Na Kolodvorski je bilo prejšnji teden praznično razpoloženje. Podobno kot junija 1991 v beograjskem generalštabu JLA, ko so dobili zeleno luč za napad.

Da boste vedeli, o čem govorim: nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije je tedanjo Jugoslavijo obiskal ameriški državni sekretar James Baker, ki je podprl enotnost Jugoslavije, čeprav ne za vsako ceno. Podobno stališče je izrazila tudi dvanajsterica držav Evropske unije. No ja, Evropske skupnosti, kot smo jo tedaj imenovali. Ker je imel tedanji jugoslovanski reformistično usmerjeni premier Ante Marković več podpore v tujini kot doma, je bila stvar jasna: če bo Ante rekel posegu DA, posega od zunaj ne bo. In JLA je končno imela zagotovilo, da bo lahko brez večjih zadržkov obračunala s slovenskimi separatisti. Navsezadnje je imela v Sloveniji tudi svoje kolaborante, ki so napovedovali »tepihovanje« (in še zdaj grozijo z vojno). O tem, kakšno ozračje je tedaj prevladovalo v sobanah beograjskih vojaških krogov, piše Janez Janša v svoji knjigi Premiki. No, Janez Janša sedaj spet odhaja v zapor, razen če se zgodi čudež. Verjetno je zato podobno vzdušje kot pred 23 leti v vrhu JLA sedaj med novinarji, ki sodijo v interesni krog Foruma 571. In na RTV Slovenija so takšni žal v krepki večini. In verjetno so bili zelo dobre volje, ko so slišali prve neuradne novice, da ustavno sodišče ne bo posegalo v zadevo Patria.

Ampak na žalost je pač tako, da v družbi, ki je še vedno na pol totalitarna, ne moremo pričakovati kakšnih res svetlih izjem. Celo spletni portal Siol.net (in z njim televizija Planet) žal dela velike usluge Miru Cezarju Cmerarju. Promovira ga tako, da je že kar noro. Očitno je zmagovalec volitev že vnaprej odločen. In kot je dejal, ima hišo v Murglah. Že ve zakaj. Ker je »šef« dovolj blizu. Sicer pa je škoda, da se je tudi Siol.net spustil na tak nivo propagande. Nič ne bo pomagalo, tudi če se ekipi pridruži Uroš Slak, v preteklosti znan kot voditelj Odmevov, Trenj in Pogledov Slovenije. Očitno bosta z Bojanom Travnom spet ustvarjala, le da bo Slak delal samo honorarno, medtem ko Planet TV (spet) išče nove novinarje z oglasom na spletni strani Siola. Dolgčas.

Štiridesetletna moralno podkovana odvetnica Ariane Felder ugotovi, da je noseča z nepridipravom Bobom Nolanom, ki je obtožen umora. Šok, ki bo trajal 9 mesecev.

40-letna Ariane je predana in vestna sodnica, ki je svoje življenje posvetila delu in zato nikoli ni imela časa za ljubezenska razmerja ali družino. Življenje se ji obrne na glavo, ko izve, da je noseča, oče pa je zakrknjeni zločinec Bob, s katerim se je nehote zapletla po zapitem novoletnem praznovanju. Razpeta med službo in osebno stisko Ariane počasi izgublja razsodnost, splet naključij pa poskrbi, da se znova sreča z Bobom, kar povzroči nove zabavne in neobičajne zaplete.

Ariane je noseča!

Presenetljivo, kajti Ariane Felder (Sandrine Kiberlain) je preiskovalna sodnica pri štiridesetih, ki je trdno prepričana, da je samsko življenje za žensko edina inteligentna odločitev. Osebne in poklicne izkušnje so jo pripeljale do spoznanja, da je »družina tragedija, ki jo pišejo starši, igrajo pa otroci«. Zaradi vestnega dela se ji obeta sijajna prihodnost svétnice na višjem sodišču, prav takrat pa ugotovi, da je noseča z Bobom Nolanom (Albert Dupontel), ki je obtožen okrutnega zločina. Še huje je, da se ničesar ne spominja – v rokah ima le test očetovstva z analizo DNK. Kako se je moglo to zgoditi in kakšna prihodnost jo čaka?

