Zgodba o dogajanju na Multimedijskem centru (MMC) RTV Slovenija močno spominja na »krče« na Slovenski tiskovni agenciji (STA) po letu 2005, ko je tam prišlo do kadrovskih sprememb in so vodstvena mesta zasedli »ideološko oporečni« ljudje.

Spomnimo: sedaj že pokojni Borut Meško in še nekateri, ki niso spadali v sektor t. i. pravovernih novinarjev, ki jih še najbolj označuje oznaka »Klub 571«, so ob nastopu službe doživeli šikaniranje in upor nekaterih novinarjev. In kar je najbolj zanimivo: tisti, ki so se v času prve Janševe vlade prikazovali kot žrtve, so se po zadnji aferi na MMC dejansko izkazali kot storilci oz. izvajalci pritiskov na drugače misleče kolege.

Avantgardno sovraštvo
Nobenega dvoma ni, da je komunistični režim zelo dobro poskrbel za to, da so v medijih delali zgolj ideološko neoporečni novinarji, če pa so že slučajno pokazali odklon od »idealne linije«, so doživeli šikaniranje in odstranitev iz službe. Ob tem se je ideološko vzgajalo nove novinarske kadre, zato so tudi mladi novinarji praviloma sprejemali mentaliteto, ki so jo imeli že njihovi »očetje«, in jo širili naprej. Ta kontinuiteta dejansko ni bila nikdar prekinjena, niti v času slovenske pomladi in tudi ne ob osamosvojitvi Slovenije. Dobila je le nekoliko drugačno, sodobnejšo »demokratično« preobleko, medtem ko se je »avantgardno sovraštvo« nadaljevalo. Sintagmo »avantgardno sovraštvo« je leta 1987 v 57. številki Nove revije sicer uporabila publicistka Spomenka Hribar, zdi pa se, da je omenjena sintagma primerna oznaka za dogajanje v najbolj izpostavljenih slovenskih medijih, ki jih tranzicijska levica želi imeti pod svojim nadzorom. Ker pa jih ne more hermetično zapreti pred »nezaželenimi« kadri (torej pred tistimi, ki se ne želijo prilagoditi mentaliteti tranzicijske levice), se jih navadno loti s pritiski in z diskvalifikacijami, kar se je pred leti že dogajalo na STA, ko so se »pravoverni« novinarji lotili nekaterih svojih novih kolegov ter nadrejenih. Zato lahko govorimo o nekakšnem medijskem »sakralnem prostoru«, kamor »neposvečeni« nimajo vstopa, če pa že vstopijo, so deležni hudih sankcij. Pred kratkim se je podobna zgodba ponovila na Multimedijskem centru RTV Slovenija (MMC). Kot je znano, je bila pred nekaj meseci opravljena statusna prenova MMC, seveda z namenom, da se znebi »problematičnih kadrov«, predvsem dosedanjega odgovornega urednika MMC Uroša Urbanije. Ob tem pa je imelo vodstvo RTVS z generalnim direktorjem Markom Filijem na čelu očitno tudi močno podporo Mateja Žunkoviča ter precejšnjega dela novinarjev MMC, ki so se želeli znebiti Urbanije, Aleša Žužka (oba sta najprej delala na STA, nato sta prestopila na MMC) in še nekaterih kolegov. Urbanija je bil pred dvema mesecema razrešen s funkcije in nato premeščen na drugo delovno mesto, vendar je medtem že dal odpoved in se preselil na spletni portal Siol. Kar je po svoje razumljivo, kajti razkritje vsebin dopisovanj novinarjev, ki so pomagali rušiti Urbanijo, je razkrilo marsikaj, med drugim tudi to, da so se pretežno mladi novinarji očitno navzeli duha »starih dobrih časov«. To dokazuje tudi objavljena koresporenca novinarjev. Pri tem so poimensko našteti Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler ter Brina Tomovič.

Posvetovalni referendum o obliki članstva v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) je pokazal nezadovoljstvo z dotedanjo organizacijo. Kljub argumentaciji zbornice o dobrobiti tovrstnega sistema svojih članov s ponudbo ni prepričala.  

