Vlada je v Bruselj poslala program stabilnosti in reformni program, s katerim samo povečuje davke, pri javni porabi pa je zelo skopa s pojasnili. Evropska komisija program preučuje, odločitev bo sporočila konec maja.

Vlada pod vodstvom Alenke Bratušek je sprejela program stabilnosti in nacionalni reformni program ter oba v zadnjem trenutku poslala Evropski komisiji, ki bo priporočila za ukrepanje predstavila že 29. maja. Ob tem vlada upa, da ji bodo v Bruslju odobrili dodatno leto za konsolidacijo javnih financ, to je znižanje javnofinančnega primanjkljaja pod tri odstotke. Strukturno pa naj bi Slovenija javne finance uravnotežila do leta 2017. Ključni napovedni ukrep je dvig davka na dodano vrednost (DDV) s 1. julijem, pri čemer se bo osnovna stopnja zvišala z 20 na 22 odstotkov, znižana stopnja pa z 8,5 na 9,5 odstotka. Krizni davek na prihodke za zdaj ne bo uveden, v prihodnjem letu pa bo do tega prišlo, če vladi ne bo uspelo z drugimi ukrepi. Vlada načrtuje še uvedbo davka na nepremičnine in ustavitev zniževanja davka od dohodkov pravnih oseb, predlaga pa med drugim zvišanje sodnih taks ter uvedbo davka na sladke pijače in loterijske srečke. S tem pričakuje, da se bo v proračun nateklo 540 milijonov evrov več prihodkov, za prav toliko pa naj bi znižali javnofinančne odhodke. Nacionalni reformni program vsebuje tudi ukrepe za sanacijo bank in prestrukturiranje prezadolženih podjetij, izboljšanje poslovnega in investicijskega okolja, strukturne spremembe za dvig konkurenčnosti in izboljšanje političnega odločanja s pomočjo sprememb pri referendumu in vnosom fiskalnega pravila v ustavo.

Slabe terjatve in dokapitalizacija
Vlada v letu 2013 predvideva javnofinančni primanjkljaj v višini 7,9 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), zvišale pa se bodo tudi že izvedene in predvidene dokapitalizacije bank. Po vladnem programu bo še letos za neposredno dokapitalizacijo bank poleg že izvedenih dokapitalizacij v višini 420 milijonov evrov potrebnih 900 milijonov evrov. Banke bo treba dokapitalizirati do konca julija. Dokapitalizacije bodo primanjkljaj države povečale za 3,7 odstotka BDP. Poleg tega bodo prek izdaje obveznic s poroštvom države na slabo banko prenesli za štiri milijarde evrov slabih terjatev bank, s čimer se bo javnofinančni dolg enkratno povečal za do 11,4 odstotka BDP.

Nedavni vzpon totalitarne ikonografije in simbolike v kombinaciji s politiko, ki jo vodi sedanja vlada, sproža vprašanje, ali gre res samo za ideološki boj ali pa se v ozadju že rišejo obrisi nove, povsem neevroopske in »rdeče« Slovenije.

Sedanji trendi kažejo vse očitnejšo usmeritev Slovenije zunaj Evrope, kar pa je le posledica vrednotne restavracije, pravzaprav postopne rebalkanizacije in rekomunizacije Slovenije. Na gospodarskem področju se to kaže v dvigovanju davkov in uvajanju novih davčnih dajatev (pri čemer ni povsem jasno, ali želi vlada najprej dvigniti stopnjo DDV ali uvesti krizni davek, saj enkrat govori tako, drugič drugače) pa tudi v napovedanem reševanju oz. »obujanju od mrtvih« propadlih gradbenih gigantov, kot sta Primorje in SCT. Kot je dejal državni sekretar v kabinetu predsednice vlade Gašpar Gašpar Mišič: »Telo umre, duša živi naprej.«

