Bolj malo je znano, da so vojne zelo nevarne tudi za otroke. Tudi takrat, ko bojev ni v bližini. Gre za nesreče z orožjem. Nedavno jih je dr. Marko Žerovnik iz Komende v knjigi spominov opisal celo vrsto.

Dr. Marko Žerovnik se je rodil leta 1932 v Mengšu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral geografijo. Bil je raziskovalec in vodja Kartografskega zavoda na Geografskem inštitutu Antona Melika na SAZU. Leta 1982 je doktoriral s temo Koncepcija in aplikacija kartografije v izobraževalnem sistemu. Živi v Komendi. Leta 2012 je občina Komenda izdala njegovo knjigo o slavnem kartografu Ivanu Selanu. Že prej je uredil knjigo o občini Komenda in knjižico o žrtvah druge svetovne vojne v občini Komenda.

Nedavno je v samozaložbi izdal knjigo spominov na mladost na leta z naslovom Po trnovi poti. V njej je opisal težko življenje svoje družine v Mengšu, knjiga pa je posebej zanimiva in dragocena zaradi opisov, kaj vse se mu je kot mladostniku dogajalo ob mnogih nevarnostih med drugo svetovno vojno. Poglejmo nekaj opisov nesreč z orožjem.

Trije mrtvi, dva slepa

Igra s pravim orožjem pa se ni vselej srečno končala. Kakor vsako nedeljo sem se tudi tistikrat odpravil k do­poldanski deseti maši. Med potjo sem srečal Sitarjevega Feliksa in ga vprašal, kam je namenjen. Odgovoril mi je, da k maši. Potem sem mu dejal, da lahko greva skupaj. Pritrdil je. Ko sva prispela do cerkvenega dvorišča, so se ravno takrat vračali z lova lovci in gonjači, med njimi tudi dvanajstletni Kernov France. Na skrivaj se nama je približal in iz žepa skrivoma pokazal rdečo italijansko ročno bombo. Povabil naju je, da naj greva z njim, da bo bombo aktiviral in zagnal. Feliks je bil takoj zato, jaz pa sem povabilo odklonil tudi zato, ker sem ravno v tistem trenutku zagledal pred cerkvenim zvonikom Koroščevega Poldeta, s katerim sem hotel poravnati določene neporavnane račune, ker me je grdo obrekoval. Ko sem se Poldetu približal, je od strahu močno zardel in se mi je vnaprej jecljaje opravičeval.

Stopnja tveganja revščine je bila v Republiki Sloveniji v letih od 2008 do 2012 najvišja v pomurski in podravski regiji, stopnja registrirane brezposelnosti pa je ta čas najvišja v zasavski in najnižja v gorenjski statistični regiji.

Po zadnjih objavljenih podatkih Statističnega urada RS (Surs) je bila stopnja tveganja revščine v letih od 2008 do 2012 ves čas najvišja v pomurski in podravski statistični regiji. Višja od slovenskega povprečja je bila še v spodnjeposavski in savinjski regiji, večino časa pa tudi v jugovzhodni Sloveniji ter v koroški in obalno-kraški regiji. Stopnja tveganja revščine je bila v letih od 2008 do 2012 po podatkih Sursa nižja od slovenskega povprečja ves čas v notranjsko-kraški, osrednjeslovenski, gorenjski, goriški in zasavski regiji. Največ ljudi pod pragom tveganja revščine je živelo v podravski in osrednjeslovenski regiji, najmanj pa v notranjsko-kraški in zasavski regiji.

Merilo 606 evrov na odraslo osebo

Surs je podatke o revščini in socialni izključenosti tokrat prvič objavil tudi po statističnih regijah. Objavljeni kazalniki so bili izračunani na podlagi podatkov iz raziskovanja o dohodkih in življenjskih razmerah za obdobje od leta 2008 do 2012. Za prag tveganja revščine v letu 2012 je veljalo merilo 606 evrov razpoložljivega dohodka na odraslega člana gospodinjstva (v letu 2008 je bilo to 545 evrov). Pri tem niso upoštevani dohodki v naravi, kar je tisto, kar si vsak odrasli pridela na domačem vrtu ali pridobi kako drugače. Za štiričlansko družino (starši in dva nepreskrbljena otroka) torej velja, da je bila ta pod pragom tveganja revščine, če so starši v letu 2008 mesečno prejeli 1.090 evrov neto dohodka. V letu 2012 je bil ta znesek 1.212 evrov mesečno.

