Tednik Demokracija

Odhajajoča vlada Alenke Bratušek je na tajni seji sprejela dokapitalizacijo nekdaj zasebne Abanke v višini 250 milijonov evrov, za dodatek upokojencem pa je namenila le tretjino tega zneska. Karl Erjavec pri tem ni niti pisnil.

Približno 398 tisoč upokojencev (od 609.200) je 31. julija na bančne račune prejelo letni dodatek, ki zanje pomeni podobno kot za zaposlene regres za letni dopust. Letni dodatek je prejelo še 19.600 prejemnikov nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Za vse to je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) izplačal 85,4 milijona evrov, kar je le dobra tretjina (34 odstotkov) denarja, ki ga je vlada Alenke Bratušek v odhodu v zadnjem julijskem tednu namenila za dokapitalizacijo Abanke. Za slednjo so v strogi tajnosti sprejeli sklep, da se dokapitalizira z 250 milijoni evrov davkoplačevalskega denarja. Abanko vodi Jože Lenič, nekdanji vidni član LDS in prijatelj Gregorja Golobiča. Mimogrede, Lenič je po osnovni izobrazbi geograf, diplomiral pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer geografija – geologija.

Abanka v visokih izgubah

Abanka je naslednica nekdanje Jugobanke oziroma njene podružnice v Ljubljani, iz poslovnega poročila za leto 2013 pa je razvidno, da je iz rednega poslovanja dosegla izgubo v višini 277,9 milijona evrov. Ob upoštevanju drugih podatkov pa je bila končna izguba še višja, znašala je kar 308,9 milijona evrov. Izgube je bila tako višja od celotnega kapitala, ki znaša 212,1 milijona evrov. Abanka ima svoje družbe tudi v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem.

755 milijonov slabih posojil

Banka je samo v letu 2013 izkazovala za kar 754,8 milijona evrov slabitev finančnih sredstev, v letu 2012 je bilo teh v višini 423,2 in v letu 2011 355,6 milijona evrov. To pomeni, da so se tako imenovana slaba posojila iz leto v leto povečevala. Od leta 2011 do leta 2013 so se tako več kot podvojila. Število zaposlenih v banki pa se v zadnjih treh letih ni zmanjšalo, nasprotno, z 878 v letu 2011 se je povečalo na 881 v letu 2013.

Po 13. juliju so vsi, kot da bi zaspali, predsednica vlade v odhodu pa lobira za svoj komisarski položaj v Bruslju.

V preteklih dneh smo poskušali poiskati zadnje makroekonomske podatke o stanju v državi in jih predstaviti javnosti. Ugotovili pa smo, da je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj poročilo o tekočih gospodarskih gibanjih v državi nazadnje objavil 18. julija, to je pred skoraj mesecem dni.

Nekoliko boljše je v podatkovni bazi Banke Slovenije, ki je zadnje sporočilo s seje sveta objavila 29. julija. Banka Slovenije je ugotovila, da se je država od januarja do maja 2014 zadolžila za dodatne 3,7 milijarde evrov. Več pozornosti so namenili tudi zadolževanju občin in njihovi izpostavljenosti do bank. Ugotovili so, da so bile občine maja 2014 slovenskim bankam dolžne 548 milijonov evrov, kar je bila tretjina vseh bančnih posojil vsem proračunskim uporabnikom v državi. Zapisali so še, da se je obseg občinskega dolga najbolj povečal v obdobju od 2009 do 2011, to je v času vlade Boruta Pahorja.

Novejše podatke smo iskali na spletni strani finančnega ministrstva. Zadnji bilten javnih financ, branje za vsakogar, ki želi preveriti stanje v državi, je bil objavljen 27. junija, to je 16 dni pred državnozborskimi volitvami. Zato smo iskali tudi med poročili, ki jih država namenja investitorjem, imetnikom državnih vrednostnih papirjev. To je tistim, ki državi posojajo denar. Novejšega poročila od tistega s 27. junija tudi tu ni. Ker je pri tem pomembno tudi poročilo o upravljanju z državnim dolgom, smo pregledali tudi tega. Zadnje objavljeno je za leto 2012, leta 2013 kot da ni bilo. Našli pa smo program financiranja proračuna za leto 2014, napisan na desetih straneh, in v njem zastarele podatke. V podkrepitev naj navedemo le podatek, da bo dolg državnega proračuna konec leta 2014 znašal 23 milijard evrov oziroma 65,5 odstotka bruto družbenega proizvod (BDP), kar pa seveda ni točno, saj je že zdaj jasno, da bo dolg ob koncu leta od 28 do 30 milijard evrov oziroma 80 odstotkov BDP.

