Največji greh Janeza Janše je, da je pretrganje ideološke odvisnosti Slovenije od totalitarnega balkanskega titoizma vzel resno.

 

Apologeti partizanskega zločinstva niso nikoli prebavili akta osamosvojitvenega plebiscita, zato so od samega začetka spodkopavali demokratizacijo Slovenije. Danes smo najbolj nazadnjaška država srednjeevropskega kulturnega okolja po zaslugi revolucionarnih zločincev, ki nam vladajo že od leta 1945. Gorje intelektualcem širšega zahodnega navdiha, ker jih bodo kumrovški psevdointelektualci začeli preganjati, kot so to delali od samih začetkov napada oboroženih boljševikov (NOB). Kot sem že večkrat zatrjeval, je bila osamosvojitev srečna posledica redkih zanesenjakov z močno narodno zavestjo in s patriotizmom. Večina Slovencev je privolila v plebiscitarno odločitev le iz strahu pred ekonomskim propadom socialističnega sveta, nikakor ne iz patriotskih nagibov, da bi se rešili ideološke ujetosti v komunizmu. Danes se da ta oportunizem zlahka dokazati. Povojna zločinska oblast se nadaljuje, ker ima podlago v izbrisu civilizacijskih vrednot morale, etike in humanizma s poudarkom na »opuletiae vulgaris« proletarskega materialističnega primitivizma. Redki so še, ki so ohranili predvojno raven omenjenih vrednot in se pojavljajo le kot glas vpijočega v puščavi. Največje opustošenje je vidno prav v stebrih demokratične države, v sodstvu, represivnem aparatu in izobraževanju, da o administrativnem in kulturnem resorju ne zgubljamo besed.

»… močnih sestavin totalitarne države se še vedno nismo rešili, elementi demokracije pa so se s tem procesom šele začeli porajati. Ko je šef nekdanje vsemogočne partije Milan Kučan razglasil sestop z oblasti, kandidiral za predsednika nove države in na volitvah zmagal, je svoj nekdanji oblastniški položaj samo zamrznil, nikakor pa ne ukinil, kakor tudi ni razpustil strukture, ki je stala za njim s svojo močjo. Ta sestav je le preimenoval v socialno demokracijo, ne da bi se odrekel marksistično-leninističnemu razrednemu boju, ki še zmeraj ohranja političnega nasprotnika kot sovražnika, ki ga lahko uničuješ z vsemi razpoložljivimi sredstvi.«

(Legendarni novinar in publicist Viktor Blažič je maja lani v predgovoru knjige 25 let pozneje pronicljivo ugotavljal, da se razmere v Sloveniji na političnem področju od procesa proti četverici, imenovani JBTZ, leta 1988 niso kaj bistveno spremenile.)

Pravkar preminuli Viktor Blažič je na svoji koži občutil vso krutost totalitarnega komunističnega režima, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja aretiral in obsodil na dve leti zapora. Obtožili so ga sovražne propagande zaradi objav v tržaški reviji Zaliv. Najbolj jih je motilo njegovo sodelovanje z Edvardom Kocbekom, ki je v intervjuju za Zaliv spregovoril o povojnem poboju domobrancev. Blažič je dogajanje tistega časa nazorno opisal v knjigi Svinčena leta.

Žal se lahko z njim samo strinjamo, saj so stvari na nekaterih področjih v Sloveniji v veliki meri še vedno take, kot so bile nekoč. Na to je dobro opozoril ugledni nemški časopisFrankfurter Allgemeine Zeitung v članku z naslovom V mnogih postkomunističnih državah še vedno vladajo stare elite. Primer Janeza Janše, sodni pregon in visoka kazen za romunsko borko proti korupciji, izgon Mustafe Džemilova, borca za pravice krimskih Tatarov, s Krima v Kijev in drugi podobni primeri potrjujejo prepričanje, da v vzhodni in jugovzhodni Evropi ni uspel obračun z dediči komunizma.Nobeni od postkomunističnih držav ni uspelo vzpostaviti resnične pravne države. Komunizem se je ideološko sicer moral umakniti, a »novi razred« je ohranil svojo moč.Pričakovanja o spremembah na bolje v tem delu Evrope so bila prenagljena. Če jim je v baltskih državah, na Poljskem, Madžarskem, Češkem in Slovaškem do neke mere uspelo omejiti vnovični vzpon starih elit, so te v Romuniji, Bolgariji, na Hrvaškem in v Sloveniji tranzicijo prestale skoraj nedotaknjene − v politiki, gospodarstvu in sodstvu kakor tudi v visokem šolstvu in v medijih, ugotavlja FAZ.

