Dnevi od 27. aprila pa vse do konca maja pomenijo na Slovenskem obdobje obujanja nostalgije za časi 'slavne' medvojne in povojne zgodovine, ki se prakticira na raznih proslavah, mitingih in podobnih prireditvah, kar pridno beležijo televizijske kamere in radijski mikrofoni in s čimer se polnijo časopisni stolpci. Letos, ko je mandat nastopila vlada, ki mnogim vplivnežem in kreatorjem javnega mnenja ni povšeči, je to povezano še z intenzivno gonjo zoper t. i. varčevalne ukrepe, ki jih je z namenom stabilizacije javnih financ le-ta pripravila. Njeni nasprotniki so angažirali ves obsežen podporni aparat, ki ga imajo na voljo, od izpostavljenih politikov do akademske sfere, civilne družbe in medijev. Pri tem očitajo vladi vse mogoče, celo da s svojim početjem uničuje socialno državo in ukinja demokratično ureditev.

Ti kritiki očitno mislijo, da Slovenija obstaja v nekakšnem kokonu, ki jo ločuje od ostalega sveta. Da globalna gospodarska kriza nanjo ne vpliva. Kot da po vsej Evropi vlade ne sprejemajo podobnih in še ostrejših ukrepov, usmerjenih v zmanjševanje javne porabe. In to ne samo v problematičnih mediteranskih državah, ampak tudi v na videz cvetoči Skandinaviji. In to ne samo desničarske vlade, ki naj bi slepo sledile ideologiji t. i. neoliberalizma, ampak tudi levičarske vlade, kakršno imajo trenutno denimo na Danskem. Slovenija nikakor ne sodi med tiste evropske države, ki jim je kriza najbolj prizanesla, ampak prav nasprotno. Kriza je namreč do obisti razgalila vse slabosti njenega razvojnega modela, ki se je vzpostavil v začetku tranzicije in ki je prinašal največje koristi tistim grupacijam, ki koreninijo v strukturah bivšega komunističnega režima.

Prav to je razlog sedanje protivarčevalne histerije. Ohranjanje privilegijev t. i. rdeče buržoazije namreč. Buržoazije, ki se močno razlikuje od tiste na Zahodu, katere jedro tvori sloj podjetnih in neodvisnih posameznikov. Gre namreč za skupino, ustvarjeno s strani države, vezano na državo in odvisno od države (se pravi od njenega proračuna). Katere temelji so bili postavljeni v bivšem sistemu in ki se je preko t. i. 'mehke tranzicije' in visoke stopnje politične kontinuitete vzdrževala tudi v novih sistemskih razmerah. Katere jedro predstavljajo neformalna omrežja politično in interesno povezanih posameznikov, vodijo pa jo razni zakulisni centri moči. In njeni 'portparoli' sedaj grmijo zoper vladne ukrepe, ne zato, ker bi prizadeli socialno najšibkejše, ampak ker bodo (vsaj malce) ošibili njihov položaj. Tako so denimo podprli Jankovićev predlog o dvigu DDV, ki bi posledično privedel do zvišanja cen izdelkov in storitev, kar bi dejansko prizadelo vse, tudi tiste z najnižjimi dohodki. Kaj je lahko še bolj očiten dokaz tega, kako zlagana je njihova skrb za socialno pravičnost?

Številni strokovnjaki nas opozarjajo na segrevanje ozračja zaradi pretiranega izpusta toplogrednih plinov, ki so posledica enormne proizvodnje industrijske družbe v najširšem pomenu besede. Na drugi strani pa občasno zasledimo bolj tiha nasprotna mnenja, da prehajamo v mrzlo obdobje (večjo ali manjšo ledeno dobo), ki je posledica občasnih povečanih erupcij na Soncu.

Kdo ima prav?
Človeška družba se sooča z izginjanjem ledenikov, s pospešenim taljenjem ledu na obeh polih, s segrevanjem ozračja in širjenjem ozonske luknje, z vremenskimi ujmami, onesnaževanjem zraka, voda in tal ter z dvigovanjem morske gladine. Vse to naj bi bilo posledica negativnih učinkov industrializacije in z njo povezanega potrošništva. Ob tej dejavnosti (večine) človeštva relativno kratkoročnega obdobja pa smo soočeni tudi z dolgoročnimi naravnimi procesi, ki jih človek v novejšem obdobju zemeljske zgodovine spoznava kot izmenjavo ledenih in medledenih dob. V srednjem in starem zemeljskem veku so bila to spremenjena razmerja med vodnimi površinami in kopnim. Po logiki »naravnega reda« (vzroke zanje poznajo strokovnjaki, na primer spreminjanje nagiba zemeljske osi, erupcije na Soncu, tektonika) sedanjemu toplemu obdobju sledi hladno obdobje. Kaj torej sledi sedanjemu vročemu obdobju? Ali imajo prav (nekateri) strokovnjaki, ki napovedujejo naraščanje temperatur in z njimi povezane nevšečnosti, ali narava z znanimi razvojnimi cikli?

Trajnostni razvoj človeške družbe
Ali se človeška družba lahko kaj nauči iz zakonitosti razvoja zemeljskega površja, kot so na primer gibala razvoja, minljivost posameznih oblik (stanj) in neprestano vzpostavljanje ravnotežja? Kako naj bo družba organizirana in po katerih načelih naj se ravna, da »ji bo dobro na Zemlji«? Zgodovina nam ponuja mnogo vzorcev, a le malokateri se je izkazal za primernega. Posebno zadnje stoletje je s komunizmom, z nacizmom in s fašizmom namesto sreče prineslo obilo gorja. Diktature in slepe ideologije množicam kratijo duhovno in osebno svobodo. Demokracija zahodnega tipa se izrojeva v primežu središč moči (kapitala, gospodarstva, politike). Je kje še sploh drugačna, pravičnejša pot? Najdemo jo lahko le še v ostankih primitivnih (prvobitnih) družb, ki živijo v ravnovesju z naravo in duhovnim svetom. »Zahodnjaki«, ki jih obiskujejo, se čudijo njihovi sreči in umirjenemu življenju, ki se ne sklada z našimi predstavami o materialnem blagostanju. Prvobitna ljudstva se zavedajo svojih omejitev in jih sprejemajo, kar jim prinaša notranji mir.