Nežna burleska

V tem začetnem zapletu ni nič komičnega, tako kot ni smešen prizor, ko junakinja sodi svojemu nerojenemu otroku, vendar Dupontel dramatično izhodišče scenarija oblikuje kot komedijo (francoski kritiki so jo imenovali nežna burleska). Smejati se življenjskim stiskam zahteva izjemen talent, ob katerem pomislimo na Chaplina ali Bernarda Bliera: prizor, ko raztresena mati vtakne v peč svojega otroka, postane v Dupontelovi režiji neustavljivo smešen. S svojim darom za komično bogati ves film z drobnimi utrinki, pretiravanji in sprevračanjem dejstev, naj gre za izseke tendencioznega poročanja TV-postaj (kameo vlogi Jeana Dujardina in Terryja Gilliama) ali za prizor, ko poskuša Nolan razložiti, kako se je zgodil zločin, zaradi katerega je pristal v preiskovalnem zaporu.

Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm, Društvo slovenskih izobražencev in Slovenski klub so na Opčinah priredili simpozij o pisatelju Alojzu Rebuli, s katerim so zaznamovali njegov 90. rojstni dan. Ob koncu so razglasili zmagovalce natečaja.

Slovenski zamejski pisatelj, esejist in prevajalec Alojz Rebula iz Šempolaja pri Nabrežini bo okrogli jubilej praznoval 21. julija. Simpozij je potekal nekaj tednov prej, 6. junija, v prostorih Zadružne kraške banke, kjer se je dopoldne in popoldne, kot povzemamo iz različnih virov, zvrstilo dvanajst raziskovalcev, ki so s petnajstminutnimi referati v treh sklopih predstavili svoja odkritja o izjemno obsežnem in raznolikem delu Alojza Rebule. Sam slavljenec se simpozija žal iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti, zato pa je navzoče v njegovem imenu pozdravil pesnik Miroslav Košuta. Predsednica Slavističnega društva Marija Pirjevec je nato kot prva razpravljavka predstavila Rebulov jezikovni slog: »Materni jezik, izgnan v ilegalo, ni imel zanj samo praktičnosporazumevalne vloge, temveč je postal etična in ontološka kategorija, segajoča v najgloblje plati osebne biti.« Zamisliti se je treba tudi glede jezikovne kultiviranosti Alojza Rebule, saj, kot je dejala Pirjevčeva, postaja v sedanjem ozračju globalizacije vprašanje zamenjave literarnega jezika vse bolj aktualno. Pri tem je opozorila na uspešen, toda v nemščini napisan roman slovenske koroške pisateljice Maje Haderlap Angel pozabe. Sledil je nagovor Rebulovega pisateljskega kolega, sopotnika, pa vendar v marsičem tudi drugače mislečega Borisa Pahorja, ki je ravno tako moral prestati jezikovno travmo in raznarodovalni fašistični pritisk. Pahorjev nagovor je prebrala urednica založbe Mladika Nadia Roncelli. Boris Pahor in Alojz Rebula sta skupaj začela zahtevno in lepo zgodbo pri reviji Razgledi, kjer sta postavljala temelje za rast osvobojene slovenske književnosti v Trstu. Njuno prijateljstvo oziroma sodelovanje pa se je nekoliko skalilo ob Rebulovi trditvi, da pri nas ni bilo osvobodilnega boja, ampak samo revolucija, s čimer se Pahor ni strinjal. Pisatelja sta se razhajala tudi pri mnenju o Edvardu Kocbeku.