»Če nekdo trdi, da to ni politično montiran proces, naj se odzove na tiste, ki so to korak za korakom dokazali glede na zelo jasno doktrino evropskega sodišča,« opozarja ddr. Klemen Jaklič, predavatelj na ameriški Univerzi Harvard.

Klemen Jaklič je dvojni doktor pravnih znanosti z doktoratoma z Univerz Oxford in Harvard. Na harvardski univerzi predava od leta 2008 na področjih evropske integracije in evropskega prava, človekovih pravic, teorije pravičnosti, etike ter ustavnega prava in ustavne teorije. Je dobitnik več univerzitetnih priznanj za odličnost v poučevanju in avtor številnih znanstvenih del, med drugim monografije Constitutional Pluralism in the EU, ki jo je letos objavil Oxford University Press.

Gospod Jaklič, Janez Janša prestaja zaporno kazen na Dobu. Je Slovenija in s tem tudi Evropa dobila političnega zapornika?

Da, Slovenija je dobila političnega zapornika. V tem postopku ne gre samo za grobe kršitve kazenskopravnih standardov (da dejanje, za katerega je bil Janša obsojen, ni kaznivo dejanje, da dejanje ni bilo dokazano, da je bila eklatantno kršena pravica do obrambe itd.), ampak za najhujše oblike kršitev ustave, namreč za nepošteno sojenje. To se da dokazati prek celotnega postopka; od samega začetka, ko je obtožni predlog vložila tožilka Zobec Hrastarjeva, ki je bila v nezaslišanem konfliktu interesov, prek sojenja na prvi stopnji, kjer je sodnica opravljala preiskovalna dejanja, ki jih glede na doktrino poštenega nepristranskega sojenja ne bi smela, dalje, ko je sodnica višjega sodišča pisala o primerjavi Severne Koreje in njenega totalitarnega vodje z obsojenim na prvi stopnji in protestniki pred sodiščem, tik preden je primer priromal na višje sodišče, de facto potrditev takega ravnanja s strani vrhovnega sodišča, do tega, ko je nedavno predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša obračunaval z obsojenim na Dnevih slovenskega sodstva, tik preden je primer začelo obravnavati njegovo sodišče, itd. Vse to in še mnogo več kaže ne samo na napake, temveč na nepošteno sojenje. V povezavi z načinom, s katerim se očita kaznivo dejanje – neugotovljen čas, neugotovljen kraj, neugotovljen način sprejema obljube –, pa gre za čisto klasičen politični pregon. Torej je odgovor na vaše vprašanje enoznačni da.

Alenka Jeraj je podpredsednica Slovenske demokratske stranke (SDS) in poslanka Državnega zbora RS že od leta 2004. Bila je tudi predsednica Slovenske demokratske mladine (SDM), od leta 2006 je podpredsednica Sveta SDS, od leta 2009 pa predsednica Ženskega odbora SDS. V iztekajočem se mandatu je predsednica parlamentarnega odbora za zdravstvo in članica še treh odborov (za družino, socialne zadeve in invalide, za kulturo in za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo). V tem mandatu je vodila tudi preiskovalno komisijo Krpan, ki se je ukvarjala z ugotavljanjem politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri prodaji podjetja Sistemska tehnika podjetju Viator & Vektor ter pri nadaljnjih aktivnostih, ki so se končale s podpisom pisma o nameri za dobavo pehotnih bojnih oklepnih vozil 8x8 med ministrstvom za obrambo in Sistemsko tehniko 20. avgusta 2004, to je tik pred takratnimi parlamentarnimi volitvami. S poslanko, ki kandidira tudi na prihajajočih volitvah, smo se pogovarjali pretekli teden.

