Jože Strgar se je rodil leta 1919 v Jelšah pri Leskovcu. Po maturi se je zaposlil v ljubljanski Mestni vrtnariji. Po diplomi leta 1962 se je zaposlil v arboretumu Volčji potok. Kasneje je ustanovil lastno podjetje. Ljubljanski župan je bil med letoma 1990 in 1994. Danes je predsednik civilne iniciative Prebudimo Slovenijo. Tokrat smo se z njim pogovarjali o njegovi poklicni poti, županovanju in njegovi oceni Ljubljane danes. Približujejo se županske volitve in v slovenski prestolnici še zdaleč ni vse v najlepšem redu, kot trdi aktualni župan.

 

Gospod Strgar, kakšen je vaš pogled na današnjo zunanjo podobo Ljubljane, na mnenje ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da je Ljubljana najlepše mesto?

To je dopadljiva, a nerealna trditev. Imamo sicer nekaj izredno prikupnih in lepih predelov mesta, kakor so Plečnikove Žale, Tromostovje, nunska cerkev in še kaj. Prikupno je tudi območje za pešce, a vse to je premalo in ne predstavlja celote. Poleg tega ima mesto polno zadev, ki so nasprotje »najlepšega«. Na zunanjo podobo mesta gledam kot njegov prebivalec in posebej še s stališča poklicnega urejevalca zunanjega prostora. Temu sem zavezan s svojim osnovnim in specialističnim študijem za to področje, zlasti pa s svojo celotno dejavnostjo.

Ljubljana je bila v svetu dokaj znana že v času razpadanja sovjetskega imperija in ob razpadanju Titove Jugoslavije. Ali se je to v času nastajanja slovenske države poznalo?

Že v letu 1991, ob srečanju županov večjih evropskih mest v Strasbourgu, ki je bilo posvečeno nemirom na Balkanu, sem kot ljubljanski župan pozval Evropo k aktivnejšemu prizadevanju za preprečitev hujših spopadov v naši soseščini. Predlagal sem čimprejšnje srečanje županov glavnih mest v Sarajevu. Podprli so me predstavniki Budimpešte, Stockholma in Dunaja, večina drugih je bila proti, češ da bi s tem presegli medmestno sodelovanje in posegli v državniške pristojnosti. Najbolj je nasprotovala tamkajšnja županja, visoka predstavnica francoskih socialistov. Slabega pol leta pozneje, ko so v Sarajevu že padale bombe, ko so se francoski socialisti premislili in začeli odobravati našo osamosvojitev, je s posebnim pismom privolila v omenjeno zamisel. A moral sem ji odgovoriti, da je prepozno, da sploh ne moremo več tja.

Že s tem in vsem tistim, kar je sledilo, ko je Ljubljana postala izhodišče za številne podvige v takratnih balkanskih vojnah, si je Ljubljana pridobila ugled med evropskimi prestolnicami.

Omenili ste svojo poklicno dejavnost. V čem jo lahko posebej predstavite?

Nadvse pomemben je bil moj predlog na istem sestanku v Strasbourgu, da bi v Ljubljani uredili Park miru. Predlog je bil sprejet, prijavila so se številna evropska mesta in tudi posamične ustanove in septembra 1994 smo se v Ljubljani srečali, ko smo slovesno odprli Park miru. To je bil višek in po vsej Evropi odmeven način sodelovanja in hkrati veliko priznanje Ljubljani. Novi del Tivolija je bil urejen po najvišjih evropskih standardih parkovnega urejanja. Najprej z metodo načrtovanja, potem z izvedbo in vsaj nekajletno zgledno oskrbo. Že takrat smo slišali mnenje, da je Ljubljana lepo in urejeno mesto. Seveda, tisti trenutek je tako tudi bilo, a kaj se je do današnjega dne iz vsega tega izcimilo?

Podjetja so lani poslovala slabše kot leto prej, dosegli so samo dobro tretjino neto čistega dobička iz leta 2012. Rezultati so bili boljši le v srednje velikih podjetjih. Zadruge so bile v izgubi, z dobičkom so poslovale le majhne zadruge.

Nasprotno pa so podjetniki posamezniki rezultate v letu 2013 izboljšali.