Že v začetku aprila so člani na izredni skupščini Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije soglasno sprejeli sklep, da se konec meseca aprila izvede referendum o obliki članstva v obrtno-podjetniškem zborničnem sistemu. Člane naj bi o referendumu obvestili v njihovih območnih glasilih, prav tako pa naj bi bili o referendumu obveščeni tudi preko zloženke. Obrtno-podjetniška zbornica je tako pohitela z argumenti za ohranitev obveznega članstva. »Član, ki se zaveda vsega, kar zbornica kot učinkovit varuh pravic in interesov obrtnikov in podjetnikov izbori zanj v obliki ugodnejših dajatev in drugih zakonskih olajšav in ki izkoristi vsaj nekaj od tega, kar mu zbornica ponuja v obliki svojih storitev, ne dvomi, da je svojo članarino dobro naložil,« je poudarjal Štefan Pavlinjek, predsednik OZS. O dobrobitih obveznega članstva je bil prepričan tudi Dušan Krajnik, generalni sekretar OZS: »V kolikor bi se članstvo odločilo za prostovoljno plačevanje članarine, katere višina je odvisna od števila zaposlenih pri obrtnikih in malih delodajalcih in znaša od 0,00 € do 50,00 € na mesec, bi Vlada RS izgubila reprezentativnega socialnega partnerja, obrtniki in mali podjetniki pa varuha svojih pravic.« Ob tem pa so na zbornici ugotavljali, da v primeru delovanja kot skupina državljank in državljanov nihče, prav nihče, ne bi bil sposoben uspešno zastopati interesov članov in članic OZS.

V tej številki nadaljujemo s predstavitvijo pogledov na slovenski obrambno-varnostni sistem in preizkušenj, ki se najavljajo v prihodnosti.

Predhodni mandat ministrice in načelnika generalštaba se je po sindikalnih akcijah izkazal za enega najbolj kontroverznih, saj so si kar sledile tožbe, disciplinski ukrepi, pozivi k razrešitvi oz. odstopu ...

Sindikat vojakov Slovenije
SVS, ki ga vodi Gvido Novak, je izrazil zadovoljstvo z novo ekipo na čelu obrambnega ministrstva in Slovenske vojske: »Glede sodelovanja s sindikati sta novi minister in načelnik 100 % drugačna, saj sta prvo sklicala sestanek z sindikati, na katerem smo se dogovorili o sodelovanju, pa tudi za čestitko ob imenovanju se je minister odzval primerno«. Pri tem Novak opozarja tudi na drugačno strokovno podlago: »Minister je popoln laik na obrambnem področju, ampak mi je kljub temu deloval dosti primernejši za obrambnega ministra od njegove predhodnice«.
Pohvalil je tudi izbiro novega načelnika Generalštaba SV, brigadirja Dobrana Božiča, ki »je vojak po duši in kot takšen verjamem, da bo naredil vse dobro za Slovensko vojsko«. Vseeno pa vidi razlog za skrb, in sicer da so ob Božiču »sivi liki (po Pezdirju), ki so ostali enaki in samo upamo lahko, da se ne bo pustil pregovoriti in da bo delal po svoji vesti«. Podobno kot druga sindikata pa tudi SVS trenutno še ne more dati konkretnejše ocene glede delovanja novega vodstva.

SVS, ki je bil v mandatu Pahorjeve vlade eden medijsko odmevnejših sindikatov, je na prvem sestanku z ministrom že predal pripravljen dopis s pričakovanji oz. potrebami po spremembah predpisov na obrambnem področju. Na načrtovano spremenitev Zakona o obrambi pa je Novak dejal, »da bo potrebno te spremembe pripraviti v dialogu, in to čim prej, ker se bo drugače slovenska javnost obrnila proti vojski v stilu Mladinine peticije UKINIMO VOJSKO, vendar bo šlo tokrat zares«. Pri tem tudi upa, da bodo iz zakona odstranili vse delovno-pravne predpise, na kar so opozarjali že dve leti.

