Slovenski državi je 2. maja uspelo izdati za 3,5 milijarde dolarjev obveznic; za milijardo petletnih po 4,95-odstotni obrestni meri in za 2,5 milijarde desetletnih po 6-odstotni obrestni meri. Po 19. oktobru 2012, ko je vlada Janeza Janše izdala za 2,25 milijarde dolarjev 10-letnih obveznic po ceni 5,7 odstotka, je to naša druga ameriška avantura v 21. stoletju.


Drago zadolževanje!

Zdajšnja premierka Alenka Bratušek, takrat poslanka, je bila ob oktobrski izdaji zelo kritična do dosežene cene. Zelo upravičeno! Je danes kritična tudi do sebe in svojega ministra Uroša Čuferja? Vsekakor bi morala biti.

Ob zahtevani donosnosti v območju šestih odstotkov na leto nobena od izdaj ni poceni. V bistvu vsakršno zadolževanje države po teh cenah zelo težko vzdrži kakšno resno ekonomsko kalkulacijo, zadolžuje pa se samo takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti. Mimo tega ne moremo. To pa je razlog, da niti kot ekonomist, še manj pa kot državljan s tem nikakor ne morem biti zadovoljen ali do tega ravnodušen. Ravno nasprotno, zelo sem kritičen. Še posebej zato, ker se nismo niti najmanj potrudili, da bi bila potreba po zadolževanju kaj manjša. Vsak zase si lahko izračuna, kolikšen dodaten strošek to pomeni za našo državo pri različnih vrednostih dolga v primerjavi z drugimi državami. Zadnji stolpec prikazuje, koliko več ali manj v primerjavi z drugimi plačuje Slovenija.

Moralno zdravje slovenske družbe je močno načeto. Nič čudnega, saj smo na vsakem koraku priče omalovaževanju organsko nastalih struktur, na primer družine, relativiranju etičnih norm, odpravljanju tabujev in rušenju moralnih barikad, omalovaževanju civiliziranih oblik vedenja, povzdigovanju bolestnega v normalnost, eroziji moralnega konsenza, razglašanju vseh življenjskih stilov za enakovredne in še marsičemu drugemu.  Kar nam grozi, ni le izguba finančnega, ampak tudi moralnega in socialnega kapitala. Brez temeljne etične prenove zato ne bo nujnih ekonomskih in socialnih sprememb. Vzgoja mladega rodu je zato danes politični problem prve vrste.

Prav lahko ne bo šlo. Eno od znamenj naše družbe je namreč njena vedno večja pootročenost. Nasprotno od tedaj, ko je veljalo otroštvo za prehodno življenjsko obdobje, pripravljalnico na odraslost, smo danes priče poveličevanju in malikovanju otroštva. Zato se ne smemo čuditi, da bolj in bolj izginja v ljudeh, kar je veljalo še do pred kratkim za značilnost odraslih ljudi, in sicer osebna zrelost in življenjska resnost. Posledica je, da prehaja vedno več ljudi iz infantilnosti naravnost v senilnost.

Del krivde za to lahko mirne duše pripišemo množici preveč vnetih advokatov in varuhov pravic otrok in mladine. Še malo, pa bo zapisano v naši ustavi, da morajo otroci sami odločati o tem, kaj je zanje dobro, kaj jim smejo starši in drugi vzgojitelji reči, dopustiti, prepovedati, da vsakdo že s tem, če grdo pogleda otroka, ki je nekaj zagrešil, temu do smrti uniči življenje, ali da je učitelj, ki se samo dotakne učenca, pedofil.

Potem ko je na avstrijskem Koroškem prišlo do zamenjave oblasti in do izvolitve novega, do Slovencev precej prijaznejšega deželnega glavarja, na dan prihajajo umazane podrobnosti politikantske drže njegovega predhodnika Gerharda Dörflerja.