V letu 2013 je v državi delovalo 61.312 podjetij, kar je 3 odstotke več kot v letu 2012. Hkrati smo imeli 311 zadrug in kar 60.626 samostojnih podjetnikov. Slednjih je bilo v letu 2013 manj kot v letu 2012, in sicer za 4 odstotke. Navedeno pomeni, da je bilance poslovanja in poročila o tem izdelalo kar 122.249 poslovnih subjektov oziroma pravnih oseb.

Manj prihodkov in več stroškov

Po podatkih Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) so podjetja lani ustvarila 77.181 milijonov evrov prihodkov, kar je bilo 0,2 odstotka manj kot v letu 2012. Na drugi strani so imeli 76.643 milijonov evrov odhodkov, kar je bilo 0,3 odstotka več kot leto pred tem. To pomeni, da so podjetja v letu 2013 imela manj prihodkov in več stroškov kot v letu 2012.

Prihodki višji zaradi EU

Iz sestave prihodkov je razvidno, da so se ti zmanjšali na domačem trgu (za odstotek), prihodki na tujem trgu pa so se povečali za 2 odstotka. Povečanje prihodkov je bilo izrazito pri poslovanju na trgih Evropske unije (EU), kjer so bili ti večji za 7 odstotkov, zunaj meja EU pa so se zmanjšali za 9 odstotkov. K povečanju prihodkov na tujem trgu so največ pripomogle družbe s področja trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil ter s področja strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnosti.

Sodržavljani vseh naših narodov in narodnosti v mili domovini na sončni strani Alp me vedno znova presenetijo.

Kogarkoli poznam z leve in desne in vmesne, vsak tarna od jutra do večera pa verjetno še ponoči, da je kriza in da ni za živeti in da bi bilo treba politike ... Eh, ne smem, me bo spet kaka nežna duša tožila zaradi spodbujanja k sovraštvu in genocidu. In če me spomin ne vara, je že vsaj pet let v Sloveniji kriza, pa vendar se je na zadnje državnozborske volitve nekako prikotalilo mogočnih enainpetdeset odstotkov volivcev. Po domače rečeno, vsakemu drugemu tarnavcu, ki ga poznam, se ni zdelo vredno dvigniti svoje zadnjice, si vzeti četrt ure in se spraviti na volišče ter potisniti svoj glas v skrinjico. Za božjo voljo, bile so izredne volitve in zdi se, da so zmeraj bolj pogoste, izredne volitve namreč, očitno država teče v krogu, voda pa nam teče v grlo, a volivcem se ne ljubi na volišče. Ne, ni bilo pol države na morju, brez skrbi da ne. Slovenija je posebna. Ljudje na eni strani pričakujejo in zahtevajo, da politiki rešijo situacijo (seveda nikakor na moj račun; na račun soseda pa le, itak ima prasec vsega preveč), politiki delajo, kakor delajo, očitno ne prav uspešno, ampak polovici volivcev se ne ljubi niti na volišče, da bi jih zamenjali. Kaj me briga, itak so vsi isti, jaz pa pameten, ker ne grem volit. In potem dan po volitvah spet tarnanje, kako ni za živeti, in tako vse do naslednjih volitev. In priznam, da so me presenetili tudi tisti sodržavljani, ki so tako kot jaz ruknili listek v volilno skrinjico. Država je v krizi, ne? Ljudje se menda tega zavedajo, vsaj naj bi se. In gospodarstvo in gospodarski programi so menda najpomembnejši za približno dve tretjini anketiranih. Razen če ne lažejo ankete in če ne lažejo anketirani. Hit poletja 2014 sta Stranka Mira Cerarja in Združena levica. Glede združenih lunatikov meni sicer ni jasno, kako lahko kolhozništvo reši karkoli, spomnim se ene kolhozniške države, ki se je razletela v ognju in krvi, in to ne tako dolgo nazaj, ampak, no ja. Tistih šest, sedem odstotkov mesečnikov lahko najdeš tudi v najboljših familijah. Bolj me je presenetilo skoraj štirideset odstotkov Miru Cerarju. Če je za dve tretjini sodržavljanov najpomembnejši gospodarski program in za skoraj vse brez izjeme to, da se država izkoplje iz krize, kako potem tako visoka podpora Cerarju? Tri dni PO volitvah so namreč nekateri glavni mediji v državi postavili vprašanje, »kakšen bo gospodarski okvir Mira Cerarja«!!! Fenomenalno, only in Slovenia. Ampak, kar smo izvolili, to imamo. Vox populi, vox Dei. Čez slaba dva meseca nas čakajo lokalne volitve in Slovenija je tak fenomen, da bodo morda na njih hude zmage odnesle stranke, ki so na državnih volitvah totalno pogorele, uspešnih pa ne bo nikjer. Šoltesov Verjamem je recimo na volitvah za evropski parlament dobil kar 10 odstotkov, nekaj tednov kasneje na državnih pa niti odstotka glasov. Slovenija je res posebna ...    