Odpiranje izplačila varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke lahko zelo negativno vpliva na predvideno dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke, o kateri se vlada Janeza Janše dogovarja z različnimi potencialnimi tujimi partnerji.

Hrvaška vlada pod vodstvom Zorana Milovanovića je na zaprtem delu svoje seje, ki je bila 19. aprila letos, podprla Zagrebško banko in Privredno banko Zagreb (PBZ) v postopkih, ki jih na sodiščih vodita proti Ljubljanski banki (LB) oziroma Novi ljubljanski banki (NLB). Takšno je bilo kratko sporočilo hrvaškega vladnega urada za odnose z javnostmi, mi pa spomnimo, da gre za spore v okviru vprašanja deviznih prihrankov hrvaških varčevalcev LB. Hrvaška vlada tudi konec aprila ni želela dodatno pojasniti svojega sporočila, v katerem so zapisali le, da so »potrdili stališča glede postopka na sodišču v pravni zadevi« vlagateljev tožb proti LB in NLB »zaradi izplačila«. Šlo naj bi za primera iz let 1995 in 2001. Tudi v obeh hrvaških bankah vladnega sporočila niso želeli komentirati, z izgovorom, »da ne morejo komentirati pravnega postopka, ki so ga sprožili na sodišču«. Dodajmo, da sta tako Zagrebška banka kot PBZ v večinski lasti italijanskih bank, skupine Unicredit oziroma skupine Intesa Sanpaolo. Iz kratkega sporočila hrvaške vlade pa je vsekakor mogoče razbrati, da je ta podala soglasji Zagrebški banki in Privredni banki Zagreb za nadaljevanje postopka proti LB oziroma NLB. Neuradno naj bi šlo za postopek terjatve denarja, ki sta ga na podlagi jamstva, ki ga je hrvaška država dala varčevalcem po razpadu nekdanje Jugoslavije, omenjeni banki izplačali hrvaškim državljanom z deviznimi prihranki v LB.

Računsko sodišče je objavilo poročilo revizije Javnega zavoda Kobilarna Lipica in pristojnih institucij, s katero so ugotavljali smotrnost ravnanja kobilarne in vlade pri ustanovitvi družbe Lipica Turizem ter porabe proračunskih sredstev v letih 2007-2010.

Kaj je pokazala revizija? »Ravnanje Kobilarne Lipica in vlade pri ustanovitvi družbe Lipica Turizem je neučinkovito, saj je Kobilarna Lipica s soglasjem vlade za opravljanje gospodarske dejavnosti ustanovila družbo Lipica Turizem, ne da bi pripravila strateški načrt družbe ter primerne ekonomske in pravne analize, ki bi izkazovale izpolnjevanje pogojev za uspešno poslovanje družbe Lipica Turizem ter potrebni znesek njenega ustanovitvenega kapitala,« pojasnjujejo na računskem sodišču. Nadalje pravijo, da Kobilarna Lipica na družbo Lipica Turizem ni prenesla obveznosti do dobaviteljev in terjatev do kupcev, ki so nastale v Kobilarni Lipica iz izvajanja gospodarske dejavnosti, čeprav naj bi bilo v pogodbi o prenosu dejavnosti to določeno. Sporno naj bi bilo, naj bi bil svet Kobilarne Lipica sprejel odločitev, da se s Kobilarne Lipica na družbo Lipica Turizem prenese samo oprema. Pristojni v ustanovah pa naj bi pri tem pozabili na prenos obveznosti. »V skladu s pristojnostmi, ki izhajajo iz Zakona o Kobilarni Lipica in Statuta Kobilarne Lipica, bi moral svet Kobilarne Lipica vladi predlagati spremembo načina izločitve gospodarske dejavnosti iz Kobilarne Lipica v družbo Lipica Turizem, ustrezno višino osnovnega kapitala družbe in spremembo Zakona o Kobilarni Lipica,« so prepričani na računskem sodišču.

