Mnogi na desni sredini so pristali na tezo, da so si za volilni poraz krivi sami. Škoda, da so znova začeli verjeti v laž, ki jo že leta širi levica.

Levičarski politiki in mnenjski voditelji že desetletja širijo tezo, da so si za položaj, v katerem so se znašli demokrati, novoslovenci in SLS, krivi največ sami. Podobno govorijo moški, ki pretepajo svoje žene. Da so si same krive. Da so izzivale in so jih zato dobile?!?

Seveda je res, da so za poraz pomladnikov na volitvah krivi tudi pomladniki. A ne bistveno. Še tako napačna strategija stranke namreč ne more narediti toliko škode, kot jo naredijo mediji.

Najbolj na udaru je strategija SDS. Posebej v očeh nekaterih drugih pomladnikov in levičarjev. A vendar si človek zelo težko predstavlja, da bi katerakoli politično stranka na tem planetu rekla: »Res je, da so nam predsednika zaprli tik pred volitvami brez dokazov. A zdaj lahko s poudarjanjem tega dejstva izgubimo kakega volivca. Zato si takoj izberimo novega predsednika in do volitev nehajmo govoriti o zaporu.«

Pa vendarle vzemimo, da bi ta teza držala. Zakaj sta bili potem tudi sestrski stranki NSi in SLS poraženi? Posebej SLS, ki ni bila samo zadržana v kritiki pravosodja, ampak mestoma celo kritična do Janeza Janše. Če bi spravljiva retorika vžgala, bi SLS gotovo ne izpadla iz parlamenta ali pač?

V teh dneh se mnenja o tem, kdo je kriv za poraz pomladi, kar krešejo. Slišali smo že deset najpomembnejših vzrokov, ki se med seboj celo izključujejo. V resnici pa gre za kombinacijo različnih vzrokov, zato ni dobro preveč prisegati na eno samo hipotezo.

Vsekakor pa je glavni krivec za vse skupaj nepoštena predvolilna tekma. Levica je znova z odliko opravila svoj del umazanega posla. Tako kot leta 1990, ko so prevlado Demosa preprečili vrinjenci v novih strankah in volilni sistem, ki je tretjino parlamenta izvolil v socialističnih podjetjih. Ali leta 1992, ko je desetino volivcev prevaral Jelinčič, kasneje pa še množični prestopi. Ali leta 1996, ko je pomladni trojček imel večino, a so jo ukradli Ciril Pucko in dva manjšinska poslanca. Ali leta 2000, ko je medijski stampedo, podoben letošnjemu, uničil polletno desnosredinsko vlado. Ali na vseh naslednjih volitvah, ko so se pojavile nove mesijanske stranke z obrazi, ki so jih mediji poimenovali »novi«.

Z nedavnimi volitvami je tranzicijski levici še drugič uspelo nagovoriti volilno telo h glasovanju za t. i. instantno stranko, ki ponuja mačka v žaklju. Kakšno je torej sploh sporočilo izida volitev, po katerih bo »vse tako, kot je bilo«?

Zanimivo je, da so se mnogi komentatorji iz desnosredinskih vrst tokrat vrgli na seciranje SDS, ki je na volitvah utrpela relativno izgubo. No, resnica pa je, da so izgubo utrpele vse stranke. NSi je formalno (glede na podatke Državne volilne komisije na 18. julij 2014) dobila enega poslanca več, v absolutnem številu glasov pa je v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubila okoli pet tisoč glasov (z dobrih 53 tisoč je prišla na dobrih 48 tisoč glasov). Pri SLS je padec števila glasov še veliko bolj radikalen – s 75 tisoč glasov so padli na manj kot 35 tisoč, s čimer je izid stranke prepolovljen. Nobena od pomladnih strank torej nima razloga za zmagoslavje, toda upoštevati velja tako subjektivne kot objektivne okoliščine.

Kaj že je legitimnost?

Že nekaj dni po volitvah so začele v javnost curljati nepreverjene informacije, da je zaradi slabega izida v SDS »hudo vroče« in da so člani najožjega vodstva SDS med seboj sprti. No, res je, da so bili v nedeljo, 13. julija, člani izvršilnega odbora, ki so se pojavili pred kamero, precej čemerni. Podpredsednik SDS Zvonko Černač je tedaj prebral izjavo SDS (objavili smo jo v prejšnji številki Demokracije), v kateri je izražen dvom o legitimnosti volitev, nakazana pa je bila tudi možnost, da bi poslanci SDS v parlamentu odklonili vse vodstvene funkcije (verjetno je bilo mišljeno prevzemanje funkcije podpredsednika DZ in vodenje nekaterih delovnih teles). No, nekaj dni kasneje so izjavo omilili, češ da bo SDS ne glede na dvom o legitimnosti volitev tvorno sodelovala v novi sestavi državnega zbora. Nekateri simpatizerji stranke so bili namreč nezadovoljni s prvim odzivom. Izkazalo pa se je tudi, da slovenska javnost bolj slabo razume pojem »legitimnost«, zato je bilo slišati celo namige, da druga najuspešnejša stranka dvomi o veljavnosti volitev in zahteva njihovo razveljavitev. Toda poglejmo si primerjavo: leta 2000 je bila v državnem zboru sprejeta ustavna sprememba, ki je v ustavo zakoličila proporcionalni volilni sistem. Ta sprememba je bila povsem legalna in veljavna, v skladu s predpisano proceduro. Vendar je bila nelegitimna, saj je bil leta 1996 izveden referendum o uveljavitvi dvokrožnega večinskega sistema, za kar je SDS tedaj zbirala podpise za razpis referenduma. Hkrati s tem referendumom sta potekala še dva vzporedna referenduma z zelo podobno tematiko – eno referendumsko vprašanje se je namreč nanašalo na uveljavitev proporcionalnega sistema, drugo pa na kombiniran sistem.