Kako je nastala EU
V četrtek, 9. maja, je Evropska unija tako kot vsako leto zaznamovala dan Evrope. Ta dan se ujema z uradnim datumom kapitulacije nacistične Nemčije leta 1945. Po koncu druge svetovne vojne, ko se je na evropskih tleh že risala nova delitev na zahodno demokratično in vzhodno komunistično (sovjetsko) polovico, so državniki zahodne polovice v želji po preseganju starih delitev in nasprotij med državami začeli s pobudami za povezovanje evropskih držav, formalno sicer na gospodarskem področju, vendar je bilo jasno, da je bila platforma več kot le ekonomska. Začelo se je z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je leta 1950 začela gospodarsko in politično povezovati evropske države. Držav ustanoviteljic je bilo šest: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska. Zaradi dogodkov v neposredni soseščini (sovjetska intervencija na Madžarskem leta 1956) je leta 1957 prišlo do ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Kasneje se je gospodarsko sodelovanje krepilo, pridružile so se nove države. Konec osemdesetih let se je s padcem berlinskega zidu končala tudi delitev Evrope z železno zaveso, padec komunizma v srednji in vzhodni Evropi pa je tesneje povezal Evropejce. Kot je zapisano na spletni strani Evropske unije, se je leta 1993 dokončno oblikoval enotni trg, in sicer s »štirimi svoboščinami«: prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in denarja. »Devetdeseta leta sta zaznamovali dve pogodbi: maastrichtska pogodba o Evropski uniji leta 1993 in amsterdamska pogodba leta 1999. Državljani so se ukvarjali z varovanjem okolja ter s sodelovanjem na področju varnostnih in obrambnih zadev. Leta 1995 je EU pridobila tri nove članice: Avstrijo, Finsko in Švedsko. Majhna vasica v Luksemburgu je dala ime schengenskim sporazumom, ki so postopno omogočili potovanja brez preverjanja potnih listin na mejah. Milijoni mladih ljudi so s podporo EU študirali v drugih državah. Komuniciranje je postalo lažje in vedno več ljudi je začelo uporabljati prenosne telefone in internet,« je še zapisano na spletni strani EU.

Ali se je Slovenija znašla na točki vrnitve v prejšnji politični sistem? Vstajništvo, čeprav z razredčenimi vrstami, sedaj ponuja nekakšne alternative v obliki »demokratičnega socializma«, kar očitno podpirajo tudi rdeči »strici iz ozadja«.

Mesec maj bo znova v znamenju »šamanskega plesa«, saj bo tedaj kar nekaj praznikov, s katerimi bodo zaznamovali slavno »rdečo« preteklost. Začelo se je s praznikom dela, ki so ga s svojimi govornimi vložki znova »obogatili« Zoran Janković, Dušan Semolič in še nekateri, že 27. aprila pa se je v »Jankovićevih« Stožicah zgodil eden najvidnejših levičarskih manifestov doslej, in sicer slavnostni koncert Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič iz Trsta.

