Domovi za starejše pristojne že dalj časa opozarjajo na težko situacijo, ki izvira tudi iz gospodarske krize. Uporabniki namreč vse teže plačujejo storitve, zavarovalnice zmanjšujejo sredstva, država pa niža predpisane cene socialnovarstvenih storitev.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v aprilu končalo javni razpis, katerega predmet so bili socialnovarstveni programi za leto 2013. Skupaj naj bi resorno ministrstvo letos sofinanciralo 134 različnih programov. V te namene bo po besedah pristojnih namenjeno okvirno 11,4 milijona evrov, od katerih naj bi 9,9 milijona evrov namenili večletnim programom. »Sredstva, ki jih za te programe zagotavlja ministrstvo, so namenjena pretežno za stroške dela zaposlenih v programu, za materialne stroške, povezane z delovanjem programa, in za stroške, povezane z delom prostovoljcev, ki so v teh programih izrednega pomena,« pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu. Socialnovarstveni programi se izvajajo po vsej državi, zajemajo pa različna področja, od preprečevanja nasilja, skrbi za invalide, telefonskega svetovanja, duševnega zdravja, pomoči otrokom s težavami pri odraščanju, vključevanja Romov, medgeneracijskega sodelovanja do pomoči starejšim.  

20.164 mest
A kot kaže, institucije zaradi pomanjkanja finančnih sredstev slednjim vse teže zagotavljajo ustrezno pomoč. Na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ob tem opozarjajo, da zakonodajalec, resorno ministrstvo, domove obravnava, kot bi se financirali iz proračuna. Na skupnosti zato poudarjajo, da niso proračunsko financirane ustanove in kot take iz državne malhe ne dobijo ničesar za tekoče poslovanje. V Sloveniji je v 99 domovih in posebnih zavodih po podatkih z začetka letošnjega leta na voljo 20.164 mest na 122 lokacijah, število prostih mest pa naj bi zaradi finančne stiske svojcev vztrajno naraščalo. Osnovna dejavnost domov je izvajanje institucionalnega varstva za starejše. Po zakonu o socialnem varstvu je institucionalno varstvo javna služba in oblika socialnovarstvene službe, ki skrbi za starejše od 65 let pa tudi za druge osebe, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti doma. Institucionalno varstvo tako prevzema funkcijo doma, saj je dolžno zagotavljati  ustrezno prehrano, bivanje in zdravstveno varstvo.

Sredi aprila je v državnem zboru potekala javna predstavitev mnenj o problematiki plagiatorstva, na kateri so se med drugim dotaknili primera domnevnega plagiatorstva Alenke Bratušek, kar je prvi primer obtožbe plagiatorstva tako visokega slovenskega političnega funkcionarja.

Na predstavitvi je rektor Univerze v Ljubljani dejal, da preiskovalni postopek na fakulteti poteka po najhitrejši poti in bo tako trajal od treh do šest mesecev. V primerjavi z drugimi politiki plagiatorji je to zelo dolgo obdobje za pregled sporne naloge.

Kako se je začelo?
Konec februarja je spletni portal Planet Siol.net poročal o očitkih plagiatorstva v magistrski nalogi Bratuškove, ki je takrat začasno vodila Pozitivno Slovenijo in kandidirala za mandatarko. Slednja je leta 2006 magistrirala na ljubljanski fakulteti za družbene vede s temo »Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod Brdo«, stroške študija pa ji je krilo finančno ministrstvo (takrat je bil minister Tone Rop), kjer je bila Bratuškova zaposlena. Pri tem sta zanimiva še dva vidika te zgodbe: kako je Bratuškova z diplomo iz znoja (»Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« na oddelku za tekstilstvo ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo) brez ekonomskega oz. finančnega znanja zasedla položaj direktorice direktorata za proračun in opravila magisterij iz teme, ki se nanaša na javni gospodarski zavod, katerega je nadzorovala (kot članica in predsednica upravnega odbora).
Portal je tako kot glavni očitek navedel, da v magistrskem delu kot vira ni navedla članka Martine Trbanc; članka slednje ni navedla ne v besedilu ne med viri in literaturo. Za Siol je nalogo pregledal dekan novogoriške fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič in izrazil sum, da gre za plagiat. Izdelek Bratuškove je označil za slabo napisanega, z izrazitim neakademskim slogom pisanja, brez jasnega raziskovalnega vprašanja in jezikovno šibkega z množico slogovnih in slovničnih napak.
Pozneje sta Makarovič in Bernard Brščič znova pregledala nalogo in ugotovila, da je Bratuškova brez navedbe štiri strani svoje naloge prepisala iz dveh aktov zavoda Brdo, na te očitke pa je odgovorila, da je sodelovala pri izdelavi obeh aktov. Sredi marca so tako predstavniki Slovenske demokratske mladine državnozborskim poslancem izročili njeno nalogo z opombami, ki naj bi dokazovale akademsko goljufanje.