Predsednik SDS Janez Janša je od 20. junija 2014 na prestajanju dveletne zaporne kazni na Dobu. Kako gledate na zadevo Patria?

Najprej obžalujemo, da se je to sploh zgodilo. Nismo verjeli, da je mogoče nekoga obsoditi brez vsakršnih dokazov. Tisto, kar najbolj bode v oči, pa je, da predsednik SDS v tem politično motiviranem procesu sploh ni imel možnosti obrambe. Janez Janša je bil namreč v času, za katerega mu očitajo storitev kaznivega dejanja sprejetja obljube nagrade za stranko, kot predsednik Vlade RS 24 ur dnevno varovana oseba in bi lahko za katerikoli trenutek ugotovili, kje je bil in kaj je počel. Prav zato so v obtožnici navedli neugotovljen kraj, neugotovljen čas in neugotovljen komunikacijski način, saj so se jasno zavedali, da je vse stvari mogoče preveriti in bi ob točnih datumih celoten proces padel že na začetku.

V SDS ste zelo enotni, kar kažejo številne podpore tudi ob Janševem odhodu v zapor pa tudi dogodki v poznejših dneh.

V SDS smo zelo enotni, zato imamo tudi geslo Enotni zmagujemo. Naj dodam, da veliko naših članov sploh ni verjelo, da bo šlo vse skupaj tako daleč, da bodo predsednika dejansko zaprli, da se upajo tako izkoristiti sodstvo. Mislim, da je to sramota za celotno sodstvo in za vse veje oblasti. Molčita predsednik Borut Pahor in varuhinja človekovih pravic.

Prvi poskusi političnega umora Janeza Janše!

Začelo se je z afero JBZT, ko je Milan Kučan na sestanku v Tacnu 15. 4. 1988 razglasil takratno pisanje Mladine (Janševi teksti idr.) ter pisateljsko ustavo za »fašistoidno maniro«, ki jo je treba, naravno, obrzdati. Tako je prižgal zeleno luč za proces proti četverici z Janšem na čelu kot glavno tarčo. Proces, ki je bil montiran, kot je to lepo priznal Stane Dolanc v pismu Slobodanu Miloševiću (Mladina, 22. 7. 1988). Sledilo je sesuvanje Janše s položaja obrambnega ministra v prav tako zrežirani aferi Depala vas, kot nam je to lepo prikazal pred kratkim predvajani istoimenski dokumentarec.

Prihod Kučanovega »velikega poka« iz Finske leta 2008

Malo pred parlamentarnimi volitvami 2008, ko je SDS zanesljivo vodila v javnomnenjskih raziskavah, je Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku (31. 8. 2008) slovesno napovedal, »naj bi Milan Kučan pripravljal veliki pok«. In res, 1. 9. 2008 je finska televizija YLE slabe tri tedne pred volitvami predvajala oddajo Resnica o Patrii, v kateri je novinar Magnus Berglund dejal (Demokracija, 1. 4. 2010): »V dokumentaciji Patrie se pojavi črka J. Tej osebi bi moral Walter Wolf nakazati denar … Z drugo besedo, finsko državno podjetje Patria je podkupilo slovenskega predsednika vlade«. V razgretem predvolilnem ozračju je levici naklonjen medijski trust pograbil novico z obema rokama in jo v predvolilnem boju neusmiljeno izkoristil za blatenje Janše. Ob navedenem stampedu proti Janši so ostali preslišani tako njegov glas o lastni nedolžnosti kot tudi mnogi trezni glasovi javnosti, ki so opozarjali, da je Janša neprestana tarča poskusov medijskega umora. Pa da je naravnost žalitev zdrave pameti pripisovati mu tako malo inteligence, da bi se s premierskega položaja okoriščal na tako primitiven način. Tudi sicer se ljudje z maslom na glavi ne izpostavljajo na tak način, kot to počne Janša. In to proti okultnim centrom moči, ki so močnejši od njega in ga lahko tudi uničijo, kot je to pokazal primer Ivana Krambergerja, ki je svoj antikomunizem plačal z glavo. Taki ljudje so namreč »obsojeni na poštenost«, kot se je o tem izrazil Danilo Slivnik. Vendar se Janši pred volitvami ni uspelo oprati madeža v zvezi s Patrio in je volitve 2008 izgubil, čeprav je SDS do izbruha afere Patria vodila v javnomnenjskih raziskavah.

