Tednik Demokracija

Izvirni greh sega v leto 1989. Do takrat so bile podružnice LB v SFRJ samostojne temeljne banke, potem jih je LB pripojila k matici ter s tem prevzela tudi vse njihove obveznosti in dolgove. Devize so pristale v Beogradu, dolgov ni nihče terjal.

Vsi so se zanašali na nasledstvo. Vprašanje je tudi, kako so pred evropskim sodiščem zagovarjali slovenske interese. K izplačilu vlog se je nagibal tudi Milan Kučan.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Ališić in drugi, treh varčevalcev iz Bosne in Hercegovine (BiH), razsodilo proti Sloveniji in Srbiji glede starih deviznih vlog v LB oz. Investbanki. V končni sodbi jima je naložilo, da morata v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev.

ES razsodilo proti Sloveniji

Veliki senat sodišča je razsodil o tožbi treh v Nemčiji živečih varčevalcev iz BiH, ki so leta 2005 tožili BiH, Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Makedonijo zaradi nezmožnosti dviga svojih deviznih vlog v nekdanji podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu in podružnici beograjske Investbanke v Tuzli. V končni pilotni sodbi je senat soglasno odločil, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in učinkovitega pravnega sredstva. Državi morata tako tožnikom iz BiH kot vsem, ki so v enakem položaju kot oni, izplačati prihranke pod enakimi pogoji kot slovenskim oziroma srbskim državljanom, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih oziroma srbskih bank. Gre za sistemski problem in državi morata v letu dni najti sistemsko rešitev za njihovo plačilo.

Odplačevali bomo več let

Tako kot v primeru tako imenovanih izbrisanih bo morala Slovenija pripraviti akcijski načrt za implementacijo sodbe in ga predložiti Svetu ministrov Sveta Evrope, ki nadzira uresničevanje sodb. To pomeni, da bo morala Slovenija, ki je po teritorialnem načelu na podlagi ustavnega zakona v začetku 90. let prejšnjega stoletja poplačala vse devizne varčevalce na svojem ozemlju, najti takšno sistemsko rešitev, po kateri bi takoj izplačala varčevalce z vlogami do okoli 500 evrov, preostale pa v petih letih v desetih polletnih obrokih prek slovenskih bank. Na podlagi sodbe morata Slovenija in Srbija vsakemu od pritožnikov v treh mesecih plačati tudi nepremoženjsko škodo v višini 4.000 evrov skupaj z obrestmi. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je tudi soglasno odločil, da bodo za leto dni preložili preučitev vseh podobnih primerov proti Sloveniji in Srbiji.

Pozabljeno nasledstvo po SFRJ

Nadalje je sodni senat sprejel odločitev, da v primeru drugih držav naslednic nekdanje skupne SFRJ, to so Hrvaška, BiH in Makedonija, tožnikom niso bile kršene človekove pravice. To odločitev je senat sprejel s 15 glasovi, dva sodnika sta dala ločeno mnenje. Ločeno mnenje sta podala nemška sodnica Angelika Nussberger, ki jo je Slovenija izbrala za nadomestnega sodnika, potem ko je bil po prvi sodbi v zadevi izločen slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, in srbski sodnik Dragoljub Popović. Evropska sodnika sta v ločenem mnenju edina tudi opozorila na to, da evropsko sodišče ni upoštevalo nasledstva.

Sodba je razočaranje

Slovenska pravobranilka Nataša Pintar Gosenca, ki je kot agentka na sodišču v Strasbourgu zastopala Slovenijo, kot tudi visoka predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič sta sodbo zoper Slovenijo označili za veliko razočaranje, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za vprašanje nasledstva. Po besedah pravobranilke tudi ni upoštevalo argumenta Slovenije, da je treba vprašanje starih deviznih vlog reševati po t. i. načelu teritorialnosti. Ana Polak Petrič je ob tem izrazila prepričanje, da sodba ne more izničiti obveznosti držav naslednic, ki izhajajo iz sporazuma o nasledstvu, po katerem se morajo o tem vprašanju dogovoriti. Po njenih besedah je dejstvo, da varčevalci nekdanje Ljubljanske banke (LB) v nekdanjih republikah SFRJ niso mogli dvigniti privarčevanih deviz toliko časa, kršitev njihovih človekovih pravic. A dejstvo je tudi, da je Slovenija na svojem ozemlju takoj po osamosvojitvi dosledno poplačala vse devizne varčevalce, ki so imeli vloge na ozemlju Republike Slovenije. Ta sodba pa ji nalaga, da bo sedaj morala poplačati tudi varčevalce na ozemlju drugih držav naslednic. Kot pozitiven vidik sodbe je Polak Petričeva izpostavila izključitev prenesenih deviznih vlog, ki so že bile plačane na Hrvaškem.

V BiH in na Hrvaškem navdušeni

V Sarajevu in Zagrebu so nad odločitvijo evropskega sodišča pričakovano navdušeni. Monika Mijić, predstavnica vlade BiH na sodišču v Strasbourgu, je ob tem dejala, da je »to največja bitka, ki jo je BiH doslej vodila in dobila pred evropskim sodiščem«. Dodala je: »Po 23 letih, odkar se vleče problem starih deviznih vlog v LB, je končno enkrat za vselej rešeno vprašanje, kdo je odgovoren za kršitev pravic do premoženja, kdo je odgovoren za krajo prihrankov navadnih ljudi v BiH in na Hrvaškem.« Tudi Mujčin Bešlo, pravni zastopnik treh pritožnikov iz BiH v primeru, je za Slovensko tiskovno agencijo (STA) po izreku sodbe dejal, da »je ta dan vesel dan« tako zanj kot za varčevalce, ki so imeli svoje prihranke v srbskih in slovenskih bankah in na svoj denar čakajo že 25 let. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa je presodila, da je sodba pokazala, da pri tem ni šlo za vprašanje nasledstva, temveč da za vprašanje povračila prihrankov konkretnim varčevalcem s strani konkretne banke. Potrdila je, da se sodba nanaša na varčevalce LB, ki še niso bili izplačani. Potrdila je tudi, da se sodba ne nanaša neposredno na prenesene devizne vloge, »vendar pa se vsekakor odraža tudi na ta primer glede na to, da je Hrvaška subjekt, na katerega so varčevalci prenesli svoje terjatve«. Ob tem je dodala, da samo Hrvaška ta denar zahteva od Slovenije in da gre za približno 300 milijonov evrov brez obresti. Hrvaško zunanje ministrstvo pa je v sporočilu poudarilo, da pričakujejo, da bo Slovenija kot članica EU ukrepala v skladu s sodbo in umaknila vse ovire v svoji zakonodaji, da bo nemoteno izplačala vse varčevalce LB ter da bo kot večinska lastnica LB in NLB vplivala na čimprejšnji začetek izplačevanja vseh prihrankov z obrestmi vred.