V letu 2012 manj revnih kot 2013

Iz podatkov o stopnji tveganja revščine glede na slovenske regije tudi izhaja, da se je stopnja revščine od leta 2008 do 2012 povečala z 12,3 na 13,5 odstotka, kar pomeni, da je v letu 2012 v revščini ali na meji živelo slabih 10 odstotkov prebivalcev več kot leta 2008. Še višja je bila stopnja revščine v letu 2011, ko je znašala 13,6 odstotka ali 10,6 odstotka več kot v letu 2008. Iz podatkov je razvidno, da se je stopnja tveganja revščine v Sloveniji v letu 2012 glede na leto 2011 znižala.

Zdaj pa res ne vem več, kaj se dogaja na Kolodvorski. Nataša Pirc Musar je menda spet izvisela. Je obljubljala preveč? Po novem pleve pred svojo hišo.

Nisem namreč prepričan, ali si na RTV Slovenija res tako želijo njene malenkosti (no ja, po postavi sodeč ni malenkost, a pustimo to), saj bi morali »začeti delati«. Toda kakšne velike razlike itak ni. Če nje ne bo, bosta pač ostala večni Janez Lombergar in njegova dejanska šefica Ksenija Horvat Petrovčič (dejanska zato, ker ga ona »komandira«, kot trdijo moji viri). Lombergar je pravzaprav velik mojster lobiranja, čeprav mu to verjetno ne bo pomagalo v primeru, da bi se na RTV »usedla« vsemogočna NPM. Zato pa skuša pridobivati čas in za vsak primer išče zaveznike tudi na desni sredini. Čudim se, da mu sploh še kdo nasede. No, je pa dejstvo, da ga NPM očitno ne mara dovolj, da bi ga obdržala na TVS, dokaz, kako so tranzicijski levičarji med seboj skregani. Sedaj nekateri že za Mira Cerarja govorijo, da je konservativec in kapitalist. No, reve usrane, zakaj si pa tega niste upali povedati že pred volitvami? Aja, saj res, iz Murgel niste dobili dovoljenja, da ne bi zmagal najhujši sovražnik delovnega ljudstva Janez Janša. Še nekaj dni pred volitvami so na nacionalnem radiu, zlasti na Valu 202, prepotentni povezovalci programa dobesedno svinjali eter, češ da je samo v naši državi mogoče žaliti sodišča. E, dragi moji Severnokorejci, pardon, Sloven(istan)ci, ste morda že slišali, kaj se dogaja pred sodišči v ZDA? Tam so protesti nekaj običajnega. In gre za državo z veliko več demokracije, kot ste pripravljeni priznati. No, saj vam nihče ne more zameriti, da ste prvaki v zaplankanosti.

Je pa vsekakor zanimivo, kako je hitro posvetila nova »luna« z imenom Luka Mesec. Pač še en proizvod medijev, ki vstajnikom niso gledali pod prste tako kot sedaj organizatorjem shodov pred sodišči. Dokler ga bodo potrebovali, se razume. Tako ali tako je jasno, da bi na oblast izvolili tudi miško Mikija. Samo da ni Janez Janša. No, Luka Mesec pa je prejel manj kot tisoč glasov na volitvah. Precej manj kot Janša, ki jih je prejel dobrih šest tisoč kot kandidat v določenem okraju. Največ med vsemi voditelji strank.

S sociologom, predavateljem in političnim analitikom dr. Matevžem Tomšičem smo se pogovarjali o izidih predčasnih volitev, ki jih je močno zaznamoval odhod predsednika SDS Janeza Janše v zapor na podlagi politično montirane sodbe.

Matevž Tomšič je po svojem znanstvenem profilu politični sociolog. Leta 2002 je doktoriral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in tam sprva tudi predaval. Je med ustanovitelji Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer deluje kot izredni profesor, med letoma 2008 in 2011 pa je bil tudi njen dekan. Kot gostujoči predavatelj deluje tudi na drugih fakultetah. Znanstveno in raziskovalno se ukvarja s preučevanjem demokratizacije in družbenega razvoja, pri čemer ga zanima tudi problematika kulturne sfere, predvsem vloga intelektualcev in kulturne elite v politiki in javnosti. Sodeloval je pri različnih domačih in mednarodnih znanstvenih projektih, ki so se ukvarjali s problematiko demokratičnega vladanja in medkulturnih odnosov v Evropski uniji. Sam ali v soavtorstvu je napisal več deset znanstvenih in strokovnih prispevkov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega objavlja publicistične članke, ki obravnavajo stanje slovenske politike, demokracije, civilne družbe itd. v različnih slovenskih medijih, tudi v Demokraciji.

