si oddahnemo tudi starši in ko si moči za novo šolsko leto nabirate pedagoški delavci. Privoščite si jih in si naberite dovolj energije za izzive v prihodnje.« Za mnoge družine pa počitnice nikakor niso predstavljajo čas brezskrbnosti, saj so se primorane soočiti z izzivom, kako otrokom povedati, da zaradi revščine in finančne stiske ne bodo mogli iti na počitnice, izlet, v kino in početi aktivnosti, ki se jih udeležujejo njihovi vrstniki.

Stanje v gradbeništvu je na ravni leta 2011, gradbeniki napovedujejo novo krizo v letih 2015 in 2016.

V letu 2014 se je gospodarska rast v državah z evrom povečala, posledično je za slab odstotek višji tudi bruto domači proizvod. Razlog za to so višji izvoz držav članic evroobmočja pa tudi višja zasebna in investicijska potrošnja. V evroobmočju tudi pričakujejo, da bo gospodarsko aktivnost spodbujalo domače povpraševanje, ob tem pa evropske denarne ustanove izpostavljajo tudi morebitna tveganja, po katerih bi bila gospodarska rast lahko nižja od pričakovanj, pri čemer omenjajo predvsem geopolitična tveganja in občutnejšo upočasnitev gospodarske aktivnosti v nastajajočih tržnih gospodarstvih.

Ali mednje štejejo tudi Slovenijo, ne navajajo, dejstvo pa je, da so gospodarska gibanja v Sloveniji v letošnjem letu nekoliko boljša od obdobij pred tem. Razlog za to je predvsem v povečanem izvozu, kar je povsem skladno z gibanji v evropskem merilu. Domače povpraševanje v Sloveniji namreč še vedno ne narašča, saj prihodki v trgovini na drobno že eno leto ostajajo na podobni, tj. zelo nizki ravni. V prvih štirih mesecih se je znižal tudi obseg predelovalnih dejavnosti, precej pa se je okrepila gradbena aktivnost in skoraj dosegla raven izpred treh let. Razlog za to so številni gradbeni projekti, ki so bili načrtovani že leta in so se začeli izvajati večinoma lani. Mnogi tudi na račun sofinanciranja iz evropske kohezijske politike, pri čemer so posamezne lokalne skupnosti pohitele in začele izvajati dela, da še pravočasno ujamejo denar iz iztekajočega se programskega obdobja 2007−2013, ko se sredstva lahko črpajo do konca leta 2015. Pripravljenih je tudi 11 novih okoljskih programov, za kar je 34 občin založilo že več deset tisoč evrov, vendar pa vlada v odhodu pod vodstvom Alenke Bratušek doslej kljub številnim obljubam še vedno ni izdala odločb.

Revščina vse glasneje trka na vrata upokojencev, kar je še posebej krivično, saj bi si na stara leta vsak človek, ki je pošteno delal, zaslužil finančno varnost. Žal pa je imel DeSUS za upokojence do sedaj samo polna usta obljub.

C.U. je triinsedemdesetletna upokojenka, ki se za naš tednik ni želela predstaviti s polnim imenom. Dejala pa je, da mesečno prejema okoli 400 evrov pokojnine. »Delala sem od osemnajstega leta, in ko sem se upokojila, sem se veselila, da bom še nekaj let preživela v miru in uživala sadove svojega dela, saj sem za zdaj še zdrava. Veselila sem se obdelovanja vrta in vnukov, ki bodo prišli.« Danes njena pokojnina ne bi zadoščala za pokrivanje vseh stroškov, in če ne bi imela moža, ki ima malo višjo pokojnino kot ona, bi težko preživela. Ta čas sicer še nekako gre, saj sta z možem skromna in obrneta vsak evro, preden ga porabita, tako da jima včasih nekaj evrov celo ostane. Toda takšno ravnovesje je krhko, kot je krhko zdravje v starosti. Na pomoč svojih otrok danes ne more računati, saj se tudi oni borijo s pomanjkanjem in brezposelnostjo. In kako rada bi kaj podarila številnim vnukom za rojstni dan, pa si to komaj z velikim odrekanjem privošči! »Dobro je, da imamo vrt in pridelamo zelenjavo doma,« je dejala in obžalovala, da otrokom ne more pomagati skoraj z ničimer drugim, kot s pridelki s svojega vrta. »Kaj pa, če zbolim? Kaj, če zboli moj mož? Ali če, bog ne daj, kateri od naju umre? Kako bo preživel tisti, ki bo ostal sam?« Skrbi jo tudi, kako bi bilo, če bi morala ona ali mož v dom za ostarele občane. Kako bi poravnavali oskrbnino? Bo šla hiša – torej tisto, kar sta z možem želela zapustiti otrokom? Če se bo zgodilo, da bo moral kateri od njiju v dom za ostarele, druge rešitve zagotovo ne bo …