Obeti za slovensko kmetijstvo so bili v prvem četrletju letošnjega leta spodbudni. Tudi za naprej kmetijstvu kaže dobro, saj država obljublja številne subvencije. A ni vse tako rožnato, saj se kmetje bojijo, da na policah ne bo njihovih pridelkov.

Statistični urad RS (SURS) je objavil podatke, po katerih je bilo v preteklem letu v naši državi 72.377 kmetijskih gospodarstev. Tako naj bi kmetje skupno obdelovali 477.023 hektarjev kmetijskih zemljišč in redili skoraj 400 tisoč glav velike živine. Posamezno kmetijsko gospodarstvo pa je po statisitčnih podatkih obdelovalo povprečno 6,6 hektarja kmetijskih zemljišč in redilo 5,5 glave velike živine. »Kmetije so gospodarile tudi s povprečno 5,2 hektarja gozda, 0,31 hektarja kmetijskih zemljišč, ki so bila neobdelana ali v zaraščanju, in s povprečno 0,26 hektarja nerodovitnih zemljišč, med katera spadajo tudi pozidana zemljišča in dvorišča kmetijskih gospodarstev,« pojasnjujejo na SURS. Ob tem opažajo, da je več kot 64.500 kmetijskih gospodarstev v letu 2013 imelo gozd, od katerih je les sekalo kar 60 odstotkov kmetov. »Skupni posek na družinskih kmetijah je v letu 2013 znašal nekaj več kot 1,36 milijona kubičnih metrov lesa ali povprečno 19 m3 lesa na družinsko kmetijo v Sloveniji,« pišejo na uradu.

Manj kmetijskih gospodarstev

Kmetje so v lanskem letu posest skupno obdelovali kar z 106.969 traktorji, kar pomeni, da je povprečna slovenska kmetija uporabljala 1,5 traktorja. Na medletni ravni to pomeni, da je bilo leta 2013 kar 4.940 traktorjev več kot leta 2010. Število strojev na kmetijah se je torej v zadnjih letih povečalo, ne pa tudi število kmetij. Čeprav podatki kažejo, naj bi se bilo v primerjavi z letom 2010 s kmetijsko pridelavo ukvarjajo 3 odstotke manj kmetijskih gospodarstev, pa je vendarle spodbudno, da so ta večja kot prejšnja leta. Za nekoliko več, torej za 10 odstotkov, je upadlo število kmetij, ki so gojile prašiče. »Izrazito je upadlo število prašičev, in sicer od leta 2010 kar za 94.533, to je okoli 25 odstotkov prašičev manj kot v letu 2010,« pravijo na statističnem uradu. Po zadnjih podatkih naj bi bila najpogostejša vrsta rejenih živali perutnina, ki naj bi jo redili na več kot polovici kmetijskih gospodarstev, s 47 odstotki ji sledi govedo in s 33 odstotki prašiči. Na nekoliko manj kmetijah pa gojijo kunce, ovce, konje in koze. Tri odstotke pa je takih, ki redijo čebelje družine.

Po volitvah so začeli kar deževati razni »dobronamerni« nasveti, naj SDS svojega predsednika preprosto – zamenja.

Tovrstni »predlogi«, ki se pojavljajo predvsem v komentarjih pod članki, so videti nekako takole: SDS potrebuje »nov veter«, z Janezom Janšo na čelu stranka nikoli ne more zmagati, desna sredina potrebuje novega voditelja, ki bo manj radikalen, itd. Vse skupaj se bere tako, kot bi živeli v povsem normalni demokraciji in v normalni državi. In kot da Janša ne bi bil strpan v zapor s pomočjo političnega montiranega sodnega procesa. Tako kot poje Adi Smolar: »Vse je krasno v Sloveniji.«

Normalno je, da so bile v času predvolilne kampanje storjene tudi napake. Toda v tako asimetrični družbi, kot je slovenska, se napaka pri »razrednem sovražniku« – ta izraz nalašč uporabljam, saj je razredni boj žal še vedno pomemben del družbenega dogajanja − šteje kot zločin. Tudi Miro Cerar je delal napake, a v kontekstu ustvarjanja novega »mesije« so bili njegovi zdrsi prikazani kot krepost. To, da je Cerar premožen, je za povprečnega Slovenca nekaj imenitnega. Saj se spomnite, kaj so rekli pred tremi leti za Zorana Jankovića: če je on premožen, je to znamenje, da je sposoben in da se dobro znajde. Če pa je premožen Janša, je to znamenje, da je »veliko nakradel«. Takšna je pač slovenska navidezna resničnost.

Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že dober mesec dni v zaporu brez dokazov in na podlagi politično montirane »indične« sodbe. Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo. Na drugi strani pa slovensko postkomunistično jugonostalgično sodstvo izdaja oprostilne sodbe za nekdanje oficirje agresorske jugoslovanske armade, kot se je nedavno zgodilo v primeru Berislava Popova in Vlada Trifunovića, ki sta odgovorna za uničenje Gornje Radgone leta 1991. O tem pišemo v posebnem članku. Hkrati smo priče vsakodnevni farsi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, kjer Branko Masleša in njemu podrejeni na različne načine zavlačujejo odločanje o Janševi pritožbi in nočejo slišati zahtev protestnikov pred sodiščem. Vse zato, da bi prvak SDS čim dlje sedel v zaporu. Seveda gre za škandal brez primere, ki je v posmeh vsem, ki nam je mar za Slovenijo in si želimo, da bi v njej končno zaživela pravna država in bi bili vsi enaki pred zakonom oziroma da ne bi bili nekateri še naprej privilegirani, drugi še naprej drugorazredni. To se je to dogajalo v prejšnjem totalitarnem režimu in se žal dogaja v demokratični Sloveniji. Priče smo brezsramni zlorabi pravosodja za obračun s prvakom opozicije!