 

Za nami so druge zaporedne predčasne parlamentarne volitve. Bi lahko rekli, da se je na njih zgodilo »že videno«, torej zmaga t. i. instantne stranke?

Očitno je to zdaj postal recept za uspeh. Dejansko je tu zmagala stranka brez programa, brez jasne ideološke usmeritve in organizacijske strukture ter tudi ni ponudila rešitev za družbene probleme. Imela je samo svojega predsednika, ki se je predstavljal za novega in neobremenjenega, za nekoga, ki ni del obstoječega političnega esteblišmenta. In to je volivce pritegnilo. Rezultat je tako v prvi vrsti izraz globokega nezaupanja v etablirane politične stranke. Večina teh je dosegla neuspeh ne glede na to, na kateri pol spadajo.

Po uspehu skrivnega policijskega programa 21 Jump Street se nenavadni policijski tandem Morton in Greg poda na ulice, vendar jima soočenje s krutimi preprodajalci drog spodleti.

Potem ko sta se prebila skozi srednjo šolo (dvakrat), policista Schmidta (Jonah Hill) in Jenka (Channing Tatum) čakajo velike spremembe, saj morata pod krinko na lokalni kolidž. A ko Jenko sreča sorodno dušo v športni ekipi, Schmidt pa se vrine v bohemsko umetniško sceno, začneta dvomiti o svojem partnerstvu. Zdaj njuna naloga ni samo rešiti primer – ugotoviti morata tudi, ali imata lahko zrel odnos. Če se bo tema dvema najstnikoma, ki to že dolgo časa nista več, iz brucev uspelo preleviti v prava moška, utegne biti kolidž najboljša stvar, ki se jima je kadarkoli zgodila.

Nimata več 21

Leta 2012 je občinstvo po vsem svetu navdušeno sprejelo eno najbolj zabavnih komedij tistega leta, uspešnico 21 Jump Street. Režiserja Phil Lord & Christopher Miller sta ob pomoči sijajne kemije pred zvezdnikoma Jonahom Hillom in Channingom Tatumom klasično televizijsko serijo 21 Jump Street o policistih mladostnega videza, ki v srednji šoli delajo pod krinko, spremenila v čisto poseben film. Serija je bila detektivka, v kateri so nastopajoči sledili dokazom, film pa je bil prava akcijska komedija, v kateri je bil v ospredju odnos med glavnima igralcema. »Schmidt in Jenko sta čuden par,« pravi Hill. »Delata skupaj, ker sta pač partnerja, skupaj pa dobro delata, ker sta si tako različna.« Zasnova je bila pravšnja odskočna deska za komedijo, Tatum pa je pokazal tudi izjemno in nepričakovano nadarjenost za komedijo. »Do takrat še nisem posnel komedije,« pravi. »Naučil sem se zaupati procesu – hočem reči, Jonah je tako dober, eno vrstico dialoga lahko pove na štiri, pet različnih načinov in vsak je pravi. Zaupam mu pa tudi Chrisu in Philu – sem med prijatelji. Če se smejejo oni, potem veš, da je smešno.« Rezultat je bil naslednji: Schmidt in Jenko sta postala nepozaben filmski par. »Sta kot Bogart in Bacallova,« pravi Phil Lord. Christopher Miller dodaja: »Imata neverjetno naravno kemijo. Sta zelo različna, a drug drugega resnično občudujeta in spoštujeta. Sta krasen jin-jang par.«

V sosednji Avstriji si koroški Slovenci še vedno prizadevajo za povečanje svojih manjšinskih pravic. Kaže, da nobene reforme ne bo in se bo treba še naprej boriti za vsako stvar posebej, kot je to v primeru pliberške železniške obvoznice.

