Primerjalni podatki so za našo državo v zadnjem času neizprosni. Slovenija se po več kot desetletju stalnega dohitevanja povprečja razvitosti EU v zadnjih letih od njega vse bolj oddaljuje, so aprila opozorili v poročilu o razvoju 2012 na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj. Pri tem so izpostavili, da strukturne pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva onemogočajo hitrejše okrevanje. Če je Slovenija leta 2008, pred izbruhom finančne in gospodarske krize in po nekaj letih močne gospodarske konjunkture, po kriteriju kupne moči dosegla 91 odstotkov povprečnega bruto domačega proizvoda na prebivalca v Evropske unije, je ta do leta 2010 zdrsnil na 85 odstotkov povprečja EU. Podatki za lani kažejo na dodatno oddaljevanje od povprečja EU, napovedi za letos pa niso nič boljše. Slovenija se je tako vrnila na raven leta 2005 oziroma 2006. Po nekaterih podatkih pa kar za desetletje nazaj. S tem smo se precej oddaljili od osnovnega cilja strategije razvoja Slovenije iz leta 2005, ki je bil, da bi naša država v desetih letih, približno do leta 2015, presegla povprečno razvitost EU.
Kaj je šlo narobe? Slovenska »zgodba o uspehu« se je v času krize sesula kot hišica iz kart. Prejšnja, socialistična vlada, ki jo je vodil triumvirat Pahor, Golobič in Kresalova, se ni znala niti približno odzvati na izzive časa. Protikrizne predloge takrat najmočnejše opozicijske stranke SDS je vehementno zavračala. Nekateri slabo pripravljeni reformni ukrepi pa so ji padli na referendumih. Seveda za stanje v državi ni kriva samo prejšnja vlada, prerazkošna država, ampak predvsem stranpoti tranzicije, ki so slovensko gospodarstvo  pripeljale v sedanje katastrofalno stanje. Kot piše ekonomist Rado Pezdir v svoji knjigi  Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov je slovenska tranzicija oblikovala institucionalni okvir, ki omogoča močne odklone tako na ekonomskem kot političnem trgu.  Slovenija je v nasprotju z večino tranzicijskih držav, ki so odločno prekinile z neformalnim in formalnim institucionalnim okvirom socializma, to popkovino trgala zelo počasi. Zato so se po njegovo v Sloveniji obdržale ekonomske politike in instrumenti, ki ne izhajajo samo iz časa socializma, ampak tudi iz obdobja avtokratičnega liberalizma avstro-ogrske monarhije, nacionalnih ekonomij, intervencionizma in protekcionizma. Temu so se pridružili divja in še vedno nedokončana privatizacija, vpliv interesnih skupin na politični trg, vsesplošna monopolizacija trgov, kartelizacija in izrivanje tržnih mehanizmov, visoki davki ter nedelujoča in neučinkovita pravna država. Ali če poenostavimo; slovenski prehod iz socializma v tržni sistem je bil na gospodarskem področju zaradi osamosvajanja v precejšnji meri v drugem planu. Demosovi glavni programski točki demokratizacija in osamosvojitev sta bili v letih 1990 do 1992 uresničeni. Za resen prelom na gospodarskem področju je Demosu zmanjkalo časa, saj je njegova vlada spomladi leta 1992 padla. Hkrati je Demos v spopadu z Beogradom moral braniti interese slovenskega gospodarstva, ki pa so ga vodili t. i. rdeči direktorji. In ti (oziroma njihovi učenci) so v času tranzicije s pomočjo ideologije t. i. nacionalnega interesa, ki ga je širil zadnji šef partije in nato predsednik republike Milna Kučan, na veliko privatizirali prej družbeno premoženje. Pri tem so se bali konkurence iz tujine, zato so s pomočjo vpliva v »levih vladah« dosegli, da se je Slovenija v precejšni meri zaprla. Ker pa seveda niso imeli svojega denarja za prevzeme, so najemali posojila v državnih bankah na podlagi političnih zvez in poznanstev. Odplačevali so jih z izčrpavanjem podjetij, ki so jih lastninili. Vlaganj v razvoj je bilo čedalje manj. Dokler je bila konjunktura, je to še šlo, ko je nastopila svetovna finančna in gospodarska kriza, pa se je vse ustavilo. V težavah se niso znašla samo podjetja, ampak tudi banke, ki so ta posojila dajale »na lepe oči«. In posledice vsega tega gledamo zadnja leta.