Državni prostorski načrt je predvidel graditev navezovalne ceste na relaciji Jeprca–Stanežiče–Brod. Ceste tri leta po sprejetju uredbe o štiripasovnici še ni, vozniki pa se dnevno soočajo z zastoji ter jutranjimi in popoldanskimi konicami.

Desetega februarja 2011 je bila v Uradnem listu RS objavljena Uredba o državnem prostorskem načrtu za navezovalno cesto Jeprca–Stanežiče–Brod, ki je bila sprejeta v skladu z Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije in Uredbo o prostorskem redu Slovenije. Nov državni prostorski načrt je predvidel graditev navezovalne ceste ne relaciji Jeprca–Stanežiče–Brod skupaj s spremljevalnimi ureditvami in objekti. Poleg tega bi se morala zgrajeni cesti prilagoditi tudi vsa obstoječa gospodarska javna infrastruktura. V skladu z objavo v Uradnem listu RS je bilo tudi že določeno območje državnega prostorskega načrta z natančnimi parcelnimi številkami v katastrskih občinah Reteče, Podreča, Zbilje, Senica, Medvode, Zgornje in Spodnje Pirniče, Preska, Golo Brdo, Tacen, Stanežiče, Vižmarje, Ježica ter Šentvid nad Ljubljano. Kot je zapisano v uredbi, naj bi se navezovalna cesta izvedla kot štiripasovnica z vmesnim ločilnim pasom. Trasa naj bi bila razdeljena na dva odseka. Prvi bi potekal od Jeprce proti Stanežičam v dolžini 7,90 kilometra, drug pa bi v dolžini 3,20 kilometra povezoval Stanežiče z Brodom.  

Trasa štiripasovnice
Načrtovalci so predvideli, da bi se trasa štiripasovnice začela že v obstoječem zunajnivojskem križišču na Jeprci, potem pa naj bi po projektih vse do Medvod potekala po trasi sedanje regionalne ceste, ki povezuje Kranj, Jeprco in Ljubljano. »Na območju obstoječega krožišča Na klancu poteka v pokritem vkopu, nato pa po novi trasi ob območju hidroelektrarne Medvode prečka območje Donita, Savo, poteka ob levem bregu Save in nato znova prečka Savo v Preski,« piše v uredbi. Po tem pa naj bi načrtovana štiripasovnica znova potekala po regionalni cesti. Tako naj bi z manjšim odmikom od regionalke potekala vse do izteka na Celovško cesto. »V Stanežičah se prek zunajnivojskega priključka proti vzhodu odcepi krak navezovalne ceste Stanežiče–Brod, ki prečka železniško progo Ljubljana–Jesenice, v pokritem vkopu prečka Tacensko cesto in v nadvozu avtocesto A2 Kranj–Ljubljana, kjer se izvede rekonstrukcija oziroma delna prestavitev obstoječega avtocestnega priključka Brod,« določa uredba, v kateri je zapisano, da se trasa konča z iztekom na obvozno cesto.

Sredi aprila je Univerza v Ljubljani (UL) organizirala projekt Svobodna univerza, prek katerega je opozorila na položaj javne univerze v družbi. En dogodek znotraj projekta je organiziral tudi šolski minister Jernej Pikalo in zagotovil, da ne bo šolnin.

 

Prejšnji teden je univerzo oz. njenega rektorja obiskala predsednica vlade Alenka Bratušek, pri čemer je obljubila podporo izvedljivim projektom.