Religiozni avtor

Univerzitetni profesor v Ljubljani, sicer pa Tržačan Igor Škamperle je v svojem prispevku opisal Rebulovo pripovedno prozo in religiozno motiviko; Rebula je namreč religiozni avtor tako po motiviki kot po vsebini in sporočilu svojih del. »Krščansko upanje in smisel, ki ga človeku daje vera, preveva tudi Rebulove družbene spise, in to od samih začetkov,« je dejal Škamperle in dodal, da pisateljeva dela odsevajo eshatološka vprašanja, mesijanizem, gledanje na Kristusa s človeške perspektive, zavestno izgubo raja in Cerkev v širšem družbenem pogledu.

Dve volilni nedelji sta za nami, dve najpomembnejši pred nami. Ali se ju kaže udeležiti? Da. Posebno v kriznem času je to celo moralna dolžnost državljanov. Resda odločajo o izidu volitev tudi nevolivci, vendar odtegnejo svoj »glas« tudi tistim politikom in političnim strankam, ki bi spravile državo v red. Zmotno je namreč misliti, da so vsi politiki enaki in da z volitvami ni mogoče doseči nobenega zasuka. Raziskave kažejo, da med drugim prav zato, ker se na primer najbolj socialno prikrajšane in razočarane skupine državljanov posebno nerade udeležujejo volitev, prihaja do kronične neuravnoteženosti parlamenta in vlade; za krmilom države je zato praviloma več tistih, ki zastopajo interese bolj privilegiranih družbenih slojev in skupin kot prikrajšanih.

In koga voliti?

Ugotoviti, ali nekdo iskreno misli, kar govori, ni lahko. Zato je že v antični zgodbi Momos, eden manj pomembnih bogov, očital Hefajstu, oblikovalcu človeka, da je naredil napako, ker temu ni vgradil v prsi okenca, da bi mu lahko drugi ljudje videli v srce, prebrali njegove misli in namene ter tako preverili resničnost njegovih besed. Posebno težko je ugotoviti, ali govorijo resnico politiki, in sicer zato, ker imajo veliko možnosti samovoljno ravnati z njo. Tudi če ne lažejo, to še ne pomeni, da govorijo resnico. Med lažjo in resnico je veliko območje in s tem številne možnosti ne govoriti resnice, pa kljub temu ne lagati. Tako na primer je mogoče državljanom zamolčati važna dejstva ali jim povedati le del resnice. Poleg tega si jemljejo politiki in še posebno vladni ljudje licenco nad resnico in s tem pravico, da sami odločajo o tem, kdaj, komu, kaj in koliko resnice bodo povedali ali zamolčali – in kako to storiti. Z resnico, tako pravijo, je treba pač diplomatsko ravnati. In ne nazadnje: nobena skrivnost ni, da vodilni politiki težko prepoznajo in še teže priznajo svoje zmote in neuspehe, krivdo za morebiten polom skušajo naprtiti drugim ter imajo stalno pri roki desetine izgovorov in opravičil. Žal jim to presenetljivo pogosto uspe, posebno če imajo na svoji strani medije. Nič čudnega tedaj, da kroži že dolgo časa predlog, da bi bilo treba vse, ki se potegujejo za vodilne položaje v državi, prej testirati s testi inteligentnosti in osebnosti. Vendar je to v nasprotju z idejo predstavniške demokracije, ki zahteva, da morajo o tem, kdo bo zastopal državljane, odločati državljani sami in ne psihologi ali psihiatri.

V državi se veliko govori o prometni varnosti in o tem, kako bi jo izboljšali. Vendar je jasno, da ob slabi cestni infrastrukturi to ne bo mogoče. Tega se zavedajo tudi pristojni, vendar je denarja kljub temu iz leta v leto manj.