Izračunov škode še ni

Kolikšen bo finančni zalogaj, ki čaka Slovenijo za poplačilo starih deviznih vlog LB, za zdaj še ni znano, o tem pa se niso hoteli izreči niti na slovenskem finančnem ministrstvu, ki ga vodi Uroš Čufer, minister v odhodu. S finančnega ministrstva so namreč sporočili, da »morajo sodbo najprej natančno preučiti, šele nato bo mogoče podrobneje komentirati načine njenega uresničevanja«. Dodali so, da se sodba ne izvršuje neposredno, zato o konkretnejših zneskih še ni mogoče sklepati. Znano pa je, da v BiH ni bilo poplačanih še okoli 160 tisoč nekdanjih deviznih varčevalcev podružnice LB v Sarajevu, ki naj bi imeli konec leta 1991 skupno okoli 108 milijonov evrov vlog. Pri podružnici LB Zagreb pa gre za 115 tisoč varčevalcev, ki so imeli skupno 143 milijonov evrov deviznih vlog. Temu je treba dodati še obresti.

Varčevalci pritiskajo

Odvetniki, ki so zastopali varčevalce Ljubljanske banke in Investbanke iz BiH v zadevi Ališić in drugi pred sodiščem v Strasbourgu, pa so vladi in predsedstvu BiH že poslali zahtevo, da s Slovenijo in Srbijo nujno najdejo način za izplačilo varčevalcev v letu dni. V pogovoru za banjaluške Nezavisne novine so dejali, da niti Slovenija niti Srbija ne bosta mogli leta zavlačevati z izplačilom starih deviznih vlog, pri tem pa izrazili pričakovanje, da bosta plačali tudi obresti − Slovenija petodstotne, Srbija pa dvoodstotne. Po njihovi oceni naj bi šlo skupno za okoli 500 milijonov evrov. Njihovo pričakovanje pa ima malo možnosti za hitro uresničitev. Spomnimo, evropsko sodišče je v primeru Ališić in drugi razsodilo, da morata Slovenija in Srbija v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev. To pomeni, da imata leto dni časa za pripravo sheme za poplačilo varčevalcev, na podlagi katere bosta lahko varčevalcem izplačali njihove devizne vloge. Zato Amila Omersoftić, predsednica Združenja za zaščito deviznih varčevalcev v BiH, hiti z opozorili, da je sedaj največja odgovornost na vladah BiH in njenih dveh entitet. Če ne bodo hitro delovale, se lahko zgodi, da se bo izplačilo zavleklo na 20 let. Poudarila je še, da so razmere še posebej zapletene za varčevalce z območja Federacije BiH, ker je bila leta 1993 izvedena svojevrstna nacionalizacija podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu, ko je bil del starih deviznih vlog preoblikovan v certifikate, te pa so nekateri unovčili med privatizacijo, ki je bila izvedena po koncu vojne leta 1995. Opozorila je še na nevarnost, da bodo sedaj oblasti v BiH same razsojale, kdo ima pravico do izplačila starih deviznih vlog in kdo ne.

Slovenski politiki so se skrili

Slovenski uradni odzivi na odločitev evropskega sodišča so zelo medli ali pa jih ni. Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve v odhodu, se do konca redakcije v zvezi s tem ni oglasil. Še več, celo telefon je nehal dvigovati. Tudi Milan Kučan je poniknil, tudi najverjetnejši novi mandatar Miro Cerar se glede tega še ni izjasnil.

Kaj je počel Gabrovec?

Mediji so objavili odziv Rudija Gabrovca, nekdanjega visokega predstavnika za nasledstvo, in Franceta Arharja, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije. Gabrovec, ki je bil visoki predstavnik za nasledstvo od aprila 2009 do letošnjega januarja, pred tem pa še med letoma 2001 in 2005, je za STA dejal, da je sodišče z razsodbo »povozilo svoje dosedanje lastne odločitve« predvsem glede sodbe v primeru Kovačić, a tudi glede primerov razpada držav nasploh. Pri razpadu držav je bilo namreč primarno načelo vedno teritorialno, kar sedaj ni. Po njegovi oceni je sodišče v razsodbi razločilo med zasebnim sektorjem in državno lastnino, saj je »državna lastnina avtomatsko obveznost države, pri zasebni lastnini pa te obveznosti ni«. Prepričan je, da je to tolmačenje, ki bo imelo velike posledice v svetu, in dodal, da gre za arbitrarno odločitev sodišča, ki pa je končna in jo je treba spoštovati. Slovenija ima zdaj eno leto časa, da to naredi. Po Gabrovčevi oceni bo to zelo težko narediti, saj bo treba v Sloveniji pri ureditvi vprašanja varčevalcev upoštevati štiri zadeve − dva ustavna zakona (iz leta 1991 in 1994), sporazum o nasledstvu in zdajšnjo sodbo. Problem pa je tudi, da Slovenija nima podatkov o varčevalcih LB v Sarajevu, saj ta podružnica vrsto let ni bila v lasti Slovenije. Po njegovi oceni bi po pravni plati bilo mogoče zadevo rešiti tako, da se za LB uvede stečaj, v stečajnem postopku pa se ugotovi, da so tudi vse podružnice del stečajnega postopka, in na ta način dobi terjatve v BiH in na Hrvaškem.