 

Svobodna univerza

Projekt z več kot 120 dogodki, ki je potekal na 15 članicah UL med 15. in 19. aprilom, je imel naslednje sporočilo: ohraniti znanje kot javno dobrino, ki je dostopna vsem. Miran Zupanič, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je ob predstavitvi projekta dejal, da se s tem projektom univerza »ozira sama vase, da reflektira svoj položaj v družbi in tudi navznoter. Tako študentje kot nepedagoški in pedagoški delavci se sprašujejo o pomenu javne univerze«.

Zupanič je poudaril, da so pri izvedbi projekta sodelovali predstavniki vseh skupin na UL (študenti, učitelji in sindikati), pri čemer upa, da bo projekt spodbudil medfakultetno sodelovanje.

Gabi Čačinovič Vogrinčič, dekanja Fakultete za socialno delo v Ljubljani, je opozorila, da je nesprejemljivo, »da živimo v družbi, kjer se ogrožajo socialna država ter javno šolstvo in zdravstvo«, projekt pa da bo pripomogel k vzpostavitvi novega načina dialoga z javnostjo.

V Sloveniji vse večje število posameznikov in družin trpi hudo pomanjkanje kot posledico izgube službe, nizkih dohodkov pa tudi sistemskih vrzeli. To potrjujejo statistični podatki kot tudi opažanja humanitarnih organizacij na terenu.

 

Statistični urad RS je pred dnevi objavil podatke, po katerih je povprečna mesečna plača v Sloveniji nižja že tretjič zapored.  »Povprečna mesečna bruto plača se je po znižanju v decembru 2012 in v januarju 2013 znižala še v februarju 2013,« pojasnjujejo na uradu. Tako naj bi povprečna mesečna neto plača za mesec februar znašala 982,68 evra in je bila od plače za januar nižja kar za 1,6 odstotka. Kot ugotavljajo na uradu, pa naj bi se glede na mesec januar zmanjšalo tudi število plačanih ur. Delodajalci naj bi s februarsko plačo plačali povprečno 157 ur na zaposleno osebo, kar naj bi bilo kar za 10,3 odstotka manj kot mesec poprej. Na uro pa je povprečna bruto plača znašala 9,52 evra. Najbolj naj bi znižanje povprečne mesečne plače prizadelo zaposlene v izobraževanju, katerim se je povprečna mesečna bruto plača znižala kar za 5 odstotkov. Za nekoliko manj, 4,7 odstotka, so se znižali dohodki v kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnostih. 4,6-odstotno znižanje pa je doletelo zaposlene v kmetijstvu, lovu, ribištvu in gozdarstvu. Kot opažajo na statističnem uradu, so najmanjša znižanja, torej za manj kot odstotek, zaznali v trgovinskih dejavnostih, pri vzdrževanju in popravilih motornih vozil ter pri komunikacijskih in informacijskih dejavnostih. Nekoliko višje februarske povprečne bruto plače pa naj bi bili prejeli zaposleni pri preskrbi z električno energijo, s plinom in paro, v rudarstvu in predelovalnih dejavnostih.

Registrirana brezposelnost stagnira

Realnost Slovenije pa je na žalost prišla do točke, ko se dobljeni službi ne gleda v zobe. Vse več ljudi je namreč brezposelnih in živi praktično iz rok v usta. Posledično pa so podvrženi tudi slabim bivanjskem in socialnim razmeram. Bremena pa ne nosijo samo starejši, ampak tudi številni otroci. Zaskrbljuje dejstvo, da se stanje na področju zaposlovanja ne izboljšuje, ampak stagnira.

Iz sindikalnih vrst je prišla pobuda, da bi bilo treba spremeniti zakon o reprezentativnosti sindikatov, ki je bil sprejet leta 1993, in sicer z določbo, da je treba reprezentativnost na določeno obdobje potrditi.

Pobudo je na spletnem portalu predlagam.vladi.si podal Gvido Novak, predsednik Sindikata vojakov Slovenije (SVS), ki je v zadnjem času dosegel vrsto uspešnih tožb proti ministrstvu oz. vladi v obrambo pravic članov sindikata.

