Potem ko se je praznična evforija unesla, z njo pa tudi razni revolucionarno-gromovniški nagovori na proslavah, se je znova začela »realnost«, torej pogajanja med vlado in sindikati, kjer je že mogoče zaznati prve rezultate.

Seveda pa bo dogajanje v Sloveniji v precejšnji meri odvisno tudi od dogajanja v Evropi, saj so volitve v nekaterih državah pokazale na skrb vzbujajoč trend ponovnega vzpona socialistov, pa tudi skrajno levičarskih in desničarskih strank, ki skupaj predstavljajo močno opozicijo povezovanju v EU. V Franciji je tako na nedeljskih volitvah zmago slavil vodja socialistov François Hollande, ki je trenutno situacijo v Evropi (t. i. francosko-nemški vlak) nekoliko postavil na glavo, vseeno pa bo moral očitno sprejeti evropska pravila igre glede zadolževanja.

Obisk pri Nemcih
Zanimivo je sicer, da se je v zadnjem času znova povečala slovenska zunanjepolitična dejavnost, tokrat v smeri proti Zahodu. Prav ta teden je premier Janez Janša obiskal Nemčijo in se v Berlinu sestal z nemško kolegico Angelo Merkel. Obisk je pomemben predvsem zato, ker je Nemčija najpomembnejši gospodarski partner Slovenije, slednja pa potrebuje tudi investicije od drugod. Kot so ta teden sporočili iz kabineta predsednika vlade, so okvirni pogovori tekli tudi o reformnih procesih v obeh državah ter o aktualnih vprašanjih, s katerimi se soočata EU in širša mednarodna skupnost, kot so protikrizni ukrepi, večletni finančni okvir, ratifikacija pogodbe o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost in pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Za razliko od Slovenije je Nemčija ena redkih držav, ki teh težav nima in se bo letos izognila recesiji, nujne strukturne reforme pa je izpeljala še pred krizo, so še sporočili iz Janševega kabineta. Za Janšo je to sicer prvi obisk v tujini, odkar je znova postal premier, izbira držav, ki naj bi jih obiskal, pa je zaradi gospodarske krize in varčevanja, razumljivo, precej premišljena. Da si je Janša za prvi obisk izbral prav Nemčijo, je pozdravil tudi nemški veleposlanik v Ljubljani Werner Burkart, ki je za STA dejal, da premierjevo izbiro Nemčije za prvi uradni obisk v tujini zelo ceni. »Mislim, da to ne izkazuje le pomembnosti dvostranskih odnosov med Slovenijo in Nemčijo, temveč kaže tudi, da velik pomen tem odnosom pripisuje tudi premier,« je še dejal vodilni nemški diplomat v naši državi. Glede dejstva, da se je Nemčija uspešno izvila iz krize, pa je Burkart dejal, da imata Nemčija in Slovenija zelo različno ozadje, različno strukturo gospodarstva, Nemčija pa ima tudi večje gospodarstvo in več možnosti. Izpostavil je dva dejavnika: »Eno je, da je naša vlada med veliko gospodarsko krizo 2008 in 2009 sprejela nekaj pomembnih ukrepov, med njimi obsežen infrastrukturni program, še posebno pa to, čemur pravimo skrajšano delo, kar pomeni, da je subvencionirala delavce, ki so delali s skrajšanim delovnim časom, ker njihova podjetja niso imela dovolj naročil.

Koalicija je usklajena, pri sprejemanju zakona za uravnoteženje javnih financ ter rebalansa letošnjega državnega proračuna, kar se dogaja v teh dneh, pa gre za eno najpomembnejših odločanj v zgodovini slovenske države.


V teh dneh poslanci razpravljajo o predlogu rebalansa državnega proračuna za leto 2012, s katerim želi vlada že letos znižati proračunski primanjkljaj na tri odstotke bruto domačega proizvoda (BDP). Vlada Janeza Janše je predlog poslala v parlamentarno obravnavo že pred mesecem dni, hkrati pa se je ves čas trdo pogajala s sindikati o varčevalnih ukrepih, ki jih je zapisala v zakon za uravnoteženje javnih financ.