Samo še največji naivneži verjamejo, da je bila potrditev obsodbe predsednika SDS Janeza Janše in njegov odhod v zapor v času vrhunca predvolilne kampanje naključje. Prav nasprotno – gre za dobro premišljen scenarij vplivanja na volitve.

Povsem jasno je tudi, zakaj je komaj ustanovljena Stranka Mira Cerarja (SMC) tako rekoč v vseh javnomnenjskih lestvicah v samem vrhu, nekateri analitiki ji napovedujejo, da bi lahko osvojila celo več kot 40 poslanskih sedežev, s čimer bi postavila svojevrsten rekord. A nekaj je jasno: gre za »mašilo« v obliki nekakšnega »sterilnega« naturščika, kot je Miro Cerar ml., očitno pa je, da njegovo veliko popularnost umetno napihujejo. S tem režiserji sicer dolgočasne in programsko nedefinirane predvolilne kampanje sporočajo, koga se ta čas »splača« voliti. Videti je, da je bila tudi zaradi tega v javnosti sproducirana tema o prodaji Mercatorja.

FAZ o »novem razredu«

Kakorkoli že, vse bolj postaja jasno, da se dogaja repriza dogajanja pred več kot četrt stoletja, ko so pripadniki SDV z blagoslovom tedanjega partijskega vrha aretirali Janeza Janšo in ga izročili v roke jugoslovanski vojski. Vendar obstaja razlika med tedanjim obdobjem ter sedanjostjo. V tistem času smo še vedno imeli totalitarno državo, ki jo je vodila komunistična partija (formalno Zveza komunistov Jugoslavije in v njenem okviru Zveza komunistov Slovenije oz. njen centralni komite). Jugoslavije danes ni več, Slovenija pa je formalno demokratična država, celo članica Evropske unije in Nata, vendar vseeno okužena z virusom neokomunizma. Na to dejstvo je opozoril eden najuglednejših nemških časnikov Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki je prav v dneh okoli slovenskega dneva državnosti objavil članek o neuspešni tranziciji v nekaterih nekdanjih komunističnih državah, ki so sedaj članice EU. Primer Janeza Janše, sodni pregon in visoka kazen za romunsko borko proti korupciji, izgon Mustafe Džemilova, borca za pravice krimskih Tatarov, s Krima v Kijev in drugi podobni primeri potrjujejo prepričanje Evropske platforme spomina in vesti, da v vzhodni in jugovzhodni Evropi ni uspel obračun z dediči komunizma, so zapisali v FAZ.

Pred dnevi sem se v senatu češkega parlamenta v Pragi udeležila mednarodne konference z naslovom Dediščina totalitarizma. Konferenca je potekala pod pokroviteljstvom podpredsednice senata Miluše Horské in ministra za kulturo Daniela Hermana.

Povabljeni smo bili predstavniki različnih strokovnih področij, pravnikov, novinarjev, zgodovinarjev, politikov in drugih, ki smo vsak iz svojega zornega kota analizirali dosežke in težave prehoda v demokracijo petindvajset let po padcu komunizma. Konference se je udeležilo tudi nekaj vidnih akterjev demokratičnih prevratov izpred četrt stoletja, med drugim evropski poslanec iz Estonije Tune Kellam in Vytautas Landsbergis, nekdanji predsednik Litve. Prvič je bila podeljena nagrada Platforme evropskega spomina in vesti, ki jo je prejel krimski Tatar Mustafa Džemilev, član ukrajinskega parlamenta, disident in dolgoletni borec za človekove pravice. Džemilev je v sovjetskih zaporih preživel več kot petnajst let. Nagrada ima vsekakor aktualno sporočilno vrednost v kontekstu ustavljanja poskusa »putinizacije« Evrope, o čemer je prav tako tekla poglobljena razprava.