Evropska unija je podpornica projekta SENSOR (South Easr Neighbourhood Safe Routes), ki poteka v 15 državah jugovzhodne Evrope. V okviru projekta ocenjujejo in razvrščajo stanje cest oziroma vso cestno infrastrukturo glede na stopnjo tveganja prometnih nesreč. Tako naj bi že septembra letos dobili celosten pregled in oceno tveganja, kar naj bi v prihodnje pomagalo pri izboljšanju varnosti v cestnem prometu. Stanje naj bi bilo najbolj zaskrbljivo prav v jugovzhodni regiji, kamor se uvršča tudi Slovenija, saj naj bi po podatkih v tem delu Evrope v prometnih nesrečah življenje izgubilo okoli 10 tisoč ljudi letno, medtem ko naj bi jih več kot 100 tisoč utrpelo hude telesne poškodbe, ki puščajo trajne posledice.

Infrastruktura bistvenega pomena

Razlog za številne žrtve in poškodovane naj bi bile tudi slabo vzdrževane ceste po jugovzhodni Evropi. Kot je poudaril John Dawson, predsednik neodvisnega evropskega programa za oceno cest EuroRap in gost na mednarodni konferenci projekta SENSOR, ki je potekala pod okriljem Direkcije RS za ceste (DRSC) in AMZS, bo po znanih rezultatih projekta treba prednostno v čim krajšem času sanirati vsaj 10 odstotkov vseh najbolj kritičnih odsekov. Na konferenci je bil navzoč tudi minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel v odhodu, ki se je strinjal, da je varnost v cestnem prometu tudi z vidika infrastrukture bistvenega pomena za kakovosten prometni sistem. Glede na to, da so finančna sredstva večinoma velik problem, Dawson meni, da se vložki, ki se namenjajo obnovi cestne infrastrukture, hitro povrnejo. Tako naložbe v prometno varnost znižajo stroške za zdravstveno in socialno oskrbo. Sicer pa tovrstno investiranje prinaša tudi visoke donose v gospodarstvu. Pri tem je Dawson opozoril, da se v prometnih nesrečah izgubita kar dva ali trije odstotki BDP. Podatki kažejo, naj bi bila Evropska unija samo v letu 2011 za odpravljanje posledic hudih prometnih nesreč porabila več kot 130 milijard evrov. Kot je na konferenci opozoril nekdanji direktor DRSC mag. Gregor Ficko, bi tudi naša država ob upoštevanju, koliko denarja gre za odpravo posledic prometnih nesreč, lahko prihranila med 200 in 250 milijonov evrov na leto, če bi obnovili mrežo državnih cest.

Ste eden tistih, ki pravite, da na mladih svet stoji? Zakaj pa potem s svojim glasom ne dovolite mladim vstopa v politiko?

Bližajo se predčasne volitve v državni zbor in povsod je mogoče slišati, da je treba dati mladim priložnost, da so mladi naša prihodnost. In kakšen bo izid volitev? Verjetno bodo spet večinoma izvoljeni poslanci, ki so po letih bliže pokoju kot pa mladosti. Kdo je torej kriv, da so mladi poslanci prej izjema kot pravilo? Krivi so predvsem volivci mlajše generacije, ki ignorirajo svojo državljansko pravico in dolžnost ter se volitev sploh ne udeležijo. Za nami so volitve v Evropski parlament in najmlajša izvoljena poslanka ima 43 let. Je to čudno? Ne, saj je povprečna starost volivca čez 50 let in vsaka starostna skupina voli kandidata, s katerim se lahko poistoveti. S čim je torej 71-letni Ivo Vajgl prepričal volivce in dobil vnovični mandat, na drugi strani pa jih politik mlajše generacije Anže Logar ni? Verjetno s starostjo. Zakaj? Gledano celotno kampanjo je Logar, ki je izobražen in ima izkušnje, pokazal veliko več kot Vajgl, ki je s svojimi zmotami v soočanjih dal celo vedeti, da ni čisto prepričan ali zastopa neparlamentarno stranko Zares ali DeSUS, na listi katere je kandidiral. Ampak na volišču so bile njegove zmote pozabljene. Volila ga je upokojena generacija v prepričanju, da se bo boril za njihove pokojnine, seveda pa nekateri izmed njih niti ne vedo, kaj evropski poslanec sploh počne in kaj je v njegovi moči.