Ta čas so kljub predčasnim državnozborskim volitvam in njihovim znanim izidom, ki pomenijo nov prispevek k slovenski blaznosti, zelo aktualne misli, ki jih je Janša zapisal lani v svoje dopolnjene Premike. »Slovenska ustava vsebuje besedilo prisege, ki jo izrečejo po izvolitvi vsi najvišji funkcionarji. S prisego se zavežejo, da bodo 'spoštovali ustavo, delovali po svoji vesti in si z vsemi močmi prizadevali za blaginjo Slovenije'. Test, s katerim lahko preskusimo, ali je neko dejanje, ravnanje ali program posameznika, skupine, politične stranke ali politične opcije resnično v skladu z ustavno prisego, je preprost. Kadar posameznik, skupina, stranka ali politična opcija postavlja v ospredje in poudarja vrednote, dogodke in dosežke slovenske osamosvojitve, ki nas je postavila na svetovni zemljevid in okrog katerih smo se Slovenci daleč najbolj v svoji zgodovini združili in poenotili, potem deluje v skladu z besedilom in duhom ustavne prisege.

Višje sodišče je dokončno oprostilo generala, ki je poveljeval enoti, ki je med vojno razbijala po Gornji Radgoni. Obsodba neposrednega poveljnika enote, ki je rušila mesto, polkovnika Popova, pa je bila razveljavljena.

Mariborsko višje sodišče je potrdilo oprostilno sodbo, ki jo je okrožno sodišče lani izreklo za nekdanjega generalmajorja JLA Vlada Trifunovića. Poleg tega je za drugega soobtoženega, nekdanjega polkovnika JLA Berislava Popova, višje sodišče prvostopenjsko obsodilno sodbo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo. Na Okrožnem sodišču v Murski Soboti so lani Popova spoznali za krivega vojnih hudodelstev proti civilnemu prebivalstvu junija in julija 1991 in mu prisodili pet leta zapora, generalmajorja Trifunovića pa so oprostili.

Nekdanji generalmajor Trifunović, poveljnik 32. korpusa JLA v Varaždinu, in polkovnik Popov, ki je med 27. junijem in 3. julijem 1991 vodil 32. motorizirano brigado do Gornje Radgone, sta kot odgovorni vojaški osebi obtožena, ker naj bi bila v oboroženem spopadu med SFRJ in Republiko Slovenijo delovala v nasprotju s pravili mednarodnega vojnega prava, ker nista zavarovala civilnega prebivalstva in objektov, zaradi česar sta umrla dva civilista, povzročena pa je bila tudi velika materialna škoda. Tožilstvo jima je očitalo tudi opustitev ukrepov, ker nista preprečila ropanja civilnih objektov.

Spopad v Gornji Radgoni

Leta 1991 je v sklopu operacij v vojni za Slovenijo v jutranjih urah 27. junija iz Varaždina proti tedanji avstrijsko-jugoslovanski meji odpeljala kolona vojaških vozil. Varaždin je bil tedaj sedež 32. korpusa jugoslovanske vojske, poveljnik korpusa pa je bil general Trifunović. Udarna pest tega korpusa je bila 32. motorizirana brigada, katere poveljnik je bil polkovnik Popov. Trifunović je Popovu dal nalogo, naj svojo brigado odpelje proti meji na območje Gornje Radgone. Kolono, ki jo je vodil Popov, so sestavljali štirje tanki, deset oklepnih transporterjev za prevoz pehote, šest tovornjakov, dve cisterni, dva pincgaverja in še dve terenski vozili. Naslednji dan v jutranjih urah je kolona dosegla Gornjo Radgono in prišlo je do spopada.

Damir Črnčec je docent za obrambni in varnostni sistem na Fakulteti za državne in evropske študije. Na Šoli za častnike je nosilec predmeta vojaška obveščevalna dejavnost, na generalštabnem šolanju pa predmeta nacionalna in mednarodna varnost. Doktoriral je iz politoloških znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na številnih strokovnih usposabljanjih doma in v tujini je sodeloval bodisi kot udeleženec ali nastopajoči, vključno z usposabljanjem s področja mednarodne in nacionalne varnosti v George C. Marshall European Center for Security Studies in na Univerzi Harvard. Je avtor ali soavtor številnih strokovnih in znanstvenih člankov, referatov ter treh znanstvenih monografij, v katerih se ukvarja z nacionalnovarnostnimi, geostrateškimi in geopolitičnimi vprašanji, delom obveščevalno-varnostnih služb, asimetrijo sodobnih konfliktov, biometrijo, informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami ipd. Leta 2005 je postal generalni direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo, leta 2010 ga je vlada znova imenovala na ta položaj. Med letoma 2012 in 2013 je bil direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Pri svojem preučevanju namenja posebno pozornost vprašanjem varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je eden od urednikov revije za človekove pravice Dignitas in član uredniškega sveta znanstveno-strokovne publikacije Sodobni vojaški izzivi. Je predsednik Društva Evropska Slovenija in Odbora za človekove pravice in temeljne svoboščine, imenovanega na kratko Odbor 2014.

Gospod Črnčec, ste predsednik Odbora 2014, ki je nastal 20. junija, ko je moral prvak SDS Janez Janša oditi v zapor na Dob na podlagi politično montirane sodbe v zadevi Patria. Je bila odločitev za ustanovitev spontana ali načrtovana?

Odločitev je bila nujna! Vodjo opozicije so kljub številnim pozivom iz domače pravne sfere in tuje javnosti tri tedne pred volitvami zaprli med najhujše obsojence v državi. Janez Janša je žrtev politično montiranega procesa, ustvarjenega za potrebe predvolilne tekme leta 2008, v katero se je Janša podal kot predsednik vlade. Nedopustno je, da imamo v srcu Evropske unije in s polnimi usti demokratičnosti človeka v zaporu zato, ker se ga politični tekmeci drugače niso mogli znebiti. Slovenska demokracija je nepopolna zaradi invalidne tretje veje oblasti, pravosodja, ki tudi znotraj svojih vrst mnenjski pluralizem zatira. To kažejo primeri poskusa utišanja vrhovnih sodnikov Marka Šorlija in Barbare Zobec ter ustavnega sodnika Jana Zobca.