Da reforme manjšinskega varstva v sosednji Avstriji ne bo, v Novicah, slovenskem tedniku za Koroško, poroča Janko Kulmesch, ki je zapisal, da je parlamentarni odbor za peticije vzel peticijo Centra avstrijskih narodnih skupnosti na znanje, kar pomeni, da jo je odklonil, in pojasnjuje: »Dunajski Center avstrijskih narodnih skupnosti (CAN) s predsednikom Marjanom Pippom in z generalnim tajnikom Hubertom Miklom na čelu je lani poleti zbiral podpise za peticijo s konkretnimi predlogi za reformo zakonodaje glede manjšinske zaščite, naslovljeno na avstrijski državni zbor. V peticiji predlaga med drugim reformo zakona o narodnih skupnostih na osnovi ekspertize, ki jo je izdelala strokovna komisija pod vodstvom Heinricha Neiserja in nekdanje pravosodne ministrice Marije Berger, in javnopravno manjšinsko zastopstvo.«  

Vzeli na znanje

Manjšinske organizacije, ki so vključene v CAN, kjer koroške Slovence predstavlja Narodni svet koroških Slovencev, so morale zbrati najmanj 500 podpisov, da je peticija vendarle prišla v dunajski državni zbor oziroma do njegovega odbora za peticije, je poročal Janko Kulmesch in nadaljeval: »Manjšinske organizacije so zbrale potrebne podpise, septembra 2013 pa sta predstavnika CAN Marjan Pipp in Hubert Mikel predala peticijo tudi predsednici avstrijskega državnega zbora Barbari Prammer, medtem pa je odločal tudi pristojni parlamentarni odbor za peticije. Peticijo vzeli samo na znanje: parlamentarni odbor je vzel peticijo samo na znanje, kar pomeni: peticijo je odklonil. Odklonil je tudi predlog predstavnikov zelenih in stranke NEOS, da bi o njej razpravljal parlamentarni odbor za ustavna vprašanja. Pri tem se je skliceval na stališče urada zveznega kanclerja in ministra Ostermaierja. V stališču poudarjajo, da novelizacija zakona o narodnih skupnostih v programu sedanje zvezne vlade ni predvidena in je vlada tudi nima za potrebno.« Ne glede na to CAN poudarja, da bo kljub temu vztrajal pri svojih zahtevah, piše Janko Kulmesch.

Državnozborske volitve so za nami. Komentatorji tekmujejo, kdo bo ponudil izvirnejšo analizo volje volivcev, nihče pa se ne vpraša po globljih vzrokih tega za našo prihodnost poraznega stanja, saj je murgelska levica praktično na vsej črtislavila zmago. Če hočemo razumeti, kaj se je prav za prav v nedeljo, 13. julija, dogajalo na naših voliščih, je treba kar za nekaj desetletij ali celo stoletij nazaj v našo preteklost.

Smo eden redkih evropskih narodov, ki nikoli v svoji zgodovini ni poznal lastne države. Ne gre samo za sedanjo zmedeno zunanjo politiko, ki nima nobenega jasnega in konsistentnega cilja, razen da pljuva po Združenih državah Amerike, od katerih je bolj ali manj odvisna, in se priklanja Arabcem ter nasprotuje Židom, ampak za temeljna vprašanja slovenske umeščenosti na evropskem zemljevidu. Bolj ko sem poslušal samohvalo predstavnice ministrstva, ki je navedla naše argumente v zadevi arbitraže v Piranskem zalivu, bolj sem bil zaskrbljen. Tudi Demosova vlada je naredila nekaj hudih napak, ker se s Peterletom vred ni zavedela, da smo se znašli na zgodovinski prelomnici, kakršna se pojavi morda le enkrat in nikoli več ne vrne. Že ves čas se otepamo z vprašanji naših meja in komunistične kontinuitete. Oboje bi se v pravem trenutku, ki pa je, kot rečeno, zamujen, dalo rešiti v naš prid, a so si demosovci pod taktirko levice med seboj raje metali polena pod noge, kot da bi se pogodili z našimi sosedi Hrvati, ki so bili tedaj v veliki stiski, in hkrati izvedli prepotrebno lustracijo. Nič manjši greh ni bil pogreb Slovenca, edinega nekomunističnega dnevnika, s čimer smo tiho privolili v medijsko enoumje. Skratka, smo narod brez državotvorne tradicije. Celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot nekakšen cvet slovenskega razumništva ni bila sposobna podpreti evropske resolucije in obsoditi totalitarizmov vseh vrst. Najlepši dokaz žalostnega stanja duha je, da si v skoraj četrt stoletja naše samostojnosti nismo postavili ene same samcate monumentalne javne stavbe, bodisi v kulturne ali politične namene. Še vedno smo zadovoljni z vsem starim, medtem ko so Hrvati svojo državotvornost dokazali tudi na tem področju. Sploh pa kulturna dediščina ni predmet, ki bi posebno zanimal koga od levih politikov in še najmanj odhajajočega ministra Grilca.