Dogajanje zadnjih dni je pokazalo, da se privilegirana postkomunistična elita na čelu z zadnjim šefom partije Milanom Kučanom in z njim povezanimi strukturami niti približno ni sprijaznila z novo vlado Janeza Janše, z ekipo torej, ki se je resno lotila ukrepov, s pomočjo katerih bi Slovenijo obdržali nad vodo in jo dolgoročno potegnili iz krize. Na to kaže med drugim prav bolestno pristranska knjiga o t. i. trgovini z orožjem, ki je izšla pred dnevi in je bila pospremljena v javnost s hvalospevi ljudi z dvora zadnjega šefa partije. Seveda je praktično povsem zamolčala sporno vlogo nekdanjega predsednika republike v tistih časih in spet prav neverodostojno blatila tiste, po zaslugi katerih se je Slovenija uspešno osamosvojila. Zanimivo je, da je hkrati precejšnjo krivdo za domnevno nerazčiščeno trgovino z orožjem pripisala pokojnemu predsedniku vlade in republike Janezu Drnovšku. A pustimo komsomolske izlive v straniščni školjki. Naj jih odplakne voda …
Stavka javnega sektorja minuli teden je bila sicer pričakovana, a povsem nepotrebna. Jasno je, da mora tudi javni sektor prispevati svoj delež pri izhodu Slovenije iz krize. Drugače preprosto ne gre več. Tudi javni sektor mora nekoliko zategniti pas, saj realni sektor že dobra tri leta dobesedno krvavi. Razlika je očitna. Ko sem julija 2009 opazoval protest delavk in delavcev Mure pred vladnim poslopjem v Ljubljani, so bili obrazi in kretnje razočaranih in obupanih delavk in delavcev nadvse zgovorni. To je bil protest ljudi, ki so se znašli na robu življenjske eksistence. Ljudi, ki so bili ponižani in razžaljeni v svojem človeškem dostojanstvu. Ljudi, ki so upravičeno protestirali in izražali svoj gnev. Pred poslopjem vlade so vztrajali več ur. No, prejšnji teden je bil pogled na stavkajoče povsem drugačen. Obrazi ljudi, ki so prišli protestirat pred poslopje vlade, so bolj spominjali na politični protest, sindikalno fešto kot pa na resen izliv nezadovoljstva. Samo po pol ure kričanja, smejanja in piskanja so zapustili ulico, kjer stoji vladna palača, in se odpravili pred poslopje parlamenta. A tu niso imele kakšne posebne volje po protestiranju. Prav hitro so se porazgubili po okoliških lokalih ali odvihrali proti domu. Kot bi imeli slabo vest … Kot bi se zavedali, da njihov protest v teh težkih časih ni povsem upravičen.

