V zadnjem času se veliko govori o kulturi, očitno pa si jo vsak razlaga po svoje, saj bi sicer minister Žiga Turk na kulturni praznik ne bil deležen tako nekulturnega sprejema s strani tako imenovanih kulturnikov. Po pravici rečeno, dandanes kulture ni lahko definirati. Še najbliže smo, če pravimo, da to ni samo politika, ne gospodarstvo, ne šport, ne osmrtnice ali reklame, ampak nekaj vmes. Potem ko smo združili zabavo z resno kulturo, so se v njej utopili ideologija, pornografija, instalacije, preformans, hepeningi, body art, kulturna industrija, najrazličnejše retroaktivnosti in še cela vrsta drugih nenavadnih pojavov, ki jih ni mogoče uvrstiti nikamor drugam. H kulturi prištevamo tudi vrsto nekulturnih in duševno bolnih dejavnosti, kot je mazanje spomenikov z barvnimi razpršili, kar se na primer po vsakem Trnfestu, plačanim z državnim denarjem, pozna na Plečnikovi hiši, ali najnovejše lizanje slik po galerijah tako, da te čuvaj ne opazi, za kar naša država namenja celo štipendije.


Kako ločiti zrnje od plev
Tradicionalno pojmovanje kulture kot nečesa, kar nas duhovno bogati, estetsko zadovoljuje ali spodbuja k pozitivnem razmisleku, ne deluje več. Zato smo pri vrednotenju posameznih dogodkov ali dosežkov pred sila težko nalogo, saj nimamo objektivnega kriterija, po katerem bi lahko ločevali zrnje od plev. Kakovost je zlasti v likovni umetnosti postala bolj ali manj dogovorna kategorija in domena posrednikov, ki jih imenujemo kuratorji, kritiki, menedžerji, galeristi in podobno. Z drugimi besedami, če se jim zaupamo, postanemo sami predmet manipulacije. Na prenekaterem področju je trenutna domislica postala pomembnejša od izvedbe, ali drugače rečeno, od obrtnega znanja izvajalcev. Prav to pa je tisto, kar je stoletja določalo, da so tudi laični uporabniki kulture vedeli, kaj je dobro in kaj ne. Kakovost je torej prvi in edini pogoj vsakega umetniškega izdelka ali predstave, in če te ni, kultura postane nezanimiva in posledično nepotrebna. Zato ni čudno, če se zlasti v državi, ki na področju kulture favorizira ideologijo, nenaravnost, šokantnost ali trivialnost, njeni državljani ne identificirajo več s tradicionalnimi duhovnimi vrednotami, ampak je šport novi katalizator narodne zavesti. Nič nimam proti temu, vendar športni uspehi ne prinašajo trajnejše rešitve in v nobenem primeru ne morejo nadomestiti učinka prave kulture. Ko sem bil veleposlanik, mi je med obiskom predsednik Kučan zaupal, da ga je estonski predsednik in znani kulturnik klasičnega tipa Lennart Meri po državni laibachovski proslavi v Cankarjevem domu resno vprašal, ali se nam to večkrat dogaja.