Neverjetno: Bratuškova »zaprla« letošnji proračun, polletne proračunske porabe, ki je za 400 milijonov evrov višja od načrtovane, pa ni skušala niti zajeziti. Zdaj odgovornost prelaga na ministre.

Finančno ministrstvo je sprejelo pravilnik o zaključku izvrševanja državnega in občinskih proračunov za letošnje leto. To pomeni, da so neposredni proračunski uporabniki le še do vključno 16. julija lahko prevzemali obveznosti v breme letošnjega proračuna. Če se je v preteklih letih to zgodilo sredi novembra, je bil ogenj v strehi. Letos gredo stvari dokaj mirno mimo, proračunski uporabniki pa bodo odslej lahko izplačevali le še plače, nekatere vnaprej določene socialne transferje in podobno, javnih naročil in s tem povezanih plačil pa letos ne bo več.

Primanjkljaj že na 70 odstotkih

V prvem polletju je država ustvarila že več kot 70 odstotkov za leto 2014 načrtovanega javnofinančnega primanjkljaja. Ta je načrtovan pri dobrih 1.000 milijonih evrov, v prvem polletju pa smo porabili 688 milijonov evrov več, kot se jih je steklo v državni proračun. V državni proračun se je v prvem polletju nateklo dobrih 4.160 milijonov evrov, porabili pa smo dobrih 4.850 milijonov evrov.

Luknja kljub višjim davkom

Od davkov se je v proračun steklo 3.270 milijonov evrov, od trošarin dobrih 694 milijonov ter od davkov na dohodek in dobiček, kot sta dohodnina in davek od prihodka pravnih oseb, dobrih 725 milijonov evrov. Nedavčni prihodki, kjer sta najpomembnejši postavki dohodki od dividend in drugega premoženja, so bili letos dobrih 475 milijonov evrov, prihodki od dividend pa 38 milijonov evrov. K temu je treba prišteti še vplačilo koncesnine na dražbi za radijske frekvence za mobilno telefonijo v višini 149 milijonov evrov.

Mnogi na desni sredini so pristali na tezo, da so si za volilni poraz krivi sami. Škoda, da so znova začeli verjeti v laž, ki jo že leta širi levica.

Levičarski politiki in mnenjski voditelji že desetletja širijo tezo, da so si za položaj, v katerem so se znašli demokrati, novoslovenci in SLS, krivi največ sami. Podobno govorijo moški, ki pretepajo svoje žene. Da so si same krive. Da so izzivale in so jih zato dobile?!?

Seveda je res, da so za poraz pomladnikov na volitvah krivi tudi pomladniki. A ne bistveno. Še tako napačna strategija stranke namreč ne more narediti toliko škode, kot jo naredijo mediji.

Najbolj na udaru je strategija SDS. Posebej v očeh nekaterih drugih pomladnikov in levičarjev. A vendar si človek zelo težko predstavlja, da bi katerakoli politično stranka na tem planetu rekla: »Res je, da so nam predsednika zaprli tik pred volitvami brez dokazov. A zdaj lahko s poudarjanjem tega dejstva izgubimo kakega volivca. Zato si takoj izberimo novega predsednika in do volitev nehajmo govoriti o zaporu.«

Pa vendarle vzemimo, da bi ta teza držala. Zakaj sta bili potem tudi sestrski stranki NSi in SLS poraženi? Posebej SLS, ki ni bila samo zadržana v kritiki pravosodja, ampak mestoma celo kritična do Janeza Janše. Če bi spravljiva retorika vžgala, bi SLS gotovo ne izpadla iz parlamenta ali pač?

V teh dneh se mnenja o tem, kdo je kriv za poraz pomladi, kar krešejo. Slišali smo že deset najpomembnejših vzrokov, ki se med seboj celo izključujejo. V resnici pa gre za kombinacijo različnih vzrokov, zato ni dobro preveč prisegati na eno samo hipotezo.