Dörflerja, do nedavnega prvega moža koroških svobodnjakov, stranke, ki jo je nekdaj vodil zelo razvpiti populist Jörg Haider, namreč obremenjujejo okostnjaki iz njegovih omar. Kot kažejo nekateri podatki, naj bi bil nekdanji koroški deželni glavar Dörfler trgoval s pravicami koroških Slovencev in se celo pustil podkupovati, zaradi česar ga je ovadil diplomat in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentin Inzko. Ovadbo je v začetku maja prejelo avstrijsko državno tožilstvo za gospodarski kriminal in korupcijo (WKStA).

Dve leti čakanja
Kot trdi Inzko, nekdanji avstrijski veleposlanik v Sloveniji (poročen je z argentinsko Slovenko Bernardo Fink), je Dörfler v času pogajanj o dvojezičnih krajevnih napisih na avstrijskem Koroškem aprila 2011 predstavnikom slovenske manjšine ponujal pol milijona evrov, če se odpovejo svoji zahtevi po uvedbi slovenščine kot drugega uradnega jezika v občinah Škocjan in Dobrla vas. Kot poroča avstrijska tiskovna agencija APA, bo WKStA v kratkem preveril, ali je šlo pri tem za kaznivo dejanje podkupovanja oziroma poskusa podkupovanja. Če držijo Inzkove navedbe, naj bi bil Dörfler od predstavnikov Slovencev pred dvema letoma celo zahteval, da se odpovejo z avstrijsko državno pogodbo zagotovljenemu uradnemu jeziku in s tem človekovim oziroma manjšinskim pravicam, ki jim pripadajo. Na vložitev ovadbe pa je čakal dve leti zato, ker je še naprej upal, da bo prišlo do popuščanja avstrijske strani pri vprašanju slovenščine kot drugega uradnega jezika. Seveda do večjega popuščanja ni prišlo, Dörflerja pa so med tem »odpihnile« deželne volitve, na katerih so svobodnjaki doživeli hud poraz. A vseeno so bili toliko »načelni«, da so nedavno protestno zapustili sejo koroškega deželnega sveta, ko je poslanka Zelenih Zalka Kuchling spregovorila slovensko, medtem ko jih slovenski nagovor novega koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja ni tako zmotil. No, na ovadbo se je odzval tudi Dörfler in zavrnil Inzkove očitke. Po mnenju nekdanjega koroškega deželnega glavarja je cilj ovadbe samo »torpedirati zgodovinsko rešitev« glede dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem, ozadje ovadbe pa vidi v tem, da se bo Inzko v kratkem potegoval za nov mandat predsednika NSKS.

»Glede na to, da smo se tako hiteli zadolževati, ne da bi počakali nekaj dni in poslali kredibilni program v Bruselj… in medtem sprejeli še kak kredibilni ukrep, lahko ljudje sumijo, da je zadaj nekaj drugega. Mislim, da so tu lahko trije scenariji. Eden je, da smo se hiteli zadolžiti ne glede na ceno zato, ker hočejo še naprej krasti, kar se ukrasti še da. Drugi scenarij je, da jih bo to streznilo in da bodo naredili reformni program tako, kot je treba. Tretja možnost pa je kombinacija prvega in drugega, da bodo naredili nekatere reforme, zraven pa še veliko pokradli glede na to, da se ta koalicija ne more nič dogovoriti.«
(Nekdanji ekonomist Svetovne banke dr. Boris Pleskovič o mogočih ozadjih vladnega zadolževanja za TV Klub na POP TV)