O tranzicijskih temah

Obravnavali smo dokaj širok splet tranzicijskih tem, od kakovosti demokracije, vladavine prava prek pravičnosti v pravosodju, korupcije pa vse do vloge medijev pri razvoju demokracije v nekdanjih komunističnih državah. V tej luči je prevladalo mnenje, da nismo dosegli vseh pričakovanj. Po petindvajsetih letih dediščina totalitarizma še vedno močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

Mediji v prejšnjem režimu

V svojem prispevku sem se dotaknila ustavne pravice do objektivne obveščenosti in opozorila na težave v slovenski medijski krajini. Medijem in novinarjem so v prejšnjem režimu predpisali »aktivni angažma« pri ohranjanju socialističnega sistema. V osemdesetih letih je peščica alternativnih medijev nakazala novo vlogo medijev v nastajajoči pluralni družbi, ki naj bi služili predvsem demokratični javnosti. Pričakovanja, da bo medijski sistem postal pluralen in uravnovešen, se niso uresničila. Ko je nekoč voditelj Demosa dr. Jože Pučnik predlagal političnemu veljaku Jožetu Smoletu, naj Dnevnik vendarle nameni nekaj prostora tudi opoziciji, mu je le-ta odvrnil, da to ne gre, »saj so mediji v naših rokah«. Skoraj vsi pomembnejši mediji po velikosti nacionalnega pomena so postali kadrovsko in materialno odvisni od različnih monopolov kontinuitete, kakor smo v Sloveniji poimenovali ustroj stare komunistične nomenklature.

  1. Slovenske razprave o slovenskem narodnem oz. državnem vprašanju vsebujejo nekatere stereotipe. Ko razpravljamo o programu Zedinjene Slovenije (1848), včasih prezremo, da pri tem programu ni šlo za samostojno slovensko državo, ampak za preureditev notranjih meja Avstrije po etničnem/narodnem načelu oz. za združitev slovenskega narodnega ozemlja v eno samo slovensko deželo, ki bi bila sestavni del nespornega habsburškega cesarstva.
  1. Poznejša Majniška deklaracija (1917) − ki jo je oblikoval Jugoslovanski klub in se je sklicevala tako na »narodno načelo« kot na »hrvaško (!) državno pravo« − je predlagala slovensko-hrvaško-srbsko državo pod habsburško krono. Iz te deklaracije sta se v poznejših pogodbah in proklamacijah (v letu 1918) razvili ideja o enotnem jugoslovanskem narodu in Kraljevina SHS.
  2. Sledilo je dolgo obdobje državne in celo narodne negotovosti, ki so ga določale razprave o kulturnem problemu slovenstva, različni komunistični programi pa manifesti (Čebine 1937, Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja 1939) in jugoslovanske ustave, ki so po eni strani dopuščale pravico do samoodločbe, po drugi pa to pravico zavračale s pomočjo zgodovinskega skrbnika jugoslovanske enotnosti, tj. z vodilno vlogo komunistične partije. Ne glede na to so se − predvsem zunaj jugoslovanskih meja − pojavljale različne slovenske državotvorne pobude, ki so jih označevali kot separatistič
  3. Druga Majniška deklaracija iz leta 1989 je − pod vplivom razprav v Novi reviji (1987) − napovedala »suvereno državo slovenskega naroda«, vendar je pustila odprte možnosti povezovanja z južnoslovanskimi in drugimi evropskimi narodi. Formulacije v MD II so v času prizadevanj za mednarodno priznanje pripomogle h konstruktivni zunanji podobi Slovenije. Pri organizatorjih jugoslovanske mirovne konference v Haagu (september, oktober 1991) so ohranjale sicer nerealno upanje, da je mogoče v neki obliki ohraniti jugoslovansko državo. Deklaracija iz leta 1989 je napovedala tudi demokratično državno ureditev, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. S to deklaracijo se je utemeljila samostojna Slovenija, ki se je v začetku našega stoletja zavarovala s članstvoma v EU in Natu in se razporedila med države t. i. razvitega Zahoda.

