Naši dosedanji podatki, da sta zakonca Goran Klemenčič in Nina Zidar Klemenčič postala lastnika na trgu več sto tisoč evrov vredne Kersnikove vile v Lukovici, so se pokazali za točne. Navedbe, ali pri nakupu ni morda prišlo do zlorabe hudo dementnega Lojzeta Kersnika, pa še raziskujemo. Nina Zidar Klemenčič grozi s tožbami …

Poročali smo že, da v Lukovici pri Domžalah stoji tako imenovana Notarjeva vila, ki je bila nekoč v lasti znanega slovenskega pisatelja, politika in notarja pa tudi nekdanjega lukoviškega župana Janka Kersnika. Vilo je nato v 50. letih prejšnjega stoletja po svoji teti Gabrijeli Rahne podedoval Lojze Kersnik. Teta mu je vilo prepustila predvsem zato, ker je pričakovala, da bo zaradi dobre službe in posledično dobrega finančnega stanja nepremičnino lahko vzdrževal, sicer pa je bila vila prvotno namenjena njegovemu bratu.

Potek dogodkov

Zaradi narave dela je Lojze Kersnik mnogo let preživel po svetu, stalno prebivališče pa ima v Ljubljani, zato v Notarjevi vili nikoli ni živel. Da pa ta ne bi samevala, jo je odstopil v uporabo svoji sestri Ivi Skušek, ki je v vili živela z družino od dne, ko jo je podedoval njen brat Lojze. Lojze s svojo ženo namreč ni imel potomcev, hkrati pa se je po informacijah našega zanesljivega vira ves čas zavedal, komu je Gabrijela Rahne, od katere je podedoval nepremičnino, teta. Zato je pred nekaj leti pripravil vse potrebno, da nepremičnino v Lukovici zapusti bratu oziroma njegovim potomcem. O tem priča tudi ena od njegovih oporok.

Ob začetku volilne kampanje za volitve v Državni zbor RS je Strokovni svet Slovenske demokratske stranke predstavil program po resorjih za prihodnji mandat. Poimenoval ga je program Za gospodarsko rast, pravičnost in nova delovna mesta.

Predsednik Odbora za gospodarstvo pri Strokovnem svetu SDS Andrej Vizjak je ob predstavitvi programa za gospodarstvo uvodoma poudaril, da je za gospodarski zagon treba razbremeniti in razdolžiti podjetnike ter podjetja tako v davčnem kot administrativnem smislu. »V previsokih davkih in neštetih birokratskih ovirah se gospodarstvo duši, zato jih bomo razbremenili in najmanj prepolovili birokratske postopke, dovoljenja in soglasja. Razdolžitev podjetij je povezana tudi z razdolžitvijo vseh trgov. Le okrepljeno povpraševanje in razdolžena podjetja lahko ustvarijo gospodarsko rast in nova delovna mesta,« je dejal. Drugi pomemben sklop ukrepov je umik države iz gospodarstva. »Gospodarstvo mora biti vodeno v skladu s parametri ter v skladu z gospodarsko iniciativo in logiko. Hkrati mora država prepustiti številna podjetja v razvoj tistim, ki imajo razvojne projekte. Pri umiku govorimo tudi o potrebi po privatizaciji in oživitvi kapitalskih trgov. Umik države iz gospodarstva omogoča tudi neposredne tuje investicije, torej prihod tujega kapitala v Slovenijo in s tem dodaten veter v gospodarsko rast. Zasebni kapital omogoča nadaljnjo internacionalizacijo slovenskih podjetij, to je prodor na tuje trge, širitev poslovanja doma in v tujini ter s tem nova delovna mesta,« je dejal Vizjak. Tretji sklop so investicije in učinkovito črpanje evropskih sredstev, ki so finančni vir za te investicije. Po Vizjakovih besedah ni pomembno samo, da počrpamo evropska sredstva, pomembni so tudi učinki. Vendar pa strateški dokumenti za črpanje evropskih projektov še niso sprejeti in s tem črpanje teh sredstev ni mogoče. »S temi tremi vsebinskimi sklopi lahko ustvarimo tolikšno gospodarsko rast, da bomo vračali dolgove in krepili razvojni potencial naše države,« je še dejal. Izrazil je prepričanje, da je v mandatu, ki prihaja, »mogoče bistveno znižanje brezposelnosti daleč pod številko 100 tisoč«.