Bodimo realni in resnici poglejmo v oči. Stališča vodilnih sindikalistov javnega sektorja so nerealna in ogrožajo prihodnost naše države. Slovenija v teh težkih časih ne more več živeti na tako veliki nogi, kot bi si nekateri rdeči sindikalisti to še naprej želeli. Pasove je treba zategniti na vseh področjih. Žal sodi Slovenija v skupino držav, ki jih je kriza najbolj prizadela. V času hude gospodarske in finančne krize kljub vsakodnevnim izgubam zaposlitve delavcev v gospodarskem sektorju v javnem sektorju ni bilo odpuščanj. Prav tako ni bilo zniževanja plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ne glede na hudo krizo je raven pravic zaposlenih v javnem sektorju ostala enaka, čeprav je oziroma bi moral biti socialno-ekonomski položaj javnih uslužbencev nujno soodvisen od stanja v gospodarstvu.  Kot pravijo v vladi, so predlagani ukrepi na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju, upoštevaje vse druge predlagane ukrepe, ki zadevajo celotno prebivalstvo in tudi zaposlene v realnem sektorju, nujen prispevek zaposlenih k pravičnejši porazdelitvi bremen. Zato so ukrepi, ki jih predlaga vlada, racionalni in smiselni.

V preteklih dveh desetletjih se je slovenska javna uprava preveč razbohotila. Na ministrstvih je število zaposlenih stalno naraščalo. Kot po tekočem traku so se ustanavljale nove agencije in uradi. Vsak, ki je imel pet minut časa, je predlagal kakšen urad ali agencijo. Standardi so se povečevali in s tem tudi stroški. Samo prehod iz osemletne osnovne šole v devetletno je za seboj potegnil dodatne zaposlitve in stroške. Podobno je z bolonjsko reformo v visokem šolstvu, ki je stvari še dodatno podražila, veliko vprašanje pa je, ali je zaradi tega visokošolski študij kaj boljši. Nova Janševa vlada je z zmanjševanjem števila ministrstev in uradov prekinila prakso nezadržnega bohotenja države, ki smo ji bili priče v preteklosti. Kljub velikim odporom je združila nekatera ministrstva in ukinila nekatere urade. Z rebalansom proračuna in interventnim zakonom o uravnoteženju javnih financ pa končuje obdobje brezglavega razraščanja države, ki ga gospodarstvo ne more več prenesti. Slovenija namreč nujno potrebuje vitko in učinkovito državo. Zato ni presenetljivo, da gospodarstveniki podpirajo ukrepe vlade in opozarjajo, da se ne more več delati tako kot v preteklosti. Zelo nazorna je bila nedavno izjava predsednika Združenja Manager Dejana Turka, ki je situacijo v državi primerjal z ladjo Titanik. Ta je že zadela ledeno goro, nekateri pa še vedno »plešejo na palubi in ne opazijo, kaj se dogaja«. Po njegovo zato plujemo proti »stečaju naše države«. In vlada želi s svojimi ukrepi preprečiti prav to.

Vlada je pretekli teden sprejela predlog rebalansa državnega proračuna in ga poslala v sprejetje državnemu zboru. Z njim naj bi porabo v letošnjem letu zmanjšali za več kot milijardo evrov in tako omogočili znižanje proračunskega primanjkljaja na tri odstotke bruto domačega proizvoda (BDP). V letu 2013 naj bi se proračunski primanjkljaj približal dvema odstotkoma BDP. Izdatkov je lahko za največ devet milijard evrov (po sedanjem predlogu 9,014 milijarde evrov). To je približno 800 milijonov evrov manj kot leta 2011. Finančni minister Janez Šušteršič sicer pravi, da se lahko vsebina kakšnega ukrepa v pogajanjih s socialnimi partnerji še spremeni. Državni zbor naj bi rebalans proračuna sprejel konec aprila.