Pobrskali smo še po uradni spletni strani Vlade RS in ugotovili, da je vlada 24. julija sprejela poročilo o izvrševanju proračuna v prvem polletju 2014. V njem je zapisala, da se je državni dolg od januarja do junija letos povečal za 3,3 milijarde evrov in je 30. junija 2014 znašal 25,3 milijarde evrov oziroma 70 odstotkov BDP. Spomnimo, Svet Banke Slovenije je 29. julija objavil podatek, da se je dolg od januarja do maja povečal za 3,7 milijarde evrov.

Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Odbor 2014 se vsakodnevno bori za to, da bi Slovenija končno stopila na pot normalnosti, ki je značilna za zahodnoevropske demokratične in pravne države. Za svobodo Janeza Janše.

Zato Odbor 2014 vsak dan ob 17. uri pred Vrhovnim sodiščem RS v Ljubljani organizira proteste, na katerih nastopajo številni govorniki.

V nadaljevanju objavljamo govora Franceta Cukjatija in Damijana Terpina, ki sta imela svoja govora pred sodiščem pretekli teden.

France Cukjati: V demokraciji je resnica spoštovana in svoboda govora zagotovljena

»Spoštovani. Nekoč smo sanjali o samostojni in demokratični državi. Pa jo imamo? In če nimamo demokracije, ali imamo njeno nasprotje? Totalitarizem?

Kakšna je pravzaprav razlika med demokracijo in totalitarizmom?

V demokraciji, v kateri ima oblast ljudstvo, velja, da le kolikor lahko zberejo davkoplačevalci, sme država porabiti. V totalitarizmu pa velja, da kar želi država porabiti, morajo zbrati davkoplačevalci.

V demokraciji živijo ljudje predvsem od dela svojih rok. V totalitarizmu pa jim oblast najprej vse pobere, nato pa deli državno miloščino selektivno – enim več, drugim manj.

V demokraciji se posamezniki spoštujejo po njihovi poštenosti, sposobnosti in zavzetosti. V totalitarizmu pa oblast (politična, sodna in medijska) zločince poveličuje kot narodne heroje, prave heroje slovenske osamosvojitve pa zapira kot zločince.

V demokraciji je resnica spoštovana in svoboda govora zagotovljena. V totalitarizmu pa je laž osnovno orodje oblasti, ki brezobzirno preganja kritično razkrivanje resnice.

V demokraciji, kjer ima oblast ljudstvo, velja, da političnega vodjo izbirajo volivci. V totalitarizmu pa o tem, kdo sme in kdo ne sme biti politični vodja, odloča zakulisni center moči ali kar sodna veja oblasti.

»Da te ne bo razneslo od jeze,« se je slišalo prejšnji petek iz sosednje sobe. »Pa ti poslušaj Hanžka, če lahko,« sem odvrnila.

Nujna seja mandatno-volilne komisije ni razkrila le porodnih krčev pri vodenju omenjenega delovnega telesa, temveč se je z grozljivimi izjavami novega političnega 'ksihta' Mitje Horvata, ki je volivce Janeza Janše in njegove stranke označil za kriminalno združbo, dvignila PR zavesa. Na Cerarjevem odru stojijo navadni primitivci. Vsega vajenemu gledalcu je ob poslušanju nebuloz krvni tlak dosegal zdravju škodljive presežke. Ubogi Möderndorferjev Jani zaradi Janševega poslanskega mandata celo spati ne more in pravi, da kar dela, dela le v dobro Slovenije. Ker pač Janša za slednjo noče nič dobrega narediti. Hvala, Jani. Takšne pomoči, kot jo imate v mislih, Slovenija Zares zares ne potrebuje. Če ne veste, vaša ljubljena soproga odloča o milijonskih poslih pri javnih naročilih v mestni občini Ljubljana. A to za vas ni bilo nikoli sporno. Sami čisti posli, nikjer niti minimalnega koruptivnega tveganja. Le del prave kriminalne hobotnice moraš postati, pa te ščitijo. Zadnjič sem vlekla na uho, ko sta se pogovarjala dva moška na kavi: Če imaš 'pokrite' sodnike, odvetnike, davčno upravo, upravne enote ipd., ni težav. Le s pištolo pod 'povštrom' moraš spati. Kaj pa če ima to kakšno povezavo s tvitom ta čas od levičarske falange najbolj osovraženega slovenskega osamosvojitelja: »Če bi bili pred zakonom res vsi enaki, bi bila Möderndorfer in njegov bivši šef že zdavnaj v dosmrtni ječi.« Hm. Hvala za tako Slovenijo, kjer vlada mafijska hobotnica.