Prejšnji torek zvečer, ko je v Ljubljani nastopila nemška apokaliptična rokerska skupina Rammstein, je postalo jasno, da je vrag vzel šalo in da Slovenija že drago plačuje in bo še draže plačevala virantovanje, ki smo mu bili priče v zadnjih mesecih. Samo po dobrem mesecu vlade tranzicijske levice, ki jo iz ozadja vodita zadnji šef slovenske partije Milan Kučan in razvpiti župan Ljubljane Zoran Janković, se je Slovenija znašla v »smeteh«. Bonitetna hiša Moody's je znižala bonitetno oceno Slovenije za dve stopnji, z Baa2 na Ba1. S tem je Slovenija padla v območje naložb visoke tveganosti (t. i. junk oziroma slovensko smeti).
Glavni razlog za znižanje bonitetne ocene so razmere v slovenskem bančnem sektorju in ocena o povišani verjetnosti potrebe po zunanji pomoči. Moody's je izpostavil slabšanje bančnih bilanc in rast deleža slabih posojil, še posebej v treh največjih slovenskih bankah NLB, NKBM in Abanki. Položaj naj bi se po njihovih ocenah zaradi težkih gospodarskih razmer še poslabševal. Bonitetna hiša je pri tem ocenila, da bodo stroški reševanja razmer v bančnem sistemu dosegli od 8 do 11 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Javni dolg bi se tako v naslednjih letih lahko zvišal celo nad 75 odstotkov BDP. S tem v zvezi se bo poslabšal tudi javnofinančni položaj države. Dodatni razlog za poslabšanje bonitete ocene pa je bila negotovost glede sposobnosti Slovenije, da se zadolži na trgu. To povečuje tveganje, da bo Slovenija za izpolnjevanje svojih obveznosti potrebovala zunanjo pomoč. Prizanesljivejši so za zdaj pri bonitetnih hišah Fitch in Standard & Poor’s, kjer Slovenijo uvrščajo v območje srednje stopnje tveganja oziroma A-. Kot ob tem opozarjajo poznavalci, pa slovenski pristanek med »smetmi« ne omejuje samo prihodnjega zadolževanja države, ampak odpira resno vprašanje uporabnosti zakladnih menic, ki so jih naše banke sredi aprila tako množično kupovale. Če se bo Evropska centralna banka odločila, da ne bo več sprejemala papirjev slovenske države, bodo naše banke ostale brez potrebne likvidnosti.

Domovi za starejše pristojne že dalj časa opozarjajo na težko situacijo, ki izvira tudi iz gospodarske krize. Uporabniki namreč vse teže plačujejo storitve, zavarovalnice zmanjšujejo sredstva, država pa niža predpisane cene socialnovarstvenih storitev.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v aprilu končalo javni razpis, katerega predmet so bili socialnovarstveni programi za leto 2013. Skupaj naj bi resorno ministrstvo letos sofinanciralo 134 različnih programov. V te namene bo po besedah pristojnih namenjeno okvirno 11,4 milijona evrov, od katerih naj bi 9,9 milijona evrov namenili večletnim programom. »Sredstva, ki jih za te programe zagotavlja ministrstvo, so namenjena pretežno za stroške dela zaposlenih v programu, za materialne stroške, povezane z delovanjem programa, in za stroške, povezane z delom prostovoljcev, ki so v teh programih izrednega pomena,« pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu. Socialnovarstveni programi se izvajajo po vsej državi, zajemajo pa različna področja, od preprečevanja nasilja, skrbi za invalide, telefonskega svetovanja, duševnega zdravja, pomoči otrokom s težavami pri odraščanju, vključevanja Romov, medgeneracijskega sodelovanja do pomoči starejšim.  

20.164 mest
A kot kaže, institucije zaradi pomanjkanja finančnih sredstev slednjim vse teže zagotavljajo ustrezno pomoč. Na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ob tem opozarjajo, da zakonodajalec, resorno ministrstvo, domove obravnava, kot bi se financirali iz proračuna. Na skupnosti zato poudarjajo, da niso proračunsko financirane ustanove in kot take iz državne malhe ne dobijo ničesar za tekoče poslovanje. V Sloveniji je v 99 domovih in posebnih zavodih po podatkih z začetka letošnjega leta na voljo 20.164 mest na 122 lokacijah, število prostih mest pa naj bi zaradi finančne stiske svojcev vztrajno naraščalo. Osnovna dejavnost domov je izvajanje institucionalnega varstva za starejše. Po zakonu o socialnem varstvu je institucionalno varstvo javna služba in oblika socialnovarstvene službe, ki skrbi za starejše od 65 let pa tudi za druge osebe, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti doma. Institucionalno varstvo tako prevzema funkcijo doma, saj je dolžno zagotavljati  ustrezno prehrano, bivanje in zdravstveno varstvo.