Slovenija bo do konca leta prvega od desetih novih urgentnih centrov, ki jih gradijo s pomočjo evropskih sredstev. Kako bo po novem organizirana urgentna mreža, še ni čisto dogovorjeno. V Krškem se bojijo, da bodo ostali brez urgence v svojem ZD.

V Sloveniji je načrtovanih deset novih urgentnih centrov, septembra naj bi odprli že prvega med njimi. Nove urgentne centre gradijo s pomočjo evropskih sredstev, in sicer ob bolnišnicah v Mariboru, Celju, Novem mestu, Murski Soboti, Novi Gorici, Jesenicah, Slovenj Gradcu, Izoli, Trbovljah in Brežicah. Tudi UKC Ljubljana bi moral kar najhitreje dobiti novo urgenco, a za ta projekt niso bila predvidena evropska sredstva, zaostrene javnofinančne razmere pa so projekt ustavile. Prvi urgentni center bo zgrajen poleti v Splošni bolnišnici Brežice, graditev pa intenzivno poteka v Murski Soboti, Celju, Trbovljah in Mariboru. Kmalu bodo urgentni center začeli graditi še na Jesenicah in v Izoli, kjer je že podpisana pogodba z izbranim izvajalcem, hkrati pa tečejo priprave za graditev v Novi Gorici, Novem mestu in Slovenj Gradcu, ki so mu pred kratkim dodelili sredstva iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Z zgraditvijo mreže desetih urgentnih centrov bo slovensko zdravstvo pridobilo objekte, v katerih bodo enotni urgentni centri lahko delovali kot samostojna enota v bolnišnici.

UC Brežice

Brežiški urgentni center, ki so ga kot prvega v mreži slovenskih urgentnih centrov začeli graditi leta 2011, bo zgrajen v predvidenem roku, torej do konca junija. Vodstvo Splošne bolnišnice Brežice ocenjuje, da bo začel delovati konec septembra oziroma jeseni. Za celotno naložbo, ki znaša nekaj manj kot tri milijone evrov, so dobili okoli 1,8 milijona evropskega denarja, razliko pa prispevata država in bolnišnica. V novi brežiški urgenci naj bi začeli nameščati pohištveno in medicinsko opremo, pred začetkom delovanja pa bodo uredili tudi električno napajanje. V urgentnem centru bosta delovali kirurška in internistična urgenca, ki ju sedaj izvajajo v ločenih bolnišničnih oddelkih, hkrati pa bodo v njej izvajali del urgence na primarni ravni. Sedanjo bolnišnično urgenco bodo v nove prostore začeli seliti poleti, začetek delovanja pa je odvisen tudi od pridobitve uporabnega dovoljenja. Splošna bolnišnica Brežice oskrbuje približno 70.000 prebivalcev brežiške, krške in sevniške občine, zdravi pa tudi del prebivalcev sosednjih območij.

Medtem ko je povprečna neto plača aprila presegla tisoč evrov, tudi tokrat »po zaslugi« javnih uslužbencev, je v Muri delovne knjižice prejelo 700 zaposlenih, še 440 pa jih čaka podobna usoda. Občine jim bodo pomagale s 100 do 200 evri enkratne pomoči.

Povprečna mesečna neto plača v Sloveniji je aprila znova dosegla 1.000 evrov (podobno kot januarja), saj je znašala 1000,80 evra. Na mesečni ravni je bila povprečna mesečna neto plača nominalno višja za 0,4 odstotka, realno pa za 0,1 odstotka nižja od povprečne plače za marec, kažejo zadnji objavljeni podatki državnega statističnega urada. Povprečna mesečna bruto plača za april je znašala 1.531,17 evra in je bila od povprečne mesečne bruto plače za marec nominalno višja za 0,3 odstotka, realno pa nižja za 0,2 odstotka.