Na dve leti
Zdaj veljavni zakon določa (med drugim), da sindikat postane reprezentativen, ko obseg njegovih članov doseže »najmanj 15 odstotkov delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti« (druge zahteve so navedene v 6. členu, ki je v celoti naveden v okviru).
Novak vladi predlaga, da se zakon spremeni tako, »da se uvede dvoletno obnavljanje oz. potrjevanje reprezentativnosti sindikatov predvsem z vidika ustreznega števila članov, ki je pogoj, da država sindikatom podeli reprezentativnost. Število članov bi bilo po predlogu treba dokazovati s potrdili o plačani članarini v mesecu pred ugotavljanjem oz. potrjevanjem reprezentativnosti sindikata«. Pri tem se naslanja na zakonodajo drugih držav, pri čemer je izpostavil hrvaški zakon, ki predpostavlja vnovično preverjanje reprezentativnosti sindikati v treh letih po njegovi ustanovitvi.
Predlagatelj tako meni, da je sindikalno zakonodajo treba urediti, ker se danes dogaja to, da imajo nekateri sindikati na podlagi podeljene reprezentativnosti pred mnogimi leti še vedno status reprezentativnosti do države oz. delodajalca, čeprav je iz njih že pred več leti izstopilo toliko članov, da sindikati ne izpolnjujejo več pogoja za reprezentativnost, vendar tega danes nihče ne ugotavlja, ker pravna podlaga za to ne obstaja. Posledično v uradnih postopkih nastopajo sindikati, ki imajo le peščico članov, in s tem ovirajo sindikate, ki zastopajo z zakonom predpisano število članov za status reprezentativnosti v poklicu ali dejavnosti.

Nekdanji premier Janez Janša ugotavlja, da je farsa, ki jo zganja Tone Peršak kot poklicni politik na čelu Slovenskega PEN, vsak dan večja. Sicer pa Janša še vedno pričakuje sklep upravnega odbora PEN o svoji izključitvi.

»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Znameniti stavek je 9. septembra 1972 izustil Stane Dolanc, sekretar izvršnega biroja Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, v Splitu in nato obračunal z mehkejšo, liberalnejšo linijo znotraj partije. Moralnimi nasledniki partijskega režima pa se še danes zavedajo bistva Dolančevih besed. Njim je oblast resna stvar in jo je treba ohranjati tudi s pomočjo njihovih (prikritih) ideoloških varuhov. Verjetno pa prav aktualno dogajanje v Slovenskem PEN odkriva prikrito resnico o bistvu obstoja organizacije, ali kot je rekel pisatelj Franček Rudolf, »PEN je udbovska zadeva«.

Brez dialoga, nečastna razsodba
V PEN so lahko sprejeti pisatelji in intelektualci, ki so se dokazali na državni in mednarodni ravni. Leta 1988, v času vojaške aretacije, je na povabilo pisatelja Draga Jančarja član združenja postal tudi Janez Janša. Skoraj petindvajset let po prelomnem dogodku v zgodovini samostojne Slovenije ga je trdno ideološko jedro izobčilo iz navidezne »organizacije svobode, tolerance in dialoga«. Niso se niti ozirali na poslana pisma svojih članov, ki so ugovarjali izključitvi, med njimi niti na pismo Draga Jančarja niti na pismo Alenke Puhar, ki je iz PEN izstopila še pred sejo odbora, prav tako ne na pisma Mete Kušar, Nika Grafenauerja, Braneta Senegačnika in Deana Komela. Ni jim bilo mar niti to, da izobčenju nasprotujejo Jančar, nekdanji predsednik PEN, in sedaj predsednik Strojan kot tudi predsednik mirovnega komiteja Mednarodnega PEN Edvard Kovač. Brez dialoga ali celo polemike so sestavili nečastno razsodbo, kar je nedvomno pokazalo na politikantsko ravnanje častnega razsodišča in upravnega odbora PEN, je v svojem pismu tedaj zapisal Jančar. Pojasnil je, da se je sam vedno zavzemal za to, da se različno misleči pogovarjajo in sodelujejo: »Tudi z Bučarjem, Koširjevo in Peršakom se danes v marsičem ne strinjam, a to ne pomeni, da z njimi ne bi mogel biti v isti organizaciji.« Jančar je tako pripravljen braniti pravico Bučarja, vseh članov in tudi Janeza Janše, da brez posledic artikulirajo in javno izrečejo svoje stališče in mnenje: »Branim mišljenje, nasprotujem sojenju.« Prav tako je Jančar nedavno opozoril, da smo se zdaj znašli v položaju, v katerem je častno razsodišče postalo naglo sodišče, upravni odbor pa naj bi bil njegov eksekucijski vod. Jančar sicer upa, da se to ne bo zgodilo in da nismo pozabili na misel pisatelja in misleca Voltaira: »Ne odobravam tega, kar si rekel, toda vse življenje si bom prizadeval za to, da boš lahko to povedal.«