Nekje sem prebrala, da se Jani lahko pohvali s 701 glasom volivcev. J Toliko sledilcev imam na Twitterju tudi sama. Glasen pa je, Bratuškov Jani. Skoraj tako kot njegov kolega v levičarskem duhu Matjaž Hanžek. Na Twitterju so ga okronali kar za Hanžek Hamas, saj bi kot buldožer prek vseh zakonov izrinil prvaka opozicije iz parlamenta. Za Hanžka ni sramotno, če DZ sprejme neustavno odločitev. Pri izganjanju političnih nasprotnikov ima že kar nekaj prakse. Dobro se spomnim zapisa in fotografije na Twitterju, da je bil eden glavnih akterjev pri izganjanju Janše iz PEN. Narobe svet. PEN, ki bi moral biti simbol svobode govora. A ne v Sloveniji. Pri nas se vodi NOB, kot bi rekel Peršak svojim pisateljskim kolegom. In kdor ni z nami, je proti nam, zato ga moramo izključiti iz družbe. Kot je zapisal pokojni Danilo Slivnik v svoji knjigi Kučanov klan: »Cilj Organizacije je bil vseskozi samo eden: ohranjanje oblasti z vsemi sredstvi in skrb za to, da bi bila najvišja nomenklatura politično in materialno preskrbljena.«

Na gradu Kromberk se je 5. avgusta s koncertom malijskega virtuoza na kitari in pevca Habiba Koiteja z bendom Bamada začel festival Glasbe sveta 2014. Nastopili bodo še Uršula Ramoveš in Fantje iz Jazbecove grape ter Neca Falk.

Festival Glasbe sveta 2014, ki poteka na gradu Kromberk pri Novi Gorici, je letos tretje leto zapored organiziral Goriški muzej v sodelovanju s KUD Morgan in podjetjem Odprta koda. Ključno poslanstvo festivala je sodelovanje z glasbeniki in ustvarjalci, ki se v svojem umetniškem ustvarjanju naslanjajo na tradicionalno, ljudsko glasbo, uporabljajo tradicionalna glasbila ter oživljajo ljudske zgodbe in mite. Tradicionalnim vzorcem dodajajo moderne trende ali tradicije drugih držav. Ob festivalu vsak torek poteka še tržnica Dobrote sveta, na kateri lokalni pridelovalci ponujajo svoje izdelke. Tudi letos so se predstavili glasbeniki, ki se v umetniškem ustvarjanju naslanjajo na ljudsko glasbo in ji dodajajo moderne trende ali tradicije drugih skupnosti in okolij.

Mali in Mostar

Malijski virtuoz na kitari in pevec Habib Koite, ki je na festivalu nastopil prvi, velja za enega najbolj prepoznavnih in priznanih afriških glasbenikov. Z bendom Bamada, ki ga spremlja od leta 1988, je preigral več kot 1.500 koncertov po vsem svetu. Povabljen je bil na najprestižnejše svetovne glasbene festivale. V svoji več kot 20-letni karieri je sodeloval s številnimi glasbeniki svetovnega slovesa, kot so legendarna avantgardna džezovska skupina The Art Ensemble of Chicago, afriška kantavtorja Oumou Sangare in Dobet Gnahore ter ameriški bluzer Eric Bibb. Koite združuje glasbo vseh etničnih skupin Malija. Glasbi, ki jo ustvarja, pravi danssa doso; danssa je ritem, ki je značilen za kraj Keyes, od koder izvira, doso pa je glasba malijskih lovcev, ki velja za eno najstarejših glasbenih tradicij Malija. Druga se je na festivalu predstavila skupina Mostar Sevdah Reunion, ki že več kot desetletje kraljuje na prestolu izvajalcev bosanskih ljubezenskih pesmi. Njihovo glasbo zaznamuje mešanica otožnosti, melanholije in upanja, na festivalu pa so se predstavili z novim albumom Tales From a Forgotten City. »Februarja letos je bil uvrščen na tretje mesto evropske scene world music, med peterico najbolje prodajanih pa se je obdržal kar cele tri mesece. Dragi Šestić, pobudnik, idejni vodja in producent skupine, je za zadnji plošček izbor pesmi še dodatno omejil. Posneli so samo sevdalinke, ki so neposredno povezane z Mostarjem. Naloga, ki so si jo zadali, je mlajše Mostarčane in svet seznaniti z radoživim mestom, mestom neznosne lahkosti bivanja in humorja, kar je Mostar nekoč bil, a že dolgo ni več,« so zapisali na spletni strani festivala Glasbe sveta.