Konflikt interesov
Revizija naj bi bila pokazala, da družba Lipica Turizem že vse od ustanovitve pri poslovanju ni uspešna, vendar naj bi jo bila Kobilarna Lipica kot njena edina ustanoviteljica ne glede na zakonske omejitve porabe sredstev kljub temu dokapitalizirala. V dokapitalizacijo naj bi bila Kobilarna Lipica vložila 1.800.000 evrov, in to ne zasebnega kapitala. Kot ugotavljajo na računskem sodišču, naj bi si bili v kobilarni dovolili za dokapitalizacijo porabiti kar 1,5 milijona evrov proračunskih sredstev.  »Na podlagi rebalansa programa dela in finančnega načrta naj bi se ta sredstva porabila za izvajanje nalog Kobilarne Lipica v letu 2010, hkrati pa so bila v izkazu računa finančnih terjatev in naložb načrtovana za povečanje kapitalskih deležev,« pojasnjujejo na pristojnem sodišču. In da bi bila anomalija še večja, naj bi bila vlada kljub tej neusklajenosti in predvideni nenamenski porabi dala soglasje k rebalansu programa dela in finančnega načrta. Zato so na sodišču prepričani, da tako Kobilarna Lipica kot vlada nista poskrbeli za ustrezen nadzor in vodenje v družbi Lipica Turizem. Poleg tega naj bi šlo tudi za konflikt interesov. »Imenovanje osebe, ki je hkrati direktor v Kobilarni Lipica in družbi Lipica Turizem, ter oseb, ki so hkrati v nadzornih odborih Kobilarne Lipica in družbe Lipica Turizem, predstavlja veliko tveganje za neupravičeno in nenamensko rabo sredstev Kobilarne Lipica v korist družbe Lipice Turizem,« menijo na računskem sodišču.

V prejšnjem mandatu, ko sta obrambno ministrstvo vodila Ljubica Jelušić in Slovensko vojsko Alojz Šteiner, je bil slovenski obrambno-vojaški sistem izpostavljen številnim oviram.

Nenehno krčenje obrambnega proračuna, spori med civilnim in vojaškim delom ministrstva, pozivi k odstopu oz. razrešitvi tako ministrice kot načelnika Generalštaba SV, kazenske ovadbe, spori s sindikati ... Kaj pa zdajšnje vodstvo?

Pogledi ministrstva
Obrambno ministrstvo vodi Aleš Hojs, medtem jo je bil brigadir Dobran Božič imenovan za načelnika Generalštaba SV. Oba sta se že na začetku mandata srečala s predstavniki treh reprezentativnih in enega nereprezentativnega sindikata, ki delujejo v okviru ministrstva za obrambo, pri čemer pričakujeta, da bo sindikalni dialog na ministrstvu tudi v prihodnje potekal korektno.