Primanjkljaj bo še vedno 3-odstoten
S tem zakonom naj bi se izdatki proračuna in drugih blagajn javnega financiranja v primerjavi z lanskimi znižali za približno 800 milijonov evrov. To pomeni, da bi bila letošnja poraba še vedno višja za skoraj milijardo evrov, kljub temu pa bi država dosegla 3-odstotni primanjkljaj. Od tega želi vlada približno četrtino prihrankov zagotoviti z znižanjem plač in drugih prejemkov javnih uslužbencev. Ukrepi so zelo številčni, natančneje jih bomo lahko predstavili šele po dokončnem sprejetju. Dodajmo, da se je vlada s sindikati javnega sektorja doslej pogajala več kot 150 ur, pogajanja so trajala več kot mesec in pol. Medtem ko je sprva načrtovala linearno znižanje plač za deset odstotkov, je vlada nato predlog nekoliko omilila, a ga je Koordinacija stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Branimir Štrukelj, vztrajno zavračala. Formalni rok za vlaganje dopolnil k zakonu za uravnoteženje javnih financ se je sicer iztekel v ponedeljek, ko je bila seja parlamentarnega odbora za finance kot matičnega delovnega telesa. K členom, ki so ostali odprti, pa bo dopolnila mogoče vlagati tudi še na plenarni seji državnega zbora.

Za nami so prvomajski prazniki, ki so letos še posebej simbolični. Ne samo zato, ker je praznik dela morda še zadnjič trajal dva dni, pač pa tudi zaradi vse bolj zaostrenih razmer na področju odnosov med delojemalci in delodajalci.

Sliši se ironično, vendar je res: letošnji praznik dela je minil v podobnem razpoloženju kot slovenski kulturni praznik, ki so ga nekateri »kulturniki« začinili z bizarno izraženim nasprotovanjem ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo. Še preden je bil za ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport imenovan Žiga Turk, ga je podivjana množica tako rekoč popljuvala, ko se je odpravljal na osrednjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Videti pa je, da se zgodovina ponavlja, saj se je minister Turk znova znašel »na tapeti«, podobno velja tudi za ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka, ki je sit igric obeh policijskih sindikatov.

Kučanov klan
Kot vsako leto je tudi letošnji prvi maj minil v znamenju tarnanja zaradi naraščajočih socialnih stisk in odnosa do delavcev. To je seveda upravičeno. Vendar pa imajo vsakoletne parole slavnostnih govornikov tudi lepotno napako, saj marsikdo ne prizna, da bo treba spremeniti družbeno paradigmo in mentaliteto. A ne v smer nekakšnega neokomunizma, kot si to predstavljajo nekatera levičarska gibanja in njihovi nosilci, pač pa v smer razvoja in odprave stranskih učinkov dosedanjega na pol socialističnega koncepta. Kot je znano, slovenska ustava določa, da je Slovenija socialna država. Ker pa »papir prenese vse«, kot pravi pregovor, je tudi ustava lahko le mrtva črka na papirju. Dejstvo je namreč, da je glavni problem Slovenije že vse od osamosvojitve dalje erozija pravne države, saj njeni instrumenti ne delujejo, zaradi česar tudi institut socialne države slabo deluje. Očitno pa nista problem samo zakonodaja ter delovanje represivnih organov in pravosodja, pač pa tudi »bizantinska« miselnost, ki temelji predvsem na izkoriščanju pravnih lukenj za moralno sporno (če že ne kaznivo) pridobivanje materialnih koristi. Zato je Slovenija dolgo časa zaman čakala na obsodbo katerega od tajkunov. Šele sodbe v zadevi Čista lopata so vrnile nekaj upanja v to, da nekateri najbolj znani menedžerski »baroni« le niso nedotakljivi, saj se je doslej zdelo, da uživajo nekakšno imuniteto pred roko pravice. Kljub temu pa so nekatere afere razkrile, da v naši državi še ni uveljavljena enakost pred zakonom ter da vpliv finančno močnih osebnosti in institucij lahko prevlada nad instrumenti pravne države.