Vlada bo četrtino prihrankov dosegla z linearnim znižanjem plač zaposlenih v javnem sektorju za približno deset odstotkov. Za dobrih 100 milijonov evrov se bodo z rebalansom znižali socialni transferji, pri čemer so poskušali v največji meri narediti tako, da se bolj znižujejo prejemki tistih, ki imajo relativno višje dohodke. Preostali del znižanja odhodkov so vsak na svojem področju poiskali ministri, predvsem z zmanjšanjem izdatkov za določene projekte, programe, investicije in materialne stroške. Za druge varčevalne ukrepe, ki terjajo spremembo zakonov, vlada pripravlja zakon o uravnoteženju javnih financ. Ta bo posegel v več kot 50 zakonov, vlada pa naj bi ga sprejela ta teden. Poleg odhodkov se znižujejo tudi prihodki, predvsem zaradi nižjih ocenjenih prilivov iz davkov. Teh naj bi se letos v proračun steklo za dobrih 6,5 milijarde evrov, medtem ko so celotni letošnji prilivi v državno blagajno ocenjeni v višini 7,9 milijarde evrov. Hkrati bo vlada sprejela nekatere zakone, s katerimi bo skušala razbremeniti slovensko gospodarstvo, da bo dobilo več kisika in s tem nov zagon. Že letos namerava Janševa vlada uveljaviti nekatere predloge iz t. i. solidarnostnega svežnja ukrepov, s katerimi bi premožnejši nekoliko več prispevali v proračun. Gre za dodatno obdavčenje kapitala, premoženja in visokih dohodkov iz aktivnega dela ter za več ukrepov za učinkovitejše pobiranje davkov. Ti predlogi so nastali na pobudo sindikatov, ki so zahtevali, naj vlada poleg zategovanja pasu ukrepa tudi na prihodkovni strani. S tem je vlada jasno pokazala, da skuša breme varčevanja in krize pravično porazdeliti na vse sloje prebivalstva; najrevnejši so iz teh ukrepov praktično izvzeti, najbogatejši pa bodo morali prispevati več.
Kot ugotavlja predsednik vlade Janez Janša, se Slovenija ni pravočasno resno spopadla s krizo. Zato so zdaj vsi problemi hkrati na mizi. Ukrepe, ki jih sprejema vlada hkrati z racionalizacijo, je po njegovo treba sprejeti, da bo naša država lahko spet dosegala gospodarsko rast. Če propade ta sveženj ukrepov, bo naslednji bistveno drugačen. Seveda pa bodo ključni ukrepi, s katerimi se bo Slovenija prilagodila izzivom časa, morali še sledili. Številni, vključno z vodilnimi sindikalisti javnega sektorja, se ne zavedajo resnosti trenutka, v katerem se je znašla država. Medtem ko se slovensko gospodarstvo že dobra tri leta sooča z gospodarsko krizo, jo je javni sektor komaj kaj občutil. Medtem ko je v gospodarstvu ugasnilo na tisoče delovnih mest, se je v javnem sektorju število zaposlenih povečalo. Napoved stavke javnega sektorja za 18. april je torej neresna, na neki način kar samouničevalna. Jasno je namreč, da brez zategovanja pasu tudi v javnem sektorju ne bo šlo.

Pogajanja o varčevalnih ukrepih med vlado in sindikati javnega sektorja niso prinesla večjih premikov, še vedno ostajajo na različnih bregovih glede plač, regresa in odprave plačnih nesorazmerij. Vlada je v torek sindikatom predstavila novo ponudbo ukrepov, a zahteve sindikalistov ni zadovoljila. Vlada naj bi predvidoma danes obravnavala sveženj varčevalnih ukrepov in jih nato poslala v državni zbor. Časa za pogajanja in usklajevanje s sindikati je še dovolj, saj je do sprejetja rebalansa v državnem zboru še skoraj mesec dni.  Vse več sindikatov javnega sektorja kljub temu za 18. april napoveduje stavko, pri čemer jih izredno slab finančni položaj Slovenije ne zanima. Ne zanima jih niti to, da je treba začasno zategniti pasove, da bo v prihodnosti spet bolje. Da je usmeritev varčevalnih ukrepov, ki jih načrtuje vlada, prava, je v ponedeljek ocenil guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. »Alternative za varčevalne ukrepe nimamo.« Po njegovo je potrebno varčevanje, za to pa so potrebne tudi začasne žrtve.