Severna Koreja v Sloveniji
Partizansko-delavske retropredstave so se očitno ujele s povsem socialistično in nerazvojno naravnano politiko sedanje vlade pod vodstvom Alenke Bratušek, ki si prizadeva za dvig DDV in uvedbo kriznega davka, kar bo še dodatno zadušilo gospodarstvo in pripomoglo k enakosti v revščini. Za nameček skuša vladna koalicija čim bolj zavleči uveljavitev fiskalnega pravila. Z drugimi besedami: zaradi boljšega videza si prizadeva za kozmetični vnos fiskalnega pravila, ki bi ga začeli izvajati šele čez štiri leta ali še kasneje, ob tem pa kaže s prstom na SDS, ki naj bi zavračala pogovore in vsiljevala uveljavitev fiskalnega pravila že leta 2015. Očitno pa je vse to le taktika za »peglanje« lastne podobe in iskanja sovražnika oz. grešnega kozla za nastale razmere. Ustanovitev državnega gradbenega podjetja, državno financiranje tržno nesposobnih podjetij (z izgovorom reševanja »zdravih jeder«), velike dokapitalizacije bank – vse to se ujema z dvigovanjem glav revolucionarnih dinozavrov, pri čemer se zdi, da so združile moči tako mlajše kot starejše generacije. Videti je, da je pod revolucionarno ihto popustil celo predsednik republike Borut Pahor in Partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič podelil zlati red za zasluge zaradi prispevka k utrjevanju slovenske nacionalne zavesti v zamejstvu. Partizanstvo v celoti kot fenomen upora proti okupatorju je slavno dejanje našega naroda, pesem pa pomemben del slovenske identitete, in sicer z ohranjanjem izročila slovenskega odporništva s partizansko in uporniško pesmijo ter z uveljavljanjem slovenske kulture. Lahko bi rekli, da je Pahor izbral precej neposrečen trenutek za takšno odlikovanje, saj je bila prireditev v Stožicah, kjer so se v prvih vrstah gnetli vsi vidnejši politiki tranzicijske levice (vključno z Milanom Kučanom, Janezom Stanovnikom, Danilom Türkom in Alenko Bratušek), nekakšen partizanski miting, usmerjen proti »imperialistom«, »izkoriščevalcem« itd. Kakšen tuj državljan bi ob ikonografiji in vsebinski platformi proslave verjetno pomislil, da je prišel na politično veselico v Severni Koreji. Skladbam z borbeno vsebino, kot so Internacionala, Bandiera rossa, Hej, brigade itd., je pritegnila tudi slovenska »rdeča« politična smetana.

Alenka Bratušek je Slovenijo že v poldrugem mesecu po imenovanju zadolžila po rekordno visokih obrestnih merah za več kot štiri milijarde evrov. To je poleg kadrovskega cunamija in napovedanih višjih davkov njen edini vidni »delovni uspeh«.

Vlada Alenke Bratušek je tik pred prvomajskimi prazniki Slovenijo zadolžila za 3,5 milijarde dolarjev, kupcem državnih obveznic pa je ponudila rekordno visoke donose oziroma obresti, ki so za 10-letne obveznice šest odstotkov, za petletne pa nekoliko nižje. To so rekordno visoke obresti, saj se večina držav zadolžuje po najmanj za polovico manjši obrestni meri ali še niže. Z novimi posojili se je dolg države povzpel na blizu 20 milijard evrov (nova zadolžitev na slabih 17 milijard evrov podlage). Nova zadolžitev pomeni tudi okrog 200 milijonov evrov dodatnih letnih obresti (146 milijonov za dolgoročne 10-letne obveznice, preostalo za petletne obveznice), »kar je le nekaj manj, kot damo v tej državi za kulturo«, kakor je na Twitterju zapisal Žiga Turk, nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. V letu 2013 je bilo pred novo zadolžitvijo za plačilo obresti predvidenih 727 milijonov evrov, kar je približno desetina vseh letnih prihodkov v državni proračun.
Letos trikrat večji javni dolg kot 2008
Javni dolg Slovenije je leta 2008 znašal le 22 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), po napovedih Evropske komisije pa bo ta v letu 2013 kar 61-odstoten in v letu 2014 celo 66,5-odstoten. To pomeni, da bo letošnji javni dolg Slovenije že okrog 22 milijard evrov, prihodnje leto pa okrog 24 milijard evrov. V letu 2008, ko je štiriletno vodenje države končala vlada Janeza Janše, je bil javni dolg 8 milijard evrov, zadolžitev države pa se od 2004 do 2008 povečala le za 900 milijonov evrov. Naslednja vlada, ki jo je vodil Borut Pahor in je svoj mandat predčasno končala po treh letih, je državo zadolžila za več kot vse poosamosvojitvene vlade skupaj, to je za več kot 8 milijard evrov, z 8,1 na 16,8 milijarde, kolikor je ob koncu leta 2011 znašal dolg Republike Slovenije. Če smo še v letu 2009 za obresti za najeta posojila plačali dobrih 300 milijonov evrov, bo ta znesek v letu 2013 najmanj potrojen. Stvari postajajo torej javnofinančno nevzdržne. Ob tem povejmo, da je Evropska centralna banka (ECB) pred dnevi znižala temeljno obrestno mero na vsega 0,5 odstotka, kar je rekordno nizka raven, s čimer želi spodbuditi hitrejše okrevanje evropskega gospodarstva. Prav v teh dneh pa so iz ECB sporočili, da so pripravljeni še znižati obresti. Obrestne mere v območju evra so torej že zdaj na zgodovinsko nizkih ravneh, Slovenija pa se zadolžuje po zgodovinsko visokih obrestnih merah. Ali kot je pred dnevi dejal dr. Matej Lahovnik, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanji minister za gospodarstvo: »Račun za drago zadolževanje države bo izstavljen vsem državljanom, ta dolg in obresti bomo nekoč morali poravnati.«
Bratuškova državo zadolžila za polovico letnega proračuna
Poglejmo, kaj se je letos dogajalo, da smo priče tolikšnemu zadolževanju. Najprej se je v začetku januarja začelo virantovanje, kot je to imenoval Janez Janša, prejšnji predsednik vlade in predsednik SDS, ko je Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča, zapriseženega levičarja, objavila poročilo, s katerim je nakazala, da gre po njenem mnenju za sum korupcije pri Janezu Janši. No, vsaj 10-krat višji sum so izkazali tudi za Zorana Jankovića, predsednika Pozitivne Slovenije (PS) in župana mestne občine Ljubljana (MOL), kar pa ni bil namen tega natančno ciljanega poročila.