Sreda, 18. April, je bil dan, ko je bila najbolj bizarna stavka v Sloveniji doslej. Stavkal naj bi bil javni sektor, vendar ne v celoti, saj so se nekateri temu uprli. Na ta dan so sindikati organizirali tudi protivladne demonstracije.

Dokaz, da sindikalni aktivisti 18. aprila niso stavkali, so prav protesti v središču Ljubljane. Očitno je botrom omenjenega shoda, ki je bil naravnan predvsem proti vladi, ponagajala birokracija, saj so dejansko zamudili rok za prijavo shoda, ki bi bil tudi ozvočen, zaradi česar je glavnega gromovnika Branimirja Štruklja v resnici slišalo le manjše število ljudi. Kljub temu so si navzoči dali duška z brnenjem »vuvuzel« (trobil, ki jih uporabljajo afriški nogometni navijači) in s predirljivim žvižganjem s piščalkami.

S protestov na kremno rezino
Med množico, ki se je najprej zbrala pred prostori vlade, je bilo mogoče opaziti veliko srednješolske in študentske mladine, ki se je pridružila protestu (menda iz solidarnosti), med protestniki pa je bilo mogoče po modrih majicah prepoznati tudi policiste. Vendar ne vseh – številni med njimi so morali tisti dan opravljati svoje dolžnosti in varovati shod. No, morda pa so si sindikalni jastrebi s Štrukljem na čelu izbrali napačen dan za shod – tisti dan je namreč vlada obiskala Podravje, s čimer nadaljuje prakso iz mandata 2004-2008. Tako so protestniki na Gregorčičevi ulici v Ljubljani pravzaprav kričali in hrumeli v prazno, saj ministrov in predsednika vlade ni bilo v Ljubljani. Napisi na njihovih transparentih so dokazovali predvsem nasprotovanje Janši in sedanji vladi. Karavana se je nato pomaknila mimo osnovne šole ob vladni stavbi (tam je skupina protestnikov odvrgla tudi nekaj petard, očitno brez posledic, saj policisti na ta dan niso pisali kazni) na Trg republike, kjer je bilo opaziti tudi komunistični prapor in sindikalista, ki je nosil rdečo zvezdo na kapi. V samem sprevodu je bilo mogoče opaziti tudi nekaj znanih obrazov, denimo Štrukljevega strankarskega kolego oz. šefa Matjaža Hanžka (Štrukelj je član TRS) pa profesorja na Filozofski fakulteti Borisa A. Novaka, pred parlamentom je bil tudi poslanec Pozitivne Slovenije in nekdanji član LDS Roman Jakič (njegova stranka podpira sindikate in tudi stavko ne glede na Jankovićev pišmeuhovski odnos do delavcev, ki so v Stožicah gradili športni park). Že po slabi uri protestov pa se je množica razšla – očitno je lakota in še bolj žeja naredila svoje. Večinoma razvajena mladež se je v glavnem porazgubila po bližnjih gostinskih lokalih, zlobni jeziki pa pravijo, da so si nekateri v Maksimarketu privoščili drago kremno rezino. Tam so v času protestov »kofetkali« nekateri člani zveze borcev. Njihove pokojnine so zgodba zase.  

Slovenska država, ki se je v letu 2011 soočila z najvišjim primanjkljajem v javnih financah v zadnjih šestnajstih letih, je na pomembnem razpotju. Ali bo uravnotežila javne finance ali pa nas čakajo bistveno hujši ukrepi od predlaganih.

To je odvisno od celotne slovenske politike in tudi zaposlenih v javnem sektorju ter njihovih sindikalnih voditeljev.