Po predčasnih volitvah je začel s prvim avgustom delovati nov državni zbor.

Sredi poletja torej, kar je zelo nenavadno. Novi državni zbor sestavljajo poslanci sedmih strank, ki so na volitvah zbrale dovolj glasov volivcev. Velika večina je t. i. novih obrazov brez resnih političnih izkušenj. Stranko Mira Cerarja zastopa 36 poslancev, Janševo Slovensko demokratsko stranko 21, Demokratično stranko upokojencev Slovenije deset, Socialne demokrate in Združeno levico po šest, Novo Slovenijo pet in Zavezništvo Alenke Bratušek štirje poslanci oziroma poslanke. Dve poslanski mesti zasedata predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti. Kažejo se že obrisi nove levičarske vlade, ki bo Slovenijo vodila v prihodnje in bo imela v državnem zboru udobno, praktično dvetretjinsko večino. Kljub temu se bo novonastajajoča vladna koalicija soočala s številnimi težavami, saj je Slovenija v izredno težki finančni in gospodarski situaciji. Zapuščina vlade Alenke Bratušek je katastrofalna. Državna blagajna je bolj ali manj prazna. Država je rekordno zadolžena. Denarja za pokojnine in plače javnih uslužbencev zmanjkuje …

Dobivamo še eno vlado tranzicijske levice, ki je brez pravega, prodornega in učinkovitega programa za izhod iz krize, vendar upa, da bo še naprej lahko vladala predvsem s pomočjo tujega denarja. Bodoči predsednik vlade Miro Cerar pa nadaljuje z govorancami, ki so brez resne vsebine. Ker novonastajajoča vladna koalicija pod vodstvom SMC nima pravega vladnega programa, jo dominantni mediji rešujejo z medijski dimnimi zavesami in poletnimi rumenimi zgodbicami. Hkrati dnevno nadaljujejo s perverznim obračunavanjem z Janezom Janšo in njegovo SDS, da o parlamentarni lustraciji sploh ne govorimo. Poskusi Kučanovih agentov, da zmanjšajo pomen Janše in drugih kot osamosvojiteljev, so ob tem prav bizarni in povsem neverodostojni. Samo pri naši založbi Nova obzorja so v zadnjih letih izšle številne knjige (Veleizdaja Slovenije – Razorožitev Teritorialne obrambe RS; Bela knjiga slovenske osamosvojitve – nasprotovanja, ovire, izdaja; Vojna za Slovenijo – Priprave na obrambo Slovenije, bojna poročila in analize ter druge knjige), ki z avtentičnimi dokumenti iz obdobja osamosvajanja kažejo, kdo so bili nosilci osamosvojitve in kdo nasprotniki. O vlogi komunistov in njihovih ideoloških naslednikov pri osamosvajanju pove vse izjava zadnjega šefa partije Milana Kučana v intervjuju za Danas, 31. januarja 1990: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni bila nikoli moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti …« Če ne bi bilo koalicije Demos in njenega programa, ki je temeljil na Majniški deklaraciji 1989, Slovenija ne bi nikoli tako uspešno in hitro postala samostojna država, ampak bi ostala ujeta v balkanski kotel. Zato gre vsa zahvala predsedniku koalicije Demos Jožetu Pučniku, predsedniku Demosove vlade Lojzetu Peterletu in takratnima ministroma Janezu Janši in Igorju Bavčarju. Prodorno in odločno sta vodila dve državotvorni ministrstvi, da sta z vojaško silo obranili Slovenijo pred agresijo JLA, ki so jo vodili beograjski generali. Njihova vloga je jasna in je ne morejo spremeniti niti najbolj podli in pokvarjeni umi.

Nelson Mandela, Aung San Su Kji, Martin Luther King, Mahatma Gandi, Andrej Saharov in Vaclav Havel so zaradi zagovarjanja lastnih prepričanj in nasprotovanja oblasti postali politični zaporniki. Sodili so jim na podlagi imena, ne na podlagi dokazov.