Stranka SDS bo na 10. kongresu, ki bo 11. maja v Celju, izbirala novo vodstvo. Janez Janša je vnovično kandidaturo za predsednika stranke že potrdil, na kongresu pa bodo sprejeli tudi resolucijo, imenovano Družba svobode in odgovornosti.

Poleg izvolitve novega vodstva in sprejetjs nosilne resolucije, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, bodo na kongresu, kot je zapisano na spletni strani stranke, obravnavali še statut SDS in pogledali uresničevanje programa SDS 2009-2013. Kot je razvidno iz veljavnega statuta, je kongres najvišji organ SDS, ki se snide najmanj enkrat na štiri leta. Skliče ga izvršilni odbor stranke z večino svojih članov, kar pa mora storiti po sklepu sveta SDS oz. na zahtevo večine članov sveta. Pristojnosti kongresa so sprejetje programa in statuta SDS, določanje političnih in drugih usmeritev SDS s kongresnimi resolucijami, razpravljanje in sklepanje o poročilih izvršilnega in nadzornega odbora SDS, reševanje vlog, naslovljenih na kongres, ter razrešitev in volitve predsednika SDS, izvršilnega in nadzornega odbora.

Izvor in vrednotno središče
V predlogu nosilne resolucije 10. kongresa SDS je poudarjeno, da je Slovenska demokratska stranka naslednica strank slovenske pomladi - SDZS in SDZ -, ki sta bili ustanovljeni v začetku leta 1989. »SDS ima korenine v vrednotnem središču slovenskega naroda in v slovenski kulturi. Privržena je vrednotam, kot so človekove pravice, demokracija, domoljubje, državljanske svoboščine, pravičnost, pravna država, skrb za okolje, solidarnost  in trajnostni razvoj,« je uvodoma zapisano v dokumentu.
Slovenska civilizacijska, kulturna in etnična samobitnost se je oblikovala skozi stoletja; to je proces, ki so ga zaznamovala številna kulturna, družbena, zgodovinska in državotvorna dejanja, a vse do obdobja 1990-1991 se nobeno od njih ni izteklo v končno dejanje - oblikovanje samostojne države. »V zgodovini slovenskega naroda obstaja zgolj eno popolno, trdno časovno vezivo dejanj in procesov, ki so vodili v oblikovanje suverene državne skupnosti. V jedru tega veziva je trajno, temeljno ljudsko soglasje iz obdobja slovenskega osamosvajanja 1988-1992, iz obdobja slovenske pomladi. To je ljudsko soglasje o vrednotnem sistemu, ki združuje različne plasti prebivalstva. Ta enotna volja po samostojnosti in demokraciji je združila Slovence različnih verovanj, nazorov in prepričanj, poklicev in dejavnosti, vse od umetnosti, znanosti in šolstva, gospodarstva, družbenih gibanj in politike.« In prav okrog teh temeljnih vrednot slovenske osamosvojitve se je oblikovalo vrednotno središče slovenskega naroda, ki je trajno, zato mora upravljanje z državo v osnovnih pristopih potekati skladno s tem vrednotnim središčem, sicer družba zaide v krizo, uvodoma poudarjajo pripravljavci omenjene resolucije.

