Patetičen in starodoben naslov nima nobene vsebinske povezave z bližnjo prihodnostjo, ki jo državljanom napoveduje nova vlada. Njene napovedi bi bilo smotrneje prevesti v kri, jok in solze. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, toda če ne bi bilo upanja in prepričanja, da je mogoče drugače in bolje voditi Slovenijo, si po zadnjih državnozborskih volitvah na opozicijo obsojene stranke gotovo ne bi toliko prizadevale za sestavo vlade.

Čeprav so nekateri v tem pripravljeni videti samo oblastiželjnost njenih sestavljavcev, pa prav njihovo ravnanje po volitvah oziroma upoštevanje, da je relativni zmagovalec volitev ljubljanski župan, in njegov stric iz ozadja dokazuje, da ni tako. Nobenih javnih nasprotovanj ni bilo. Nobenega govorjenja o goljufiji. Tako kot je bila Pahorjeva vlada žrtev lastne koalicije, ne pa opozicije in sindikatov, je tudi Jankovićev neuspeh pri sestavljanju vlade posledica njegovega izjemnega napuha in nerazumevanja demokracije. On in samo on je poglavitni »krivec« za drugo Janševo vlado.

Relativna zmaga »starih sil«

Kakorkoli stvari obračamo, pridemo do nespornega dejstva, da je Jankovićev (ne)uspeh na volitvah bila »zmaga« tistih političnih sil, ki se niso nikoli sprijaznile s samostojno in predvsem z demokratično Slovenijo. Kruto oceno o sebi so neštetokrat potrdili; ne le s Titovo cesto, ki jo je zaradi demokratičnega duha sodobne Evrope moralo odpraviti celo ustavno sodišče, ampak z vrsto dejanj, katerih dragulj v kroni je tudi Ertlovo odlikovanje. Stanovnikovo vreščanje v zadnjih Dražgošah je, ne prvič, znova razgalilo dejanske nazore partizanskega vodstva med drugo svetovno vojno. Podobni so talibanom. Te sovražnike krščanskega zahoda in demokracije so ZDA podpirale proti SZ. Ne zaradi simpatij z njihovo ideologijo, ampak varčevanja pri lastnih ljudeh. Komunistično vodstvo partizanskega gibanja je uživalo podporo zahodnih zaveznikov, ker so se bojevali tudi proti skupnemu sovražniku, ne pa zaradi njegovega antifašizma in prizadevanj za svobodo v demokraciji. Ta jim je bila tuja in v njihovem vrednotnem sistemu najmanj enakovredna nacifašizmu, če ni bila celo bolj osovražena. Ne nazadnje je s Hitlerjem sklenil sporazum Stalin, ne pa »antifašistična« koalicija. Gornji stavki niso napisani zaradi obračunavanja, ker to nima smisla, ker je vsemu svetu jasno, kar nekaterim v Sloveniji ni in očitno ne bo nikoli, ampak zaradi upanja, da so to zadnje volitve, kjer je »kontinuiteta« še brcala.  Do predčasnih volitev je prišlo tudi zato, ker se mnogi v Socialnih demokratih  niso strinjali s svojim predsednikom. Bili so najbolj aktivni pri njegovih političnih in človeških diskvalifikacijah. Ker je dejansko hotel nekaj, kar je bliže demokraciji kot totalitarizmu, so ga postopoma lomili, ne pa zlomili. Zato so »odkrili« Jankovića – odrešenika tranzicijske, posttotalitarne levice. Pri sestavljanju vlade ga je hotel znova ponižati in osmešiti. Pahor ima sedaj izjemno priložnost, da stranko vsebinsko spremeni v skladu z njenim imenom.
Koalicija, ki je prevzela vlado, kljub šepavosti nekaterih njenih članov izhaja iz slovenske osamosvojitve. Ta je zanjo še vrednota. Njen duh ni pokopan in to je poglavitno potrdilo, da lahko in moramo upati v nove zarje. Slovenska osamosvojitev je bila izpeljana v materialno veliko težjih razmerah, kot so sedanje. Spomnite se jutranjih pozdravov zlobnega ženskega glasu, posojenega radiu s časnika Delo: »Dobro jutro, revščina! Dobro jutro, lakota!« Nobenega od teh žalostnih pojavov v slovenski družbi ni mogoče zanikati, toda poglavitne zasluge zanju imajo tisti, ki jim je novinarka služila, ne pa osamosvojitelji! Čudno, da za svojo »objektivnost«, »resnicoljubnost« in podobne »vrline« še ni bila nagrajena z najvišjo novinarsko nagrado ali pa sem to prezrl. Tudi z zaupanjem  lahko pomagamo koaliciji pri njenem skoraj samomorilskem podvigu.