Sredi aprila je v državnem zboru potekala javna predstavitev mnenj o problematiki plagiatorstva, na kateri so se med drugim dotaknili primera domnevnega plagiatorstva Alenke Bratušek, kar je prvi primer obtožbe plagiatorstva tako visokega slovenskega političnega funkcionarja.

Na predstavitvi je rektor Univerze v Ljubljani dejal, da preiskovalni postopek na fakulteti poteka po najhitrejši poti in bo tako trajal od treh do šest mesecev. V primerjavi z drugimi politiki plagiatorji je to zelo dolgo obdobje za pregled sporne naloge.

Kako se je začelo?
Konec februarja je spletni portal Planet Siol.net poročal o očitkih plagiatorstva v magistrski nalogi Bratuškove, ki je takrat začasno vodila Pozitivno Slovenijo in kandidirala za mandatarko. Slednja je leta 2006 magistrirala na ljubljanski fakulteti za družbene vede s temo »Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod Brdo«, stroške študija pa ji je krilo finančno ministrstvo (takrat je bil minister Tone Rop), kjer je bila Bratuškova zaposlena. Pri tem sta zanimiva še dva vidika te zgodbe: kako je Bratuškova z diplomo iz znoja (»Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« na oddelku za tekstilstvo ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo) brez ekonomskega oz. finančnega znanja zasedla položaj direktorice direktorata za proračun in opravila magisterij iz teme, ki se nanaša na javni gospodarski zavod, katerega je nadzorovala (kot članica in predsednica upravnega odbora).
Portal je tako kot glavni očitek navedel, da v magistrskem delu kot vira ni navedla članka Martine Trbanc; članka slednje ni navedla ne v besedilu ne med viri in literaturo. Za Siol je nalogo pregledal dekan novogoriške fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič in izrazil sum, da gre za plagiat. Izdelek Bratuškove je označil za slabo napisanega, z izrazitim neakademskim slogom pisanja, brez jasnega raziskovalnega vprašanja in jezikovno šibkega z množico slogovnih in slovničnih napak.
Pozneje sta Makarovič in Bernard Brščič znova pregledala nalogo in ugotovila, da je Bratuškova brez navedbe štiri strani svoje naloge prepisala iz dveh aktov zavoda Brdo, na te očitke pa je odgovorila, da je sodelovala pri izdelavi obeh aktov. Sredi marca so tako predstavniki Slovenske demokratske mladine državnozborskim poslancem izročili njeno nalogo z opombami, ki naj bi dokazovale akademsko goljufanje.

O aktualnem političnem in družbenem dogajanju v Sloveniji smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando. Po njegovo je bila nedavna partizanska proslava v Stožicah posvečena proslavi zmage nad Janšo in javni priklon Jankoviću.