Plače v javnem sektorju višje, v zasebnem nižje

Povprečna mesečna neto plača za april se je glede na prejšnji mesec zvišala tako v javnem sektorju (+1,5 odstotka) kot v sektorju država (+0,8 odstotka), v zasebnem sektorju pa se je znižala (-0,3 odstotka). V primerjavi z istim obdobjem lani se je povprečna mesečna neto plača zvišala v javnem in zasebnem sektorju, in sicer za 0,1 odstotka oziroma 1,3 odstotka, v sektorju država pa se je znižala za 0,4 odstotka. Povprečna mesečna neto plača za april je bila najvišja v finančnih in zavarovalniških dejavnostih, in sicer je znašala povprečno 1.371,55 evra. Sledile so povprečne mesečne neto plače v dejavnosti oskrba z električno energijo, s plinom in paro (1.370,26 evra) ter v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih (1.312,75 evra). Najnižjo povprečno mesečno neto plačo so prejeli zaposleni v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (698,84 evra).

Smo v naši državi res prišli tako daleč, da so celo ustavni sodniki pokleknili pod pritiskom pouličnega (levega) fašizma?

»Ustavno sodišče v okoliščinah medijskega in političnega ter z grožnjo uličnega linča težko odloča. Bolje bi bilo odločitev prepustiti ESČP (Evropskemu sodišču za človekove pravice, op. G. B.)« je nedavno na Twitterju zapisal znani spletni publicist in nekdanji programski tajnik DL Tomaž Štih. Nedvomno je s to trditvijo povedal veliko in obudil spomin na trideseta leta prejšnjega stoletja, ko so se nacisti v Nemčiji vzpenjali na oblast; ali pa konec osemdesetih let, ko je Milošević s pomočjo podivjanih ljudskih množic rušil republiška in pokrajinska vodstva tedanje Jugoslavije. Z mitingi je znal prisiliti vsakega, še tako trmoglavega oblastnika, ki ni sodil k »zdravim silam«, da je odstopil in se politično upokojil, sicer je moral računati na še hujše posledice. To je bilo tudi najbolj zanesljivo sredstvo za discipliniranje – če nisi ubogal, se je »zgodil narod«.

Od padca Janševe vlade vstajniki sicer bolj ali manj molčijo. Toda ko bo treba, bodo šli znova v napad. Stvar je namreč jasna: prvak SDS Janez Janša je tako ali tako »kriv«, krivdo pa je treba samo še potrditi na sodišču. Naši t. i. pravni strokovnjaki bodo verjetno ugotovili, da s samim procesom ni nič narobe, saj je bil proceduralno pravilno izpeljan. Sicer pa, celo procesi, ki jih je vodil znani stalinistični tožilec Andrej Januarevič Višinski, so imeli pravno formo, le da je bila slednja prilagojena revolucionarni miselnosti − razredni sovražniki so (bili) že vnaprej krivi, saj so celo skrili dokaze za svojo krivdo. Kot bi se znašli v obdobju neposredno po letu 1945, ko je komunistična oblast eksemplarično obsojala najvidnejše protirevolucionarje, z drugimi je pač obračunala mimo sodbe. Vsebinsko in moralno gledano razlike ni – v obeh primerih gre za umor.

Predsednik SDS Janez Janša se mora v petek, 20. junija 2014, zglasiti na Dobu. Ustavno sodišče Republike Slovenije ni razveljavilo farsične sodbe v zadevi Patria, ampak je njegovo ustavno pritožbo zavrnilo, saj naj ne bi bil izrabil vseh pravnih sredstev na t. i. rednih sodiščih. Mišljena je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Janšev odvetnik pred dnevi vložil na vrhovno sodišče. Za zavrnitev pritožbe so glasovali: predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, poročevalka v tej zadevi podpredsednica sodišča Jadranka Sovdat, ustavne sodnice Jasna Pogačar, Marta Klampfer, Etelka Korpič – Horvat in Dunja Jadek Pensa. Janševo pritožbo so podprli ustavni sodniki Ernest Petrič, Mitja Deisinger in Jan Zobec. Svoje razloge za to so dobro razložili v odklonilnih ločenih mnenjih, sodbo dobesedno raztrgali na prafaktorje, a večine članov ustavnega sodišča kljub temu niso prepričali. Je pa ustavno sodišče dalo nekatere napotke vrhovnem sodišču, ki lahko vplivajo na razveljavitev sodbe.