Devize niso ostale v Sloveniji

France Arhar, ki je med drugim zadnje leto sodeloval pri reševanju spora glede prenesenih vlog LB s Hrvaško, pa je za STA dejal, da ne ve, kaj je bil temeljni motiv odločitve sodnikov, da niso upoštevali niti sporazuma o nasledstvu niti teritorialnega načela, sodbe pa naj tudi še ne bi prebral. Dodal pa je, da je Slovenija v svojih odločitvah pri reševanju vprašanja starih deviznih vlog izhajala iz mednarodno priznane prakse. Tako so na primer ugotavljali, kakšno je teritorialno načelo pri ameriških bankah. Ko se je kakšna kolonija osamosvojila, je njihovo jamstvo takoj prenehalo, nova država pa je prevzela vse subjekte z vsemi pravicami in obveznostmi, je pojasnil. Tako je ravnala tudi Slovenija v ustavnem zakonu. Tako kot v vseh bankah na svetu je tok deviz potekal enako, torej so lahko potovale prek Ljubljane, a tu niso ostale niti bile porabljene. Poudaril je tudi, da z BiH ni bilo nikoli pogajanj glede starih deviznih vlog. »Pogajanja so bila vedno s Hrvaško. Bosna pa je vedno računala na to, da bo takšna rešitev kot za Hrvaško veljala tudi za BiH,« je še dodal Arhar. Problem pa je po njegovem mnenju tudi v tem, da je bila LB v Sarajevu nacionalizirana (leta 1993), ko se je Slovenija že osamosvojila, in ji je bila nato po vojni vrnjena (leta 2004). Tako se postavlja vprašanje, kako se bo ugotavljalo »fizično nasledstvo«. »Vsa ta dejstva nič ne pomenijo, pomeni evropska konvencija o človekovih pravicah ne glede na to, kdo je zdaj država, kakšna so mednarodna pravila tudi v takšnih primerih,« je še pojasnil Arhar. Še vedno mislim, da smo delali dobro, strokovno in korektno. Dokumenti, ki bi morali to dokazati, so bržčas v Bundesbanki, kamor so se morale prenašati devizne vloge, pravi Mitja Gaspari. »Če bi šli banki v Sarajevu ali Zagrebu v stečaj, bi zanje garantirala Narodna banka Jugoslavije − nobena od držav naslednic ne bi mogla prevzeti tega,« dodaja. »V Sarajevu pa so takratne oblasti banko kar aneksirale, in ko je bilo vojne konec, so nenadoma ugotovili, da s to banko nimajo nič. Sodišče je odločilo le o delu težave, o človekovih pravicah varčevalcev, ne pa tudi o nasledstvu. In naslednji problem bo, ko bo treba varčevalce legitimirati,« pravi Gaspari. Bi bilo bolje, da bi varčevalce izplačali že pred leti, ko so se pojavile zahteve? Bi bilo to bolj človeško, bi imeli manj škode zaradi odpora po slovenskih vlaganjih na Hrvaškem? »Delali smo po ustavnem zakonu. Ta je govoril, da Republika Slovenija jamči le za vloge na ozemlju Slovenije. Volje za spremembo tega dela nikoli ni bilo,« pravi Gaspari, pri čemer ne pojasni, kdo ni imel volje. Prav tako je nedosegljiv za dodatna pojasnila glede tega, predvsem pa dejstva, zakaj nihče v Sloveniji od podjetij v nekdanjih republikah nekdanje skupne države ni terjal danih posojil.

DUTB objavila nove podatke

S posojili, ki bodo očitno prešla v breme davkoplačevalcev, se zdaj znova ukvarja tudi Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ta je v skladu z aprilsko novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja pretekli teden objavila podrobnejše informacije, povezane s slabimi posojili, ki sta jih na t. i. slabo banko prenesli Nova Ljubljanska banka (NLB) in Nova Kreditna banka Maribor (NKBM). DUTB je na svoji spletni strani za vsako posamično preneseno posojilo obeh bank v 100-odstotni državni lasti objavila podatke iz pogodb o sklenjenih kreditnih poslih, kot so vrsta in vrednost posla, ime in sedež posojilodajalca in posojilojemalca, višina posojila, vrsta in predmet zavarovanja ter datum sklenitve pogodbe. Objavila je tudi seznam članov nadzornih svetov in uprav obeh bank iz obdobja, v katerem so ta slaba posojila nastala, ter člane kreditnih odborov.

Razkriti le podatki po volji levice

Viceguvernerka Banke Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo pa je v okviru novinarske konference o pogledu Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji dejala, da niso vsa slaba posojila posledica slabega upravljanja niti kaznivih dejanj. »Imena krivcev bodo znana lahko, ko bodo kazenski postopki sodišč končani in izdane odločbe,« je dejala in dodala: »Objavljena so imena odgovornih v določeni banki v določenem časovnem obdobju, poimenska objavljanja ljudi brez dokončno izkazanih razlogov pa ne morejo postati praksa v tej državi.« DUTB je objavila informacije, ki jih je prejela od obeh bank, način objave informacij pa je s posebnim navodilom določila Banka Slovenije. Seznam prenesenih terjatev iz NLB in NKBM skupaj z njihovo bruto izpostavljenostjo po stanju 30. septembra 2013 je DUTB objavila že takoj po aprilski uveljavitvi zakonske podlage. Prenosi dokumentacije za slabe terjatve z NLB in NKBM na DUTB so se sicer končali maja. Nominalna vrednost terjatev, prenesenih z NLB, znaša 2,278 milijarde evrov, z NKBM pa 1,22 milijarde evrov. Še letos pa naj bi slaba posojila na DUTB prenesla tudi Abanka. Novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek sprejela aprila letos. Gre za posojila, razvrščena v razreda D in E, torej tista, ki zamujajo več kot 90 dni. Junija pa je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek in ob negiranju vseh pripomb največje opozicijske stranke SDS potrdila novo novelo omenjenega zakona, ki določa, da so v prihodnje javni ne le podatki o slabih posojilih, prenesenih na DUTB, ampak tudi o tistih slabih posojilih, ki so ostala v bilancah državnih bank. DUTB je zdaj tudi objavila sezname, vendar pa podrobnejši pogled pokaže, da so objavljeni podatki precej neuporabni. Tako je novinarka poslovnega dnevnika naštela pri tem številne pomanjkljivosti; ni znano npr., iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila, ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil, iz pregleda pa tudi ni jasno, kdo so osebe, ki so odobravale takšna posojila. Prav tako iz objavljenih podatkov ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila. Prav na to pa so junija opozarjali v SDS. Iz objave kopice podatkov pa je kljub temu mogoče izluščiti nekatere, vendar je treba stvari natančno poznati, kar vzame veliko časa. Dvomimo, da se bo kdo s tem podrobneje ukvarjal. Dodajmo pa, da nam je (za začetek) uspelo pridobiti nekaj zanimivih podatkov, in ko jih bomo preverili, jih bomo razkrili.