Že v času, ko je bil Hojs še kandidat za ministra, je izpostavil potrebo po spremembi zakonodaje. Ta čas na ministrstvu potekajo aktivnosti, da bi lahko novi zakon o obrambi (ZObr) čim prej uvrstili v vladni in parlamentarni postopek. Pred tem bo minister z vsemi parlamentarnimi strankami opravil posvetovanja o izhodiščih za spremembe in dopolnitve zakona in tako ugotovil, ali obstaja za to dovolj velika parlamentarna podpora glede na to, da se zakon sprejema z dvetretjinsko večino. V tem zakonu bo treba dopolniti ali spremeniti sestavine obrambnega sistema z novimi strateškimi dokumenti, kot sta Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije in Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, s stanjem pri uveljavljanju poklicne vojske, z razvojem kriznega upravljanja v Evropski uniji in Natu ter z novimi rešitvami na obrambnem področju v Evropski uniji in Natu.
Potrebna je tudi ureditev področja zakonodaje glede civilne obrambe, predvsem uskladitev z rešitvami, ki jih uporabljajo druge primerljive države v okviru Evropske unije in Nata na področju kriznega upravljanja in odzivanja na različne krize. V ZObr bo treba vnesti ustrezne rešitve o uporabi obrambnih zmogljivosti za obrambo države, civilnih zmogljivosti in ukrepov, ki podpirajo delovanje Slovenske vojske, zavezniških sil in omogočajo uresničevanje obrambnih potreb države pri odzivanju na krize. Do sprememb na bi prišlo tudi pri organiziranosti SV, pri čemer bo moral zakon odražati rešitve in strukturo, ki je opredeljena v dolgoročnih strateških usmeritvah in strateškem pregledu obrambnega resorja oziroma kot je usklajena v okviru zavezništva ter uveljavljena pri dejanskem razvoju. Ministrstvo namerava izpopolniti tudi določbe v zvezi s proizvodnjo in prometom z vojaškim orožjem, opremo in drugimi obrambnimi proizvodi ter jih uskladiti z evropskim pravnim redom.
Kot kaže, je bilo sindikalno delovanje v zadnjem času uspešno, saj namerava ministrstvo smiselno preučiti potrebe po izločitvi delov zakona, ki urejajo delovnopravna vprašanja, pri čemer bi to uredili v drugem zakonu. Tako bi se v ZObr verjetno ohranile predvsem tiste rešitve, ki predstavljajo sistemsko ureditev popolnjevanja vojske in izhodišče za urejanje vojaške službe v posebnem zakonu, medtem ko bi spremenili nekatere rešitve v zvezi z vojaško službo, ki so se pokazale kot neustrezne. Vodstvo ministrstva pa namerava urediti tudi celotno področje odnosov med ministrstvom in javno upravo, tako da bi zakonodajo glede vojaške službe, plače in drugih delovnopravnih vprašanj uredili v posebnem zakonu.

Sredstva za plače v javnem sektorju obsegajo 4,1 milijarde evrov, kar je več kot polovica načrtovanih prihodkov v državni proračun za leto 2012. Masa plač za zaposlene v javnem sektorju se je v treh letih povišala za polovico mesečnega zneska. Ob tem so plače nekaterih vodilnih v javnem sektorju izredno visoke, kar šest jih presega 7 tisoč evrov bruto.


Podatki kažejo, da so se sredstva za plače v javnem sektorju v obdobju od leta 2009 do 2011 iz leta v leto povečevala, in to kljub zakonu o interventnih ukrepih, ki je bil sprejet v času prejšnje vlade. Po tem zakonu je bila na primer omejena rast pokojnin, najprej na 50 odstotkov letne rasti letno, pozneje pa se pokojnine sploh niso več usklajevale z rastjo cen oziroma življenjskih stroškov. Obseg sredstev za plače v javnem sektorju pa je kljub temu naraščal, delno tudi zaradi dodatnih zaposlitev. Iz preglednice, ki jo objavljamo posebej, je razvidno, da je bilo za plače državnih uslužbencev v letu 2009 namenjenih 4.245 milijonov, v letu 2010 pa že 4.372 milijonov evrov. Po podatkih Vlade RS je bila nominalna rast obsega izplačanih brutoplač v javnem sektorju v letu 2010 za 2,99 odstotka višja od plač v letu 2009. V letu 2011 je bilo za plače zaposlenih v tem sektorju izplačanih že 4.412 milijonov evrov, nominalna rast pa je bila 0,93-odstotna.

Plače v javnem sektorju za četrtino višje kot v gospodarstvu
Podatki Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) za januar in februar 2012 kažejo, kakšne so bile plače tako v zasebnem kot javnem sektorju. V zasebnem sektorju je bila povprečna izplačana brutoplača v februarju letos 1.465 evrov, v javnem sektorju pa 1.818 evrov. Razlika je torej kar 24-odstotna. Ob tem je bilo v zasebnem sektorju, tj. gospodarstvu, zaposlenih 439.491 oseb, v javnem sektorju pa 16.863. V zasebnem sektorju je bilo februarja letos za brutoplače zaposlenih izplačanih 643.705 milijonov evrov, v javnem sektorju pa 292.398 milijonov evrov. Iz navedenega je torej razvidno, da se masa plač v javnem sektorju nenehno povečuje, zato je vlada predlagala omejitve oziroma znižanje do obdobja, ko bo v Sloveniji spet dosežena vsaj 2,5-odstotna gospodarska rast. Ob predpostavki, da bodo sprejeti vsi varčevalni in drugi ukrepi, pa naj bi se to predvidoma zgodilo v letu 2015.