Zakon o uravnoteženju financ

Vlada Janeza Janše je v parlament poslala predlog zakona za uravnoteženje javnih financ, katerega sprejetje predlaga po nujnem postopku. Besedilo, v katerem je na kar 73 straneh obrazloženo javnofinančno stanje, je napisano na 279 straneh, dostopno pa je tudi na vladni spletni strani.
Z zakonom, katerega namen je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje proračunskih izdatkov, vlada Janeza Janše predlaga posamezne spremembe v kar 45 obstoječih zakonih. Potrditev začasnih ukrepov želi doseči na področju plač, povračil stroškov in drugih prejemkov zaposlenih ter omejitev stroškov v javnem sektorju. V predlog t. i. interventnega zakona je vključeno povišanje nekaterih davkov, dodane so nove davčne obveznosti, predvsem za najbogatejše, in to tako, kot so v času pogajanj predlagali sindikati. S tem želijo povečati prihodkovno stran državnega proračuna. Po doslej znanih podatkih naj bi ukrepi na odhodkovni strani proračuna, to je omejeni odhodki, veljali vse dotlej, dokler v državi ne bo vnovič dosežena gospodarska rast, javne finance pa bodo uravnotežene. To pomeni, da bomo porabili samo toliko denarja, kolikor se ga bo steklo v državni proračun, da bodo javnofinančni odhodki torej izravnani z javnofinančnimi prihodki.

Zlato fiskalno pravilo
Uravnoteženost javnih financ je povezana tudi s t. i. zlatim fiskalnim pravilom o uravnoteženem državnem proračunu. Zakon o ratifikaciji medvladne pogodbe o fiskalnem paktu, na podlagi katere bo Slovenija v ustavo vnesla fiskalno pravilo o uravnoteženem proračunu, je državni zbor pretekli teden že sprejel. Slovenija je tako druga članica EU, ki je pakt ratificirala, državni zbor pa je potrdil tudi zakon o ratifikaciji pogodbe o ustanovitvi stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM). Spomnimo. Priprave na pogodbo o fiskalnem paktu so na ravni voditeljev EU potekale že lani, voditelji 25 članic EU, med njimi slovenski premier Janez Janša, pa so jo podpisali v začetku marca. Fiskalni pakt naj bi na ravni EU dolgoročno okrepil proračunsko disciplino in pomagal preprečiti krize v prihodnje. Temelj pogodbe je fiskalno pravilo, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku.

V sredo, 18. aprila, se je v stavko vključilo tudi pet fakultet Univerze v Ljubljani, in sicer FDV, Filozofska fakulteta, Naravoslovno-tehniška fakulteta, Akademija za likovno umetnost in AGRFT, stavki pa se je pridružil tudi ZRC SAZU.

Stavko je okvirno podprlo še osem fakultet, povsem očitno pa je bilo, da je bila akcija izpeljana predvsem po zaslugi nekaterih predavateljev, ki simpatizirajo s tranzicijsko levico. Med njimi je tudi rektor ljubljanske univerze prof. dr. Stanislav Radovan Pejovnik, ki svoje privrženosti tranzicijski levici nikoli ni skrival.