Gospod Granda, naj začneva z nedavno t. i. peto vseslovensko ljudsko vstajo, ki je bila 27. aprila v Ljubljani. Po ocenah policije se je na njej zbralo samo okoli tisoč ljudi. Kako to komentirate?
Razne ljudske vstaje in še vseslovenske povrh so že po uporabljeni terminologiji del totalitarne mitologije, govorjenje o stvareh, ki jih nikoli ni bilo. Kot je na eni strani lahko razumeti nezadovoljstvo ljudi z razmerami, v katerih živimo, pa je uporaba sredstev, metod in ciljev iz preteklosti, in to lažnih, dokaz bolezenskega stanja duha, ki bi ga morali pojasniti psihiatri. Ni sporno, da je Slovenija v vsestranski krizi, tragično je, da ni sposobna iskati poti iz nje. Je ujetnica idealizirane, v resnici lažne podobe totalitarne preteklosti. Njeni ustvarjalci so v veliki meri ljudje, katerih starši bi v sedanjih razmerah končali v Haagu. Rešitev ponujajo številni, ki jim je zgodovina to že omogočila, pa smo zabredli v brezizhodno močvirje. Spominja me na čase, ko so ob soočenjih s krutostjo kapitalizma ljudem kot rešitev ponujali fevdalno stanovsko družbo. Včasih sem mislil, da živi Slovenija v družbi, ki ji diktirajo neizobraženi ter oblastem servilni novinarji, levo-desno sploh ni pomembno, danes se mi dozdeva, da so oblast prevzeli mentalni starci, pri katerih so dejanska leta posameznika povsem nepomembna. Ena njihovih značilnosti je, da so prepričani, to poudarjajo vsako leto ob raznih partizanskih praznikih od proslav dražgoške tragedije na začetku leta dalje, da se je druga svetovna vojna končala, ker so v Jugoslaviji pod Titovim vodstvom partizani premagali Nemce. Če ne bi bilo partizanov, bi pri nas še vedno bili okupatorji in v Ljubljani bi govorili italijansko (!!!!!!).
Število udeležencev govori največ o njih samih, pozornost, ki jim jo namenjajo mediji, pa o slednjih. Tragično je v tem pogledu angažiranje RTVS, ki se verjetno tako maščuje za zmanjšanje RTV-prispevka. Na prvi pogled je vse skupaj starčevsko utapljanje v leta mladosti, zdravja in življenjskega optimizma (pred 30 leti je bilo vse krasno), v resnici pa ni vse nedolžno. Ne prezrimo, da je bila ena bistvenih sestavin slovenske državljanske vojne boj med privrženci starega  kraljevega režima in prihodnje komunistične oblasti. V tem so se ločili, ne v odnosu do okupatorja.

Vera Ban je članica Slovenske demokratske stranke (SDS) že vse od leta 1990. Od tedaj je aktivna članica in sodelavka Glavnega tajništva SDS. Prva leta je delala kot tajnica dr. Jožeta Pučnika in stranke, kasneje pa je prevzela tajniške obveznosti strankinega Kluba seniorjev in seniork, kar je še danes. Dolga leta je bila tudi zunanja sodelavka revije Demokracija, kjer je lektorirala in urejala pisma bralcev. Po ustanovitvi Inštituta dr. Jožeta Pučnika je postala članica upravnega odbora. Februarja letos je kot prva članica SDS prejela diamantno priznanje. Še vedno aktivno spremlja politično dogajanje in ga občasno tudi komentira. Je tudi članica Glavnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).


Znani ste po tem, da ste bili v času slovenske pomladi in tudi po osamosvojitvi tesna sodelavka dr. Jožeta Pučnika. Kako bi na kratko opisali njegov značaj?
Zame je bilo poznanstvo in delo z dr. Pučnikom velika milost. Delati z njim je bilo tako, kot delati z očetom. Bil je strpen, nikoli žaljiv, trdna osebnost, ob kateri si se počutil varnega.

Ste tudi zato napisali knjigo spominov na tisto obdobje, ko ste z njim sodelovali?
Da, predvsem zato, saj nisem še nikoli v življenju čutila potrebe po tem, da bi izpovedala svoje spomine tako podrobno, da bi iz njih nastala zgodba, ki bi na koncu postala dostopna tudi drugim ljudem.

V knjigi ste opisali tudi začetek delovanja Socialdemokratske zveze Slovenije, kasneje Socialdemokratske stranke, danes Slovenske demokratske stranke. Kako se spominjate teh »porodnih krčev«? Ste imeli veliko težav s starimi političnimi strukturami?
Brez začetne poti, ki me je v tistih časih pomladnega prebujanja na Roški cesti pripeljala do nekih kletnih prostorov na Sternenovi ulici v Ljubljani, verjetno ne bi nikoli  doživela teh prvih začetkov, o katerih govorite. Na moje vprašanje, ali jim lahko kako pomagam, je Pučnik na moje veliko veselje odgovoril pritrdilno. SDZS se je takrat pripravljala na svoj prvi kongres in tako smo začeli. Dela je bilo ogromno, pripomočkov za delo pa nobenih, a je šlo, saj smo imeli Pučnika ter njegovo neomajno in neusahljivo energijo, s katero je odganjal od sebe zle duhove struktur, ki nam seveda niso bile naklonjene. Toda Pučnik je poznal eno samo pot: »Gremo naprej!« In smo šli, dokler  nismo iz Socialdemokratske zveze Slovenije prerasli v socialdemokratsko stranko in pozneje v Slovensko demokratsko stranko, na katero smo ponosni, saj ji od vsega začetka predsedujeta dva pomembna stebra slovenske demokracije - dr. Jože Pučnik in Janez Janša.