Pred šolarji so še zadnji tedni počitnic in znova se bodo začele skrbi. Za učence kako do dobrih ocen, za starše pa, kako bodo otrokom zagotovili šolske potrebščine. Vse več je namreč takih, ki morajo po pomoč h humanitarnim organizacijam.

Učbenike lahko dobijo tudi v okviru učbeniških skladov, s katerimi država že od leta 1994 namenja posebno pozornost pri reševanju učbeniške problematike. »V letih od 1994 do 1996 so v okviru procesa zagotavljanja dostopnosti učbenikov in drugih učnih gradiv začeli z načrtnim oživljanjem učbeniških skladov na osnovnih šolah, v zadnjih letih pa pomagalo pri vzpostavitvi skladov za devetletno izobraževanje,« pojasnjujejo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. V skladu z načrtovano politiko na področju učbenikov so se na ministrstvu zavzeli, da bi se na ta način ublažilo finančno breme staršev. Poleg brezplačne izposoje učbenikov iz učbeniških skladov naj bi resorno ministrstvo spodbujalo še zmanjševanje uporabe delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv ter s tem povezanih stroškov. Prav tako naj bi se ukvarjali s problemom teže šolskih torbic, stroki pa naj bi dali večjo vlogo pri zagotavljanju skladnosti učbenikov z učnimi načrti.

Potrebščine velik zalogaj

Stroški z učbeniki so se za družine res zmanjšali, saj si osnovnošolci lahko v šolskih skladih brezplačno sposodijo učbeniško gradivo, ki pa ga šole zaradi pravilnika o upravljanju učbeniških skladov ne smejo posodabljati, z izjemo tistih učbenikov, ki so poškodovani in jih ni mogoče več uporabljati. Šolam pa prav tako ni dovoljeno, da bi zamenjale celoten sveženj učbenikov za posamezen predmet, saj bi to predstavljalo precejšnje stroške. Če država staršem pomaga prek učbeniškega sklada, pa so starši sami sebi prepuščeni pri nakupu delovnih zvezkov in šolskih potrebščin. Težave socialno ogroženih družin s šolajočimi se otroki, ki komaj shajajo iz meseca v mesec in jim nakup šolskih potrebščin predstavlja veliko obremenitev, poskušajo reševati pri humanitarnih organizacijah. Ena od njih je Slovenska Karitas, kjer tekom poletja vse do začetka novega šolskega leta vodijo dobrodelno akcijo z naslovom Otroci nas potrebujejo, ki je namenjena zbiranju materialnih in finančnih sredstev za pomoč otrokom v obliki šolskih potrebščin. Glede na to, da so stroški samo za enega osnovnošolca več kot 200 evrov, imajo družine velike težave, kako ob mizernih dohodkih zbrati dovolj denarja za nakup vsega potrebnega. Mnoge izmed njih pa tega ne zmorejo.

Ob romarski cerkvi Matere Božje na Svetih Višarjah so se 3. avgusta srečali verniki treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnjega 26. romanja treh Slovenij se je udeležilo okoli tisoč petsto ljudi.