Precej jasen pa je bil do sindikalnih groženj in izsiljevanja finančni minister Janez Šušteršič. O napovedi stavk v javnem sektorju pravi, da v nobeni evropski državi pri uravnoteženju javnih financ ni šlo brez stavk. »Mislim, da je normalno, da ljudje izrazijo svoje nestrinjanje oz. da sindikati to organizirajo.« Ob tem je predlagal, da sindikati več časa porabijo za predlaganje svojih varčevalnih ukrepov. Pri grožnjah z referendumom Šušteršič upa, da ga ljudje ne bodo podprli, če bodo sindikati javnega sektorja branili vsak evro svoje plače tako, da bodo šli na referendum. Minister pojasnjuje, da potem ostanejo le ukrepi, kot so petodstotno zvišanje stopnje davka na dodano vrednost, s čimer bi dosegli podoben učinek na primanjkljaj. Tudi sindikati javnega sektorja bodo po njegovem mnenju težko razložili javnosti, zakaj bi zviševali davke, ki bodo znižali dohodke vsem, samo zato, da v javnem sektorju ne bi izgubili niti evra svoje plače. »Prav je, da se breme krize amortizira tudi v javnem sektorju,« je še opozoril. Jasno je namreč, da bo sedanjo krizo občutil predvsem realni sektor, javni pa precej manj.

V nedeljo so volivci na referendumu zavrnili sporni družinski zakonik, ki ga je s preglasovanjem sprejela prejšnja vlada. Ob tridesetodstotni volilni udeležbi je proti zakoniku glasovalo skoraj 55 odstotkov volivcev, zanj je bilo dobrih 45 odstotkov državljanov, ki so glasovali. Zakonik so večinsko zavrnili v sedmih volilnih enotah, nekaj več kot polovično so ga podprli le volivci v volilni enoti Ljubljana Center, kjer so hkrati potekale tudi nadomestne županske volitve. Pričakovano je spet postal župan predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković. Vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je bila pobudnica referenduma, Aleš Primc je bil z izidom referenduma zadovoljen. Po njegovih besedah smo lahko »zadovoljni vsi, da so se ubranile temeljne vrednote in da smo zavarovali koristi otrok«. Primc je tudi prepričan, da je zavrnitev družinskega zakonika na referendumu odraz tega, da »državljanke in državljani v veliki večini spoštujejo materinstvo in očetovstvo ter da si ne želijo, da bi njihove otroke v šoli vzgajali, kako naj postanejo homoseksualci«. Prav tako si želi, da bi bil izid »referenduma spodbuda, da se o vseh odprtih vprašanjih v družbi vzpostavi spoštljiv, strpen dialog in da se najdejo rešitve, da bodo prav vsi zadovoljni«.

Seveda je bil izid referenduma hladna prha za prenapete levičarsko- gejevske aktiviste, ki skušajo svoja prepričanja in nagnjenja vsiliti celotni slovenski družbi, ki se morajo stalno »ven metat«, kot radi rečemo, da pomirijo svoj ego. Znova se je pokazalo, da se ne da iti z glavo skozi zid. Povsem jasno je namreč, da morajo tako pomembni zakoni, ki posegajo v same temelje družbe, imeti pri sprejemanju čim širše družbeno soglasje. Vsak normalen človek se zaveda, da je osnovna celica družbe družina z mamo, očetom in otroki. To je tisti temelj, ideal družbe, ki ga mora varovati in braniti tudi država, saj je od tega odvisno preživetje naroda. Seveda je treba pravno urediti tudi drugačne oblike skupnosti, kar je ne nazadnje storila prva Janševa vlada z uzakonitvijo možnosti registracije istospolne skupnosti.