Zlovešče napovedi ljubljanske univerze
Na dan stavke je Pejovnik zaposlenim na univerzi poslal pismo glede napovedanih sprememb v visokem šolstvu. Najprej jih je seznanil s stanjem in predvidenimi varčevalnimi ukrepi: v visokem šolstvu in znanosti se obseg financiranja v tem letu zmanjšuje za približno 71 milijonov evrov, od tega za 31 milijonov evrov v visokem šolstvu, kjer pravkar poteka bolonjska reforma. Dodatno se investicije v visoko šolstvo in študentske domove zmanjšujejo za 65 milijonov evrov. Za izvedbo drugostopenjskih programov za študijsko leto 2012/13 in tistih, ki so se začeli izvajati v tem študijskem letu, bi univerza potrebovala dodatnih 22 milijonov evrov, je zapisal Pejovnik in ob tem dodal, da bi bili ti programi glede na veljavno uredbo o financiranju plačani, kako bo z novo ureditvijo, pa ne vedo.
Znanje je javno dobro in ljubljanska univerza ne bo privolila v spremembo tega osnovnega koncepta, je še zapisal. Rektor Univerze v Ljubljani je zato zaskrbljen za prihodnost Slovenije, ker bodo takšni varčevalni ukrepi resno zarezali v »razvojno substanco, brez katere ponoven gospodarski vzpon ni mogoč«.
Seveda pa imajo Pejovnikove zlovešče napovedi »lepotno napako«, na katero je opozoril pristojni minister za izobraževanje Žiga Turk. Slednji je zapisal, da se postavka za visoko šolstvo v proračunu zmanjšuje za 12 odstotkov in ne za 30 odstotkov, kot prikazujejo v javnosti. Pejovnik je zamolčal še nekatere potratne značilnosti univerzitetnih »svetih krav«, in sicer, da nekateri profesorji dejansko delajo samo osem ur na teden in da je država doslej veliko več vlagala v družboslovje kot v tehniško inteligenco. Na to je opozoril tudi premier Janez Janša, ki je prejšnji torek v pogovoru za TV Slovenija omenil primer podjetja iz Notranjske, ki je v času prve Janševe vlade in njenega obiska v omenjeni regiji razpisalo tri prosta delovna mesta, dve za inženirja lesarstva in eno za poslovno sekretarko oz. sekretarja. Za inženirja lesarstva so dobili samo eno prijavo, za poslovnega sekretarja pa več kot 800 prijav, med njimi mnogi doktorji znanosti. Sicer pa je minister Turk glede ukrepov in popačenih informacij, ki potujejo z ljubljanskega rektorata v javnost, povsem jasen: »Nekaj programov bi pa res kazalo optimizirati, združiti skupine, podobne predmete, predavanja istih vsebin na različnih smereh. Sicer pa se normativi večajo tudi drugje v izobraževalni vertikali, jih pa na univerzah ne bi bilo treba povečati, če bi prišlo do združitve in optimizacije programov.«

V slovenskem političnemu prostoru je v zadnjem času vse pogostejši trend, da se predstavniki stanovskih oz. strokovnih organizacij profilirajo kot politični akterji. Posledično se že nekaj časa pojavljajo očitki o političnem prevzemu civilne družbe.

Med vidnejšimi predstavniki civilne družbe, ki se vse bolj pojavljajo tudi na političnemu parketu, je tudi upokojena zdravnica (in političarka) Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS).

Bela pradavnina
Kožuh Novakova, ki je po izobrazbi ginekologinja epidemiologinja, je stopila na zdravniško pot, ki jo je utrl že njen oče, ki je bil pred drugo svetovno vojno v Velikih Laščah. Po njenih lastnih besedah je bil njen oče protikomunistično usmerjen, a je med vojno pomagal vsem vpletenim: civilistom, partizanom in tudi vaškim stražarjem. Slednji so ga ob kapitulaciji Italije vzeli s seboj na Turjak, da bi poskrbel za ranjence; v gradu je skrbel za ranjene obeh strani. To pa ga ni rešilo pred njegovo usodo, saj so ga skupaj z ranjenimi vaškimi stražarji in civilisti partizani umorili.

Po vojni je družina pridobila »status« belogardistične družine, medtem ko je bila Kožuh Novakova sama označena za »konservativni element«. Pri tem pa je zatrdila, da je bila »večja levičarka od večine tedanjih zagrizenih komunistov«, kot je zapisal novinar v intervjuju z njo leta 2009.

Zgodba z njenim očetom pa je doživela še en preobrat po osamosvojitvi Slovenije, ko so turjaškim žrtvam postavili spominsko ploščo. Njen brat in ona sta zavrnila vključitev očeta na spominsko ploščo, rekoč, da nočeta, da ga izrabljajo za politične igre.

Slovenija se je po dvajsetih letih znašla na nevarnem razpotju. Postavlja se namreč vprašanje, kakšno pot bo izbrala v prihodnje – bo to pot nadaljnjega zadolževanja ali pa zategovanje pasu, kar bi dolgoročno zagotovilo varno prihodnost.