Romanje treh Slovenij na Svete Višarje je vedno odmevno, saj običajno privabi veliko število ljudi v romarsko središče Višarske Matere Božje treh sosednjih narodov na meji med romanskim, germanskim in slovanskim svetom, ki ga je pod fašizmom poslikal sloviti slovenski slikar Tone Kralj. Romanje ima drugače predvsem verski značaj, a zaradi odmevnih predavanj, ki ob tem potekajo, ima tudi širši kulturni in vseslovenski značaj, predvsem pa je to druženje Slovencev z vsega sveta. Srečanje prirejata Raffaelova družba v sodelovanju z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in s finančno pomočjo vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Ponos in samozavest

Osrednji govornik na 26. romanju treh Slovenij je bil Tomaž Pavšič, ki je svoj nagovor naslovil Slovenija, ostani naša. Romanje treh Slovenij je profesor Tomaž Pavšič označil za romanje posebne vrste in pozval k več narodnega ponosa in samozavesti. »Prešeren je v Povodnem možu zapisal: '… kjer Donava bistri pridruži se Savi' in ne, kjer se mala Sava steka v veliko Donavo, imejmo tudi mi to samozavest.« Spomnil je na fašistično preganjanje Slovencev in se dotaknil tudi današnjega stanja. Dejal je še: »Boli me, ko vidim in slišim, kako jugonostalgiki najedajo vrednote osamosvojitve, hkrati pa bi se z njimi hvalili in kazali prvozaslužniki. Ti 'šeškarji' slovenske demokracije so pravi zaviralci družbenega napredka in evropske usmeritve Slovenije.« Po besedah Tomaža Pavšiča je od vseh Slovencev odvisno, koliko smo pokončni in koliko se hočemo zavzemati za svoje pravice. Kot človek, rojen na Primorskem pod fašizmom, se je Pavšič spomnil črnega terorja in odrekanja pravice rabe slovenščine za časa Italije in poudaril, da mu je zato laže razumeti ta položaj kot Slovencu današnjega časa sredi neugnane globalizacije. Globalizacija ogroža majhne narode in jezike: »Jezik, materinščina kot narečje in knjižna oblika, je pač najvidnejša značilnost in pričevalna moč kakega naroda, malega ali velikega po številu,« je dejal in nadaljeval, da se v »našem času se izgubljajo vrednote, v zameno pa se nam vsiljujejo poplitvitve skupne zavesti, neodgovorno podrejanje lažnivim politikom, pačenje jezika, preziranje narodnosti in malikovanje dobička ne glede na milijone stradajočih v svetu in tudi na ljudi v socialni stiski pri nas«. Omenil je tudi skrajno slab položaj ljudi v Sloveniji: »V Sloveniji smo danes do kraja sprti, utrujeni, razjarjeni, užaloščeni, opeharjeni, osiromašeni po tajkunih in slabem vladanju, verniki smo brez nadpastirjev, zadolženi smo do grla, da se še naši zanamci dolgo ne bodo znebili hudega bremena … Vendar pa verjamem, da je z dobro voljo in tudi z božjo pomočjo mogoče marsikaj spremeniti na bolje. Predvsem pa je prav, da se udeležujemo volitev in referendumov ter ne prepuščamo odločitev drugim.«

Študentje Nic, Haley in Jonah se med pripravami na selitev odpravijo na izlet, v iskanju razvpitega računalniškega genija pa pristanejo na nenaseljenem območju.

Ko se Nic zbudi, ga začne zasliševati skrivnostni možak v skafandru, ki skuša tudi z nenavadnimi poskusi dognati, kaj se je z njim zgodilo. Mladenič se odloči pobegniti, vendar kmalu spozna, da se okrog njega dogajajo nadnaravni in zelo srhljivi pojavi, v iskanju odgovorov pa naleti na vedno večje skrivnosti in grozljiva doživetja.

Nato pade tema

Nic (Brenton Thwaites), Haley (Olivia Cooke) in Jonah (Beau Knapp) so študentje, ki se sprašujejo, kaj jim bo prinesla prihodnost. Haley se za leto dni seli, fant Nic in njegov prijatelj Jonah pa ji pomagata pri selitvi. Na poti sklenejo narediti ovinek. Iščejo računalniškega genija, ki je vdrl v massachusettski tehnološki inštitut in razkril varnostne pomanjkljivosti. Skrivnostni heker vzbudi pozornost Nica in Jonaha in trojica prijateljev se kmalu znajde na nenaseljenem območju. Pred nočjo vzpostavijo z njim stik, nato pa pade tema. Ko se Nic zave, se mu zdi, da se je prebudil v nočno moro. Njegova prijatelja sta izginila neznano kam in odločen je, da ju najde. Živa ali mrtva. Njegova edina sled je moški, ki ga podrobno izprašuje, dr. Wallace Damon (Laurence Fishburne). Damon izrazi skrb za Nicovo varnost in skuša oceniti njegov stik s stvarnostjo. Nic skuša pobegniti.