Ali se je Slovenija znašla na točki vrnitve v prejšnji politični sistem? Vstajništvo, čeprav z razredčenimi vrstami, sedaj ponuja nekakšne alternative v obliki »demokratičnega socializma«, kar očitno podpirajo tudi rdeči »strici iz ozadja«.

Mesec maj bo znova v znamenju »šamanskega plesa«, saj bo tedaj kar nekaj praznikov, s katerimi bodo zaznamovali slavno »rdečo« preteklost. Začelo se je s praznikom dela, ki so ga s svojimi govornimi vložki znova »obogatili« Zoran Janković, Dušan Semolič in še nekateri, že 27. aprila pa se je v »Jankovićevih« Stožicah zgodil eden najvidnejših levičarskih manifestov doslej, in sicer slavnostni koncert Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič iz Trsta.

Severna Koreja v Sloveniji
Partizansko-delavske retropredstave so se očitno ujele s povsem socialistično in nerazvojno naravnano politiko sedanje vlade pod vodstvom Alenke Bratušek, ki si prizadeva za dvig DDV in uvedbo kriznega davka, kar bo še dodatno zadušilo gospodarstvo in pripomoglo k enakosti v revščini. Za nameček skuša vladna koalicija čim bolj zavleči uveljavitev fiskalnega pravila. Z drugimi besedami: zaradi boljšega videza si prizadeva za kozmetični vnos fiskalnega pravila, ki bi ga začeli izvajati šele čez štiri leta ali še kasneje, ob tem pa kaže s prstom na SDS, ki naj bi zavračala pogovore in vsiljevala uveljavitev fiskalnega pravila že leta 2015. Očitno pa je vse to le taktika za »peglanje« lastne podobe in iskanja sovražnika oz. grešnega kozla za nastale razmere. Ustanovitev državnega gradbenega podjetja, državno financiranje tržno nesposobnih podjetij (z izgovorom reševanja »zdravih jeder«), velike dokapitalizacije bank – vse to se ujema z dvigovanjem glav revolucionarnih dinozavrov, pri čemer se zdi, da so združile moči tako mlajše kot starejše generacije. Videti je, da je pod revolucionarno ihto popustil celo predsednik republike Borut Pahor in Partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič podelil zlati red za zasluge zaradi prispevka k utrjevanju slovenske nacionalne zavesti v zamejstvu. Partizanstvo v celoti kot fenomen upora proti okupatorju je slavno dejanje našega naroda, pesem pa pomemben del slovenske identitete, in sicer z ohranjanjem izročila slovenskega odporništva s partizansko in uporniško pesmijo ter z uveljavljanjem slovenske kulture. Lahko bi rekli, da je Pahor izbral precej neposrečen trenutek za takšno odlikovanje, saj je bila prireditev v Stožicah, kjer so se v prvih vrstah gnetli vsi vidnejši politiki tranzicijske levice (vključno z Milanom Kučanom, Janezom Stanovnikom, Danilom Türkom in Alenko Bratušek), nekakšen partizanski miting, usmerjen proti »imperialistom«, »izkoriščevalcem« itd. Kakšen tuj državljan bi ob ikonografiji in vsebinski platformi proslave verjetno pomislil, da je prišel na politično veselico v Severni Koreji. Skladbam z borbeno vsebino, kot so Internacionala, Bandiera rossa, Hej, brigade itd., je pritegnila tudi slovenska »rdeča« politična smetana.