V nedeljo bo v Sloveniji referendum o spornem družinskem zakoniku, v Ljubljani in nekaterih manjših občinah pa bodo tudi nadomestne županske volitve. Medtem ko je izid referenduma o družinskem zakoniku težko vnaprej napovedati, obstaja prepričanje, da je volilni boj v Ljubljani že odločen. Je res? Predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković ima veliko podporo pri priseljencih z juga, a ti zagovarjajo tradicionalne družinske vrednote in jim modernistični »roza eksperiment« v obliki spornega družinskega zakonika ni prav pri srcu. Poleg tega je Janković s svojim nespretnim sestavljanjem vlade po volitvah marsikoga na »levici« močno razočaral. Razočaral je tudi tiste fanatične pripadnike tranzicijske levice, ki so od njega pričakovali, da se bo divje zaganjal v novo Janševo vlado. Do sedaj se ni.
Je Janković nemara spoznal, da idejnega očeta njegove državnozborske epizode Milana Kučana vodi predvsem politična obsedenost z Janšo? Da je njegova politična agenda predvsem zavarovati privilegije »levice« in uničiti vsakogar, ki jih resno ogroža? Da Kučana usoda Slovenije, kot kaže, sploh ne zanima? Ko je pred dnevi v javnost prišla informacija, da se je Janković s predsednikom SDS in vlade Janezom Janšo sešel na »delovnem kosilu« zaradi t. i. zlatega pravila, ki ga je treba zapisati v ustavo, je na »levici« završalo.  A sedaj bo Janković paktiral z Janšo, je bilo slišati po kuloarjih. Bo sodeloval s »Princem teme«? Znano je namreč, da so bili botri iz ozadja nezadovoljni z Jankovićem zaradi njegovega diletantskega sestavljanja vlade pa tudi zato, ker Pozitivna Slovenija ob potrditvi Janševe vlade ni glasovala proti, ampak se je vzdržala. Očitno ima Janković kot nekdanji direktor le nekaj čuta odgovornosti in se zaveda, da je treba v času krize stopiti skupaj in državo potegniti iz nje. Če nepriljubljenih protikriznih ukrepov ne bo sprejela Janševa vlada, jih bo moral nekdo drug. Samo da bo potem vse skupaj že zelo podobno »grški tragediji«. Verjetno se Janković tudi zaveda, da bo za vodenje močno zadolžene Ljubljane potreboval kooperativnost  države. Morda je tudi spoznal, da Janša ni tak bavbav, kot mu ga je slikal boter iz Murgel. Kakorkoli, očitno je, da se predsednika dveh najmočnejših strank v državi zavedata, da je v kriznih časih potrebno vsaj minimalno sodelovanje, če želimo potegniti državo z roba brezna.
V brezno nas pa nedvomno potiska sporni družinski zakonik. Kot opozarja znani psiholog dr. Janek Musek, iz definicije družine, kot je zapisana v družinskem zakoniku, ni razvidno, katera oblika družine je tista, na kateri temelji reprodukcija družbe in človeštva in ki bi jo družba morala zato posebej varovati. »To je seveda lahko samo jedrna družina in njene razširjene oblike, nikakor pa to ne more biti istospolna skupnost,« trdi Musek, ki je prepričan, da zakonik, ki ne vidi temeljne razlike, vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva. Družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, je tisto naravno okolje, ki je najprimernejše za razvoj otroka in tudi družbe, pa opozarja zdravnica Majda K. Zbačnik iz Svetovnega slovenskega kongresa. Podobnega mnenja je tudi Akademsko društvo Pravnik, ki opozarja, da pravno neutemeljeno izenačevanje istospolne partnerske skupnosti z zakonsko zvezo zanika pomen, ki ga ima trajna življenjska skupnost ženske in moškega na področju varovanja pravic in koristi otroka. »Institutu zakonske zveze odreka njeno bistveno poslanstvo, ki je v odprtosti za rojstvo otrok in v usmerjenosti v zasnovanje družine.« Komisija RS za medicinsko etiko pod vodstvom akademika Jožeta Trontlja pa svari pred možnostjo medicinskih zlorab, ki jih odpira sporni družinski zakonik.