Kot navadno imajo tudi tokrat škarje in platno v rokah sindikati, zlasti tisti, ki jih upravljata (in nadzorjujeta) Dušan Semolič in Branimir Štrukelj. Znano je, da so sindikati minirali že reforme v mandatu 2004-2008. Spomnimo se: konec novembra 2005 so štiri sindikalne centrale v Ljubljani organizirale velike delavske proteste, ki so tedaj prestrašili vlado, slednja pa je nato s popuščanjem razjezila predvsem liberalno usmerjene ekonomiste, toda druge poti ni bilo. Sindikati so se ostro uprli tudi reformam prejšnje vlade pod vodstvom Boruta Pahorja, vendar je tudi v tem primeru šlo za politično delovanje trdega jedra tranzicijske levice pod vodstvom Milana Kučana.

Vrata v Murglah so mu odprta
Kot je znano, je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja in kulture (SVIZ) Branimir Štrukelj nekdanji zet Milana Kučana, obstaja pa možnost, da sta politično še vedno tesno povezana. Kot je sporočil naš vir, naj bi se bil Kučan prejšnji torek mudil na sedežu SVIZ, seveda pa sta to kasneje demantirala tako Kučan kot Štrukelj. Ni znano, o čem sta se pogovarjala, vendar so poznavalci prepričani, da je dal Kučan Štruklju vso podporo pri nameravani stavki oziroma blokadi države. Znano je, da Kučanu neizmerno sovraštvo do aktualnega predsednika vlade Janeza Janše zamegljuje zdravo presojo, zato je pripravljen delovati tudi v škodo slovenske države samo zato, da bi z oblasti izrinil svojega dolgoletnega političnega nasprotnika, ki je sedaj predsednik vlade. Ob tem je zanimivo, da je prvi človek Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in član zadnjega CK ZKS Dušan Semolič že prejšnji teden naročil plakate za stavko, kar pomeni, da ga dogovor z vlado sploh ne zanima. Stavko so s plakati podprli tudi (nekateri) študenti FDV.

Vlada Janeza Janše je rekordno hitro pripravila obsežen sveženj protikriznih ukrepov in za to pridobila podporo gospodarstva, menedžerjev, evropskega komisarja, kardinala, Zbora za republiko, zadovoljni so tudi v Ameriški gospodarski zbornici in na nemškem veleposlaništvu, koalicija pa je enotna.

Varčevalni ukrepi niso predlagani zato, da Slovenija ne bi ostala socialna država, ampak zato, da bomo te pravice še sposobni financirati. Tako je na ponedeljkovi seji državnega zbora dejal Janez Janša, predsednik vlade. Dejal je, da Slovenija v zadnjih letih socialnih pravic ni bila sposobna financirati, ampak je za pokrivanje povečanih javnofinančnih odhodkov najemala posojila. Zavrnil je navedbe dela opozicije, da so ukrepi za uravnoteženje javnih financ radikalni. Pri tem je opozoril, da marsikaterih stvari ne bi bilo treba sprejeti, če bi bile sprejete v preteklih letih. Ker niso bile, jih je treba sprejeti zdaj, saj se nam lahko v nasprotnem primeru zgodi, da nam bodo ukrepe narekovali drugi. Pojasnil je še, da so varčevalni ukrepi, ki jih predlaga vlada, podobni tistim, ki so jih izvajale ali pa jih izvajajo druge države EU, ki so na podobni stopnji razvoja kot Slovenija. Zavrnil je tudi navedbe, da ne bi bilo treba posegati v socialne pravice. »Če bi bilo tako preprosto poiskati rešitve, ne da bi se kateri koli socialni transfer ali dotacija zmanjšala, potem bi se to verjetno že zgodilo. Takšne rešitve so se iskale tudi zadnja tri leta, pa jih ni bilo,« je še spomnil. Ob tem je dodal, da bodo socialne pravice tudi po sprejetih ukrepih bistveno višje kot v marsikateri drugi državi. Opozoril je, da je v ukrepe vgrajen cenzus, kar pomeni, da ukrepi ne bodo prizadeli državljanov, katerih dohodki ne dosegajo 64 odstotkov povprečne plače. Na vprašanje vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka, koliko časa naj bi trajali varčevalni ukrepi, pa je pojasnil, da ima večina ukrepov omejen čas trajanja, »kar pomeni, da bodo veljali toliko časa, dokler Slovenija ne bo znova dosegala dve- do triodstotne gospodarske rasti«.