Enakost pred zakonom ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero ali politično prepričanje je ustavna pravica (14. člen Ustave RS). Vsak, ki je obtožen kaznivega dejanja, pa mora imeti pravico do obrambe in pravico dokazati svojo nedolžnost, vendar je v politično montiranih procesih to nemogoče.

Politični zaporniki

Nelson Mandela, Aung San Su Kji, Martin Luther King, Mahatma Gandi, Andrej Saharov, Vaclav Havel in številni drugi so bili krivi, ker so z lastnim prepričanjem (boj za človekove in državljanske pavice, boj za neodvisnost) ogrožali obstoječo oblast in vladajoči režim. Njihova krivda je bila določena že pred sodno obravnavo, zato dokazi niso bili prvotnega pomena.

Nelson Mandela

borec za človekove pravice, Južnoafriška republika

Aung San Su Kji

borka za človekove pravice,

Mjanmar

Martin Luther King

borec za državljanske pravice,

ZDA

Mahatma Gandi

borec za neodvisnost,

Indija

Andrej Saharov

borec za človekove pravice, Rusija

Vaclav Havel

nasprotnik komunizma, Češkoslovaška

Eden najbolj znanih borcev za človekove pravice je Nelson Mandela (18. julij 1918−5. december 2013), južnoafriški politik, ki se je v zgodovino zapisal kot eden vodilnih borcev proti politični doktrini, imenovani apartheid (v prevodu ločenost), ki je beli manjšini omogočal nadvlado nad večinskim temnopoltim prebivalstvom vse do leta 1994.

Belci, ki so imeli oblast v svojih rokah, so črnce strpali v rezervate in jih kot poceni delovno silo izkoriščali za delo v tovarnah in podjetjih ter za delo na domovih. Leta 1963 je južnoafriški predsednik vlade Hendrik F. Verwoerd izjavil: »Mi hočemo Južno Afriko obdržati belo. 'Obdržati jo belo' lahko pomeni samo eno, to je bela oblast − ne 'nadzorstvo' ali 'vodstvo', temveč 'kontrola' in 'nadoblast'.«

Pogovarjali smo se z Andrejem Podbregarjem, akterjem iz afere Depala vas, kjer je kot pripadnik VOMO sodeloval pri aretaciji Milana Smolnikarja. Dogodek je tranzicijska levica izrabila za odstavitev obrambnega ministra Janeza Janše.

Andrej Podbregar se je rodil leta 1949 na Vrhniki. Po končani Osnovni šoli Prežihovega Voranca je najprej dve leti obiskoval gimnazijo, nato pa se je leta 1967 vpisal na policijsko kadetsko šolo v Tacnu. Kot pravi, je bila kadetnica dokaj kvalitetna, seveda v duhu takratnega časa, a je imela hudo anomalijo − »pranje možganov«. »Verjel sem v pravilnost sistema, dokler me niso v zadnjem letniku streznili s tem, da nisem bil sprejet v ZK, čeprav sem bil prvi na seznamu. Čez čas je sledil drugi predlog, naj ponovno podam vlogo za sprejem v ZK, a sem ga zavrnil, češ da se v tem času nisem spremenil, in če nisem bil primeren ob prvi prijavi, tudi sedaj nisem. Tako sem bil edini policist nepartijec,« o sebi pravi Podbregar, ki je bil v manj kot letu dni prerazporejen v kriminalistično službo, med letoma 1972 in 1974 pa je študiral v Zagrebu. Leto dni kasneje je milico zapustil, saj zaradi nečlanstva v ZKS ni imel možnosti napredovanja, in se zaposlil na občinski upravi, nato v ČGP Delo, deset let je delal kot obrtnik v kovinski stroki, nato pa se je zaposlil v Avtomontaži na Vrhniki, kjer je že poleti 1990 zaznal, da se nekaj dogaja. »Bil sem na razpotju, ali se z družino izselim ali pa se uprem takratnemu sistemu. Odločil sem se za slednje. Kolikor je bilo le mogoče, sem se vključil v osamosvojitvene aktivnosti. Osamosvojitev je prišla kar prehitro, podgane še niso pobegnile, so se le potuhnile,« je dejal o tistih časih. Šele leta 1992 se je zaposlil v TO oz. Slovenski vojski, ker je kadrovik, nekdanji oficir JLA-prestopnik, vse njegove vloge za zaposlitev založil. Po aferi Depala vas se je njegova kariera v vojski ustavila oziroma nazadovala. »Brez kakršnekoli odločbe sem izgubil čin, nekaj časa so me vodili celo kot vojaka, protipravno so mi znižali plačo, in to celo za leto nazaj. Preden je bilo uzakonjeno kaznivo dejanje mobinga, sem ga jaz spoznal do potankosti. Čeprav smo bili leta 2004 oproščeni, pa še danes plačujem stroške, ki so nastali zaradi sojenja zaradi odškodnine,« je dejal. Konec leta 1997 so ga upokojili. »Uradno ne smem delati ničesar, ker tvegam izgubo pokojnine. Večkrat me prešine misel, ali sem se 1990 pravilno odločil,« je dejal. Z Andrejem Podbregarjem smo se pogovarjali v drugi polovici julija.