Draga zloženka

Takšnih zgodb je danes med slovenskimi upokojenci še veliko in marsikatera med njimi je še veliko bolj skrb zbujajoča pa tudi žalostna in brezupna. Marsikateri slovenski upokojenec je že zdrsnil pod prag revščine, v brezno pomanjkanja, iz katerega ni videti izhoda. Upokojencem je marsikdo od politikov pred zadnjimi državnozborskimi volitvami kaj obljubljal, a z rezultati, kot so, bo najverjetneje le malo od obljubljenega tudi uresničil. Predvsem predsednik DeSUS Karl Erjavec se je, kot smo pisali že v spletni izdaji Demokracije, dobesedno norčeval iz slovenskih upokojencev, saj za tokratne volitve ni imel nobenega programa. Po poročanju Slovenske tiskovne agencije je v vsa slovenska gospodinjstva poslal zloženko z zanj in za stranko nedostojnim geslom: Vrnimo ljudem dostojanstvo. Po izračunih poznavalcev je DeSUS za zloženko zapravil najmanj 100 tisoč evrov. Poleg sprenevedavega gesla je ljudi zelo motil tudi Erjavčev nagovor volivcem in volivkam, v katerem je dejal, da »ljudje v Sloveniji izgubljajo osnovno človekovo dostojanstvo«, hkrati pa, da je »v času, ko smo priče poskusom zmanjševanja pravic starejših – nižanju pokojnin in odvzemu regresa za upokojence«, po njegovo najboljša izbira stranka, ki jo vodi. Erjavec se je očitno ponorčeval iz volivcev tudi s tem, ko je javno obljubljal, »da ne bo nobenega nižanja pokojnin«.

Mestni svetniki Jankovićeve liste so na zadnji seji spet nemo potrdili vse Jankovićeve predloge, med drugim nakup prostorov za 700 tisoč evrov v Vili Urbana, ki je v lasti Jožeta Anderliča. MOL je Ninamedii plačal več kot 300 tisoč evrov, v zadnjem času podpira tudi Katarino Kresal.

Ljubljanski mestni svetniki so predvidoma na zadnji seji mestnega sveta potrdili drugi rebalans proračuna mestne občine Ljubljana (MOL). Še pred glasovanjem so sejo zapustili svetniki SDS, ki so med drugim opozorili na sporno povečanje pooblastil županu. Jankovićevi svetniki pa so potrdili soglasje Lekarni Ljubljana za nakup prostorov v višini skoraj 700 tisoč evrov, s katerim rešujejo družbo KIDReal, ki je v lasti Jožeta Anderliča.

Popravek proračuna in povečanje pooblastil

Drugi rebalans letošnjega občinskega proračuna predvideva 353,3 milijona evrov prihodkov in 351,9 milijona evrov odhodkov, kar je nekoliko manj kot v sprejetem proračunu. Razlog za drugi rebalans letošnjega občinskega proračuna je bila vnovična uskladitev načrtovanih prejemkov in izdatkov proračuna ter vključitev novih obveznosti in projektov. Ta predvideva 353,3 milijona evrov prihodkov in 351,9 milijona evrov odhodkov. Prihodki v sprejetem proračunu znašajo 353,8 milijona evrov, odhodki pa 352,2 milijona evrov. Z drugim rebalansom občinskega proračuna se glede na sprejeti proračun povečujejo predvidena sredstva iz naslova glob in drugih denarnih kazni, in sicer za 338.000 evrov, na 3,6 milijona evrov. Znižujejo se sredstva za mrežo P+R na območju MOL, in sicer za 1,3 milijona evrov. Zaradi zakasnitve pri izdaji odločbe o dodelitvi sredstev pristojnega ministrstva jih namreč prenašajo v naslednje leto. Zvišujejo pa se sredstva za štipendije; za izpeljavo razpisa 90 štipendij za nadarjene dijake in študente za prihodnje študijsko leto potrebujejo dodatna sredstva v višini 25.000 evrov. Iz drugega rebalansa je razvidno tudi, da se začetek ureditve območja Cukrarne pomika v leto 2015, saj letos ni bilo razpisa za pridobitev sredstev iz evropskih skladov. Kot so pojasnili v gradivu za sejo, se sredstva v višini 1,9 milijona evrov z rebalansom zmanjšujejo za 1,5 milijona evrov. Občina pa za drugo polovico letošnjega leta načrtuje začetek graditve nacionalnega gimnastičnega centra, zato sredstva v ta namen z drugim rebalansom povečuje za dobrih 414 tisoč evrov. Svetnik SDS Mirko Brnič Jager je v razpravi o drugem rebalansu mestnega proračuna dejal, da je zelo sporna točka povečanje pooblastil županu, ki bo po njegovih besedah lahko pri neuspešnih projektih samovoljno razporejal sredstva. Mojca Škrinjar (SDS) je izpostavila zmanjšanje sredstev za vrtce, Anton Kranjc (NSi) pa je dejal, da pogosti rebalansi kažejo slabo načrtovanje proračuna.