»Izkazano mi je bilo veliko zaupanje, da me je vlada Janeza Janše imenovala za direktorja Arhiva RS. Sedaj pa sem počaščen, da me je nova vlada Alenke Bratušek brez krivdnih razlogov razrešila,« je za Demokracijo dejal Jože Dežman.

Minuli teden so se uresničile napovedi o številnih vladnih kadrovskih zamenjavah. Vlada je tako na svoji 7. redni seji med drugim razrešila vršilca dolžnosti direktorja Službe Vlade RS za zakonodajo Gašperja Dovžana, direktorja DURS Tomaža Peršeta in direktorja Arhiva RS Jožeta Dežmana. O razrešitvi slednjega se je sicer govorilo že vse od izvolitve nove vlade, saj je znano, da je Dežman trn v peti tranzicijski levici. Slednja pa želi tudi imeti čim večji nadzor nad arhivi, predvsem tistimi o SDV in Sovi. Kot je znano, je tranzicijska levica v času Pahorjeve vlade hotela z zakonskimi spremembami doseči, da bi bili arhivi SDV oz. Udbe zaprti za javnost, vendar je zakon na referendumu padel. Bržkone želi na mesto direktorja arhiva pripeljati svojega človeka, ki je zakonske spremembe oz. zaprtje arhivov podpiral.

Uradno sporočilo
Vlada Alenke Bratušek je 25. 4. 2013 razrešila Jožeta Dežmana s položaja direktorja in s 26. 4. 2013 imenovala Bojana Cvelfarja za vršilca dolžnosti direktorja Arhiva Republike Slovenije, in sicer do imenovanja direktorja po opravljenem natečajnem postopku, vendar največ za šest mesecev. Minister za kulturo Uroš Grilc je na podlagi 83. člena Zakona o javnih uslužbencih, v okviru katerega lahko vlada v enem letu od nastopa funkcije razreši predstojnika organa v sestavi ministrstva, v vladni postopek poslal predlog za razrešitev direktorja Arhiva RS Jožeta Dežmana in z vidika prihodnjega razvoja arhivske mreže tudi predlog za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja Arhiva RS Bojana Cvelfarja. Bojan Cvelfar je magister znanosti s področja obče in narodne zgodovine od 18. stoletja do najnovejše dobe. Od leta 2011 je bil direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, pred tem od leta 2001 direktor Zgodovinskega arhiva Celje, kjer je bil zaposlen od leta 1995.

Brez krivdnih razlogov!
Za kratek komentar smo prosili Jožeta Dežmana, ki verjame, da je bilo delo pod njegovim vodstvom opravljeno solidno. »Glede na to, v kakšnem bednem stanju je hišo (Arhiv RS, op. p.) pustil tedanji direktor Dragan Matić, smo v dobrem letu dni naredili veliko.« Dežman je tako opozoril na »arhivski titanik«, ki je sedaj saniran, pri tem pa izrazil upanje, da bo novoimenovani v. d. direktorja Bojan Cvelfar nadaljeval z zastavljenimi projekti. »Utopično arhivsko delo«, ki ga je »izvajal nekdanji trio Matić - Širca – Škofljanec«, pa ni prepričalo niti sedanje vlade, saj je (nekoč že direktorja) Dragana Matića imenovala »le« za direktorja Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki ga je do sedaj vodil prav Bojan Cvelfar.