O aktualnih političnih razmerah, predvsem o bližajočih se predčasnih volitvah, zadevi Patria in odhodu prvaka SDS Janeza Janše v zapor smo se pogovarjali z dr. Bernardom Nežmahom, sociologom, političnim analitikom in publicistom.

Bernard Nežmah, docent na ljubljanski filozofski fakulteti in fakulteti za medije, ima bogate izkušnje s področja vodenja medijev, saj je bil že v osemdesetih letih urednik Mladine in Radia Študent. Je avtor številnih strokovnih člankov in monografij, kot sta npr. Jelcinova Rusija in Zrcala komunizma.

Če bi pogledali v medije, ki objavljajo javnomnenjske raziskave, se zdi, kot da je izid volitev že vnaprej znan: Miro Cerar ml. je praktično že povsod na lestvicah na prvem mestu. Je v Sloveniji res mogoče zmagati s stranko, ki je nastala samo nekaj tednov pred volitvami?

To bomo videli šele na volitvah. Vsekakor pa je zanimivo, da pravzaprav mediji vsaj na začetku kažejo razmeroma majhen interes za predvolilno kampanjo. Če bi gledali prve dni, koliko je poročil o tem, smo lahko začudeni, da volitve niso več osrednja tema.

Drugorazredna tema torej?

Drugorazredna tema ne, vsekakor pa v oči bode precejšnja nezainteresiranost medijev za te volitve. Vsaj sedaj se to kaže. Taka situacija je zelo ugodna za Cerarja. On je formiran kot mit, ki ima mnogo podpornikov glede na to, kaj predstavlja. Na osnovi fame torej, ki izhaja iz njegovih javnih nastopov. Pri strankarskem življenju pa je to zelo vprašljivo, saj izbiramo stranke in ne posameznikov. In če si hočemo ustvariti mnenje o stranki, moramo poznati širši aparat. Razen Cerarja pa v imenu te nove stranke še sploh nihče ni nastopil.

To je že četrta stranka, ki ima ime po ustanovitelju in predsedniku. Imeli smo Listo Zorana Jankovića oz. Pozitivno Slovenijo, Listo Gregorja Viranta, ki se je preimenovala v Državljansko listo, sedaj še Zavezništvo Alenke Bratušek ...

Tudi na lokalnih volitvah smo imeli Listo Hermine Krt, kjer je kandidirala Bratuškova. In to je fenomen instantnih strank, ki so za enkratno rabo. Na primer pri Virantu – njegova stranka ni zdržala niti enega polnega mandata. Tudi pri Zaresu ni bilo drugače. Ob tem bi se morali vprašati, zakaj sploh tako stanje. Če vzamemo volitve leta 1990, tedaj nikomur ni padlo na misel, da bi imeli Stranko Jožeta Pučnika, Lojzeta Peterleta ali Milana Kučana. Pa je bil Pučnik velika ikona. Tudi Kučan navsezadnje. Ta prehod k imenom je očitno posledica verovanja, ki ga s podmenami širijo tudi množični mediji, da so vse obstoječe stranke bolj ali manj enake v anomalijah. In potem se logično kot odgovor ponuja iskanje novih liderskih obrazov in novih strank. Stranke, kot je Cerarjeva, izkoriščajo to mentaliteto opaznega dela javnosti, ki preprosto čaka novega voditelja.