»Nikoli ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive, predvsem pa krivične obsodbe,« je pred odhodom moža na prestajanje kazni dejala Urška Bačovnik Janša, ki ve, da če bi bil njen mož kriv, bi kazen brez besed ponižno sprejel.

Dob v petek, 20. junija. Tri tisoč ljudi se je zbralo v podporo opozicijskemu voditelju Janezu Janši pred odhodom na prestajanje krivične zaporne kazni. Najbolj ganljiv je bil nedvomno govor žene Urške Bačovnik Janša, ki se je neposredno dotaknila tudi krivične obsodbe v zadevi Patria. Takole je dejala: »In če kdo danes povsem zagotovo ve, da se ti dogaja nepopravljiva krivica, in to ne prvič, sem to jaz. Tudi zato, ker skoraj ni minil dan v teh petih letih od izbruha afere, da se ne bi o njej tako ali drugače pogovarjala. Najino skupno pot je kruto zaznamovala. Človek v življenju dela napake. In jaz bi sprejela tvoj odhod v zapor, če bi bila to kazen za dejanje, ki si ga storil. In priložnost za obžalovanje. Vem, da bi tudi ti kazen takrat brez besed ponižno sprejel. Nikoli pa ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive, predvsem pa krivične obsodbe.«

Od ustavnega k vrhovnemu

Res je v človeški naravi tako, da žena stopi v bran svojemu možu in očetu njunih otrok (vsaj tako bi moralo biti), a njene besede o krivičnosti potrjujejo številni tuji in domači pravniki, med drugimi trije ustavni sodniki, ki so napisali odklonila ločena mnenja.

A ker je ustavno sodišče s šestimi glasovi proti trem zavrglo pritožbo Janeza Janše zoper sodbo v zadevi Patria zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev, je s tem nekako vso odgovornost preložilo na vrhovno sodišče. A tudi to ni zadržalo izvršitve sodbe v primeru Patria, čeprav so medtem pridobili nove dokumente, ki dokazujejo, da je bil proces Patria montiran od samega začetka. Zato je bila le dva dni pred odhodom na prestajanje krivične kazni sklicana novinarska konferenca, na kateri je predsednik SDS Janez Janša predstavil nekatere dokumente iz finskega sodnega spisa v primeru Patria, ki jih v slovenskem sodnem spisu v tem primeru ni mogoče najti.

Minuli petek je več tisoč ljudi v zapor na Dobu pospremilo predsednika največje opozicijske stranke SDS Janeza Janšo. Tam prestaja dveletno zaporno kazen zaradi zadeve Patria. V zapor na Dobu se je odpravil okoli 16. ure v spremstvu žene Urške.

Več tisoč podpornikov

V Šempetru v Savinjski dolini so se mu pridružili prvi podporniki, ki verjamejo, da bo sodba padla in se bo Janša iz zapora vrnil še močnejši. Bilo jih je več sto. V koloni so se z njim peljali vso pot do Doba. Na poti so se jim pridružili še mnogi drugi, nekateri pa so konvoj z zastavami in s transparenti pozdravljali z avtocestnih nadvozov. Večji del podpornikov se je zbral na Dobu. Janšo so pričakali s slovenskimi zastavami, zgovornimi transparenti, kjer so med drugim zapisali, da je Janša heroj, ga primerjali z Rudolfom Maistrom in Nelsonom Mandelo. Zapisali pa so tudi, da je Kučan posredno ali neposredno kriv za krizo v Sloveniji in da Masleševo sodstvo »tepihuje« Slovenijo. Na improviziranem govorniškem odru pred zapornicami varovanega območja zapora, kjer se je zbralo več tisoč Janševih podpornikov, je potekal tudi kulturni program. Med drugim je igralec in pesnik Tone Kuntner recitiral odlomke iz Cankarja, Prešerna, Stritarja in drugih. Prebral pa je tudi Majniško deklaracijo 2014. Ta zahteva državo slovenskega naroda, ki je suverena, demokratična, gospodarsko uspešna ter povezana z Evropsko unijo in zvezo Nato. Prav tako zahteva utemeljenost Slovenije na spoštovanju človekovega dostojanstva, pravic, svoboščin in na vladavini prava.