O igralcih

Brenton Thwaites (Nic) je novinec v filmski industriji. Mladi Avstralec si je igralske izkušnje nabiral v dveh uspešnih TV-nanizankah: SLiDE in Home And Away. Igral je v romantični najstniški drami Modra laguna: Prebujenje, slovenski gledalci pa se ga najverjetneje spomnijo po vlogi privlačnega princa Filipa v Zlohotnici.

Laurence Fishburne (Damon) je igralec, scenarist, producent in režiser. S svojim talentom prepričuje tako na odru kot na filmskem platnu in televiziji. Za vlogo v broadwayski produkciji Augusta Wilsona Two Trains Running je prejel nagrade Tony, Drama Desk, Outer Critics Circle in Theater World. Epizoda The Box televizijske serije Tribeca mu je prinesla emmyja. Nominiran je bil tudi že za oskarja v kategoriji za najboljšega igralca, in sicer za vlogo Ika Turnerja v Kaj ima ljubezen s tem Briana Gibsona.

Slovenijo razjeda posebna bolezen – neuspela, ponesrečena, sprevržena tranzicija. Vzroki za to nesrečo so znani, posledice še nepredvidljive. Prehod iz jugoslovanskega po socialistično zadolženega državnega kapitalizma v parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo zasebnega kapitala je obtičal na pol poti.

Zasebni sektor je ostal zasilno dopolnilo državnemu, bolj kot od nerentabilnega lastnega kapitala živi država od zasebnih davkoplačevalcev in njihove kapitalske revščine, in ker tega ni dovolj, se zadolžuje v tujini po stari jugoslovanski navadi. Državni srednji sloj, v katerem si je socializem našel primerno oporo, živi na račun države pa tudi zasebniškega srednjega sloja v mestih in na podeželju, predvsem pa na račun delavskega razreda, izkoriščanega bolj kot kadarkoli. Število upokojencev, ki so bili režimu trdna opora, se še vedno povečuje, privilegirane pokojnine ostajajo simbol nekdanje politične neenakopravnosti. Žrtev teh socialističnih podaljškov so množice brezposelnih in mladih, njihova usoda je izseljevanje kot v socialistični Jugoslaviji.

Nič manj usoden izvir spodletele slovenske tranzicije je politična degeneracija državnih oblasti, tako zakonodajne kot izvršne in sodne. Z osamosvojitvijo leta 1991 je nehal veljati veliki enostrankarski sistem, ki je partiji zagotavljal oblast nad vsemi podsistemi slovenske družbe, od gospodarstva, podjetij do verskih skupnosti, nadomestil naj bi ga parlamentarizem po zgledu zahodnih demokracij in s tem večstrankarski sistem. To se ni zgodilo, namesto večstrankarstva je v Sloveniji nastalo mnogostrankarstvo, ko se za vstop v parlament poteguje čim večje število velikih, srednjih in malih strank, ki naj bi bile nosilke različnih interesnih skupin slovenskega naroda. V resnici ta sistem razprši voljo ljudstva v množico partikularnih interesov brez enotne politične moči. Njegov temelj sta proporcionalni volilni sistem in nizek vstopni prag, rezultat pa koalicijske vlade, nezmožne odgovornega odločanja. Zdravilo zoper takšno strankarstvo sta večinski volilni sistem in zvišan parlamentarni prag – na Slovenskem so bile od nekdaj mogoče samo tri ali največ štiri prave stranke. Temu se upirajo politični povzpetniki, ki se s pomočjo na hitro spletenih strankarskih mrež dvigajo na ugodne socialne položaje brez pravih političnih izkušenj, zaslug in idej.

Ali zaupate socialnim omrežjem? Nalagati fotografije in sporočila na Facebook je sicer privlačno, saj se tako čutimo bolj povezane s prijatelji, vendar ima to lahko kdaj tudi zelo neprijetne posledice. Kdo lahko pride do naših podatkov?