Sredi julija so predstavniki Iniciative za ohranitev obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli sporočili, da Jernej Pikalo, minister za izobraževanje v vladi Alenke Bratušek, ne namerava podaljšati projekta uvajanja obveznega drugega tujega jezika v šole še za eno leto.

Nepripravljenost je obrazložil s tem, da »kot minister tega ne more dovoliti, ker bi bilo 159 šol, ki so uvedle obvezni drugi tuji jezik, privilegiranih glede na drugih 450 šol v Sloveniji«. Kot kaže, je bilo vse od leta 2008, ko se je začel izvajati ta projekt, dobrih sto šol privilegiranih, ker so učencem ponudile več znanja kot druge. Že letos maja je šolsko ministrstvo poslalo okrožnico, s katero so šole obvestili, da bo projekt ukinjen, julija pa se je izkazalo, da minister ni pripravljen zagotoviti (dodatne) šolske vsebine.

Delo ministra Pikala

Poglejmo, po čem se bo minister Pikalo, ki se kot raziskovalec ukvarja s teorijo države, političnimi metaforami, z zgodovino politike in globalizacijo ter je bil pred tem predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede, zapisal v zgodovino slovenskega šolstva.

Ni minil niti prvi mesec mandata, ko so predstavniki Študentskega društva Iskra, Delavsko-punkerske univerze in gibanja Stvarnost na vrata njegovega ministrstva nabili zahteve o javnem visokem šolstvu; med njimi so bile polno financiranje javnih univerz, spremembe financiranja javnih raziskovalnih institucij, prekinitev financiranja zasebnih visokošolskih zavodov z javnim denarjem in zavrnitev komercializacije šolstva.

Ko so minili prvi trije meseci mandata, se je minister pohvalil, da je ministrstvo dobilo nazaj 16 milijonov evrov na postavko visokega šolstva (na podlagi dopolnila, sprejetega v državnem svetu decembra 2012) in hkrati dodatnih 7,3 milijona evrov za znanost z rebalansom proračuna. Hkrati je med svoje uspehe uvrstil še upoštevanje stroke, umiritev šolskega polja in ustavitev nekaterih »rokohitrskih« ukrepov (kamor spada že omenjeni obvezni drugi tuji jezik v osnovnih šolah).

V obdobju od leta 2004 do lani je človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 slovenskih sodišč in najmanj 1.200 sodnikov, kaže raziskava profesorja ljubljanske pravne fakultete Lovra Šturma. Do imen teh sodnikov še ni mogoče priti.

Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako pogosto sodniki in sodišča v Republiki Sloveniji kot izvajalci represivne državne oblasti kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Nadaljnji namen raziskave pa je ugotoviti, katera so ta sodišča in njihovo število ter število sodnikov, ki so kot izvajalci sodniške funkcije kršili človekove pravice in temeljne svoboščine v daljšem časovnem obdobju. Omenjena raziskava je bila opravljena za obdobje desetih let − od leta 2004 do vključno leta 2013.

Metodologija raziskave 

Zaradi izločitve subjektivnega razumevanja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posameznih primerih sodnega odločanja je bilo kot izključni objektivni kriterij v raziskavi upoštevano dejstvo, da Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi 160. člena Ustave RS, ki določa pristojnosti ustavnega sodišča, odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred ustavnim sodiščem uveljavljati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s posamičnimi akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Ker je izčrpanost pravnih sredstev ključni pogoj za obravnavo ustavne pritožbe, so njen predmet praviloma odločitve vrhovnega sodišča oziroma tudi (če vrhovno sodišče postopka ne konča s sodbo, temveč s sklepom) višjih sodišč ali upravnega sodišča. Kršitev je torej lahko nastala že z nižjimi sodbami.