Janša se bo vrnil močnejši

Na odru so kot govorniki nastopili mnogi znani obrazi slovenske politične in civilne družbe. Skupna misel njihovih nastopov je bila, da Janša ni obsojen, ker naj bi bil storil kaznivo dejanje, temveč ker je predsednik najmočnejše politične stranke, ki je trn v peti tako imenovani tranzicijski levici. A kot je dejala povezovalka programa: »Po današnjem dogodku bomo Slovenci še bolj enotni kot doslej. Ko bo sodba padla, se bo Janez Janša vrnil močnejši, še z večjo podporo,« večtisočglava množica pa je njenim besedam pritrdila s skandiranjem »Janša! Janša!«.

Režiser akcijskih spektaklov Podli fantje, Armageddon in Pearl Harbor Michael Bay se vrača z novo eksplozivno zgodbo o velikanskih robotih transformerjih.

Nadarjeni avtomehanik Cade in njegova hčerka Tessa nekega dne odkrijeta nevarno skrivnost, ki utegne spremeniti razmerje sil na svetu in v vesolju. Čeprav skuša Cade samo zaščititi svojo družino, se znajde sredi divjih bojev med dobrimi Avtoboti, zlobnimi Deseptikoni in dvoličnimi državnimi agencijami, za še bolj srdite spopade pa poskrbijo starodavni mehanski velikani Dinoboti.

Zgodba

Film se začne, potem ko je epski spopad skoraj uničil mesto, vendar rešil svet. Človeštvo se pobira na noge, v poskusu, da bi usmerjala zgodovino, pa se razkrije temačna skupina. Hkrati pa je starodavna močna nova nevarnost vzela Zemljo na muho. S pomočjo nove skupine ljudi se Optimus Prime in Avtoboti soočijo z najhujšim izzivom doslej. V neverjetni pustolovščini jih ujame vrtinec vojne med dobrim in zlom, ki pripelje do strašne bitke po vsem svetu.

O igralcih

Marka Wahlberga (Cade Yeager) si lahko ogledamo v filmih The Fighter, The Departed, Boogie Nights, The perfect Storm, Three Kings, The Italian Job, Invincible, Shooter, Contraband, Ted, Pain & Gain in številnih drugih.

Stanley Tucci (Joshua Joyce) je posnel več kot 50 filmov in nastopil v številnih TV-serijah. Lahko si ga ogledamo v Julie and Julia, The Hunger Games, The Hunger Games: Catching Fire, Lovely Bones in drugih.

Letošnji Lent, mariborski festival na prostem, ki velja za enega največjih v Evropi, bo potekal še do 5. julija. 22. Lent prinaša skupaj okoli 1.200 dogodkov na 44 prizoriščih. Osrednje prizorišče je plavajoči oder na Dravi.

Skupaj s Festivalom Lent, ki se je v Mariboru začel 20. junija, so uradno odprli še novozgrajeni zunanji avditorij Lutkovnega gledališča Maribor, ki je eno od prizorišč festivala, natančneje za džez in komedijo, zato so ga poimenovali Oder Minoriti.Po koncu festivala bo tu potekal tudi Poletni lutkovni pristan. Kot meni direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina, je Festival Lent prireditev, na kateri lahko vsakdo najde nekaj zase. Na Lentu pričakujejo skupaj okoli 500.000 obiskovalcev, proračun festivala pa je 1,25 milijona evrov. Ker je sponzorjev iz leta v leto manj, je bilo veliko finančnih težav. Nekaj časa je bila pod vprašajem tudi celotna izvedba festivala. Kljub pomanjkanju na vseh koncih sta več denarja primaknili mariborska občina in država, ki sta za Lent odrinili vsaka po 77.000 evrov. Državi in občini Maribor bo denar, ki sta ga dodali oziroma vrnili, kot pravijo organizatorji, Lentu, najbrž kar primanjkoval. Da bi se v prihodnje izognili težavam, ki so jih imeli letos z organizacijo festivala, katerega obsegu se očitno niso želeli odpovedati, v času festivala zbirajo predloge o prihodnjem razvoju te prireditve. Nekaj manjkajočega denarja za letos nameravajo zagotoviti z vstopninami in s prostovoljnimi prispevki. Generalni pokrovitelj Lenta je NKBM, ki, čeprav je v zadnjih dveh letih zmanjšala obseg sponzorskih sredstev, ostaja zvesta festivalu in ga bo sponzorirala tudi v prihodnjih letih ne glede na morebitno prodajo banke. »Osnova za vladno odločitev je zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki ureja občinske javne zavode in občinske javne programe širšega pomena. Občini, ki je ustanoviteljica javnega zavoda, ki presega občinski pomen oziroma deluje v javnem interesu države, se zato v okviru sistema financiranja občin zagotovijo ustrezna dodatna sredstva države za financiranje zavoda. Javni interes države ugotovi vlada na predlog ministra, potem ko ta dobi pobudo občine,« so o tem zapisali na STA.