Izvirni greh sega v leto 1989. Do takrat so bile podružnice LB v SFRJ samostojne temeljne banke, potem jih je LB pripojila k matici ter s tem prevzela tudi vse njihove obveznosti in dolgove. Devize so pristale v Beogradu, dolgov ni nihče terjal.

Vsi so se zanašali na nasledstvo. Vprašanje je tudi, kako so pred evropskim sodiščem zagovarjali slovenske interese. K izplačilu vlog se je nagibal tudi Milan Kučan.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Ališić in drugi, treh varčevalcev iz Bosne in Hercegovine (BiH), razsodilo proti Sloveniji in Srbiji glede starih deviznih vlog v LB oz. Investbanki. V končni sodbi jima je naložilo, da morata v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev.

ES razsodilo proti Sloveniji

Veliki senat sodišča je razsodil o tožbi treh v Nemčiji živečih varčevalcev iz BiH, ki so leta 2005 tožili BiH, Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Makedonijo zaradi nezmožnosti dviga svojih deviznih vlog v nekdanji podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu in podružnici beograjske Investbanke v Tuzli. V končni pilotni sodbi je senat soglasno odločil, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in učinkovitega pravnega sredstva. Državi morata tako tožnikom iz BiH kot vsem, ki so v enakem položaju kot oni, izplačati prihranke pod enakimi pogoji kot slovenskim oziroma srbskim državljanom, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih oziroma srbskih bank. Gre za sistemski problem in državi morata v letu dni najti sistemsko rešitev za njihovo plačilo.

Odplačevali bomo več let

Tako kot v primeru tako imenovanih izbrisanih bo morala Slovenija pripraviti akcijski načrt za implementacijo sodbe in ga predložiti Svetu ministrov Sveta Evrope, ki nadzira uresničevanje sodb. To pomeni, da bo morala Slovenija, ki je po teritorialnem načelu na podlagi ustavnega zakona v začetku 90. let prejšnjega stoletja poplačala vse devizne varčevalce na svojem ozemlju, najti takšno sistemsko rešitev, po kateri bi takoj izplačala varčevalce z vlogami do okoli 500 evrov, preostale pa v petih letih v desetih polletnih obrokih prek slovenskih bank. Na podlagi sodbe morata Slovenija in Srbija vsakemu od pritožnikov v treh mesecih plačati tudi nepremoženjsko škodo v višini 4.000 evrov skupaj z obrestmi. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu je tudi soglasno odločil, da bodo za leto dni preložili preučitev vseh podobnih primerov proti Sloveniji in Srbiji.

Pozabljeno nasledstvo po SFRJ

Nadalje je sodni senat sprejel odločitev, da v primeru drugih držav naslednic nekdanje skupne SFRJ, to so Hrvaška, BiH in Makedonija, tožnikom niso bile kršene človekove pravice. To odločitev je senat sprejel s 15 glasovi, dva sodnika sta dala ločeno mnenje. Ločeno mnenje sta podala nemška sodnica Angelika Nussberger, ki jo je Slovenija izbrala za nadomestnega sodnika, potem ko je bil po prvi sodbi v zadevi izločen slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, in srbski sodnik Dragoljub Popović. Evropska sodnika sta v ločenem mnenju edina tudi opozorila na to, da evropsko sodišče ni upoštevalo nasledstva.

Sodba je razočaranje

Slovenska pravobranilka Nataša Pintar Gosenca, ki je kot agentka na sodišču v Strasbourgu zastopala Slovenijo, kot tudi visoka predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič sta sodbo zoper Slovenijo označili za veliko razočaranje, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za vprašanje nasledstva. Po besedah pravobranilke tudi ni upoštevalo argumenta Slovenije, da je treba vprašanje starih deviznih vlog reševati po t. i. načelu teritorialnosti. Ana Polak Petrič je ob tem izrazila prepričanje, da sodba ne more izničiti obveznosti držav naslednic, ki izhajajo iz sporazuma o nasledstvu, po katerem se morajo o tem vprašanju dogovoriti. Po njenih besedah je dejstvo, da varčevalci nekdanje Ljubljanske banke (LB) v nekdanjih republikah SFRJ niso mogli dvigniti privarčevanih deviz toliko časa, kršitev njihovih človekovih pravic. A dejstvo je tudi, da je Slovenija na svojem ozemlju takoj po osamosvojitvi dosledno poplačala vse devizne varčevalce, ki so imeli vloge na ozemlju Republike Slovenije. Ta sodba pa ji nalaga, da bo sedaj morala poplačati tudi varčevalce na ozemlju drugih držav naslednic. Kot pozitiven vidik sodbe je Polak Petričeva izpostavila izključitev prenesenih deviznih vlog, ki so že bile plačane na Hrvaškem.

V BiH in na Hrvaškem navdušeni

V Sarajevu in Zagrebu so nad odločitvijo evropskega sodišča pričakovano navdušeni. Monika Mijić, predstavnica vlade BiH na sodišču v Strasbourgu, je ob tem dejala, da je »to največja bitka, ki jo je BiH doslej vodila in dobila pred evropskim sodiščem«. Dodala je: »Po 23 letih, odkar se vleče problem starih deviznih vlog v LB, je končno enkrat za vselej rešeno vprašanje, kdo je odgovoren za kršitev pravic do premoženja, kdo je odgovoren za krajo prihrankov navadnih ljudi v BiH in na Hrvaškem.« Tudi Mujčin Bešlo, pravni zastopnik treh pritožnikov iz BiH v primeru, je za Slovensko tiskovno agencijo (STA) po izreku sodbe dejal, da »je ta dan vesel dan« tako zanj kot za varčevalce, ki so imeli svoje prihranke v srbskih in slovenskih bankah in na svoj denar čakajo že 25 let. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa je presodila, da je sodba pokazala, da pri tem ni šlo za vprašanje nasledstva, temveč da za vprašanje povračila prihrankov konkretnim varčevalcem s strani konkretne banke. Potrdila je, da se sodba nanaša na varčevalce LB, ki še niso bili izplačani. Potrdila je tudi, da se sodba ne nanaša neposredno na prenesene devizne vloge, »vendar pa se vsekakor odraža tudi na ta primer glede na to, da je Hrvaška subjekt, na katerega so varčevalci prenesli svoje terjatve«. Ob tem je dodala, da samo Hrvaška ta denar zahteva od Slovenije in da gre za približno 300 milijonov evrov brez obresti. Hrvaško zunanje ministrstvo pa je v sporočilu poudarilo, da pričakujejo, da bo Slovenija kot članica EU ukrepala v skladu s sodbo in umaknila vse ovire v svoji zakonodaji, da bo nemoteno izplačala vse varčevalce LB ter da bo kot večinska lastnica LB in NLB vplivala na čimprejšnji začetek izplačevanja vseh prihrankov z obrestmi vred.