Vsekakor pa je glavni krivec za vse skupaj nepoštena predvolilna tekma. Levica je znova z odliko opravila svoj del umazanega posla. Tako kot leta 1990, ko so prevlado Demosa preprečili vrinjenci v novih strankah in volilni sistem, ki je tretjino parlamenta izvolil v socialističnih podjetjih. Ali leta 1992, ko je desetino volivcev prevaral Jelinčič, kasneje pa še množični prestopi. Ali leta 1996, ko je pomladni trojček imel večino, a so jo ukradli Ciril Pucko in dva manjšinska poslanca. Ali leta 2000, ko je medijski stampedo, podoben letošnjemu, uničil polletno desnosredinsko vlado. Ali na vseh naslednjih volitvah, ko so se pojavile nove mesijanske stranke z obrazi, ki so jih mediji poimenovali »novi«.

Z nedavnimi volitvami je tranzicijski levici še drugič uspelo nagovoriti volilno telo h glasovanju za t. i. instantno stranko, ki ponuja mačka v žaklju. Kakšno je torej sploh sporočilo izida volitev, po katerih bo »vse tako, kot je bilo«?

Zanimivo je, da so se mnogi komentatorji iz desnosredinskih vrst tokrat vrgli na seciranje SDS, ki je na volitvah utrpela relativno izgubo. No, resnica pa je, da so izgubo utrpele vse stranke. NSi je formalno (glede na podatke Državne volilne komisije na 18. julij 2014) dobila enega poslanca več, v absolutnem številu glasov pa je v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubila okoli pet tisoč glasov (z dobrih 53 tisoč je prišla na dobrih 48 tisoč glasov). Pri SLS je padec števila glasov še veliko bolj radikalen – s 75 tisoč glasov so padli na manj kot 35 tisoč, s čimer je izid stranke prepolovljen. Nobena od pomladnih strank torej nima razloga za zmagoslavje, toda upoštevati velja tako subjektivne kot objektivne okoliščine.

Kaj že je legitimnost?

Že nekaj dni po volitvah so začele v javnost curljati nepreverjene informacije, da je zaradi slabega izida v SDS »hudo vroče« in da so člani najožjega vodstva SDS med seboj sprti. No, res je, da so bili v nedeljo, 13. julija, člani izvršilnega odbora, ki so se pojavili pred kamero, precej čemerni. Podpredsednik SDS Zvonko Černač je tedaj prebral izjavo SDS (objavili smo jo v prejšnji številki Demokracije), v kateri je izražen dvom o legitimnosti volitev, nakazana pa je bila tudi možnost, da bi poslanci SDS v parlamentu odklonili vse vodstvene funkcije (verjetno je bilo mišljeno prevzemanje funkcije podpredsednika DZ in vodenje nekaterih delovnih teles). No, nekaj dni kasneje so izjavo omilili, češ da bo SDS ne glede na dvom o legitimnosti volitev tvorno sodelovala v novi sestavi državnega zbora. Nekateri simpatizerji stranke so bili namreč nezadovoljni s prvim odzivom. Izkazalo pa se je tudi, da slovenska javnost bolj slabo razume pojem »legitimnost«, zato je bilo slišati celo namige, da druga najuspešnejša stranka dvomi o veljavnosti volitev in zahteva njihovo razveljavitev. Toda poglejmo si primerjavo: leta 2000 je bila v državnem zboru sprejeta ustavna sprememba, ki je v ustavo zakoličila proporcionalni volilni sistem. Ta sprememba je bila povsem legalna in veljavna, v skladu s predpisano proceduro. Vendar je bila nelegitimna, saj je bil leta 1996 izveden referendum o uveljavitvi dvokrožnega večinskega sistema, za kar je SDS tedaj zbirala podpise za razpis referenduma. Hkrati s tem referendumom sta potekala še dva vzporedna referenduma z zelo podobno tematiko – eno referendumsko vprašanje se je namreč nanašalo na uveljavitev proporcionalnega sistema, drugo pa na kombiniran sistem.

Obeti za slovensko kmetijstvo so bili v prvem četrletju letošnjega leta spodbudni. Tudi za naprej kmetijstvu kaže dobro, saj država obljublja številne subvencije. A ni vse tako rožnato, saj se kmetje bojijo, da na policah ne bo njihovih pridelkov.