»Ne gre se šaliti na račun človekovih pravic in v tako resnih zadevah, kot so očitki resnih kršitev, nezakonitosti sodbe in dejstva, da je predsednik SDS v zaporu od 20. junija dalje, se odloča hitro,« je jasen Janšev zagovornik Franci Matoz.

Teče že drugi (!) mesec, odkar je predsednik SDS Janez Janša na podlagi sodbe brez dokazov zaprt na Dobu, na vrhovnem sodišču pod vodstvom Branka Masleše pa na vse načine zavlačujejo z odločitvijo o prekinitvi izvrševanja kazni. Predčasne parlamentarne volitve so zaradi nepoštene tekme nelegitimne, sodniki vrhovnega sodišča pa so raje, kot da bi odločali o zadevi, odšli na dopust. Gluhi ostajajo celo za mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je vrhovno sodišče že pred mesecem dni pozval, da bi to »moralo takoj zadržati (ali vsaj prekiniti) izvrševanje strokovno zelo sporne Janševe obsodbe«. Bolj so za sodišče pomenljive besede zadnjega šefa komunistične partije Milana Kučana, ki jih je izrekel pred volitvami. Zanj sodniki niso nezmotljivi; če naredijo napako, so določeni postopki, kjer se te napake lahko ugotovijo in odpravijo. »Za to niso potrebni pritiski, grožnje in izredne razmere,« je dejal Kučan. Seveda ne, zanj so razmere, v katerih je bil vodja opozicije med volilno kampanjo na podlagi sodbe brez dokazov v zaporu, redne, normalne in zaželene. Če vemo, da je Kučan nekdaj zasedal zelo zanimivo funkcijo predsednika komisije za psihološko propagandno dejavnost pri nekdanji socialistični zvezi, verjetno laže razumemo, zakaj se je sodišče moralo udinjati ideji, da je Janšo (kot tudi vse moteče za vladajočo udbomafijsko hobotnico) treba odstraniti iz javnega življenja. Zloraba prava v politične namene se tako nadaljuje.

Akrobacije se nadaljujejo

Vse bolj jasne tako postajajo besede ustavnega sodnika Jana Zobca, ki je pred leti poudaril, da »kakršno sodstvo, tak predsednik, ki si ga to sodstvo samo in avtonomno izbere – in si takega tudi zasluži«. Branka Maslešo namreč. Kaj pravzaprav lahko pričakujemo od nekoga, ki je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in bil navdušen nad usmrtitvijo prebežnika v rajnki Jugoslaviji? Zato se ne smemo čuditi vsem pravnim akrobacijam, ki jih izvajajo na vrhovnem sodišču v zvezi z odločitvijo o prekinitvi izvrševanja kazni prvaka opozicije Janeza Janše.

O povolilnih razmerah, kršitivah temeljnih državljanskih pravic predsedniku največje opozicijske stranke in o odmevih v tujini smo se pogovarjali z evropskim poslancem in podpredsednikom Slovenske demokratske stranke Milanom Zverom.

Gospod Zver, o rezultatih predčasnih parlamentarnih volitev še niste dali nobene izjave!

To, kar smo v vodstvu SDS objavili kot uradno stališče, je tudi moje mnenje. Zato nisem čutil potrebe, da bi kaj dodajal. Bal sem se namreč tega, da bi mediji iskali dlako v jajcu, iskali razlike in na ta način ustvarjali razdor v stranki. Tako se je tudi zgodilo. K temu smo tudi sami malo pripomogli. Nekateri tudi pri nas prej rečejo hop, preden skočijo. Včasih je treba, če povem v športnem žargonu, umiriti žogo, se pravi premisliti, predebatirati in nato objaviti, če se tako izrazim.

Izid na volitvah glede na to, da smo bili obglavljeni, medijsko blokirani, niti ni bil tako slab. O SDS ni bilo v predvolilni kampanji nobene programske besede. Le sodba in zapor ... SDS je danes v medijih slabše predstavljena, kot je bila Pučnikova SDSS na prvih demokratičnih volitvah pred 24 leti.

Tudi leta 2000 nismo bili zadovoljni s podporo. Strnili smo vrste, odšel je problematični Hvalica in še kdo, nato pa smo že ob naslednji priložnosti zablesteli. Ko pade sodba, bomo spet. Politika je živa stvar.

Znano je, da ima SDS največjo mednarodno politično podporo na vseh volitvah, tudi na zadnjih.

Res je. Nobena druga politična stranka nima takšne podpore iz evropske ali svetovne politike. Čez prst bi lahko ocenil, da je več kot 80 odstotkov zunanje politične podpore namenjene SDS.

Vendar ne gre le za podporo političnih gremijev, v našem primeru Evropske ljudske stranke (EPP) in Mednarodne demokratične zveze (IDU); podpirajo nas tudi nevladne organizacije. Pri tem je pomembna tudi Platforma evropskega spomina in vesti, v kateri je še posebej aktivna moja soproga Andreja. Objavili so uradno stališče, v kateri obsojajo politično pravosodje, izražajo zakrbljenost nad politično instrumentalizacijo sodstva, ki se kaže v dejstvu, da je bil Janša poslan v zapor tik pred parlamentarnimi volitvami.