Izračunov škode še ni

Kolikšen bo finančni zalogaj, ki čaka Slovenijo za poplačilo starih deviznih vlog LB, za zdaj še ni znano, o tem pa se niso hoteli izreči niti na slovenskem finančnem ministrstvu, ki ga vodi Uroš Čufer, minister v odhodu. S finančnega ministrstva so namreč sporočili, da »morajo sodbo najprej natančno preučiti, šele nato bo mogoče podrobneje komentirati načine njenega uresničevanja«. Dodali so, da se sodba ne izvršuje neposredno, zato o konkretnejših zneskih še ni mogoče sklepati. Znano pa je, da v BiH ni bilo poplačanih še okoli 160 tisoč nekdanjih deviznih varčevalcev podružnice LB v Sarajevu, ki naj bi imeli konec leta 1991 skupno okoli 108 milijonov evrov vlog. Pri podružnici LB Zagreb pa gre za 115 tisoč varčevalcev, ki so imeli skupno 143 milijonov evrov deviznih vlog. Temu je treba dodati še obresti.

Varčevalci pritiskajo

Odvetniki, ki so zastopali varčevalce Ljubljanske banke in Investbanke iz BiH v zadevi Ališić in drugi pred sodiščem v Strasbourgu, pa so vladi in predsedstvu BiH že poslali zahtevo, da s Slovenijo in Srbijo nujno najdejo način za izplačilo varčevalcev v letu dni. V pogovoru za banjaluške Nezavisne novine so dejali, da niti Slovenija niti Srbija ne bosta mogli leta zavlačevati z izplačilom starih deviznih vlog, pri tem pa izrazili pričakovanje, da bosta plačali tudi obresti − Slovenija petodstotne, Srbija pa dvoodstotne. Po njihovi oceni naj bi šlo skupno za okoli 500 milijonov evrov. Njihovo pričakovanje pa ima malo možnosti za hitro uresničitev. Spomnimo, evropsko sodišče je v primeru Ališić in drugi razsodilo, da morata Slovenija in Srbija v letu dni najti sistemsko rešitev za izplačilo vseh varčevalcev. To pomeni, da imata leto dni časa za pripravo sheme za poplačilo varčevalcev, na podlagi katere bosta lahko varčevalcem izplačali njihove devizne vloge. Zato Amila Omersoftić, predsednica Združenja za zaščito deviznih varčevalcev v BiH, hiti z opozorili, da je sedaj največja odgovornost na vladah BiH in njenih dveh entitet. Če ne bodo hitro delovale, se lahko zgodi, da se bo izplačilo zavleklo na 20 let. Poudarila je še, da so razmere še posebej zapletene za varčevalce z območja Federacije BiH, ker je bila leta 1993 izvedena svojevrstna nacionalizacija podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu, ko je bil del starih deviznih vlog preoblikovan v certifikate, te pa so nekateri unovčili med privatizacijo, ki je bila izvedena po koncu vojne leta 1995. Opozorila je še na nevarnost, da bodo sedaj oblasti v BiH same razsojale, kdo ima pravico do izplačila starih deviznih vlog in kdo ne.

Slovenski politiki so se skrili

Slovenski uradni odzivi na odločitev evropskega sodišča so zelo medli ali pa jih ni. Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve v odhodu, se do konca redakcije v zvezi s tem ni oglasil. Še več, celo telefon je nehal dvigovati. Tudi Milan Kučan je poniknil, tudi najverjetnejši novi mandatar Miro Cerar se glede tega še ni izjasnil.

Kaj je počel Gabrovec?

Mediji so objavili odziv Rudija Gabrovca, nekdanjega visokega predstavnika za nasledstvo, in Franceta Arharja, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije. Gabrovec, ki je bil visoki predstavnik za nasledstvo od aprila 2009 do letošnjega januarja, pred tem pa še med letoma 2001 in 2005, je za STA dejal, da je sodišče z razsodbo »povozilo svoje dosedanje lastne odločitve« predvsem glede sodbe v primeru Kovačić, a tudi glede primerov razpada držav nasploh. Pri razpadu držav je bilo namreč primarno načelo vedno teritorialno, kar sedaj ni. Po njegovi oceni je sodišče v razsodbi razločilo med zasebnim sektorjem in državno lastnino, saj je »državna lastnina avtomatsko obveznost države, pri zasebni lastnini pa te obveznosti ni«. Prepričan je, da je to tolmačenje, ki bo imelo velike posledice v svetu, in dodal, da gre za arbitrarno odločitev sodišča, ki pa je končna in jo je treba spoštovati. Slovenija ima zdaj eno leto časa, da to naredi. Po Gabrovčevi oceni bo to zelo težko narediti, saj bo treba v Sloveniji pri ureditvi vprašanja varčevalcev upoštevati štiri zadeve − dva ustavna zakona (iz leta 1991 in 1994), sporazum o nasledstvu in zdajšnjo sodbo. Problem pa je tudi, da Slovenija nima podatkov o varčevalcih LB v Sarajevu, saj ta podružnica vrsto let ni bila v lasti Slovenije. Po njegovi oceni bi po pravni plati bilo mogoče zadevo rešiti tako, da se za LB uvede stečaj, v stečajnem postopku pa se ugotovi, da so tudi vse podružnice del stečajnega postopka, in na ta način dobi terjatve v BiH in na Hrvaškem.