Statistični urad RS (SURS) je objavil podatke, po katerih je bilo v preteklem letu v naši državi 72.377 kmetijskih gospodarstev. Tako naj bi kmetje skupno obdelovali 477.023 hektarjev kmetijskih zemljišč in redili skoraj 400 tisoč glav velike živine. Posamezno kmetijsko gospodarstvo pa je po statisitčnih podatkih obdelovalo povprečno 6,6 hektarja kmetijskih zemljišč in redilo 5,5 glave velike živine. »Kmetije so gospodarile tudi s povprečno 5,2 hektarja gozda, 0,31 hektarja kmetijskih zemljišč, ki so bila neobdelana ali v zaraščanju, in s povprečno 0,26 hektarja nerodovitnih zemljišč, med katera spadajo tudi pozidana zemljišča in dvorišča kmetijskih gospodarstev,« pojasnjujejo na SURS. Ob tem opažajo, da je več kot 64.500 kmetijskih gospodarstev v letu 2013 imelo gozd, od katerih je les sekalo kar 60 odstotkov kmetov. »Skupni posek na družinskih kmetijah je v letu 2013 znašal nekaj več kot 1,36 milijona kubičnih metrov lesa ali povprečno 19 m3 lesa na družinsko kmetijo v Sloveniji,« pišejo na uradu.

Manj kmetijskih gospodarstev

Kmetje so v lanskem letu posest skupno obdelovali kar z 106.969 traktorji, kar pomeni, da je povprečna slovenska kmetija uporabljala 1,5 traktorja. Na medletni ravni to pomeni, da je bilo leta 2013 kar 4.940 traktorjev več kot leta 2010. Število strojev na kmetijah se je torej v zadnjih letih povečalo, ne pa tudi število kmetij. Čeprav podatki kažejo, naj bi se bilo v primerjavi z letom 2010 s kmetijsko pridelavo ukvarjajo 3 odstotke manj kmetijskih gospodarstev, pa je vendarle spodbudno, da so ta večja kot prejšnja leta. Za nekoliko več, torej za 10 odstotkov, je upadlo število kmetij, ki so gojile prašiče. »Izrazito je upadlo število prašičev, in sicer od leta 2010 kar za 94.533, to je okoli 25 odstotkov prašičev manj kot v letu 2010,« pravijo na statističnem uradu. Po zadnjih podatkih naj bi bila najpogostejša vrsta rejenih živali perutnina, ki naj bi jo redili na več kot polovici kmetijskih gospodarstev, s 47 odstotki ji sledi govedo in s 33 odstotki prašiči. Na nekoliko manj kmetijah pa gojijo kunce, ovce, konje in koze. Tri odstotke pa je takih, ki redijo čebelje družine.

Po volitvah so začeli kar deževati razni »dobronamerni« nasveti, naj SDS svojega predsednika preprosto – zamenja.

Tovrstni »predlogi«, ki se pojavljajo predvsem v komentarjih pod članki, so videti nekako takole: SDS potrebuje »nov veter«, z Janezom Janšo na čelu stranka nikoli ne more zmagati, desna sredina potrebuje novega voditelja, ki bo manj radikalen, itd. Vse skupaj se bere tako, kot bi živeli v povsem normalni demokraciji in v normalni državi. In kot da Janša ne bi bil strpan v zapor s pomočjo političnega montiranega sodnega procesa. Tako kot poje Adi Smolar: »Vse je krasno v Sloveniji.«

Normalno je, da so bile v času predvolilne kampanje storjene tudi napake. Toda v tako asimetrični družbi, kot je slovenska, se napaka pri »razrednem sovražniku« – ta izraz nalašč uporabljam, saj je razredni boj žal še vedno pomemben del družbenega dogajanja − šteje kot zločin. Tudi Miro Cerar je delal napake, a v kontekstu ustvarjanja novega »mesije« so bili njegovi zdrsi prikazani kot krepost. To, da je Cerar premožen, je za povprečnega Slovenca nekaj imenitnega. Saj se spomnite, kaj so rekli pred tremi leti za Zorana Jankovića: če je on premožen, je to znamenje, da je sposoben in da se dobro znajde. Če pa je premožen Janša, je to znamenje, da je »veliko nakradel«. Takšna je pač slovenska navidezna resničnost.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)