Ko so leta 1988 po procesu JBTZ prvič zaprli Janeza Janšo, si nismo mogli predstavljati, da je to šele začetek vrste spopadov med Kučanom in Janšo. Še zlasti nismo mogli predvidevati, da se bodo ti »dvoboji« nadaljevali še potem, ko je aretacija in obsodba četverice pripeljala do vstaje slovenskega naroda proti srbskemu hegemonizmu in komunističnemu totalitarizmu, kar se je končalo z osamosvojitvijo Slovenije in s poznejšim vstopom naše države v demokratično skupnost EU.

Prvo znamenje, da je nekaj narobe z našo osamosvojitvijo, je bila izvolitev nekdanjega predsednika CK ZKS Milana Kučana za predsednika države in ne – po pričakovanju – Jožeta Pučnika, ki je bil idejni vodja osamosvojitve in načrtovane demokratizacije naše države. V nekdanjih državah sovjetskega bloka bi težko našli primer, da bi bil prejšnji predsednik komunistične države izvoljen za predsednika nove demokratične države. (Edino v nekdanji Sovjetski zvezi se je po razpadu države, po Gorbačovu in Jelcinu zavihtel na predsedniško mesto Vladimir Putin, prejšnji šef KGB. Kako on pojmuje demokracijo, vidimo na primeru Ukrajine.) V Čehoslovaški je npr. postal predsednik pisec in disident Vaclav Havel, ki je bil pod sovjetsko nadvlado zaprt, podobno kot pri nas za časa totalitarizma Jože Pučnik. Kučan je povabil Havla celo na dopust v Strunjan, vendar iz tega ni nastalo kakšno trajno prijateljstvo, verjetno zaradi precej različnega pojmovanja demokracije.

Pri nas se je ta razlika drastično pokazala 21. julija 1993, ko so Janša, direktor carinske uprave in direktor Varnostne uprave na Ministrstvu RS za obrambo (MORS) odkrili štirideset zabojnikov orožja na mariborskem letališču. Ker je bilo za kakršno koli trgovanje z orožjem pooblaščeno le ministrstvo za obrambo, bi moral biti takratni obrambni minister Janša prvi, ki bi bil o nameri za nakup orožja obveščen in ga odobriti. Ampak ta posel se je začel že 5. ali 6. januarja 1992 z obiskom bosanskega predstavnika Hasana Čengića pri predsedniku Milanu Kučanu in se je tudi nadaljeval brez vednosti MORS. Kot piše v Janša v svoji knjigi Okopi (ISBN 86-11-14259-4), » … je bilo odkritje ilegalnega orožja v Mariboru zadnji povod za uporabo posebnih metod in sredstev proti legalni instituciji slovenske države, proti vojski in Ministrstvu za obrambo«.

Obstajajo mnogi indici, da je nekdanji predsednik RS Milan Kučan odgovoren za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji.