Devize niso ostale v Sloveniji

France Arhar, ki je med drugim zadnje leto sodeloval pri reševanju spora glede prenesenih vlog LB s Hrvaško, pa je za STA dejal, da ne ve, kaj je bil temeljni motiv odločitve sodnikov, da niso upoštevali niti sporazuma o nasledstvu niti teritorialnega načela, sodbe pa naj tudi še ne bi prebral. Dodal pa je, da je Slovenija v svojih odločitvah pri reševanju vprašanja starih deviznih vlog izhajala iz mednarodno priznane prakse. Tako so na primer ugotavljali, kakšno je teritorialno načelo pri ameriških bankah. Ko se je kakšna kolonija osamosvojila, je njihovo jamstvo takoj prenehalo, nova država pa je prevzela vse subjekte z vsemi pravicami in obveznostmi, je pojasnil. Tako je ravnala tudi Slovenija v ustavnem zakonu. Tako kot v vseh bankah na svetu je tok deviz potekal enako, torej so lahko potovale prek Ljubljane, a tu niso ostale niti bile porabljene. Poudaril je tudi, da z BiH ni bilo nikoli pogajanj glede starih deviznih vlog. »Pogajanja so bila vedno s Hrvaško. Bosna pa je vedno računala na to, da bo takšna rešitev kot za Hrvaško veljala tudi za BiH,« je še dodal Arhar. Problem pa je po njegovem mnenju tudi v tem, da je bila LB v Sarajevu nacionalizirana (leta 1993), ko se je Slovenija že osamosvojila, in ji je bila nato po vojni vrnjena (leta 2004). Tako se postavlja vprašanje, kako se bo ugotavljalo »fizično nasledstvo«. »Vsa ta dejstva nič ne pomenijo, pomeni evropska konvencija o človekovih pravicah ne glede na to, kdo je zdaj država, kakšna so mednarodna pravila tudi v takšnih primerih,« je še pojasnil Arhar. Še vedno mislim, da smo delali dobro, strokovno in korektno. Dokumenti, ki bi morali to dokazati, so bržčas v Bundesbanki, kamor so se morale prenašati devizne vloge, pravi Mitja Gaspari. »Če bi šli banki v Sarajevu ali Zagrebu v stečaj, bi zanje garantirala Narodna banka Jugoslavije − nobena od držav naslednic ne bi mogla prevzeti tega,« dodaja. »V Sarajevu pa so takratne oblasti banko kar aneksirale, in ko je bilo vojne konec, so nenadoma ugotovili, da s to banko nimajo nič. Sodišče je odločilo le o delu težave, o človekovih pravicah varčevalcev, ne pa tudi o nasledstvu. In naslednji problem bo, ko bo treba varčevalce legitimirati,« pravi Gaspari. Bi bilo bolje, da bi varčevalce izplačali že pred leti, ko so se pojavile zahteve? Bi bilo to bolj človeško, bi imeli manj škode zaradi odpora po slovenskih vlaganjih na Hrvaškem? »Delali smo po ustavnem zakonu. Ta je govoril, da Republika Slovenija jamči le za vloge na ozemlju Slovenije. Volje za spremembo tega dela nikoli ni bilo,« pravi Gaspari, pri čemer ne pojasni, kdo ni imel volje. Prav tako je nedosegljiv za dodatna pojasnila glede tega, predvsem pa dejstva, zakaj nihče v Sloveniji od podjetij v nekdanjih republikah nekdanje skupne države ni terjal danih posojil.

DUTB objavila nove podatke

S posojili, ki bodo očitno prešla v breme davkoplačevalcev, se zdaj znova ukvarja tudi Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ta je v skladu z aprilsko novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja pretekli teden objavila podrobnejše informacije, povezane s slabimi posojili, ki sta jih na t. i. slabo banko prenesli Nova Ljubljanska banka (NLB) in Nova Kreditna banka Maribor (NKBM). DUTB je na svoji spletni strani za vsako posamično preneseno posojilo obeh bank v 100-odstotni državni lasti objavila podatke iz pogodb o sklenjenih kreditnih poslih, kot so vrsta in vrednost posla, ime in sedež posojilodajalca in posojilojemalca, višina posojila, vrsta in predmet zavarovanja ter datum sklenitve pogodbe. Objavila je tudi seznam članov nadzornih svetov in uprav obeh bank iz obdobja, v katerem so ta slaba posojila nastala, ter člane kreditnih odborov.