Najbrž tudi v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki so v teh časih brez svojega spletnega profila na Twitterju ali Facebooku, na katerega nalagajo podatke, dogodke, slike in filmčke iz zasebnega življenja. Pri tem je vsakdo zagotovo svoboden in se sam odloča, kaj bo delil s širnim »internetnim vesoljem«. Pri tem vsak izbere tudi omejitve zasebnosti, ki jih ponuja Facebookov meni, toda ali so vsi ti podatki zares varni pred pogledi nepoklicanih? Marsikdo pa profila na Twitterju in Facebooku nima prav zaradi prepričanja, da osebni in drugi podatki, ki jih imetnik profila shrani, niso varovani tako, kot je obljubljeno oziroma kot bi bilo prav. V Sloveniji imajo svoje profile na Facebooku tudi samostojni podjetniki, podjetja pa tudi časopisi in revije. Slednjim je morda nekoliko bolj vseeno, kako se uporabljajo na Facebooku objavljeni podatki, saj po navadi objavijo tiste informacije, ki so že tako ali tako namenjene bolj ali manj široki publiki in so zato skrbneje izbrane. Toda ali lahko te podatke in sporočila še kdo uporabi poleg tistih, ki so jim namenjeni? Ali lahko na Facebooku objavljene podatke, fotografije, informacije in sporočila kdo zlorabi? Kaže, da je tako, sicer Facebooka ne bi doletela tožba uporabnikov.

Skupinska tožba

Tako so v sosednji Avstriji pripravili skupinsko tožbo proti Facebooku, v nekaj dneh pa se ji je do 7. avgusta pridružilo že 25.000 uporabnikov Facebooka; zaradi navala organizatorji novih prijav za zdaj ne sprejemajo več, mogoče pa se je vpisati na čakalno vrsto, verjetno za naslednjo tožbo, in sicer na spletni strani www.fbclaim.com. Skupina aktivistov z imenom Europe-v-Facebook je tožbo proti Facebooku vložila v začetku avgusta na sodišču na Dunaju. Ameriškemu družbenemu omrežju Facebook očitajo celo vrsto kršitev evropske zakonodaje, tudi to, da podatke o uporabnikih zbira, analizira in posreduje tretjim osebam na povsem netransparenten način in da nezakonito sodeluje z ameriškimi obveščevalci. Tožbo proti Facebooku vodi 26-letni avstrijski aktivist in študent prava Max Schrems, ki je znan po tem, da se je Facebooku po robu postavil že leta 2011. V skladu z evropsko zakonodajo je takrat od Facebooka zahteval vse podatke, ki jih hranijo o njem, v odgovor pa dobil pošiljko s 1.222 stranmi podatkov.

Objavljamo celotno besedilo govora, ki ga je imel profesor Justin Stanovnik, klasični filolog in publicist, dolgoletni urednik revije Zaveza ter dobitnik častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo, 28. julija 2014 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

Dragi prijatelji!

Zakaj dragi prijatelji, ko vendar za večino ne vem, kako je kateremu ime in kaj kdo počne v življenju? Zato, vidite, ker vem, zakaj ste tukaj. Ker vem, kakšen je duh tega prostora in kakšna misel ga določa. Zato vas z veseljem pozdravljam: dragi prijatelji.

In katera je misel, ki določa ta prostor – ki jo prinašamo tudi s seboj in tako dopolnjujemo ta prostor? To je misel, da večji del tega, kar mediji izdelajo, prihaja pred nas v dvojni fakturi: prva je družbena, gospodarska in politična praksa, ki jo prepoznamo, in čeprav ne deluje, vemo, da je; druge pa enostavno ni in nas tako opozarja nase s svojo odsotnostjo in praznostjo. Tako prihaja pred nas pohabljena celota. Osnovna misel, ki nas tukaj pričaka, je nezadostnost in celo zmedenost v doživljanju javne biti. (Nefunkcionalnost javnega uma, o katerem je veliko govorila Hannah Arendt.) Na to, da je takšno stanje zavestno vzdrževano, nas navaja misel, da takšno, kakršno je, določenim ljudem omogoča dvojno igro. Ta igra, umetelno zasnovana in odigrana, jim omogoča, da hkrati so in niso. To pa je stanje, ki je za obstajanje skupine po njenem ponesrečenem zgodovinskem nastopu, po katastrofalnem poskusu polastitve sveta izredno ugodno in olajševalno.