Če bi pogledali slovensko politično zgodovino, bi težko našli bolj negativno in gensko prilagodljivo kreaturo z izredno možnostjo preživetja, kot je Kučan. Potem ko je bil vrsto let vodilni na slovenski komunistični sceni, kjer se je prek svojih mentorjev Mačka in Dolanca dodobra izobrazil v kršenju človekovih pravic in metodah laži, ki so bistveni element vsakega zločinskega komunističnega režima, tovrstno početje nadaljuje tudi po osamosvojitvi naše države. Zanimivo je, da je bil Kučan na haaškem pričanju zoper nekdanjega srbskega predsednika Miloševića zelo samozavesten. To je bilo mogoče le, če glavna figura ideje obnove nove Jugoslavije kot nekakšne velike Srbije ni bil Milošević, ampak nekdo drug. Kučan. Zakaj? Slovenska partija je po razbitju Jugoslavije računala na njeno obnovo. Za to so izkoristili Miloševića, mu dali lažen občutek, da je novi Tito, ko pa je načrt propadel, so ga izdali, ker je postal neuporaben. Verjetno bi se slovenska partija prav tako odkrižala Miloševića, takoj ko bi ta vzpostavil nazaj stare meje nekdanje države. Kot pravi novi Tito z absolutno oblastjo se v bistvu ves čas kaže Kučan, ki pa ima močno zaledje na Balkanu, zato ni nenavadno, da se ni bal Miloševića. K sklepu o težnjah Kučana in slovenske partije o vzpostavitvi nove Jugoslavije me navaja dejstvo njegove pasivnosti ob razorožitvi TO s strani JLA in dejstvo, da je partija pred osamosvojitvijo svoje finance, pridobljene tudi s kriminalom, preselila v ekspoziture takratne LB v tujini pod pretvezo, da gre za denar za manjšino. Tako je Kučan že s tem vplival na potek vojne na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer se je zgodil eden najhujših genocidov – Srebrenica. Ače so do zdaj vsi, ki so v nekdanji Jugoslaviji imeli kakršne koli posle s Kučanom, bili obtoženi vojnih zločinov, se njemu do zdaj v tem oziru ni skrivil niti las. Še več. Naši državi s svojim podtalnim političnim delovanjem dela nepopisno škodo. Spomnimo se samo atentata na Krambergerja in scenarij zaprtja Janše v zapore na Dobu, ki ga paradoksalno razkrivata Mitja Kunstelj in hierarhično drugi stric iz ozadja Janez Zemljarič s svojimi grožnjami s smrtjo Janši. Ta scenarij govori o fizični likvidaciji Janše. V zaporu na Dobu torej dobiti psihopata, ki bi Janšo likvidiral, ob tem pa se sklicevati na splet nesrečnih okoliščin. In spet se Kučanu za kaj takšnega ne bi skrivil niti las. Zato: Kučana v Haag! Indicev za njegova vojna hudodelstva je dovolj. Lahko so sicer povsem znanstveno fantastični kot indici, na podlagi katerih je bila izrečena sodba v zadevi Patria. A za popit-bavconistično sodstvo, vsaj v Sloveniji, bo to očitno več kot dovolj.

Zadnji konec tedna je slovenska levica doživela tako rekoč kolektivni orgazem. Končno jim je uspelo Janšo spraviti za rešetke.

Janševa zaporna kazen je posledica sodbe, ki temelji na domnevah in dozdevanju tožilstva in sodnikov, nekakšnih indicih, vuduja, enačbe s šestimi neznankami in t. i. sodniškega poguma. To slednje sicer deloma celo drži; da se podpišeš pod takšno skrpucalo od sodbe, moraš biti že kar rahlo herojski. So sicer ljudje, ki menijo, da je med herojem in bedakom izredno tanka črta. Mi, laična javnost in nestrokovnjaki, menda ne smemo dvomiti o modrosti in pravičnosti sodb, ki so izrečene v našem imenu. A vendar precej eminentna skupina zdajšnjih in nekdanjih ustavnih sodnikov, pravnih strokovnjakov in odvetnikov prav tako meni, da je sodba navadno skrpucalo, in se čudijo, kako lahko nekoga pošljejo v zapor na podlagi takšne sodbe. Osebno mi je bilo jasno, da bo Janša odromal za rešetke, takoj ko sem prvič videl Mira Cerarja mlajšega, novi up levice na prihajajočih volitvah. Cerar, ki ga levica predstavlja kot nov obraz (mimogrede, ni prav nov), je do sedaj v javnih nastopih prikazal karizmo crknjene ribe. Mencajoč, jamrajoč, neodločen, zaradi česar se ga je po socialnih omrežjih že prijel ljubkovalni vzdevek Cmerar. V dosedanjih nastopih je pustil vtis, kakor da nima pojma niti o svojem lastnem programu, da je neodločen, kaj bi sploh izpeljal in kako, in razen nekaj všečnih floskul mu do sedaj ni uspelo v nastopih pred kamero iztisniti iz sebe nič konkretnega. Na soočenju predsednikov strank na večer, preden je Janša odšel na Dob, je Janša s Cerarjem opravil tako rekoč na kratko.