Razkriti le podatki po volji levice

Viceguvernerka Banke Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo pa je v okviru novinarske konference o pogledu Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji dejala, da niso vsa slaba posojila posledica slabega upravljanja niti kaznivih dejanj. »Imena krivcev bodo znana lahko, ko bodo kazenski postopki sodišč končani in izdane odločbe,« je dejala in dodala: »Objavljena so imena odgovornih v določeni banki v določenem časovnem obdobju, poimenska objavljanja ljudi brez dokončno izkazanih razlogov pa ne morejo postati praksa v tej državi.« DUTB je objavila informacije, ki jih je prejela od obeh bank, način objave informacij pa je s posebnim navodilom določila Banka Slovenije. Seznam prenesenih terjatev iz NLB in NKBM skupaj z njihovo bruto izpostavljenostjo po stanju 30. septembra 2013 je DUTB objavila že takoj po aprilski uveljavitvi zakonske podlage. Prenosi dokumentacije za slabe terjatve z NLB in NKBM na DUTB so se sicer končali maja. Nominalna vrednost terjatev, prenesenih z NLB, znaša 2,278 milijarde evrov, z NKBM pa 1,22 milijarde evrov. Še letos pa naj bi slaba posojila na DUTB prenesla tudi Abanka. Novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek sprejela aprila letos. Gre za posojila, razvrščena v razreda D in E, torej tista, ki zamujajo več kot 90 dni. Junija pa je vladajoča koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek in ob negiranju vseh pripomb največje opozicijske stranke SDS potrdila novo novelo omenjenega zakona, ki določa, da so v prihodnje javni ne le podatki o slabih posojilih, prenesenih na DUTB, ampak tudi o tistih slabih posojilih, ki so ostala v bilancah državnih bank. DUTB je zdaj tudi objavila sezname, vendar pa podrobnejši pogled pokaže, da so objavljeni podatki precej neuporabni. Tako je novinarka poslovnega dnevnika naštela pri tem številne pomanjkljivosti; ni znano npr., iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila, ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil, iz pregleda pa tudi ni jasno, kdo so osebe, ki so odobravale takšna posojila. Prav tako iz objavljenih podatkov ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila. Prav na to pa so junija opozarjali v SDS. Iz objave kopice podatkov pa je kljub temu mogoče izluščiti nekatere, vendar je treba stvari natančno poznati, kar vzame veliko časa. Dvomimo, da se bo kdo s tem podrobneje ukvarjal. Dodajmo pa, da nam je (za začetek) uspelo pridobiti nekaj zanimivih podatkov, in ko jih bomo preverili, jih bomo razkrili.

»Ne gre se šaliti na račun človekovih pravic in v tako resnih zadevah, kot so očitki resnih kršitev, nezakonitosti sodbe in dejstva, da je predsednik SDS v zaporu od 20. junija dalje, se odloča hitro,« je jasen Janšev zagovornik Franci Matoz.

Teče že drugi (!) mesec, odkar je predsednik SDS Janez Janša na podlagi sodbe brez dokazov zaprt na Dobu, na vrhovnem sodišču pod vodstvom Branka Masleše pa na vse načine zavlačujejo z odločitvijo o prekinitvi izvrševanja kazni. Predčasne parlamentarne volitve so zaradi nepoštene tekme nelegitimne, sodniki vrhovnega sodišča pa so raje, kot da bi odločali o zadevi, odšli na dopust. Gluhi ostajajo celo za mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je vrhovno sodišče že pred mesecem dni pozval, da bi to »moralo takoj zadržati (ali vsaj prekiniti) izvrševanje strokovno zelo sporne Janševe obsodbe«. Bolj so za sodišče pomenljive besede zadnjega šefa komunistične partije Milana Kučana, ki jih je izrekel pred volitvami. Zanj sodniki niso nezmotljivi; če naredijo napako, so določeni postopki, kjer se te napake lahko ugotovijo in odpravijo. »Za to niso potrebni pritiski, grožnje in izredne razmere,« je dejal Kučan. Seveda ne, zanj so razmere, v katerih je bil vodja opozicije med volilno kampanjo na podlagi sodbe brez dokazov v zaporu, redne, normalne in zaželene. Če vemo, da je Kučan nekdaj zasedal zelo zanimivo funkcijo predsednika komisije za psihološko propagandno dejavnost pri nekdanji socialistični zvezi, verjetno laže razumemo, zakaj se je sodišče moralo udinjati ideji, da je Janšo (kot tudi vse moteče za vladajočo udbomafijsko hobotnico) treba odstraniti iz javnega življenja. Zloraba prava v politične namene se tako nadaljuje.

Akrobacije se nadaljujejo

Vse bolj jasne tako postajajo besede ustavnega sodnika Jana Zobca, ki je pred leti poudaril, da »kakršno sodstvo, tak predsednik, ki si ga to sodstvo samo in avtonomno izbere – in si takega tudi zasluži«. Branka Maslešo namreč. Kaj pravzaprav lahko pričakujemo od nekoga, ki je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in bil navdušen nad usmrtitvijo prebežnika v rajnki Jugoslaviji? Zato se ne smemo čuditi vsem pravnim akrobacijam, ki jih izvajajo na vrhovnem sodišču v zvezi z odločitvijo o prekinitvi izvrševanja kazni prvaka opozicije Janeza Janše.

O povolilnih razmerah, kršitivah temeljnih državljanskih pravic predsedniku največje opozicijske stranke in o odmevih v tujini smo se pogovarjali z evropskim poslancem in podpredsednikom Slovenske demokratske stranke Milanom Zverom.

Gospod Zver, o rezultatih predčasnih parlamentarnih volitev še niste dali nobene izjave!

To, kar smo v vodstvu SDS objavili kot uradno stališče, je tudi moje mnenje. Zato nisem čutil potrebe, da bi kaj dodajal. Bal sem se namreč tega, da bi mediji iskali dlako v jajcu, iskali razlike in na ta način ustvarjali razdor v stranki. Tako se je tudi zgodilo. K temu smo tudi sami malo pripomogli. Nekateri tudi pri nas prej rečejo hop, preden skočijo. Včasih je treba, če povem v športnem žargonu, umiriti žogo, se pravi premisliti, predebatirati in nato objaviti, če se tako izrazim.

Izid na volitvah glede na to, da smo bili obglavljeni, medijsko blokirani, niti ni bil tako slab. O SDS ni bilo v predvolilni kampanji nobene programske besede. Le sodba in zapor ... SDS je danes v medijih slabše predstavljena, kot je bila Pučnikova SDSS na prvih demokratičnih volitvah pred 24 leti.

Tudi leta 2000 nismo bili zadovoljni s podporo. Strnili smo vrste, odšel je problematični Hvalica in še kdo, nato pa smo že ob naslednji priložnosti zablesteli. Ko pade sodba, bomo spet. Politika je živa stvar.

Znano je, da ima SDS največjo mednarodno politično podporo na vseh volitvah, tudi na zadnjih.