Letošnje poletje bo lahko za otroke zelo pestro, saj po vsej Sloveniji potekajo ali še bodo potekale različne kulturne dejavnosti. Največ delavnic za otroke različnih starosti pripravljajo v muzejih, veliko pa je tudi različnih predstav.

Po vsej Sloveniji bodo tudi to poletje pripravili številne kulturne dejavnosti, ki bodo otrokom popestrile počitniške dni in poskrbele za razmah domišljije. Programi različnih ustanov bodo obsegali gledališke in lutkovne predstave, filme in ustvarjalne delavnice. Največji nabor delavnic pripravljajo v muzejih. Mini teater v sklopu Mini poletja ob sobotah in nedeljah na Križevniški ulici in Ljubljanskem gradu ponuja vrsto lutkovnih in gledaliških predstav. Tako bosta v nedeljo, 20. julija, pred dvorano Mini teatra na Gradu ob 18. uri otroški delavnici Živalski karneval in Razigrana hobotnica. Naslednja predstava v okviru Mini poletja bo 23. avgusta, in sicer lutkovna predstava Trije dobri prijatelji Chrisa Wormella. Med poletjem se bodo torej predstavila tudi tuja gledališča, med njimi švedski Staffan Björklunds Teater, slovaški Divadlo Piki in hrvaško Gradsko kazalište lutaka Split. Festival se bo končal 5. septembra s premiero predstave Na Noetovi barki ob osmih, ki je nastala po besedilu Ulricha Huba v Waltlovi režiji. Otroške ustvarjalne delavnice pa pripravljajo v sodelovanju z Združenjem mladih, staršev in otrok SEZAM.

Gremo v kino

Kinodvor tudi letošnje poletje ponuja otroške filme v dveh sekcijah. V sklopu Čarobni prijatelji ob sobotah predvajajo filme, ki obujajo vez med otrokom in njegovimi domišljijskimi prijatelji. Do konca avgusta se bodo zvrstili ameriški filmi Deana DeBloisa Kako izuriti svojega zmaja 2 (2D), Maček v klobuku v režiji Boa Weicha, ET Stevena Spielberga, francoski film Hiša pravljic režiserja Dominiquea Monferyja, norveški film Katarine Launing in Roara Uthauga Čarobno srebro, koprodukcijski film Stephana Schescha Meseček ter francoski film iz leta 1953 Rdeči balon + Bela griva: divji konj, ki ga je režiral Albert Lamorisse. Od 23. avgusta pa bo na ogled še novi francoski film Laurenta Tirarda Nikec na počitnicah. Med 18. in 29. avgustom pa v Kinodvoru v sodelovanju z Dramsko šolo Barice Blenkuš in DZMP pripravljajo tudi Igrivi kino − poletno delavnico igranega filma, do 15. avgusta pa zbirajo likovne in literarne zgodbe o muminih. Poletni natečaj so razpisali v sodelovanju z Mladinsko knjigo ob 100. obletnici rojstva Tove Jansson, avtorice nenavadnih bitij, ki so osvojila svet.

Pred kratkim sta Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija izdala knjigo zgodovinarja dr. Milka Mikole o revolucionarnem nasilju na Štajerskem. Monografija je del knjižne zbirke z naslovom Revolucionarno nasilje, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo.

Do sedaj so izšle tri znanstvene monografije, dve o revolucionarnem nasilju na Gorenjskem in monografija o revolucionarnem nasilju na severnem Primorskem.

Revolucionarno nasilje

          Številne oblike nasilja, ki sta jih nad Slovenci in pripadniki drugih etničnih skupin v času druge svetovne vojne in okupacije zagrešila nacizem in fašizem, so večinoma znane in tudi dobro raziskane. Nekoliko manj raziskano je nasilje nasprotne strani, tj. partizanskega odporniškega gibanja, ki ga je v Sloveniji obvladovala komunistična partija. Ker je bilo nasilje povezano predvsem z izvajanjem komunistične revolucije, ga je treba obravnavati kot revolucionarno nasilje. Začelo se je že leta 1941, velike razsežnosti pa je doseglo spomladi in poleti 1942 na Notranjskem in Dolenjskem. Na velike razsežnosti nasilja kažejo novejše raziskave s poimenskimi seznami žrtev, ki pa niso dokončni. Na Goriškem in Vipavskem je bilo npr. v letih 1941–1945 ubitih 365 slovenskih civilistov, med katerimi so bili tudi nekateri znani antifašisti in več duhovnikov. Na širšem kamniškem območju je identificiranih 305 žrtev revolucionarnega nasilja, na območju osrednje in zahodne Gorenjske pa je ugotovljenih skoraj 700 civilnih žrtev.

Po podatkih, ki jih je zbral Mikola, je revolucionarno nasilje na Štajerskem terjalo več kot 500 žrtev. Avtor uvodoma pojasni temeljno izhodišče raziskovanja, namreč, da je treba kot žrtve revolucionarnega nasilja obravnavati tiste, ki jih je »partizansko odporniško gibanje usmrtilo ('likvidiralo') iz ideoloških in političnih razlogov«. Torej tiste, ki so ali naj bi nasprotovali komunistični revoluciji.

O Slovencih na avstrijskem Štajerskem, ki jih je bilo ob zadnjem ljudskem štetju leta 2001 vseh skupaj 2.200, smo se pogovarjali s Sussanne Weitlaner, ki je letos koordinatorka Slovenske manjšinske koordinacije SLOMAK.

Mag. Susanne Weitlaner je končala pedagoški študij slovenščine in ruščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Od leta 2009 je predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša. Poleg tega je učiteljica slovenščine na Višji zvezni šoli za gozdarstvo v Brucku na Muri (Bruck/Mur) in vodi v Gradcu prostovoljni dopolnilni pouk slovenščine kot materinščine na gimnazijski ravni. V prostem času rada potuje, prav tako rada uživa ob dobri knjigi, glasbi in hrani.