A nas vse to še bolj utrjuje v spoznanju in pritrjevanju stavku, da je resnica samo ena. Ena sama, a se vendar zdi, da je ljudje ne vidijo. Ali pa jo vidijo, a si v svojem – bog ve od kod izvirajočem nezaupanju vase – ne upajo misliti, da je to, kar vidijo, res. Noben, še tako racionalen ukrep ne bo preprečeval družbenih in gospodarskih ujm, dokler ne bodo zbrali dovolj poguma ter poiskali in prepoznali nekega temeljnega in vse življenje obvladujočega dejstva. Resnice.

Tudi noben vnos zlatega fiskalnega pravila nam v končni analizi ne bo pomagal. Pomagala nam bo samo ena reč: če bomo v ustavo vnesli svojo bistveno zgodovino. Ko pravimo »svojo bistveno zgodovino«, lahko mislimo samo na eno stvar: na agresijo boljševiške totalitarne ideologije in njenega nasilja sredi 20. stoletja.

Ptujski dominikanski samostan je bil ustanovljen leta 1230, ukinjen pa leta 1786. Po 230 letih ga temeljito obnavljajo, v zidovih pa odkrivajo dragocene poslikave in arhitekturo. Po obnovi bo to prvovrstni umetnostni biser.

Ptujski dominikanski samostan, najstarejši samostan uboštvenih redov na Slovenskem, je bil ustanovljen leta 1230. S pomočjo salzburškega nadškofa Eberharda II. ga je ustanovila vdova Friderika III. Ptujskega, Matilda, ki je na zahodnem koncu Ptuja darovala zemljo zanj. Za redovnike, ki so v novo ustanovo prišli iz Brež na Koroškem, so zgradili za ptujske razmere veliko cerkev in samostanske zgradbe. V samostanu so imeli gospodje Ptujski družinsko grobnico.

Stoletja samostan …

Cerkev je bila verjetno zgrajena že sredi 13. stoletja, iz istega časa je tudi samostansko poslopje, ki je bilo pozneje večkrat prezidano. Okoli leta 1700 je bila cerkev temeljito barokizi­rana. Podrli so zgodnjegotski prezbi­terij (dolgi kor) in spremenili cerkveno orientacijo, na vzhodni strani so okoli leta 1710 uredili novo fasado, ki jo po­leg bogatih arhitekturnih elementov krasijo kiparsko okrasje in štukature; prav tako je bila v tem času temeljito preurejena cerkvena notranjščina, ki je tako dobila bogat baročni videz. Sočasno s cerkvijo je bogato štukatur­no okrasje dobil tudi letni refektorij (jedilnica), medtem ko se podoba križnega hodni­ka od 15. stoletja ni bistveno spremi­njala in kaže svoj srednjeveški videz.

… potem vojašnica in muzej

V času cesarja Jožefa II., natančneje med letoma 1785 in 1786, je bil samo­stan razpuščen. Bogato opremo so razprodali.

Po odhodu vojske naj bi v stavbi uredili tkalnico in barvarno svile, zaradi česar je bilo načrtovano uničenje nekaterih umetnostno po­membnih delov, a do tega na srečo ni prišlo. Nekdanji samostan in cerkev je nato leta 1928 kupil Mestni magistrat Ptuj in ga (delno) uredil za muzejske namene, pri čemer je dosledno upošte­val smernice tedanjega konservatorja dr. Franceta Steleta. Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, natančneje njegova arheološka zbirka, je skupaj z Zgodovinskim arhivom Ptuj v samostanu deloval do leta 2011 (zanj so pozidali novo stavbo), ko se je lastnica stavbe, Mestna občina Ptuj, odločila objektu dati novo namembnost, po­stal naj bi kulturno-kongresni center. Zaradi tega so izselili arheološko zbir­ko, ki zdaj ni več dostopna javnosti, nekdanjo cerkev in samostan pa so te­meljito preoblikovali po projektih arhitekturnega biroja Enota iz Ljubljane (arhitekt Milan Tomac). Čeprav so de­la potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), so se pri strokovnjakih (predvsem umetnostnih zgodovinarjih) kmalu pojavili dvomi o korektnosti prenove (zlasti predela­ve nekdanje cerkve v koncertno dvo­rano), ki je potekala skrito pred očmi javnosti.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)