Sosedom v Italiji delamo nenehno usluge njihovemu nacionalnemu interesu, v škodo našega narodnega ponosa in identitete.

V času Titovega zločinskega enoumja so v zamejstvu podpirali samo levo orientirana društva in organizacije, ki so stremeli v utopično bratstvo slovensko-italijanskega prebivalstva tržaškega ozemlja. Ista SKGZ, ki jo je ustanovil udbovec Race, ki je vedril v vsaki slovenski organizaciji in društvu v slogu Tito-Kardeljeve ne-nacionalne politike, je danes neokrnjena. Ta organizacija, ki je podpirala t. i. UAIS-SIAU (Unione Antifascista Italo-Slovena = Slovensko-italijanska antifašistična unija), je kontrolirala vsa kulturna in športna društva. Italijanski politiki, posebno levim strankam, je to godilo, saj so uvajali dvojezičnost v čisto slovenske vasi in predmestja brez obveznosti znanja slovenščine italijanskih tovarišev, zato se je v večini društev, posebno v športnih skupnostih, uveljavil samo italijanski jezik, saj so slovenski tovariši obvladali oba jezika. Če je kdo protestiral, je bil seveda nacionalist-šovinist. Ta dejavnost je navzoča še danes in nobenega znaka ni, da bi naša nova država imela do teh problemov drugačne poglede kot pokojna Jugoslavija. Takrat kulturna in druga društva, ki niso bila včlanjena v SKGZ (demokratična ali katoliška torej), so seveda životarila, ker niso dobila nikakršne podpore od nikogar. Danes ugotavljamo, da tudi italijanska država podpira to levo kamarilo ter celo povečuje pomoč omenjenim levo usmerjenim organizacijam in Primorskemu dnevniku, medtem ko je druga stran (SSO) prikrajšana in celo deležna zmanjšanih zneskov kot v preteklosti, ne da bi naša država nastopala pri sosedih v korist ogoljufanih. Sicer je razumljivo, da Italijani dobro vedo, kako je naša država še vedno v primežu zločinskega komunizma in jim tako stanje ustreza, saj je naša manjšina levega predznaka zanje bazen volivcev, ki nimajo narodne zavesti ne ponosa identitete in volijo njihove stranke, ne slovenskih. Dokaz, da še vedno plovemo v boljševističnih vodah, je tudi farsa italijanskih prireditev v spomin na prvo svetovno vojno, ki ni nič drugega kot slavospev genocidu na naših tleh in ozemeljskemu pohlepu ter ropanju. In teh komemoracij se udeleži celo naš predsednik, ki se klečeplazno sreča z italijanskim tovarišem istega ideološkega predznaka z velikim iredentističnim nabojem, kar našemu kljukcu seveda kronično manjka. Kdaj bo ta klečeplazni mazohizem kominterni usahnil? Obeti niso prav nič rožnati glede na to, da ima večina slovenskih državljanov pohabljen čut državotvornosti in nično zavest nacionalne identitete. Večina je še vedno ujeta v pravljični svet zločinstva OF-NOB, ki ga prenašajo prek izobraževanja na lastno potomstvo v posmeh in užitek vsem sosedom. V taki mentalni revščini je težko in sramotno živeti. Ni videti rešitve!

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je Janeza Janšo po petindvajsetih letih v zapor spet spravil Milan Kučan?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)