 

Večinoma vedno slišimo o koroških Slovencih, veliko manj pa o Slovencih na avstrijskem Štajerskem. Zakaj je tako?

Zagotovo zato, ker je bila slovenska skupnost na Štajerskem desetletja zamolčana. Dežela Štajerska pa je upala, da jih enkrat ne bo več in da se torej ni treba več ukvarjati s 7. členom avstrijske državne pogodbe, v katerem so omenjeni tudi štajerski Slovenci. Skupnost je manjša ter nima dolgoletnih društvenih in političnih izkušenj, kot jih imajo koroški Slovenci. Podprla jih ni niti Cerkev, razen v Gradcu, kjer so slovenske maše ob nedeljah. Slovenci na Štajerskem niso bili v medijih zaradi dvojezičnih tabel in raznih sporov, čeprav se je tudi pri Slovencih na Štajerskem veliko lepega in pozitivnega dogajalo, o tem se je pa manj poročalo. Slovenci na avstrijskem Štajerskem živijo v t. i. radgonskem trikotniku, torej v okolici mesta Bad Radkersburg/ Radgona, v okolici krajev Leutschach/Lučane in Soboth/Sobota. Število 2.200 obsega tudi Slovence, ki živijo v drugih krajih, npr. v Gradcu. Pri ljudskem štetju so spraševali po občevalnem jeziku. Deset let prej, leta 1991, jih je bilo po uradnem ljudskem štetju okoli 1.800.

Lani decembra je potekal simpozij fakultete za državne in evropske študije Slovenci na avstrijskem Štajerskem: deasimilirana manjšina? Bi Slovencem na avstrijskem Štajerskem dejansko lahko rekli deasimiliana manjšina? V kakšnem smislu?

Ko sem v nedeljo zvečer natančno ob 19. uri zagledal na malem zaslonu prve neuradne izide vzporednih volitev, sem se spomnil na volitve leta 2000.

Saj se verjetno spomnite, kako je tedaj LDS premočno zmagala. Se pa tudi spominjam, da je gospa Marija Vodišek tedaj napisala precej oster komentar volitev z naslovom »Slovenci alias Butalci«. Da smo Slovenci čisto pravi Butalci, kot jih je v svojih delih opisoval znani pisatelj Fran Milčinski. Pravzaprav minulo nedeljo ni bilo dosti drugače. Da lahko vsak tretji volivec obkroži stranko brez programa, je dejansko poraz zdrave pameti. A nekaj je jasno: očitno je režiserjem, ki so mlajšega Cerarja spravili na konja, uspelo mobilizirati dovolj veliko kritično maso volivcev, ki ne marajo »ne levih ne desnih«. Je pa res, da bi morda SDS v televizijska soočenja lahko poslala še koga drugega in ne samo Zvonka Černača, ki ga ne bo več v poslanskih klopeh. V petek pred volitvami je sicer pustil nekoliko boljši vtis kot v četrtek, ko je bil dejansko povsem povožen. Škoda.

Toda bistvo rezultata SDS sploh ni v Černačevem nastopu, pač pa v tem, da je imela SDS že ves čas proti sebi celotno fronto v stilu SZDL. Nekaj dni pred volitvami se je javno oglasil še tožilec Andrej Ferlinc in velik del javnosti mu je uspelo prepričati, da ima Janša očitno »lepljive prste« tudi pri ponarejanju dokumentov. In za ta medijski šov je moral ubogi Drejček priti v Ljubljano sredi dopusta. Ko je treba Janši sneti glavo, so dovoljena vsa sredstva. In to še ni vse: v petek se je na prvi strani Slovenskih novic pojavil kritičen članek o menda precej slabih razmerah v mariborski bolnišnici. K sreči poznam ljudi, ki so bili pred nedavnim tam pacienti, pa se nad razmerami nikakor niso pritoževali. Še več, celo pohvalili so profesionalnost osebja. No, glavno je, da je direktor bolnišnice vidni član SDS, ki je celo kandidiral za poslanca. Zato se je tudi znašel na prvi strani časopisa v dokaj neuglednem kontekstu. No, kar se tiče Slovenskih novic, so bile, vsaj glede politike, dokaj zmerne – sploh to velja za novinarja Jadrana Vatovca. Očitno je iz ozadja spet prišel ukaz kakšnih »stričkov«. In namen je bil dosežen. Nasploh pa so tako rekoč vsi glavni mediji v državi največkrat ignorirali pomembnejše dogodke, kot je bil denimo četrtkov shod na Prešernovem trgu. Shod se je sicer pojavil na televiziji, tiskani mediji pa so ga potisnili v pozabo in anonimnost. Kot da tisti dan ni bilo ničesar.

Film po zgodovinskem romanu Heinricha von Kleista prikazuje zgodbo o legendarnem uporu konjskega trgovca Michaela Kohlhaasa iz 16. stoletja.

Film, posnet po znameniti istoimenski zgodovinski drami Heinricha von Kleista (1777–1811), prikazuje zgodbo o legendarnem uporu konjskega trgovca Michaela Kohlhaasa (Mads Mikkelsen) iz 16. stoletja. Po nakupu novih konj se odpravi domov, toda pohlepni lokalni plemič mu del lastnine zaseže. Michael se skuša boriti za svojo pravico, kar njegovo ženo stane življenja. Razžaloščeni Michael priseže osebno maščevanje ter s svojo neizprosno naravo in odločnostjo v upor proti samopašnim oblastnikom dvigne celotno deželo. Zgodba, ki se dogaja v južni Franciji, je že bila predmet filmske upodobitve leta 1969. Francoski film Michael Kohlhaas režiserja Arnauda des Pallièresa je bil dva dneva pred sklepno prireditvijo mednarodnega filmskega festivala v Cannesu v središču pozornosti. Gre za njegov prvi celovečerni film v Cannesu.