Prvak opozicije mora kljub vsemu v zapor. V zapor mora iti človek, ki je bil že leta 1988 obsojen na montiranem vojaškem sodnem procesu proti četverici JBTZ, kar je prebudilo slovenski narod v boju za svobodo, demokracijo in slovensko pot v neodvisnost. V zapor mora iti slovenski junak, ki je uspešno vodil obrambo Slovenije v času agresije zvezne jugoslovanske armade na Slovenijo leta 1991 in je kot premier uspešno predsedoval Svetu EU v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. V času njegove prve vlade 2004−2008 je Slovenija skoraj ujela povprečje razvitosti EU. Danes pa ga zapirajo jugonostalgiki in neostalinisti. Na tem mestu ponavljam tisto, kar sem zapisal lani, ko so obsodili Janšo na prvi stopnji. Mačkovi ideološki nasledniki očitno skušajo dokončati tisto, česar niso dokončali v začetku junija 1945 v Kočevskem rogu. Če se je Janšev oče kot pripadnik slovenske narodne vojske takrat po božji previdnosti rešil iz kraškega brezna, v katerega so ga vrgli komunistični rablji, skušajo danes njihovi duhovni dediči pod vodstvom Milana Kučana njegovega sina dokončno politično likvidirati. Ga izbrisati z obličja zemlje. Kajti kriv je, ker obstaja. Kriv je bil že leta 1988, ko je kritiziral tako imenovano Jugoslovansko ljudsko armado, še bolj pa je bil kriv, ko si je drznil kandidirati za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije s programom, s katerim je nameraval narediti to družbeno politično organizacijo za alternativo partijski oblasti. Kriv je, ker je njegovo vrednotno središče leto 1991 in ne leto 1941. Kriv je, ker je osamosvojil Slovenijo. Kriv je, ker je slovenski domoljub in je ponosen na svojo domovino, ki jo želijo nasledniki boljševikov spremeniti v novo Jugoslavijo.

Po podatkih našega vira, ki ga je potrdil tudi ožji sorodnik Klemenčičevih, naj bi bila Goran Klemenčič, nekdanji predsednik KPK, in njegova žena kupila Notarjevo vilo v Lukovici s pol hektarja velikim zemljiščem, nekoč v lasti pisatelja Janka Kersnika.

Goran Klemenčič, do konca marca letos predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je s tega mesta odstopil konec novembra lani. Čedalje očitnejše je, da je bila njegova vloga predsednika KPK samo diskreditacija Janeza Janše, predsednika Slovenske demokratske stranke. To mu je tudi uspelo, kje je Klemenčičevo novo delovno mesto, pa javnost ne ve. Vemo pa, naj bi skupaj z ženo Nino Zidar Klemenčič, odvetnico, živela v družinski hiši v Šentvidu pri Lukovici, vredni okoli 177 tisoč evrov.

Iz Mirne ulice v Maklenovec

Po najnovejših podatkih našega zanesljivega vira pa naj bi zakonca Zidar Klemenčič, ki ta čas (še) prebivata v Mirni ulici v Šentvidu pri Lukovici, kmalu postala oziroma že postajata del tako imenovane jare gospode. Spomladi letos naj bi bila po navedbah našega vira kupila vilo na naslovu Maklenovec 30, Lukovica, ki je bila nekdaj last pisatelja Janka Kersnika, čigar znano delo je tudi povest Jara gospoda.