Ali so vseslovenske vstaje izgubile začetni naboj? Udeležba na sobotni peti vseslovenski vstaji je namreč potrdila, da se jih udeležujejo samo še najvztrajnejši, zato že razmišljajo o alternativnih možnostih protesta.

Med vstajniki je bilo precej takšnih, ki so nezadovoljni tudi s sedanjo vlado. Pravzaprav bi lahko rekli, da so prej zmedeni kot nezadovoljni, kajti ob nasprotujočih si informacijah o tem, kakšno politiko pravzaprav sploh izvaja sedanja vlada, se zdi, da ni »ne tič ne miš«.

Samo tisoč udeležencev
Sicer pa je bil sobotni shod v okvirih »že videnega«, le da se ga je tokrat udeležilo precej manj ljudi. Vse skupaj je bilo videti kot nekakšna levičarska manifestacija in zavzemanje za vnovično uvedbo komunizma. Vsaj tako je bilo mogoče soditi po simbolih in ikonografiji, ki se je pojavljala vsepovsod – na transparentih, plakatih, majicah ... Plakati z vabili na vstajo so se pojavljali celo tam, kjer je lepljenje plakatov prepovedano (denimo na avtobusnih postajališčih na mestu, kjer je urnik prihodov oz. odhodov mestnih avtobusov). Je bil pa dan ravno pravšnji, saj je bila sobota hkrati tudi dan upora, ki očitno spet postaja dan ustanovitve Osvobodilne (pravzaprav Protiimperialistične) fronte. A ozračje v Ljubljani, razen večje navzočnosti policije, ni bilo bistveno drugačno kot druge dni. Pripadnice ženskega pevskega zbora Kombinat so denimo nastopile pri Robbovem vodnjaku v neposredni bližini ljubljanskega magistrata, kar je bilo videti kot turistična atrakcija, simbolika na njihovih majicah (nekoliko spremenjena kombinacija srpa in kladiva) pa je spominjala na neke druge čase. Prav tako njihovo vzklikanje gesel (Živela Osvobodilna fronta, Smrt fašizmu itd.) po končanem nastopu. Kasneje se je izvedelo, da so prav tisti dan članice zbora zaznamovale peto obletnico ustanovitve. V okviru vstaje je nastopil tudi Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta in močno navdušil občinstvo z uporniško navdahnjenimi skladbami (Hej, brigade, Vstala Primorska). Najbrž je bil njihov častni pokrovitelj razvpiti tržaški zgodovinar Jože Pirjevec. No, slednji že nekaj časa verbalno nastopa proti bogatenju, kapitalizmu itd., a hkrati je sprenevedavo zamolčal, da je še pred nedavnim podpiral politiko nekdanje predsednice LDS Katarine Kresal in njenega partnerja Mira Senice. Pomenljivo je, da se Pirjevec, ki je tudi kandidiral na listi LDS za poslanca, sedaj pojavlja kot glavni ustanovitelj stranke Solidarnost, ki naj bi nastala iz Odbora za pravično in solidarno družbo. To je po svoje bizarno in kaže, da se na tranzicijski levici še vedno dogajajo poskusi ustanavljanja vedno novih in novih strank. Med člani prej omenjenega odbora je tudi Vuk Ćosić, ki se po poročanju Požareporta kljub načelnemu odklonu srečanja vstajnikov s premierko Alenko Bratušek ni branil predavati na nekem posvetu Pozitivne Slovenije, očitno pa tudi on spada v kvoto nove »delavske« stranke. Podobno »delavsko« stranko je, kolikor je znano, pred časom ustanovil odpadnik DeSUS Franc Žnidaršič, vendar omenjena stranka igra povsem obrobno vlogo. Nenavadno je tudi, da bo imela nova stranka isto ime kot sindikat, ki je v osemdesetih letih na Poljskem nosil glavno breme pri uvajanju demokratičnih sprememb v tej državi. No, vstajniki so nato v nadaljevanju programa odšli iz središča mesta proti Mostam in »okupirali« nekdanji kino Triglav, ki je pred uvedbo amerikariziranega Koloseja konkuriral kinodvoranam v centru Ljubljane, ki večinoma tudi ne delujejo več. Kasneje se je »žurka« nadaljevala v Jankovićevih Stožicah (simbolu izkoriščevalskega kapitalizma!).