O igralcih

Mads Mikkelsen (Michael Kohlhaas), večkrat nagrajeni danski zvezdnik, je začel kot atlet in plesalec, potem pa se je preusmeril v igro in čez noč zaslovel v seriji Unit 1. Na Danskem se je kot igralec uveljavil z vlogo Tonnyja v celovečercu Nicolasa Windinga Pusher (1996). Med njegovimi raznolikimi vlogami velja opozoriti na tisti v bondijadi Casino Royale in v Open Hearts, igral pa je še v I Am Dana ob Gerardu Depardieuju, Wilbur Wants to Kill Himself, Flickering Lights, The Green Butchers, v svojem hollywoodskem prvencu King Arthur, v Adams Apples, EXIT, Flame and Citron, Valhalla Rising, Coco Chanel & Igor Stravinsky (igral je Stravinskega), Die Tur, Clash of the Titans …

Bruno Ganz (Guverner) je kot eden najbolj znanih švicarskih igralcev nastopal tako v evropskih kot angleško govorečih filmih ter prejel številne nagrade, začenši z nemško zlato nagrado za izjemne dosežke leta 1976 za vlogo v filmu The Marquis of O. Za vlogo Hitlerja v Hirschbieglovem filmu Propad je dobil mnoge mednarodne nagrade, vključno z nagrado londonskih filmskih kritikov za igralca leta in posebno nagrado žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Santi Barbari. Leta 2000 je igral glavno vlogo v Soldinijevi komediji Kruh in tulipani, italijanski finančni uspešnici, ki je prejela devet Donnatellovih davidov, vključno z nagrado za najboljšega igralca, ki jo je Ganz dodal še dvema za isto vlogo – švicarski filmski nagradi in nagradi puljskega festivala.

V Italiji že dlje časa govorijo o reformi krajevnih uprav, ki Slovencem v deželi Furlaniji Julijski krajini ni pisana na kožo. Ker reforma posega na področje političnoupravne avtonomije zlasti majhnih občin, je naša manjšina zaskrbljena.

O reformi krajevnih uprav se v Italiji govori vsakih nekaj let. Do nje do sedaj še ni prišlo, a kaže, da je vendarle neizogibna. Slovenska manjšina v Italiji mora biti dejavno vključena v oblikovanje te reforme, sicer bi se lahko zgodilo, da bi se pravice in zaščita slovenske manjšine zmanjšale: »Prvi osnutek deželne reforme krajevnih uprav, ki po ukinitvi pokrajin posega v področje političnoupravne avtonomije zlasti majhnih občin, je za nas zaskrbljiv in nujno je, da se že v tej sorazmerno zgodnji fazi soočimo najprej med izvoljenimi javnimi upravitelji slovenske narodnosti,« je predlagal deželni svetnik SSk in podpredsednik Deželnega sveta FJk Igor Gabrovec, ki je pred dnevi prvi opozoril, da tako zasnovana reforma grobo trči v zajamčene pravice Slovencev na naselitvenem območju dvaintridesetih občin od Milj do Trbiža. Tako so zapisali v sporočilu za javnost Stranke Slovenska skupnost, ki je zaradi tega zaprosila za dvostransko srečanje s predsednico dežele Furlanije Julijske krajine Deboro Serracchiani in z vodstvom Demokratske stranke. Zaradi napovedane reforme naj bi namreč prišlo do združevanja manjših občin, v katerih veljajo za slovensko manjšino zaščitna določila, z večjimi enotami, kjer slovenska manjšina ni (tako) navzoča. To pa bi pomenilo, da bi se raven zaščite slovenske manjšine zmanjšala, saj bi bilo v teh novonastalih večjih enotah v odstotkih manj Slovencev. Na tak način bi se torej na tiho povečal asimilacijski pritisk, združevanje manjših občin z večjimi je tako bolj ali manj vsiljeno. Kakor gre razumeti iz tega, kar je bilo o reformi krajevnih uprav zapisanega v preteklosti, bi se še bolj na obrobju Slovencev, živečih v njih, in z zmanjšano zaščito znašle zlasti že tako demografsko ogrožene Nadiške doline.

Predvolilna kampanja je bila res nekaj posebnega. Vsaj za državo, za kakršno smo imeli Slovenijo, torej za razvito, urejeno in demokratično okolje z nesporno vladavino prava, pa četudi je ta doslej delovala nekoliko (pre)počasi. A situacija, pred katero smo se znašli, je marsikoga osupnila. Ne le v Sloveniji, ampak tudi širše. Tri tedne pred volitvami zapreti vodjo opozicije je novica, ki bi jo pričakovali iz Belorusije, Ukrajine ali pa kake centralnoazijske republike, nastale na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Nikakor pa ne iz države, ki je že pred dobrim desetletjem vstopila v EU in je za to ne nazadnje morala tudi izpolniti določene kriterije … V naslednjih mesecih in letih bo izjemno zanimivo opazovati ravnanje institucionalne politike na ravni EU − nedvoumnih odzivov Evropske ljudske stranke ne moremo šteti v to kategorijo. Je pa povedno, da čedalje več uglednih in resnih časnikov v urejenih demokracijah popolnoma jasno zapiše, da je Slovenija država s političnimi zaporniki. Torej ne s politiki, ki so zaporniki, ampak z zaporniki, ki so v zaporu zaradi politike in ki jih je tja spravila politika.

Je pa seveda dejstvo, da se tujina s Slovenijo ne bo ukvarjala več, kot bo nujno potrebno. Zloraba institucij pravne države se zvito skriva za diskrecijo pri uporabi zapisanih členov in paragrafov, na svetu pa je preprosto preveč kriznih žarišč − v Ukrajini recimo vsak dan umre na ducate ljudi, Rusija pa rožlja z orožjem. Zato bo predvsem od nas samih odvisno, ali bo Slovenija postala normalna država. Na deus ex machina ne gre računati.

Zato je treba realno pogledati volilne izide, in to kljub temu, da so bile volitve spričo izločitve prvaka opozicije nepoštene, kar meče senco dvoma na njihovo legitimnost.