Že več let potekajo usklajevanja glede graditve tretje razvojne osi, ki naj bi povezala Koroško, Savinjsko dolino, Zasavje, Spodnje Posavje in Jugovzhodno Slovenijo. A mnenja o najustreznejših variantah med lokalnimi skupnostmi in pristojnimi niso skladna.

Država se že več let trudi, da bi vzpostavila tako imenovane razvojne osi in tako v razvojni kontekst vključila širša območja, ki še nimajo dobrih prometnih povezav. Tako naj bi se na določenem območju, povezanem z razvojno osjo, vzpostavil poseben odnos med gospodarstvom, infrastrukturo in lokalnimi potenciali, ki bi v povezavi izpolnjevali strateške interese območja in razvojno strategijo. Ob tem so pristojni na nekdanjem ministrstvu za okolje in prostor zapisali, da je to mogoče le ob sodelovanju posamičnih sektorskih pristopov. »Povezuje več različnih vidikov razvoja, od gospodarstva in prometa do turizma, pa tudi različne institucije, ki soustvarjajo razvoj območja ob osi,« so pojasnili.

Širše povezave
Študije naj bi bile pokazale, da imata Koroška in deloma jugovzhodna Slovenija slab dostop do  glavnih evropskih cestnih koridorjev, prav tako pa do središč mednarodnega pomena, kot sta Ljubljana in Maribor. Regiji naj bi imeli slabo povezavo tudi s sosednjimi državami. Tako naj bi bila tretja razvojna os ena od razvojnih prioritet v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, saj bi povezala Koroško, Savinjsko dolino, Zasavje, Spodnje Posavje in Jugovzhodno Slovenijo, prav tako pa naj bi omenjene regije navezala na čezevropsko infrastrukturno omrežje in na tako imenovano Jadransko–Jonsko prometno os. Kot so pojasnili na nekdanjem MOP, se ta os po cestnem omrežju v Sloveniji iz avstrijske Koroške prek Slovenj Gradca in Velenja navezuje na avtocesto pri Celju, se nato nadaljuje proti Novemu mestu in naprej proti Karlovcu oziroma se naveže na avtocesto Zagreb–Reka. Nova razvojna in prometna os naj bi tako povezovala regionalna središča Beljak, Celovec in Pliberk na avstrijskem Koroškem, Dravograd, Slovenj Gradec, Velenje, Celje in Novo mesto v Sloveniji ter Karlovac ter Reko na Hrvaškem. »Omogoča navezovanje tovornega in osebnega prometa vseh regij na tej osi na glavne prometne evropske smeri,« so prepričani pristojni in ob tem poudarjajo, da bodo v povezavo vključena tudi pomembna lokalna središča.

Šolstvo se, kot kaže, ne bo izognilo varčevanju. Sindikati opozarjajo, da gre za zlom javnega šolstva in socialne države, na ministrstvu pa zagotavljajo, da je racionalizacija šolskega sistema nujna in smiselna, morda ne samo v času krize.