Kadrovski udar, napovedani novi davki, čedalje močnejši vpliv Zorana Jankovića na kadrovanje na državni ravni, tudi v Dursu, ki je Jankovićem blokiral premoženje, koalicija pa ne ve, kaj bi pametnega naredila za državo razen sledila Zoranu Jankoviću, Delo nove vlade je doseglo cilj: zrušila je Janšo.


Pretekli teden je vlada, ki jo uradno vodi Alenka Bratušek, opravila kar 28 kadrovskih zamenjav, pravi kadrovski udar torej. Ob tem se veliko dogaja tudi na področju podjetij v državni lasti, kjer Zoran Janković prek Bratuškove in svojih ljudi na pomembnih mestih pripravlja teren za njihovo obvladovanje.


Popoln kadrovski udar
Že minulo sredo smo v uredništvo prejeli informacije, da namerava vlada na četrtkovi seji izvesti kadrovski udar, zato smo na vladni urad za komuniciranje poslali ustrezno vprašanje, vendar odgovora nismo dočakali. V četrtek so se naše informacije izkazale za točne. Vlada je opravila kar 28 zamenjav, med drugim je razrešila Tomaža Peršeta, v. d.  direktorja Davčnega urada Republike Slovenije. Ker se je sočasno s podatki o nameravanih razrešitvah v poslovnem dnevniku Finance pojavil tudi članek o kadrovanju Zorana Jankovića z nekaterimi njegovimi zanimivi izjavami, smo o tem vprašali Gregorja Viranta, predsednika Državljanske liste. Zanimalo nas je, kako komentira »zadnje izjave Zorana Jankovića novinarjem Financ, v katerih priznava svoje vmešavanje v kadrovske odločitve na nivoju države«. Virant nam na vprašanje ni odgovoril.

Janković kadruje, Virant molči
Že prejšnji teden smo zapisali, da so novinarji Financ ljubljanskemu županu Jankoviću poslali vprašanja o kadrovanju na državni ravni, vendar slednji na to ni odgovoril. Novinarji pa so ga pričakali pred palačo ljubljanskega sodišča, kjer je Janković sodeloval v eni od sodnih obravnav. Vprašanje so mu ponovili, vendar je Janković odvrnil, da »nima kaj komentirati in da so vprašanja nesramna«. Nadalje jih je prosil, naj ne pišejo o njegovem vmešavanju v državno kadrovanje, in se izdal z besedami: »Naj pustimo kadre SDS in odgovarjamo za njihove odločitve?« Spomnimo, Janković naj bi se bil po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije umaknil iz politike na državni ravni, vedno bolj pa se potrjuje, da je šlo tudi v tem primeru za sprenevedanje. Ker je bil Virant zelo vnet pri zahtevah, da se mora Janković umakniti iz politike, DL pa je zahtevala celo njegov popolni umik, tudi z mesta župana mestne občine Ljubljana (MOL), smo prav to, kot rečeno, vprašali predsednika DL, a se je ta odgovoru izognil z ignoranco.

Pučnikovi dnevi, ki jih vsako leto prireja Inštitut dr. Jožeta Pučnika, so bili letos usmerjeni zelo vizionarsko. V četrtek in petek (18. in 19. 4.) so potekali pod geslom »Pučnikovo izročilo, današnje stanje in slovenska prihodnost«.

