Za nami so prvomajski prazniki, ki so letos še posebej simbolični. Ne samo zato, ker je praznik dela morda še zadnjič trajal dva dni, pač pa tudi zaradi vse bolj zaostrenih razmer na področju odnosov med delojemalci in delodajalci.

Sliši se ironično, vendar je res: letošnji praznik dela je minil v podobnem razpoloženju kot slovenski kulturni praznik, ki so ga nekateri »kulturniki« začinili z bizarno izraženim nasprotovanjem ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo. Še preden je bil za ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport imenovan Žiga Turk, ga je podivjana množica tako rekoč popljuvala, ko se je odpravljal na osrednjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Videti pa je, da se zgodovina ponavlja, saj se je minister Turk znova znašel »na tapeti«, podobno velja tudi za ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka, ki je sit igric obeh policijskih sindikatov.

Kučanov klan
Kot vsako leto je tudi letošnji prvi maj minil v znamenju tarnanja zaradi naraščajočih socialnih stisk in odnosa do delavcev. To je seveda upravičeno. Vendar pa imajo vsakoletne parole slavnostnih govornikov tudi lepotno napako, saj marsikdo ne prizna, da bo treba spremeniti družbeno paradigmo in mentaliteto. A ne v smer nekakšnega neokomunizma, kot si to predstavljajo nekatera levičarska gibanja in njihovi nosilci, pač pa v smer razvoja in odprave stranskih učinkov dosedanjega na pol socialističnega koncepta. Kot je znano, slovenska ustava določa, da je Slovenija socialna država. Ker pa »papir prenese vse«, kot pravi pregovor, je tudi ustava lahko le mrtva črka na papirju. Dejstvo je namreč, da je glavni problem Slovenije že vse od osamosvojitve dalje erozija pravne države, saj njeni instrumenti ne delujejo, zaradi česar tudi institut socialne države slabo deluje. Očitno pa nista problem samo zakonodaja ter delovanje represivnih organov in pravosodja, pač pa tudi »bizantinska« miselnost, ki temelji predvsem na izkoriščanju pravnih lukenj za moralno sporno (če že ne kaznivo) pridobivanje materialnih koristi. Zato je Slovenija dolgo časa zaman čakala na obsodbo katerega od tajkunov. Šele sodbe v zadevi Čista lopata so vrnile nekaj upanja v to, da nekateri najbolj znani menedžerski »baroni« le niso nedotakljivi, saj se je doslej zdelo, da uživajo nekakšno imuniteto pred roko pravice. Kljub temu pa so nekatere afere razkrile, da v naši državi še ni uveljavljena enakost pred zakonom ter da vpliv finančno močnih osebnosti in institucij lahko prevlada nad instrumenti pravne države.