Ob obletnici Plečnikov čaj

Sreda, 18 Januar 2012 19:06

Avtor: Dr. Damjan Prelovšek

0 Komentarjev

Arhitekt Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v pritlični hiši, ki je nekdaj stala na mestu stanovanjskega naselja Ferantov vrt. Ko so jo podrli, so iz nekdanje kavarne Emona na Ajdovščini v njeno bližino prestavili steber in vanj vklesali napis. Sedmega januarja letos je poteklo petinpetdeset let od njegove smrti. Obletnica je minila v proslavljanju drugih, za slovensko kulturo veliko pomembnejših dogodkov. Ker se bojim, da bo tudi okrogla obletnica arhitektovega rojstva šla tiho mimo nas, ni odveč, če se ozremo na Plečnikovo aktualnost v današnjem času. Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti se po ustnem zagotovilu zaveda pomena svojega nekdanjega člana in se želi na vsak način spomniti njegovega rojstva, ne ve pa kdaj, kje, kako in s čim. Muzej za arhitekturo in oblikovanje je v časopisju navedel bolj konkreten predlog, da bo našega največjega arhitekta med drugim proslavil s Plečnikovim čajem, to je z mešanico zelišč, ki mu jih je pripravljala gospodinja Urška.

Mačehovsko spomeniško varstvo

Nihče pa se ni spomnil, da bi bilo jubilej koristneje proslaviti z obnovo kakega Plečnikovega dela, ki se komaj še upira zobu časa. Biser njegove umetnosti, cerkev na Barju se bo zaradi porozne betonske strehe in poznejše neustrezne prenove, ki je povzročila gnitje ostrešja, najbrž sama podrla, vendar zanjo ni denarja, ker je še tisto malo, kar je ostalo, odšlo v mariborsko kulturno prestolnico, kjer se predstavljajo največji dosežki naše umetnosti. Letos pa na ministrstvu za kulturo tako in tako ne bo več razpisov za obnovo kulturnih spomenikov, saj je državna blagajna prazna. Vzdrževali bomo samo še spomeniško organizacijo, ki je vedno bolj sama sebi namenjena. Mestnim oblastem je sicer treba priznati, da so obnovile Kongresni trg, vendar na način, ki ni brez dolgoročno škodljivih posledic za statiko uršulinske cerkve. Po štiridesetih letih opozarjanja so pokrpali tudi tri stopnice pred šentflorjansko cerkvijo. To pa je tudi vse, kajti v »najlepšem mestu na svetu« so Plečnikova dela pomazana z barvnimi razpršilci, zanemarjena, spomeniško varstvo pa jih obravnava skrajno mačehovsko. Lahko bi rekli, da je skrb za Plečnikovo dediščino pri nas bolj ali manj na stopnji diletantizma, nekatera njegova pomembna dela pa bodo prej ali slej za vedno uničena bodisi zaradi investitorskega pohlepa (stadion), bodisi zanemarjanja (begunjska paviljona).