Pučnikovi dnevi so vedno na neki način vezani na aktualne politične in družbene razmere - tokrat na padec Janševe vlade in prihod nove, »pozitivne« neosocialistične vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Hkrati z novo vlado pa Slovenci doživljamo tudi največjo gospodarsko, socialno in moralno krizo po osamosvojitvi, zato se postavlja vprašanje, ali je čas za novo slovensko pomlad in kakšno vlogo naj pri tem igra izročilo dr. Jožeta Pučnika, ki velja za očeta slovenske demokracije.

Slovenski Havel
Na Pučnikovih dnevih so na prvi razpravi sodelovali Vera Ban, Barbara Brezigar, dr. Andreja Valič Zver in predsednik SDS Janez Janša. Pučnikova sodelavka Vera Ban – v kratkem bo pri založbi Nova obzorja izšla njena knjiga – je predstavila predvsem osebno izkušnjo sodelovanja s Pučnikom. Kot je dejala, je bila zanjo velika milost, da ga je spoznala. »Spoznala sem ga kot dobrega, toplega in poštenega človeka, ki mu je bila domovina vse. Nikoli ni tarnal nad tem, kar se mu je zgodilo,« je dejala in dodala, da je bilo delati s Pučnikom »tako kot delati z očetom«. »Pučnik je bil ogenj. Bil je taka energija, da bi se stena lahko krušila od tega. In bil je iskren. Ni poznal laži,« je dejala Banova in dodala, da je bil Pučnik človek, ki mu je bilo malo mar, kdo je kdo. »Bil je v nenehnem pogonu. Ni bilo trenutka, da ne bi nekaj počel ali ustvarjal.«
Barbara Brezigar se je s Pučnikovo mislijo srečala v drugi polovici osemdesetih let, ko je bila »popularna« Nova revija. Po njenem prepričanju je bil to čas, »ko sta bili demokracija in samostojna Slovenija le želja«. Brezigarjeva je spomnila na televizijsko soočenje na predsedniških volitvah leta 1990, ko je kot kandidat Demosa nastopil Pučnik, na katerem je bilo prvo vprašanje namenjeno prav njemu.

Zoran Janković niti ne skriva več, da želi na vsa pomembna mesta, kjer se upravlja z državnim premoženjem, namestiti sebi zveste kadre. Alenka Bratušek molči, Gregor Virant pa je verjetno še edini v državi, ki domnevno verjame, da tako kot stranko tudi vlado vodi Bratuškova.

Vlada pod vodstvom Alenke Bratušek že vse od imenovanja dalje izvaja pravi kadrovski cunami, o katerem pa večina slovenskih medijev ne poroča tako. To pomeni, da na vsaki seji odstavlja prejšnje kadre in imenuje nove, sebi po volji. Ali bolje rečeno, večinoma po volji Zorana Jankovića, ki uradno ni več predsednik Pozitivne Slovenije.

Zamenjani nadzorniki Soda
Vlada je tako pretekli teden med drugim odpoklicala člane nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe (Sod) in imenovala nove, njihovo zamenjavo pa je »zapakirala« v sveženj drugih kadrovskih menjav. Zamenjala je tudi člane Ekonomsko-socialnega sveta in člane sveta Zavoda RS za zaposlovanje. A vrnimo se k Sodu, to je ustanovi, ki upravlja s premoženjem države v posameznih gospodarskih družbah. Novi nadzorni svet Soda tako sestavljajo: Otmar Zorn, ki prihaja iz vrst Socialdemokratov (SD) pod vodstvom Igorja Lukšiča, Roman Dobnikar (prav tako iz kvote SD), Samo Lozej in Nives Cesar iz kvote Pozitivne Slovenije (PS), Stane Seničar iz DeSUS in Aleksander Mervar iz Državljanske liste. Pri tem sta zanimivi predvsem dve imeni, in sicer Samo Lozej, ki je direktor Termoelektrarne Toplarne (Te-Tola) Ljubljana, in Nives Cesar, ki je mestna svetnica na Listi Zorana Jankovića v mestnem svetu MOL. Po nekaterih podatkih je želja Zorana Jankovića, da vodstvo nadzornega sveta prevzame »njegov« Samo Lozej.