Dr. Vinko Gorenak se je rodil leta 1955 v Boharini pri Zrečah. Na Pedagoški akademiji v Mariboru je diplomiral leta 1977 in se istega leta zaposlil kot vzgojitelj v takratni Kadetski šoli za policiste v Tacnu. Hkrati je ob delu študiral na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju in leta 1983 diplomiral. Do leta 1990 je vodil Policijsko postajo Celje in tamkajšnji policijski inšpektorat. Leta 1990 je odšel v Ljubljano na delovno mesto svetovalca ministra v kabinetu notranjega ministra. Leta 1991 je končal magistrski študij na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju. Na Univerzi v Ljubljani je bil leta 1995 habilitiran za višjega predavatelja za področje organizacije in dela policije. Maja 2003 je na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo. V letu 2004 je bil na Univerzi v Mariboru izvoljen za docenta za področje upravljanja varnostnih organizacij, leta 2009 pa je za izrednega profesorja. Sredi leta 2000 je bil imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve. Je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov o policijskem menedžmentu. Od decembra 2004 do oktobra 2005 je bil državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, nato pa je do konca mandata leta 2008 opravljal naloge državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Leta 2008 je bil prvič izvoljen za poslanca v državnem zboru. Tudi leta 2011 je bil izvoljen za poslanca v DZ, februarja 2012 pa je bil v DZ izvoljen za ministra za notranje zadeve. Po padcu Janševe vlade 20. 3. 2013 se je vrnil na mesto poslanca v DZ. Tudi na prihajajočih volitvah kandidira za poslanca na listi SDS.

Gospod Gorenak, ta čas se vse vrti okoli tega, ali bo moral predsednik SDS Janez Janša v zapor. Vas je kaj presenetilo, da je večinski del ustavnega sodišča zavrgel njegovo ustavno pritožbo?

Nekoliko pa me je odločitev ustavnega sodišča vendarle presenetila. Pričakoval sem, da bo ustavno sodišče ustavilo to največjo sodno sramoto v samostojni Sloveniji. Mnogi mislijo, da je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo Janeza Janše, toda to je le delno res. Dejansko je šlo za to, da je ustavno sodišče povedalo, da mora najprej odločiti vrhovno sodišče, ustavno pa bo odločalo šele po odločitvi vrhovnega, če bo na odločitev vrhovnega vložena pritožba. Tisti, ki so se odločili, da bodo skušali z zlorabo znotraj pravosodnega sistema Janeza Janšo ustaviti, SDS pa uničiti, so dobro načrtovali vse do zadnje podrobnosti, razen ene same izjeme. To je ljudska volja. Ta je bila tudi leta 1988 in kasneje tista, ki je nosilci takratne oblasti niso mogli več obvladati. Verjamem, da bo tudi sedaj tako, SDS je okrepljena in enotnejša, Janez Janša je njen predsednik in kandidat za poslanca. Verjamem, da bo tudi izvoljen ne glede na to, ali bo v zaporu ali ne.

Spomladi so bile knjižne police bogatejše še za eno delo, ki predstavlja slovensko kulturno izročilo. Pri Mohorjevi družbi Celovec je izšla knjiga Iztoka Ilicha z naslovom Varuhi izročila. Spremno besedo h knjigi je napisala Mojca Ravnik.

Kulturna dediščina, izročilo in dragocene posebnosti nekega naroda, ki je bil preteklosti tudi preganjan in zatiran, danes ni več v enaki nevarnosti. »Večji in močnejši jih ne zatirajo več s silo, največja nevarnost jim grozi pod lastno streho – v razmišljanjih in ravnanjih, ki temeljijo na nevednosti in nespoštljivosti do lastnih dosežkov v preteklosti ter na pomanjkanju samozavesti v srečevanju s prihodnostjo. Kdor ne zna ceniti sebe in svojega, ne more pričakovati, da ga bodo cenili drugi,« je v uvodu knjige Varuhi izročila Naša kulturna dediščina v dobrih rokah zapisal avtor Iztok Ilich. Varuhi svojega slovenskega izročila smo torej Slovenci sami, preživetje slovenske specifičnosti in edinstvenosti pa je odvisno od nas samih, od našega zavedanja in ponosa. Če se vrnem k misli avtorja Varuhov izročila, torej velja, da je »za to, da bi cenili sebe in svoje, kar ustvarjamo ali so ustvarili drugi pred nami, ohranjanje spomina na minule čase in razumevanje razmer, v katerih so živeli in zdržali rodovi naših prednikov, še toliko bolj pomembno. Gre za našo skupno kulturno dediščino kot kolektivno vrednoto – v nasprotju z družinskim ali individualnim nasledstvom – ki nas poleg jezika najbolj nezamenljivo opredeljuje kot etnično skupnost. Če usahne spomin, se pretrgajo vezi, zaradi katerih smo ljudje to, kar smo. Kar hočemo biti, in ne, kar hočejo drugi – zaradi svojih sebični političnih ali gospodarskih koristi – da bi bili ali postali.«