Obeta se nam izvolitev nove, že dvanajste poosamosvojitvene vlade, kar pomeni, da smo Slovenci v 24 letih po prvih demokratičnih volitvah menjali vlado povprečno na dve leti, kar močno spominja na razmere v Italiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pregled dosedanjih vlad od leta 1990 do danes kaže, da so le redke med njimi zdržale poln štiriletni mandat. V resnici sta štiri leta preživeli le dve vladi, in sicer Drnovškova v mandatu 1992−1996 in Janševa v mandatu 2004−2008. Vse to je jasno znamenje, da je slovenska demokracija še vedno močno deformirana in precej nestabilna, svoj delež pri tem pa ima tudi proporcionalni volilni sistem, ki je od leta 2000 »zakodiran« tudi v ustavi in ga bo očitno zelo težko spremeniti.

Uspešna Demosova vlada

Prvo demokratično vlado je Slovenija dejansko dobila še pred osamosvojitvijo. Pred prvimi demokratičnimi volitvami aprila 1990 je imela tedanja SR Slovenija le izvršni svet skupščine, ki ga je nazadnje vodil Dušan Šinigoj. V njem je bilo le nekaj republiških sekretarjev, sicer pa so področja pokrivali republiški komiteji. Ker je v času prvih volitev veljala še stara zakonodaja, je bila tudi nova Demosova vlada (formalno Izvršni svet RS) urejena po starem sistemu, vendar je ob tem hitro prišlo do popravkov zakonodaje, da so vsi člani vlade formalno postali republiški sekretarji, v času po osamosvojitvi (med vojno, 28. junija 1990) pa so tudi formalno postali ministri, čeprav so bili to dejansko že od samega začetka. Vlada je tako postala bolj samostojen organ in ne več samo podaljšek CK ZKS, kot je bila pred letom 1990. Kot je znano, je vodenje Demosove vlade prevzel tedanji predsednik SKD Lojze Peterle, ki je bil do tedaj javnosti malo znan. Ker je bila tudi tedanja skupščina, kakor se je slovenski parlament imenoval, še po samoupravnem sistemu razdeljena na tri zbore (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela), je koalicija Demos sklenila dogovor, da mandatarsko funkcijo dobi predsednik stranke, ki bo dobila največ odstotkov oz. poslancev v družbenopolitičnem zboru.

foto: arhiv DemokracijePisatelj Alojz Rebula je 21. julija praznoval 90. rojstni dan. Kljub visoki starosti še zmeraj ustvarja. Tako je tik pred izidom njegov novi roman Kominform v Zabrinju. Navdih za svoja dela išče v zgodovini pa tudi v današnjem trenutku.

Alojza Rebulo skupaj z Borisom Pahorjem in drugimi slovenskimi književniki, ki ustvarjajo v zamejstvu, uvrščajo v t. i. tržaško literarno šolo. Kot pravi sam Rebula, razlika med zamejskimi ustvarjalci in tistimi iz osrednje Slovenije izhaja iz praktičnih dejstev − meje z drugim narodom ter z drugo civilizacijo, hkrati pa jih je zaznamoval tudi drugačen družbeni sistem. Rebula navdih za svoja dela išče v zgodovini, od biblične dobe prek antike in srednjega veka, pa tudi v današnjem trenutku, vendar skozi zgodovino vedno odkriva tudi sedanjost. Zanimata ga preteklost in sedanjost celotnega sveta, ne le tržaškega območja. »Ni me zaznamoval Kras, ki ga imam zelo rad, niti Loka pri Zidanem Mostu, ki jo imam še raje, zadostovala mi ni niti Evropa, pač pa svetovno, planetarno občutje,« pravi Rebula. Njegov novi roman je postavljen v izmišljen kraj Zabrinje, ki pa ga lahko bralec umesti v zamejski prostor. V delu se je lotil fenomena, ki se ga doslej v literarni obliki ni še nihče. »Hotel sem obuditi spomin na pomen resolucije kominforma za tržaško ozemlje, predvsem za cono A, saj ni nobena druga deklaracija tako posegla v vsakodnevno življenje Slovencev v zamejstvu kot prav ta,« je dejal Rebula za STA. Roman Kominform v Zabrinju bo izšel pri Celjski Mohorjevi družbi.