Alenka Bratušek je Slovenijo že v poldrugem mesecu po imenovanju zadolžila po rekordno visokih obrestnih merah za več kot štiri milijarde evrov. To je poleg kadrovskega cunamija in napovedanih višjih davkov njen edini vidni »delovni uspeh«.

Vlada Alenke Bratušek je tik pred prvomajskimi prazniki Slovenijo zadolžila za 3,5 milijarde dolarjev, kupcem državnih obveznic pa je ponudila rekordno visoke donose oziroma obresti, ki so za 10-letne obveznice šest odstotkov, za petletne pa nekoliko nižje. To so rekordno visoke obresti, saj se večina držav zadolžuje po najmanj za polovico manjši obrestni meri ali še niže. Z novimi posojili se je dolg države povzpel na blizu 20 milijard evrov (nova zadolžitev na slabih 17 milijard evrov podlage). Nova zadolžitev pomeni tudi okrog 200 milijonov evrov dodatnih letnih obresti (146 milijonov za dolgoročne 10-letne obveznice, preostalo za petletne obveznice), »kar je le nekaj manj, kot damo v tej državi za kulturo«, kakor je na Twitterju zapisal Žiga Turk, nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. V letu 2013 je bilo pred novo zadolžitvijo za plačilo obresti predvidenih 727 milijonov evrov, kar je približno desetina vseh letnih prihodkov v državni proračun.
Letos trikrat večji javni dolg kot 2008
Javni dolg Slovenije je leta 2008 znašal le 22 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), po napovedih Evropske komisije pa bo ta v letu 2013 kar 61-odstoten in v letu 2014 celo 66,5-odstoten. To pomeni, da bo letošnji javni dolg Slovenije že okrog 22 milijard evrov, prihodnje leto pa okrog 24 milijard evrov. V letu 2008, ko je štiriletno vodenje države končala vlada Janeza Janše, je bil javni dolg 8 milijard evrov, zadolžitev države pa se od 2004 do 2008 povečala le za 900 milijonov evrov. Naslednja vlada, ki jo je vodil Borut Pahor in je svoj mandat predčasno končala po treh letih, je državo zadolžila za več kot vse poosamosvojitvene vlade skupaj, to je za več kot 8 milijard evrov, z 8,1 na 16,8 milijarde, kolikor je ob koncu leta 2011 znašal dolg Republike Slovenije. Če smo še v letu 2009 za obresti za najeta posojila plačali dobrih 300 milijonov evrov, bo ta znesek v letu 2013 najmanj potrojen. Stvari postajajo torej javnofinančno nevzdržne. Ob tem povejmo, da je Evropska centralna banka (ECB) pred dnevi znižala temeljno obrestno mero na vsega 0,5 odstotka, kar je rekordno nizka raven, s čimer želi spodbuditi hitrejše okrevanje evropskega gospodarstva. Prav v teh dneh pa so iz ECB sporočili, da so pripravljeni še znižati obresti. Obrestne mere v območju evra so torej že zdaj na zgodovinsko nizkih ravneh, Slovenija pa se zadolžuje po zgodovinsko visokih obrestnih merah. Ali kot je pred dnevi dejal dr. Matej Lahovnik, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanji minister za gospodarstvo: »Račun za drago zadolževanje države bo izstavljen vsem državljanom, ta dolg in obresti bomo nekoč morali poravnati.«
Bratuškova državo zadolžila za polovico letnega proračuna
Poglejmo, kaj se je letos dogajalo, da smo priče tolikšnemu zadolževanju. Najprej se je v začetku januarja začelo virantovanje, kot je to imenoval Janez Janša, prejšnji predsednik vlade in predsednik SDS, ko je Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča, zapriseženega levičarja, objavila poročilo, s katerim je nakazala, da gre po njenem mnenju za sum korupcije pri Janezu Janši. No, vsaj 10-krat višji sum so izkazali tudi za Zorana Jankovića, predsednika Pozitivne Slovenije (PS) in župana mestne občine Ljubljana (MOL), kar pa ni bil namen tega natančno ciljanega poročila.