Volitve predsednika republike vsaj na videz ne prinašajo bistvene spremembe za Slovenijo, kajti predsednik v Sloveniji nima takšnih pooblastil kot npr. francoski ali ameriški predsednik. Kljub temu pa gre za pomemben simbolni dogodek.

Posebnost slovenskega političnega sistema je namreč v tem, da predsednika republike ne glede na to, da nima močne izvršilne funkcije, izbiramo na neposrednih volitvah, kar pomeni, da gre za nekakšen stalni referendum o simbolni in vrednostni krajini, ki jo predsednik republike zastopa. Tovrstni »referendum« bomo letos imeli v nedeljo, 11. novembra, torej prav na martinovo.

Od Kraigherja do Kučana
Za Slovence bodo to pete predsedniške volitve od osamosvojitve dalje oz. od sprejema slovenske ustave, ki je ukinila dotedanje republiško predsedstvo, ki smo ga na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 podedovali od samoupravnega socialističnega sistema. Od sprejema Kardeljeve jugoslovanske ustave in republiških ustav leta 1974 je namreč vsaka republika imela lastno predsedstvo, izvršni svet ter skupščino, vsi trije organi pa so imeli lastnega predsednika. Seveda pa so bili vsi trije organi le podaljšana roka zveze komunistov posamezne republike, v tem primeru Zveze komunistov Slovenije (ZKS), in iz nje izhajajočih transmisij, kot so SZDL, ZSMS, sindikatov, zveze borcev, itd. Prvi predsednik predsedstva tedaj še socialistične republike Slovenije je postal Sergej Kraigher, za njim pa so se zvrstili Viktor Avbelj, France Popit in nazadnje sedanji predsednik borčevske zveze Janez Stanovnik, ki je bil zadnji predsednik predsedstva pred prvimi demokratičnimi volitvami. Dejansko je bilo do tedaj republiško predsedstvo v senci Centralnega komiteja (CK) ZKS, saj so se vse pomembne odločitve sprejemale v CK, predsednik CK ZKS pa je bil po svoji funkciji član republiškega predsedstva, kjer je imel predsednik za malenkost več moči kot pa v jugoslovanskem predsedstvu po smrti Josipa Broza Tita, ko je prišlo do t. i. rotacijskega sistema, ko se je vsako leto zamenjal predsednik (predsedstvo Jugoslavije je namreč imelo v ožji sestavi osem članov, ki so bili predstavniki republik in pokrajin, vsi so imeli tudi pravico glasovanja, na sejah pa so sodelovali še predsednik zveznega izvršnega sveta, nekateri zvezni sekretarji, na razširjenih sejah pa po potrebi tudi predsedniki republiških predsedstev), vendar je bil predsednik tam le prvi med enakimi, je bil pa zato reprezentativni predstavnik Jugoslavije v mednarodnih odnosih. O tem veliko piše tudi Janez Drnovšek v svoji knjigi »Moja resnica«, kjer opisuje svojo izvolitev za slovenskega predstavnika v predsedstvu SFRJ ter svojo tedanjo kariero. Čeprav je bil po Titovi smrti prvi Slovenec, ki je vodil jugoslovansko predsedstvo, že omenjeni Sergej Kraigher, pa je bil Drnovšek prvi predstavnik, izvoljen na neposrednih volitvah. Zanimivo je, da bi »moral« položaj predsednika predsedstva SFRJ tedaj zasesti Stane Dolanc, ki je veljal za sivo eminenco Udbe poleg Ivana Mačka. Dolanc je bil poleg tega tudi eden od »mentorjev« Milana Kučana, tedanjega predsednika CK ZKS, njegov umik v pokoj (pred tem je »prisilno« moral v pokoj oditi tudi pripadnik »trde linije« France Popit) pa je dejansko bil v funkciji partijskega »sestopa z oblasti«. Z volitvami predstavnika v jugoslovanskem predsedstvu je namreč partija merila javnomnenjski utrip, s porazom predstavnika »establišmenta« Marka Bulca pa je jasno dobila namig, da so se začeli novi časi.