Res je. Nobena druga politična stranka nima takšne podpore iz evropske ali svetovne politike. Čez prst bi lahko ocenil, da je več kot 80 odstotkov zunanje politične podpore namenjene SDS.

Vendar ne gre le za podporo političnih gremijev, v našem primeru Evropske ljudske stranke (EPP) in Mednarodne demokratične zveze (IDU); podpirajo nas tudi nevladne organizacije. Pri tem je pomembna tudi Platforma evropskega spomina in vesti, v kateri je še posebej aktivna moja soproga Andreja. Objavili so uradno stališče, v kateri obsojajo politično pravosodje, izražajo zakrbljenost nad politično instrumentalizacijo sodstva, ki se kaže v dejstvu, da je bil Janša poslan v zapor tik pred parlamentarnimi volitvami.

Letošnje poletje bo lahko za otroke zelo pestro, saj po vsej Sloveniji potekajo ali še bodo potekale različne kulturne dejavnosti. Največ delavnic za otroke različnih starosti pripravljajo v muzejih, veliko pa je tudi različnih predstav.

Po vsej Sloveniji bodo tudi to poletje pripravili številne kulturne dejavnosti, ki bodo otrokom popestrile počitniške dni in poskrbele za razmah domišljije. Programi različnih ustanov bodo obsegali gledališke in lutkovne predstave, filme in ustvarjalne delavnice. Največji nabor delavnic pripravljajo v muzejih. Mini teater v sklopu Mini poletja ob sobotah in nedeljah na Križevniški ulici in Ljubljanskem gradu ponuja vrsto lutkovnih in gledaliških predstav. Tako bosta v nedeljo, 20. julija, pred dvorano Mini teatra na Gradu ob 18. uri otroški delavnici Živalski karneval in Razigrana hobotnica. Naslednja predstava v okviru Mini poletja bo 23. avgusta, in sicer lutkovna predstava Trije dobri prijatelji Chrisa Wormella. Med poletjem se bodo torej predstavila tudi tuja gledališča, med njimi švedski Staffan Björklunds Teater, slovaški Divadlo Piki in hrvaško Gradsko kazalište lutaka Split. Festival se bo končal 5. septembra s premiero predstave Na Noetovi barki ob osmih, ki je nastala po besedilu Ulricha Huba v Waltlovi režiji. Otroške ustvarjalne delavnice pa pripravljajo v sodelovanju z Združenjem mladih, staršev in otrok SEZAM.

Gremo v kino

Kinodvor tudi letošnje poletje ponuja otroške filme v dveh sekcijah. V sklopu Čarobni prijatelji ob sobotah predvajajo filme, ki obujajo vez med otrokom in njegovimi domišljijskimi prijatelji. Do konca avgusta se bodo zvrstili ameriški filmi Deana DeBloisa Kako izuriti svojega zmaja 2 (2D), Maček v klobuku v režiji Boa Weicha, ET Stevena Spielberga, francoski film Hiša pravljic režiserja Dominiquea Monferyja, norveški film Katarine Launing in Roara Uthauga Čarobno srebro, koprodukcijski film Stephana Schescha Meseček ter francoski film iz leta 1953 Rdeči balon + Bela griva: divji konj, ki ga je režiral Albert Lamorisse. Od 23. avgusta pa bo na ogled še novi francoski film Laurenta Tirarda Nikec na počitnicah. Med 18. in 29. avgustom pa v Kinodvoru v sodelovanju z Dramsko šolo Barice Blenkuš in DZMP pripravljajo tudi Igrivi kino − poletno delavnico igranega filma, do 15. avgusta pa zbirajo likovne in literarne zgodbe o muminih. Poletni natečaj so razpisali v sodelovanju z Mladinsko knjigo ob 100. obletnici rojstva Tove Jansson, avtorice nenavadnih bitij, ki so osvojila svet.

Pred kratkim sta Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija izdala knjigo zgodovinarja dr. Milka Mikole o revolucionarnem nasilju na Štajerskem. Monografija je del knjižne zbirke z naslovom Revolucionarno nasilje, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo.

Do sedaj so izšle tri znanstvene monografije, dve o revolucionarnem nasilju na Gorenjskem in monografija o revolucionarnem nasilju na severnem Primorskem.

Revolucionarno nasilje

          Številne oblike nasilja, ki sta jih nad Slovenci in pripadniki drugih etničnih skupin v času druge svetovne vojne in okupacije zagrešila nacizem in fašizem, so večinoma znane in tudi dobro raziskane. Nekoliko manj raziskano je nasilje nasprotne strani, tj. partizanskega odporniškega gibanja, ki ga je v Sloveniji obvladovala komunistična partija. Ker je bilo nasilje povezano predvsem z izvajanjem komunistične revolucije, ga je treba obravnavati kot revolucionarno nasilje. Začelo se je že leta 1941, velike razsežnosti pa je doseglo spomladi in poleti 1942 na Notranjskem in Dolenjskem. Na velike razsežnosti nasilja kažejo novejše raziskave s poimenskimi seznami žrtev, ki pa niso dokončni. Na Goriškem in Vipavskem je bilo npr. v letih 1941–1945 ubitih 365 slovenskih civilistov, med katerimi so bili tudi nekateri znani antifašisti in več duhovnikov. Na širšem kamniškem območju je identificiranih 305 žrtev revolucionarnega nasilja, na območju osrednje in zahodne Gorenjske pa je ugotovljenih skoraj 700 civilnih žrtev.

Po podatkih, ki jih je zbral Mikola, je revolucionarno nasilje na Štajerskem terjalo več kot 500 žrtev. Avtor uvodoma pojasni temeljno izhodišče raziskovanja, namreč, da je treba kot žrtve revolucionarnega nasilja obravnavati tiste, ki jih je »partizansko odporniško gibanje usmrtilo ('likvidiralo') iz ideoloških in političnih razlogov«. Torej tiste, ki so ali naj bi nasprotovali komunistični revoluciji.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)