Davčna uprava RS (Durs) in Carinska uprava RS (Curs) sta v začetku tedna prvič javno objavili seznam zavezancev z neplačanimi davčnimi obveznostmi. Na njem je okrog 16 tisoč pravnih in fizičnih oseb, največji dolg pa presega 20 milijonov evrov. Osebe s seznama državi dolgujejo okrog 930 milijonov evrov.

Seznam je objavljen na spletni strani Dursa. Podlaga za objavo je lani sprejeti zakon. Odslej bo Durs enkrat v mesecu, najpozneje 10. v mesecu, objavil nov seznam, starega pa bo umaknil s spletnih strani. Gre za seznam davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi, ki na 25. dan v mesecu pred mesecem objave presegajo 5 tisoč evrov in so starejše od 90 dni. Namen države je, da se z javno objavo davčnih neplačnikov krepi davčna kultura, izboljša plačilna disciplina ter spodbudi prostovoljno, pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje davčnih obveznosti.
Pri tem je treba vedeti, da tistim zavezancem, ki davka niso zmožni plačati iz utemeljenih oziroma objektivnih razlogov, na katere sami niso mogli vplivati, že obstoječa zakonodaja omogoča možnost odpisa, delnega odpisa, odloga oziroma obročnega plačevanja in jih država v teh primerih (če jim je vloga odobrena) ne obravnava kot dolžnikov. Seznam, ki je urejen po abecednem vrstnem redu, je objavljen skladno z zakonskimi navodili, davčni dolžniki pa so razdeljeni po posameznih dolžniških razredih.

Seznam po zahtevah Pirc Musarjeve
Ker so nekateri razočarani nad tem, da je seznam davčnih dolžnikov objavljen v takšni obliki, na Dursu posebej opozarjajo, da je izdelan po navodilih ustanove Informacijski pooblaščenec (vodi jo Nataša Pirc Musar). Po njihovih navodilih je oblikovan v formatu  jpg, ki onemogoča indeksiranje podatkov. Vsebuje osebne podatke o neplačnikih – fizičnih osebah in dejanskih lastnikih pravnih oseb - in je sestavljen iz večjega števila datotek, na katerih je objavljenih največ 50 dolžnikov. Pirc Musarjeva je pri tem izdala tudi posebno navodilo, da »s temi podatki ni dovoljeno vzpostavljati novih zbirk osebnih podatkov, prav tako pa objavljenih podatkov ni dovoljeno vnašati v že obstoječe zbirke osebnih podatkov«. Prepričana je namreč, da bi takšno ravnanje pomenilo kršitev določb zakona o varstvu osebnih podatkov. Kljub temu je seznam dovolj razdelan, da je mogoče ugotoviti, za katere osebe, tako pravne kot fizične, v resnici gre. Pri pravnih osebah so navedeni še direktorji in lastniki, če je lastništvo posameznika več kot 25-odstotno. Pri fizičnih osebah je dodan datum rojstva.

V Mariboru je po šestih letih županovanja Franca Kanglerja kot župan nastopil Andrej Fištravec. Vstaje so prinesle novega župana, ne pa miru. Ljudje so nezadovoljni z mestnim svetom, poleg tega se odpirajo fronte tudi med nekdanjimi sodelavci.