Kulturni spomenik na 5.013 kvadratnih metrih

Po podatkih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz leta 2008 naj bi bila zakonca Zidar Klemenčič kupila Notarjevo vilo, ki je bila v začetku leta 2007 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, odlok o tem pa je bil objavljen v Uradnem vestniku Občine Lukovica, številka 1/2007. Ker je bil Kersnik med drugim notar, vilo imenujejo Notarjeva vila. Po podatkih Gursa je bila zgrajena leta 1902 in pozneje večkrat prenovljena. Kersnik se je rodil v plemiški družini očetu Jožetu (sodniku) in materi Berti Hoffern in svojo mladost preživel na Brdu pri Lukovici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, nato pa služboval kot notar v domačem kraju. Bil je tudi župan v Lukovici in deželni poslanec.

Igor Akrapovič je lastnik podjetja, ki izdeluje vrhunske izpušne sisteme za motocikle in športne avtomobile ter karbonske dele. Podjetje je ustanovil leta 1990, njegov razvoj je izreden, njihovi prihodki že krepko presegajo 50 milijonov evrov letno.

Podjetje dosega 20-odstotno letno rast, ima že skoraj 700 zaposlenih, s tem da tudi v prihodnje načrtujejo letno vsaj 80 novih delovnih mest. Igor Akrapovič je začel v majhni garaži, ustvaril pa je zavidanja vredno podjetje, ki je glede na to, da pri njegovi rasti sodelujejo tudi drugi družinski člani, veliko družinsko podjetje, ki 99 odstotkov svoje proizvodnje izvozi. Podjetnik in nekdanji slovenski dirkačAkrapovič je znan po tem, da nikoli ne uveljavlja nobenih zahtevkov po nepovratnih sredstvih ali subvencijah, čemur tudi sicer odločno nasprotuje. Je član nedavno ustanovljenega Kluba slovenskih podjetnikov, v katerem želijo, da je njihov glas pri vodenju gospodarske politike v državi tudi slišen.

Pogled na podjetje in njegov razvoj je občudovanja vreden. Kako vam je to uspelo, kaj je recept za tolikšen uspeh? Začeli ste leta 1990; kako lahko človek tako uspe, kot ste vi? Ali je to pravi trenutek, ob pravem času na pravem mestu, sreča? Lahko ste vzor mladim, kaj jim svetujete?

Treba je imeti idejo, vizijo, potrebno je predvsem trdo delo, na poti ni dovoljeno narediti preveč napak. Velikokrat se je treba odločati o zelo ključnih stvareh, in čeprav v odločitve nisi povsem prepričan, jih je treba sprejeti in pri tem sprejeti tudi določeno tveganje za to. Stvar je torej zelo kompleksna, ni samo enoznačna, da imaš morda idejo ali znanje. Gre za splet okoliščin, odločitev, ki posameznika vodijo po tej podjetniški poti. Lahko rečem, da sem tudi jaz na svoji poti naredil nekaj napak. A če se ne odločaš dovolj hitro in če greš vedno na to, da bo tvoja odločitev 100-odstotno pravilna, potem ne greš dovolj odločno naprej in se ti prav zato ne uspe prebiti.

Koliko ste bili stari, ko ste začeli s svojo podjetniško potjo?

Star sem bil 30 let.

Ali ste, pregovorno rečeno, tudi vi začeli v garaži?

Začel sem v Ivančni Gorici v prostoru, ki je bil v spodnjem delu zgradbe zamišljen kot garaža za tovornjake, zgornji del stavbe pa je bil zgrajen napol. Tako sem začel leta 1990, najprej sam, v začetku sem se bolj ukvarjal s predelavo tekmovalnih motociklov, potem pa sem začel z izpušnimi cevmi, prijatelj mi je izdelal stroj za krivljenje cevi in potem se je to nadaljevalo. Res pa je, da tudi zdaj slišim te tipične izjave večkrat o sreči, pravem trenutku na pravem mestu, pri čemer pa naj rečem, da je za uspešno podjetniško pot bistveno več pomembnejših dejavnikov, kot je sreča in podobno. Srečo moraš imeti, seveda, pravi trenutek in pravo mesto pa si moraš sam izbrati. Ni tako preprosto.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)