Nadaljevalcem izročila

Knjiga Varuhi izročila želi opozoriti vse vrste slovenske kulturne dediščine, predvsem pa se pokloniti preštevilnim večinoma malo znanim varuhom spomina, kot jih imenuje Ilich, nadaljevalcem izročila prednikov torej, ki jih etnološka stroka imenuje nosilce kulturne dediščine in ki ohranjeno izročilo, za katerega živijo, posredujejo naprej mlajšim generacijam. Velik del prostora v knjigi je namenjen varuhom izročila iz zamejstva, iz Furlanije, Koroške, avstrijske Štajerske, severne Hrvaške in Porabja, ki imajo pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine še posebej velike zasluge, saj so državne meje slovenstvo, ki je ostalo zunaj matične Slovenije, kljub zagotovilom o spoštovanju njihovih narodnostnih pravic, obsodile na postopno izginotje.

Gorenjsko gospodarstvo v izgubah, skoraj polovica podjetij je prezadolžena. Dobiček se je glede na leto 2008 znižal za trikrat, regija je po dobičku na zadnjem mestu med vsemi slovenskimi regijami.

Gospodarske družbe v gorenjski statistični regiji so v letu 2013 ustvarile 5,44 milijarde evrov prihodkov in 95 milijonov evrov izgube. Po zaposlenih, prihodkih in izvozu je Gorenjska na četrtem mestu med slovenskimi regijami, po neto izidu pa na predzadnjem, 12. mestu. Skoraj polovica gorenjskih podjetij je prezadolžena. Ta podjetja so lani poslovala z 220 milijonov evrov izgube. Takšni so podatki, ki jih je predstavila Zdenka Kajdiž, ki vodi izpostavo Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes). V pokrajini je bilo konec leta 2013 registriranih 5.736 gospodarskih družb. 493 je bilo na novo vpisanih, 362 pa je bilo izbrisanih. Začetih je bilo tudi 43 stečajnih postopkov in dva postopka prisilne poravnave.

V zadnjih petih letih so se prihodki znižali

Prihodki gorenjskih gospodarskih družb so lani znašali 5,44 milijarde evrov, ustvarile pa so 1,4 milijarde evrov neto dodane vrednosti. Čista izguba gorenjskih podjetij je znašala 95 milijonov evrov, k temu naj bi bistveno pripomogla Merkurjeva izguba, ki je znašala kar 152 milijonov evrov. Brez tega bi gorenjsko gospodarstvo poslovalo s 57 milijoni evrov dobička. Skupaj je bilo konec lanskega leta v gorenjskih podjetjih 37.293 zaposlenih. Najpomembnejše je še vedno področje predelovalnih dejavnosti, kjer je bilo zaposlenih več kot 18 tisoč delavcev. Primerjava z letom 2008 pa pokaže, da je bilo pred petimi leti v njih 44.413 zaposlenih. V zadnjih petih letih so se znižali skupni prihodki podjetij, predvsem na domačem trgu, medtem ko so bili na tujih trgih lani približno taki kot leta 2008. Dobiček iz poslovanja gorenjskih podjetij se je znižal za trikrat. V primerjavi z drugimi slovenskimi regijami Gorenjska po številu zaposlenih, prihodkih in izvozu zaseda četrto mesto, po poslovnem izidu osmega, po neto izidu pa 12. mesto med regijami. Po dodani vrednosti na zaposlenega je Gorenjska nekoliko pod slovenskim povprečjem, po višini bruto plače pa malo nad njim.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)