Bilo je pred četrt stoletja, ko je mogočni boeing zaokrožil nad Zürichom, kjer sem že začutil domovino. Čez uro ali dve sem iz manjšega letala že videl Julijce s Triglavom in kar orosilo se mi je oko. O, kako daleč je Amerika, a potem ko sem zagledal to lepo gorato in zeleno deželo, je bila pri meni samo še – moja Slovenija.

Sobota, 19. julija 2014: Žena je z vrta prinesla svojo solato, potem še svojo čebulo; svojo zelenjavo … Lepo! Sama, povsem sama jo je posadila, zalivala in oskrbovala z ljubeznijo, kot je običaj na deželi. Sam sem se lotil branja slovenskega časopisja ...

Spet sem zasledil Alenko in njeno vlado, njeno stranko in rezultate njenega vladanja … Odrešilno, bi rekla Alenka, a ji ni verjeti, njena vlada je sedaj brez denarja, nekaj ga je celo zadržala v Bruslju, še berem, a taka je danes ta njena slovenska vlada. Zanimivo, tudi Miro ima sedaj svojo stranko, s svojim imenom, svojo vsebino in svojo strategijo. Se je že vse sprivatiziralo?

Takih poimenovanj sodobni svet ne pozna. So kar nenavadna za današnji čas, saj komaj kaj sami zmoremo, kar bi tenkočutno pravno uho že moralo vedeti, ko gre za narodov blagor, a takšen je sedaj trend v Sloveniji, sicer pa je Miro fejst fant. Človeka tako in tako odnese čas, morda pa njegova ideja, če jo potrjuje življenje, traja dalj časa, zato namig vsem, ki bi želeli vgraditi svoje ime v svoje stranke, prosim, imejte malo manj napuha in nekaj več skromnosti, saj posameznik komaj kaj zmore – sam. Vse, kar je omembe vredno, je odvisno od sodelovanja z ljudmi … Pa še naprej. Kar nekakšna moda postaja hitro, na horuk ali ekspresno ustanavljanje strank, potem pa ciljani skok na oblast in za tem hitra porazdelitev oblasti …

foto: arhiv avtorjaPravzaprav bi moral zapisati clevelandski Slovenci, ker je slovenska naselbina v Clevelandu na severu zvezne države Ohio pač najmočnejša. Še vedno tudi lahko govorimo o “starih” in novih naseljencih, se pravi o povojnih beguncih in predvojnih naseljencih.

Pod pojmom predvojni naseljenci moramo razumeti ljudi, ki so se priselili v Ameriko v času med obema vojnama, ali pa potomce ljudi, ki so prišli v Ameriko še celo pred prvo svetovno vojno.

Po drugi vojni je prišlo v Ameriko občutno število političnih beguncev in večina se je prav tako naselila okrog večjih mest. V to skupino bi lahko prišteli tudi kanadski Toronto oziroma območje ob Niagarskih slapovih.

Povojni priseljenci

Večina povojnih priseljencev je pričakovala, da se bo po nekaj letih vrnila v domovino. Upanje se je izkazalo za nerealističnega in danes ameriški Slovenci ne razmišljajo več o vrnitvi. Tudi zato ne, ker so materialno danes vse naše naselbine v Ameriki dobro situirane. Tipično je pač, da je prva generacija našla zaposlitev predvsem v industriji, druga in tretja pa sta se vključili v vzporedne ameriške generacije in z njimi uspešno tekmujeta za zaposlitev na akademskem ali profesionalnem področju.

Danes lahko govorimo o celi vrsti slovenskih intelektualcev, zdravnikov, odvetnikov, potomcev prve begunske generacije. Čeprav je že dognana in tudi priznana resnica, da vse slovenske pa tudi naselbine drugih narodnosti polagoma usihajo.

Je Cleveland še “slovenski”?

Zgovorno je dejstvo, da je v “slovenskem” Clevelandu zadnja leta najbolj aktivno (v “starem”, polnem pomenu besede) eno samo društvo – Društvo upokojencev Slovenske pristave.

Nepoučenemu opazovalcu, ki spremlja naše delovanje, se bo morda zazdelo, da to ni točno, saj objavljajo časopisi cele sezname neštetih slovenskih društev v različnih krajih Amerike.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)