V domačih in tudi v tujih medijih smo lahko te dni zasledili nekaj zgrešenih ugotovitev. Tako recimo ne drži dejstvo, da so se karte premešale. Zamenjava treh četrtin poslancev v državnem zboru pač še ne pomeni, da se karte delijo na novo. V slovenskem kontekstu to pomeni le, da se je v parlamentu znašlo še več tretjekategornikov, lokalnih anonimusov in t. i. aberveznikov, ki so doslej državno politiko gledali le po televiziji. Slovenijo pa še vedno vodijo isti stari, prekaljeni lutkarski mojstri. Pomembna razlika je le v tem, da imajo na razpolago ustavno večino in lahko še bolj kot prej krojijo ne le naše življenje, ampak tudi življenje naslednje generacije ali dveh. Glede na izkušnje, ki jih imamo, je to kar malce srhljiva misel. In glede na večjo moč bodo še toliko bolj oblastno brutalni, ošabni in krivični.

Po osnovnih in srednjih šolah se je nedavno končal pouk, za otroke pa se je začel čas brezskrbnih dni. A ne za vse. Mnogi otroci iz socialno ogroženih družin bi brez pomoči humanitarnih organizacij ostali na domačih dvoriščih.

Število šolajočih se otrok

Šolskega leta je konec za osnovnošolce in dijake. Kot kažejo podatki Statističnega urada RS (SURS) je bilo na začetku šolskega leta 2013/14 v osnovnošolsko izobraževanje vpisanih 166.500 otrok. »V redni program osnovne šole je bilo vpisanih 163.229, v prilagojeni program osnovne šole 1.807, v posebni program osnovne šole pa 1.499 otrok,« pojasnjujejo na SURS. Če je bilo v osnovne šole vpisanih nekaj več kot odstotek otrok več kot v preteklem šolskem letu, pa se je v šolskem letu 2013/14 vpis v srednje splošno izobraževanje zmanjšal za dve odstotni točki. Medtem ko je vpis v nižje in srednje poklicno izobraževanje ostal enak, se je povišal vpis v srednje tehniško in strokovno izobraževanje. Skupno je bilo tako v srednje šole ob začetku šolskega leta 2013/14 vpisanih 76.714 dijakov. Čeprav je statistika v zadnjih letih zaznala upadanje števila dijakov, strokovnjaki predvidevajo, da se bo v naslednjih letih njihovo število znova povečalo, saj že dve leti število učencev v osnovni šoli narašča. Zanimiv je podatek, da je bila v sedaj že preteklem šolskem letu generacija prvošolcev številčnejša, saj statistika kaže, da jih je bilo kar za 5 odstotkov ali 21.000 več kot leto poprej. Sicer pa se število otrok po razredih razlikuje po posameznih regijah. »Povprečno najnižje število otrok v razredu so imele osnovne šole v pomurski (17), povprečno najvišje pa osnovne šole v osrednjeslovenski statistični regiji (21),« ugotavljajo na statističnem uradu in dodajajo, da je v vseh osnovnih šolah ne glede na njihovo organizacijsko obliko v razredu povprečno 19 učencev.

Počitnice – nove skrbi

Ko se konec junija izpraznijo učilnice ter svoja vrata zaprejo osnovne in srednje šole, resorni minister tradicionalno nagovori učenke ter učence, starše in učitelje. V letošnji poslanici ob koncu šolskega leta je minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo zapisal: »Počitnice so pred vrati. Dnevi brezskrbnosti za mladež. Čas, ko si oddahnemo tudi starši in ko si moči za novo šolsko leto nabirate pedagoški delavci. Privoščite si jih in si naberite dovolj energije za izzive v prihodnje.« Za mnoge družine pa počitnice nikakor niso predstavljajo čas brezskrbnosti, saj so se primorane soočiti z izzivom, kako otrokom povedati, da zaradi revščine in finančne stiske ne bodo mogli iti na počitnice, izlet, v kino in početi aktivnosti, ki se jih udeležujejo njihovi vrstniki.

Stanje v gradbeništvu je na ravni leta 2011, gradbeniki napovedujejo novo krizo v letih 2015 in 2016.

V letu 2014 se je gospodarska rast v državah z evrom povečala, posledično je za slab odstotek višji tudi bruto domači proizvod. Razlog za to so višji izvoz držav članic evroobmočja pa tudi višja zasebna in investicijska potrošnja. V evroobmočju tudi pričakujejo, da bo gospodarsko aktivnost spodbujalo domače povpraševanje, ob tem pa evropske denarne ustanove izpostavljajo tudi morebitna tveganja, po katerih bi bila gospodarska rast lahko nižja od pričakovanj, pri čemer omenjajo predvsem geopolitična tveganja in občutnejšo upočasnitev gospodarske aktivnosti v nastajajočih tržnih gospodarstvih.

Ali mednje štejejo tudi Slovenijo, ne navajajo, dejstvo pa je, da so gospodarska gibanja v Sloveniji v letošnjem letu nekoliko boljša od obdobij pred tem. Razlog za to je predvsem v povečanem izvozu, kar je povsem skladno z gibanji v evropskem merilu. Domače povpraševanje v Sloveniji namreč še vedno ne narašča, saj prihodki v trgovini na drobno že eno leto ostajajo na podobni, tj. zelo nizki ravni. V prvih štirih mesecih se je znižal tudi obseg predelovalnih dejavnosti, precej pa se je okrepila gradbena aktivnost in skoraj dosegla raven izpred treh let. Razlog za to so številni gradbeni projekti, ki so bili načrtovani že leta in so se začeli izvajati večinoma lani. Mnogi tudi na račun sofinanciranja iz evropske kohezijske politike, pri čemer so posamezne lokalne skupnosti pohitele in začele izvajati dela, da še pravočasno ujamejo denar iz iztekajočega se programskega obdobja 2007−2013, ko se sredstva lahko črpajo do konca leta 2015. Pripravljenih je tudi 11 novih okoljskih programov, za kar je 34 občin založilo že več deset tisoč evrov, vendar pa vlada v odhodu pod vodstvom Alenke Bratušek doslej kljub številnim obljubam še vedno ni izdala odločb.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)