Ideološka pregretost slovenskega političnega in družbenega prostora ne popušča. Še več, po zaslugi simbolne diverzije proti slovenski pomladi se nevarno zaostruje, kar pa je po eni strani tudi znamenje, da gre za še zadnji krč neokomunizma.

Potem ko se je zgodil spontan izgon rdeče zvezde iz simbolne krajine slovenske osamosvojitve, je v slovenski postkomunistični nomenklaturi zavrelo, saj je bila, kot je v tokratnem intervjuju za Demokracijo pojasnil politični analitik dr. Boštjan M. Turk, zelo nevarno načeta kontinuiteta, ki jo trenutno najbolj pooseblja Milan Kučan kot zadnji šef CK ZKS pred osamosvojitvijo Slovenije. V zadnjem času namreč prihaja na dan vedno več podatkov o tem, kako je v času osamosvajanja postkomunistična nomenklatura kljub nedvoumnemu izidu plebiscita o samostojni Sloveniji skušala blokirati vse temeljne osamosvojitvene korake. To pa je za tranzicijsko levico zelo boleč proces, ki ji jemlje legitimiteto v slovenski politiki, zato ne preseneča, da skuša pozornost preusmerjati na teme, kjer ima zaradi dolgoletne ideološke indoktrinacije slovenske javnosti bistveno prednost, to so teme, kot je druga svetovna vojna oz. »kolaboracija«.

Usodni »petek trinajsti«
Prejšnji teden, natančneje v petek, 13. julija, sta se tako zgodila dva pomembna dogodka, in sicer napad časopisa Delo na očeta slovenske pomladi Jožeta Pučnika ter slovesnost ob preimenovanju vojašnice Franca Rozmana Staneta, ki bo odslej nosila ime po Edvardu Peperku. Slednji je leta 1991 v uniformi Teritorialne obrambe padel kot žrtev vojne za Slovenijo. Ob tej priložnosti je načelnik generalštaba Slovenske vojske Dobran Božič dejal, da je ta dan skupaj s še nekaterimi čakal dolgo časa in da želijo v SV dokazati, da skrbijo za tradicijo in vrednote ter ohranjajo spomin na ključne trenutke v preteklosti. Kot je še dejal, so pripadnice in pripadniki slovenske vojske vedno služili domovini, ki je njihova najvišja vrednota, in da je domoljubje prva stvar, za katero živijo. Ob tem se je ženi Edvarda Peperka in njegovi hčerki zahvalil za njuno žrtev in dodal, da je Peperko izgubil življenje, ko je varoval soborce in ko je dosegal cilje, ki so si jih želeli. Poudaril je še, da s poimenovanjem po Peperku zagotavljajo, da njegova smrt ni bila zaman. Poveljnik vojašnice Edvarda Peperka brigadir David Humar pa se je v izjavi za medije odzval na polemike glede preimenovanja vojašnice in zatrdil, da mora vojska spoštovati vse legalno sprejete odločitve. To odločitev sprejemajo kot legalno, ob tem pa se je treba zavedati, da je bil Edvard Peperko pripadnik TO in da je kot borec tudi padel za domovino, kajti vse borce, ki so padli za domovino, tako v osamosvojitvi kot za svobodo domovine, je potrebno spoštovati. »Seveda so odločitve, ki lahko imajo sporno legitimno sporočilo, vendar je pri tem zelo tanka linija. V tem slučaju je človek, po katerem je minister poimenoval vojašnico, nesporna osebnost iz vojne za osamosvojitev in mislim, da nihče, ki ve, kaj smo z osamosvojitveno vojno dosegli, ne vidi spornosti v imenu, s katerim je bila poimenovana,« je še dejal. Preimenovanje vojašnic je podprlo tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), češ da se to preimenovanje po nepotrebnem politizira. »Javne izjave nekaterih društev in posameznih političnih strank niso utemeljene, predvsem pa ne kažejo dolžnega spoštovanja do tistih, ki so med slovensko osamosvojitvijo izgubili svoja življenja,« je zapisano v izjavi za javnost VSO.