»Jaz bi sprejela tvoj odhod v zapor, če bi bila to kazen za dejanje, ki si ga storil. In priložnost za obžalovanje. Vem, da bi tudi ti kazen takrat brez besed ponižno sprejel. Nikoli pa ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive, predvsem pa krivične obsodbe.« /…/ »Lahko te fizično ločijo od nas, ne morejo pa zapreti naše ljubezni in ne morejo ubiti resnice. Ko sem danes uspavala najina sinova preden sva odšla sem, sem razmišljala, kdaj boš to spet storil ti. Janez, zelo kmalu, pravi srce. Radi te imamo, Jakob, Črtomir, Nika, Žan in Urška. Hvala vsem, ki nam stojite ob strani.«

(Soproga Janeza Janše Urška v petek popoldne v Slovenski vasi na Dobu tik pred slovesom od svojega moža.)

V petek popoldne je bilo v bližnji vasi pri Dobu ozračje nabiti s čustvi. Več tisoč glava množica je s prizadetostjo, žalostjo, obupom, jezo in besom doživljala dan D za Janeza Janšo in vse nas. Plapolale so slovenske zastave, v nebo so se dvigali transparenti na katerih se je opozarjalo, da se prvaku SDS dela neizmerno velika krivica. Da je Janša novi Nelson Mandela, da se zapira Rudolfa Maistra sodobnega časa. Da »jugoslovenarji« zapirajo osamosvojitelja. Da je Kučanova Udba odgovorna za krizo v Sloveniji ter da Masleševo sodstvo »tepihuje« Slovenijo. Na plakatih so ljudje zahtevali svobodo za Janeza Janšo. Enega svojih vrhuncev je zborovanje v podporo junaku slovenske osamosvojitve doživelo z govorom Urške Bačovnik Janša, ki je opozorila na v nebo vpijočo krivico, ki se dogaja Janši in njegovi družini ter vsem, ki jim je vsaj malo za pravico in resnico. Zgodilo se je namreč tisto, kar se ne bi smelo zgoditi, če bi bila Slovenija res pravna in demokratična država. Prvak opozicije je moral na podlagi politično montirane sodbe rdečega »krivosodja« oditi v zapor na Dob.

Frančišek se je pridružil križarjem in z njimi prispel v egiptovsko Damieto. Ne papež Frančišek, ampak njegov vzornik Frančišek Asiški leta 1219. Z dovoljenjem papeškega legata kardinala Pelagija je v spremstvu brata Iluminata šel k sultanu Melek-el-Kamelu. Po pričevanju brata spremljevalca ga je sultan lepo sprejel in se z njim pogovarjal. Jakob iz Vitrija, ki je bil skupaj s križarji pred Damieto, je leta 1220 v pismu papežu Honoriju III. o dogajanjih pred Damieto zapisal nekaj zanimivih pripomb o Frančišku: »Ni ga bilo strah iti med vojake naših sovražnikov in več dni je Saracenom oznanjal božjo besedo, toda brez uspeha.«

Frančiškova leta se ujemajo s križarskimi pohodi na vzhodu (križarski pohod leta 1219 je že peti), na Iberskem polotoku je v polnem teku reconquista. Miselnost kristjanov tedanjega časa pa ni kazala na kakšno obrambno vojno pred muslimani, ampak na oster boj proti njim. V takem okolju je bilo nemogoče misliti na kakršnekoli pogovore ali celo oznanjevanje evangelija med njimi. Samo kakšen posameznik si je upal razmišljati v tej smeri. Frančišku ni prišlo niti na misel, da bi prevzel vlogo diplomatskega posrednika neke strani, ampak se je zanašal na moč evangeljskega oznanjevanja miru in na moč molitve. V tistem, s križarskim duhom prežetem okolju je šel sam in je pošiljal svoje redovne sobrate med muslimane z besedo miru.