Po znani aferi z radarji in po mariborskih vstajah, ki so temu sledile, je bil Franc Kangler prisiljen odstopiti. Tako je 31. decembra 2012 zaradi pritiskov javnosti in vstajnikov podal pisni odstop s funkcije župana mestne občine Maribor in končal svoj 6-letni županski mandat, ki ga je prvič zasedel 4. decembra leta 2006. Ves čas so ga spremljale številne afere. Te so ga na koncu stale mandata, zanje pa se bo moral zagovarjati tudi pred sodiščem. Poleg službe je Franc Kangler po hitrem postopku izgubil še diplomo in naziv diplomirani ekonomist. Po vsej verjetnosti tudi po zaslugi medijskega linča, kar še bolj kaže na to, da imajo mediji glede plagiatorjev dvojna merila. Senat Fakultete za uporabne poslovne in družbene študije DOBA je le v nekaj tednih podal razsodbo, da Kanglerjevo diplomsko delo ni rezultat njegovega samostojnega dela. Kangler je glede tega že sprožil upravni spor. V nasprotju z ekspresno mariborsko fakulteto pa Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, na kateri naj bi bila sporno magistrirala premierka Bratuškova, sestavlja nove in nove komisije, ki naj bi odločile, ali je naloga plagiat ali ne, da o medijski pokritosti primera sploh ne govorimo. Samo spomnimo, kako so mediji dnevno poročali o poslancu Borutu Ambrožiču in njegovi magistrski nalogi, ki jo je javnost preučevala skorajda po delih. Medijev sporna magistrska naloga premierke očitno ne zanima, prav tako iz ust zagovornikov čiste politike ni slišati nobenega poziva k njenemu odstopu.

Nelegitimen mestni svet?
Mariborska akademska sfera, ki se je dvignila nad vstajniško množico, je pozivala k nastopu sociologa dr. Andreja Fištravca, ki se je v volilni kampanji zavzel, da se mesto vrne ljudem. »Mariborčanke in Mariborčani smo na protestih javno izrazili, da se ne gremo več,« je v programskih izhodiščih zapisal Fištravec in dodal, da so protesti jasen znak, da imajo Mariborčani dovolj igric tipa Franc Kangler in njegove hobotnice. Pozor! Fištravec se je sam označil za edinega nestrankarskega županskega kandidata.

Prejšnji teden sta obrambni minister Roman Jakič in načelnik Generalštaba Slovenske vojske brigadir Dobran Božič predsedniku države Borutu Pahorju predstavila letno poročilo o pripravljenosti Slovenske vojske (SV).

Slednje pa je pokazalo slabo sliko, saj je SV slabše pripravljena kot lani. Jakič se je prejšnji teden sešel s predstavniki vseh štirih sindikatov, ki delujejo znotraj njegovega resorja.

Pahor ni zaskrbljen
Pahor, ki je po svoji funkciji vrhovni poveljnik obrambnih sil Slovenije, ni pretirano zaskrbljen zaradi slabega stanja, saj po njegovih besedah taka stopnja ne vpliva na varnost države in ljudi glede na nizko varnostno ogroženost Slovenije. Vsem pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske se je zahvalil za njihovo predano, požrtvovalno in profesionalno služenje domovini.
Po sestanku z ministrom in načelnikom generalštaba je Pahor jasno poudaril, da se slabša pripravljenost ne odraža na področju usposobljenosti, pripravljenosti in varnosti pripadnikov SV na misijah in operacijah v tujini ter na področju zaščite in reševanja. Od obeh sogovornikov pa je dobil zagotovilo, da je morala med slovenskimi vojaki na visoki ravni.
Skrbi pa ga stanje na finančnem področju, saj so po Jakičevih besedah Slovenski vojski v zadnjih petih letih odvzeli 300 milijonov evrov proračunskih sredstev, kar predstavlja skoraj celoletni proračun obrambnega ministrstva. Pahor je pri tem opozoril, da premalo denarja pomeni ogroženost zadostne pripravljenosti opreme in njenega vzdrževanja. Posledično tudi meni, da obrambni sektor ne more več prenesti dodatnega krčenja proračunskih sredstev. Božič je glede tega dejal, da ta čas zaostajajo pri nabavi določene opreme (predvsem bojnih vozil ter taborne in zaščitne opreme vojakov) in varčujejo pri vzdrževanju vozil, ki niso ključna za delovanje v miru in na misijah. Na finančnem področju Jakiča skrbi tudi porazdeljenost sredstev, saj SV porabi dobre tri četrtine (76 odstotkov) proračuna za osebne dohodke zaposlenih, 21 odstotkov za vzdrževanje opreme in le tri odstotke za investicije; taka porazdelitev po njegovem mnenju na dolgi rok pomeni problem.