Prihodnji tedni in meseci bodo za Slovenijo odločilni. Le od dobre volje sindikatov bo namreč odvisno, ali bodo vladni varčevalni ukrepi lahko zaživeli. Na udaru je predvsem javni sektor, za 18. april pa je že napovedana stavka.

Jasno je, da bo od poteka socialnega dialoga precej odvisna tudi politična prihodnost Slovenije. Vlada želi z zategovanjem pasu preprečiti javnofinančni kolaps, do katerega bi lahko prišlo, če ne bi uresničili varčevalnih ukrepov. V tem primeru se Sloveniji lahko pripeti usoda Grčije, od koder mediji že poročajo o velikem številu samomorov.

Spomin na Brionsko deklaracijo
Zadeva pravzaprav močno spominja na Brionsko deklaracijo iz leta 1991, ko je Slovenija za tri mesece »odložila« začetek samostojnosti, da je lahko dosegla mir in umik tedanje JLA v vojašnice in nato iz Slovenije. Kot je znano, je Brionska deklaracija, ki so jo pripravili predstavniki t. i. evropske trojke, zunanji ministri Luksemburga (Jacques Poos), Nizozemske (Hans van den Broek) in Portugalske (Joao de Deus Pinheiro), prvotno zvenela zelo neugodno, vendar so jo poslanci tedanje slovenske skupščine kljub temu potrdili, čeprav so se zavedali, da je to začasen korak nazaj. Pogajanja na Brionih 6. in 7. julija 1991 so bila zelo naporna. Poleg predstavnikov EU so tedaj sodelovali tudi predstavniki Slovenije, Hrvaške in jugoslovanskih (zveznih) oblasti. Od slovenskih predstavnikov so se pogajanj udeležili predsednik predsedstva RS Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar, slovenski član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek in zunanji minister Dimitrij Rupel. Slovenija je bila tedaj primorana sprejeti deklaracijo kot edino možnost, ki jo je ponudila Evropska unija kot porok miru, sicer bi bila komaj rojena država na milost in nemilost prepuščena nasilju JLA, ki je prav tisti konec tedna, ko je bila podpisana deklaracija, rožljala z orožjem, saj je kazalo, da bo prišlo do novega napada na Slovenijo – ta pa naj bi bil precej bolj krvav kot tisti, ki se je začel 26. oziroma 27. junija. Prav zato sta ministra Janez Janša in Igor Bavčar iz varnostnih razlogov ostala doma in se nista udeležila pogajanj. Janša je zato pripravil nekatera izhodišča za pogajanja in iskal manevrski prostor za čim ugodnejše pogoje za Slovenijo. Deklaracija je tako določala, da nadzor na meji prevzame slovenska policija, na mejah ostanejo slovenski cariniki, carine pa se vplačujejo na poseben račun, ki ga bodo nadzorovali tako zvezni kot republiški nadzorniki, zračni prostor ostane pod nadzorom zveznih organov, vzpostavi se stanje pred 25. junijem 1991, deblokirajo se vojaški objekti JLA, enote JLA se umaknejo v vojašnice, odstranijo se blokade na cestah, deaktivirajo se enote TO. Eden največjih problemov je bilo vračanje orožja enotam JLA. Deklaracija je določala tudi izpustitev vojnih ujetnikov in napotitev misije EU (t. i. »sladoledarjev«, kakor so nekateri imenovali opazovalce zaradi njihovih belih uniform) v Slovenijo in Hrvaško. Skupščina je nato tri dni kasneje, 10. julija, potrdila deklaracijo. Kasneje se je vse srečno izteklo, saj se je tudi armada umaknila iz Slovenije, zaradi zamud pri umiku pa je morala po zaslugi tedanjega namestnika obrambnega ministra Mirana Bogataja v Sloveniji pustiti precej opreme. Izkazalo se je torej, da je Slovenija z deklaracijo sicer naredila majhen korak nazaj, nato pa velik korak naprej pri uveljavljanju samostojnosti.