Njegov soimenjak danes nadaljuje poslanstvo miru. Slike, ki so te dni obšle svet, kažejo tri može, ki si segajo v roke, ki s prijateljskim objemom vsemu svetu spričujejo svojo prizadevnost in pogum za ustvarjanje miru na Bližnjem vzhodu. Prve besede teh mož ob srečanju (slišali so jih samo zraven stoječi): »Vesel sem, da vas vidim,« očitno niso bile samo puhlice. Molitveno srečanje, h kateremu je papež Frančišek povabil izraelskega predsednika Šimona Peresa in palestinskega predsednika Mahmuda Abasa, je potekalo na binkošti, 8. junija, v vatikanskih vrtovih. Na zelenici za baziliko sv. Petra so se zbrali predstavniki judov, muslimanov in kristjanov, od velikega muftija do kardinala, od druzov do rabinov. Zvrstili so se trije sklopi molitev v hebrejskem, angleškem/italijanskem in arabskem jeziku, prepleteni s prošnjami za mir.

Iztok Simoniti je v Sobotni prilogi Dela 3. 5. 2014 objavil izredno pomemben članek z naslovom Metoda resnice, v katerem je predložil nov pojmovno kategorialni aparat za razlago naše sporne preteklosti in za razlago naše sedanje družbene krize. Iz spoznavne teorije, še bolj pa iz Hegla izhaja, da družbe ne moremo razlagati in razumevati, če izhajamo iz njenega lastnega empirizma. V tem primeru gre za dogmatsko zavest, ki je stopljena s stvarnostjo. S temi pojmi vidimo samo to, kar je, ne pa tistega, kar bi se moralo spremeniti in na novo nastati. V tej dogmatski zavesti se subjekt ni iztrgal iz empirije in s samorefleksijo prišel v nesoglasje s to empirijo.

Če to prenesemo na slovenske razmere, lahko rečemo, da do pravega ozaveščenja še ni prišlo, zato empirije ne odklanjamo, čeprav smo nezadovoljni z njo. V dogmatični zavesti je ista vsebina kot v zunanjem svetu. Po Heglu pa v zavesti ni samo predmet, temveč tudi jaz kot subjekt. Subjektu se svet različno prikazuje glede na to, ali je njegova zavest dogmatična ali kritična. V ideologiji dogmatične zavesti je posameznik doma, zato se v njej vedno znajde. Lep primer so nastopi Majde Potrata. Za slovenske razmere je značilno, da subjekt v empiriji nekaj nerga, ni pa še izstopil iz predmetnosti in dosegel stopnje kritične zavesti. Govori politikov in članki v dnevnih časopisih so na ravni tega epirizma in dogmatske zavesti, ki nam ne povedo nič novega.

O zgodovini in revizionizmu

Simonitijeva temeljna trditev je, da ne obstoja uradna zgodovina, ki trdi, da so zgodovinska dejstva nespremenljiva, različna razlaga teh dejstev pa predstavlja ponaredek zgodovine. Za številne »leve« politike in državne zgodovinarje, posebno pa za zvezo borcev je zgodovina napisana in je ni mogoče revizionistično spreminjati. Zgodovina, ki je bila napisana v času vladavine ene same avantgardne partije, je potemtakem dokončna in edino resnična.

Po padcu socializma in monističnega sistema so se odkrila nova dejstva o pobojih, odkritih je bilo več kot 500 zamolčanih grobišč, Huda jama, krivice, ki jih je povzročila revolucija, Goli otok, koncentracijska taborišča. Revolucija je spremenila strukturo zasebne lastnine, ki pa se je po padcu socializma vrnila nazaj. Zato je treba zgodovino na novo napisati,

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)