Po osrednji proslavi ob dnevu državnosti, ki jo je – povsem po nepotrebnem – začinila polemika o praporščakih in totalitarnih simbolih, se je slovenski družbeni prostor pregrel do skrajnosti, kar se je pokazalo tudi v gonji proti vladi.

Videti je, da se je politično-medijska scena pregrela praktično sočasno s »pasjimi dnevi«, saj so se tudi temperature zraka dvignile krepko nad 30 stopinj Celzija. Vsekakor pa je bila osrednja državna proslava glavni povod za novo fronto, ki se je odprla med vlado oz. njenim predsednikom Janezom Janšo ter opozicijo, zvezo borcev, veliko večino medijev ter nekaterimi mnenjskimi voditelji, med katerimi ima velik vpliv še vedno Milan Kučan.

Janšo v Haag?
Težko je sicer reči, kakšna so ozadja zadnje velike fronte, ki se je odprla po osrednjem državnem prazniku, saj bi morala biti pozornost usmerjena predvsem v ekonomsko in socialno stabilizacijo Slovenije. Tako pa so samo nekaj dni po državnem prazniku na površje znova priplavali »izbrisani«, pri vsem tem pa je zanimivo, da se nekateri silovito upirajo konsenzualni rešitvi, da se izbrisanim krivica popravi po postopku, ki ga poznamo že pri uveljavljanju rent za žrtve vojnega in povojnega nasilja. Kot je znano, se upravičencem do rente slednja ni priznala avtomatsko, pač pa so morali oddati vlogo, na podlagi katere je nato pristojni organ izdal odločbo. Vendar pa je tranzicijska levica ves čas igrala na karto, da bi se izbrisanim odločbe izdajalo avtomatsko, tudi tistim, ki so se vnaprej odpovedali slovenskemu državljanstvu in v času osamosvajanja čakali na izid dogajanja. Pri vsem tem pa najbolj bode v oči, da je tranzicijska levica v tem primeru kot tudi v primeru obrambe totalitarnih simbolov (rdeča zvezda) pokazala, da nima zadržkov, ko je treba dajati podporo nekdanjemu agresorju, medtem ko v zvezi z drugo svetovno vojno še vedno diskvalificira nasprotnike, češ da podpirajo kolaboracijo z okupatorjem ter »narodno izdajo«. Je pa tranzicijska levica v zadnjem času problem izbrisanih (letos spomladi naj bi bila dvajsetletnica izbrisa) izkoristila za napade na Janšo, ki naj bi kot pomemben člen Demosove vlade skupaj s tedanjim predsednikom vlade Lojzetom Peterletom in notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem zakrivil izbris, torej naj bi tudi sam plačal odškodnino. Nekateri bi ga – bojda zaradi birokratskega genocida – celo poslali na mednarodno sodišče v Haag, kjer sedaj sodijo vojnemu zločincu Ratku Mladiću. Vsekakor ni prvič, da bi tiste, ki so v času osamosvojitve in vojne za Slovenijo imeli največjo odgovornost za uspešno obrambo Slovenije, označili za vojne zločince – to zgodbo navsezadnje poznamo še iz časa afere Vič-Holmec, češ da je slovenska stran pobijala vojne ujetnike. Tudi Tanjugova propagandna sporočila leta 1991 so pred svetovno javnostjo grdo obtoževala slovensko stran, češ da so ranjenim vojakom JLA odrekli celo nujno medicinsko pomoč (čeprav so jo večkrat dobili celo prej kot pripadniki TO).