Kot je znano, v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) odločno nasprotujejo predlogu vladnih ukrepov za uravnoteženje javnih financ. Menijo namreč, da želi vlada z ukrepi grobo poseči v socialno državo, in to na račun državljanov in državljank. »Številni ukrepi, ki jih predlaga vlada, posegajo v pravice velike večine državljank in državljanov, še zlasti v pridobljene pravice otrok in mladostnikov, žensk, brezposelnih in tudi upokojencev,« ukrepe komentirajo v KSJS. Ocenjujejo, da sama gospodarska rast ne bo prinesla blaginje državljank in državljanov, ampak naj bi še poglobila razlike med bogatimi in revnimi, ki naj bi jih bilo v Sloveniji vse več.  »Med več kot sto ukrepi ni enega samega, ki bi vsaj simbolno dodatno obremenil najbogatejši sloj prebivalstva,« so kritični v KSJS, kjer menijo, da vlada z ukrepi za uravnoteženje javnih financ zanika medgeneracijsko odgovoren in pravičen razvojni model ravnovesja med gospodarstvom, socialo in okoljem. Prav tako v konfederaciji zavračajo razumevanje javnega sektorja samo kot finančnega stroška, ki ga je treba krčiti. »Tak pogled je zdavnaj preživel in izpričuje nerazumevanje sodobnih potreb družbe, saj javni uslužbenci in uslužbenke izobražujejo, raziskujejo, zdravijo, negujejo, varujejo, zagotavljajo varnost državljanov in omogočajo upravljanje države, ki je tu zato, da vsakokrat opredeljuje skupno dobro, ne pa da jo politično-kapitalski sloj neizprosno izkorišča za lastne koristi,« so ostri sindikati, ki so zaradi nestrinjanja z vsemi varčevalnimi ukrepi vlade napovedali stavko. Vladi so ob tem predlagali, da izvajanje ukrepov odloži in se pripravi na pogajanja s pojasnili in z utemeljitvami.

Znižanje kakovosti šolstva
Branimir Štrukelj, vodja stavkovnega odbora KSJS in glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja in kulture (SVIZ), je soglasje za stavko dobil tudi od glavnega odbora SVIZ, ki naj bi soglašal s stališčem konfederacije, da vladni ukrepi pomenijo začetek razgrajevanja socialne države. Menijo namreč, naj bi pristojni s tovrstnimi potezami znižali kakovost javnega šolstva, poleg tega pa naj bi se z vrsto drugih ukrepov, kot so znižanje subvencij za mlade družine, otroških dodatkov, transferjev občinam ter ukinitev pomoči ob rojstvu otroka, grobo posegli v socialno državo, pri tem pa predvsem prizadeli otroke in mlade. Zavračajo tudi odnos vlade do dela javnih uslužbencev.

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je februarja letos pokojnino (starostno, invalidsko, družinsko, vdovsko, vojaško, akontacije, kmečko) prejemalo 583.209 oseb; del vdovske pokojnine pa je še 46.733 oseb.

Pri tem je najnižja izplačana pokojnina znašala 192,91 evra in najvišja 2.272,54  evra. Povprečna brutopokojnina je tako znašala 570,86  evra, medtem ko je povprečna netopokojnina znašala 568,98 evra.

Starostni upokojenci so imeli decembra lani 33 let in 5 mesecev (ženske) oz. 37 let in 6 mesecev (moški) pokojninske dobe, invalidski upokojenci 24 let in 2 meseca (ženske) oz. 27 let (moški) pokojninske dobe, družinski upokojenci pa so imeli skupaj 27 let in 8 mesecev pokojninske dobe.

Pravico do starostne pokojnine lahko uveljavljajo ženske, ki so stare 57 let 4 mesece ter imajo 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe (oz. 61 let in najmanj 20 let pokojninske dobe oz. 63 let in najmanj 15 let pokojninske dobe) oz. moški, ki so stari 58 let in imajo 40 let pokojninske dobe (oz. 63 let in najmanj 20 let pokojninske dobe oz. 65 let in najmanj 15 let pokojninske dobe).


Borčevske pokojnine
Borčevske pokojnine se izplačujejo na podlagi pokojninskega zakona iz leta 1964, po katerem so do slednjih poleg udeležencev NOB upravičeni še veterani španske državljanske vojne, narodni heroji in imetniki partizanskega spominskega znaka 1941.

Po podatkih ZPIZ je bilo letos marca izplačanih 24.834 borčevskih pokojnin, pri čemer je bilo 7.599 dejanskih borcev, 1.982 je bilo invalidov-borcev, medtem ko je bila večina borčevskih pokojnin (15.253) izplačana družinam borcev.