Obeta se nam izvolitev nove, že dvanajste poosamosvojitvene vlade, kar pomeni, da smo Slovenci v 24 letih po prvih demokratičnih volitvah menjali vlado povprečno na dve leti, kar močno spominja na razmere v Italiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pregled dosedanjih vlad od leta 1990 do danes kaže, da so le redke med njimi zdržale poln štiriletni mandat. V resnici sta štiri leta preživeli le dve vladi, in sicer Drnovškova v mandatu 1992−1996 in Janševa v mandatu 2004−2008. Vse to je jasno znamenje, da je slovenska demokracija še vedno močno deformirana in precej nestabilna, svoj delež pri tem pa ima tudi proporcionalni volilni sistem, ki je od leta 2000 »zakodiran« tudi v ustavi in ga bo očitno zelo težko spremeniti.

Uspešna Demosova vlada

Prvo demokratično vlado je Slovenija dejansko dobila še pred osamosvojitvijo. Pred prvimi demokratičnimi volitvami aprila 1990 je imela tedanja SR Slovenija le izvršni svet skupščine, ki ga je nazadnje vodil Dušan Šinigoj. V njem je bilo le nekaj republiških sekretarjev, sicer pa so področja pokrivali republiški komiteji. Ker je v času prvih volitev veljala še stara zakonodaja, je bila tudi nova Demosova vlada (formalno Izvršni svet RS) urejena po starem sistemu, vendar je ob tem hitro prišlo do popravkov zakonodaje, da so vsi člani vlade formalno postali republiški sekretarji, v času po osamosvojitvi (med vojno, 28. junija 1990) pa so tudi formalno postali ministri, čeprav so bili to dejansko že od samega začetka. Vlada je tako postala bolj samostojen organ in ne več samo podaljšek CK ZKS, kot je bila pred letom 1990. Kot je znano, je vodenje Demosove vlade prevzel tedanji predsednik SKD Lojze Peterle, ki je bil do tedaj javnosti malo znan. Ker je bila tudi tedanja skupščina, kakor se je slovenski parlament imenoval, še po samoupravnem sistemu razdeljena na tri zbore (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela), je koalicija Demos sklenila dogovor, da mandatarsko funkcijo dobi predsednik stranke, ki bo dobila največ odstotkov oz. poslancev v družbenopolitičnem zboru.

foto: arhiv DemokracijePisatelj Alojz Rebula je 21. julija praznoval 90. rojstni dan. Kljub visoki starosti še zmeraj ustvarja. Tako je tik pred izidom njegov novi roman Kominform v Zabrinju. Navdih za svoja dela išče v zgodovini pa tudi v današnjem trenutku.

Alojza Rebulo skupaj z Borisom Pahorjem in drugimi slovenskimi književniki, ki ustvarjajo v zamejstvu, uvrščajo v t. i. tržaško literarno šolo. Kot pravi sam Rebula, razlika med zamejskimi ustvarjalci in tistimi iz osrednje Slovenije izhaja iz praktičnih dejstev − meje z drugim narodom ter z drugo civilizacijo, hkrati pa jih je zaznamoval tudi drugačen družbeni sistem. Rebula navdih za svoja dela išče v zgodovini, od biblične dobe prek antike in srednjega veka, pa tudi v današnjem trenutku, vendar skozi zgodovino vedno odkriva tudi sedanjost. Zanimata ga preteklost in sedanjost celotnega sveta, ne le tržaškega območja. »Ni me zaznamoval Kras, ki ga imam zelo rad, niti Loka pri Zidanem Mostu, ki jo imam še raje, zadostovala mi ni niti Evropa, pač pa svetovno, planetarno občutje,« pravi Rebula. Njegov novi roman je postavljen v izmišljen kraj Zabrinje, ki pa ga lahko bralec umesti v zamejski prostor. V delu se je lotil fenomena, ki se ga doslej v literarni obliki ni še nihče. »Hotel sem obuditi spomin na pomen resolucije kominforma za tržaško ozemlje, predvsem za cono A, saj ni nobena druga deklaracija tako posegla v vsakodnevno življenje Slovencev v zamejstvu kot prav ta,« je dejal Rebula za STA. Roman Kominform v Zabrinju bo izšel pri Celjski Mohorjevi družbi.

Bilo je pred četrt stoletja, ko je mogočni boeing zaokrožil nad Zürichom, kjer sem že začutil domovino. Čez uro ali dve sem iz manjšega letala že videl Julijce s Triglavom in kar orosilo se mi je oko. O, kako daleč je Amerika, a potem ko sem zagledal to lepo gorato in zeleno deželo, je bila pri meni samo še – moja Slovenija.

Sobota, 19. julija 2014: Žena je z vrta prinesla svojo solato, potem še svojo čebulo; svojo zelenjavo … Lepo! Sama, povsem sama jo je posadila, zalivala in oskrbovala z ljubeznijo, kot je običaj na deželi. Sam sem se lotil branja slovenskega časopisja ...

Spet sem zasledil Alenko in njeno vlado, njeno stranko in rezultate njenega vladanja … Odrešilno, bi rekla Alenka, a ji ni verjeti, njena vlada je sedaj brez denarja, nekaj ga je celo zadržala v Bruslju, še berem, a taka je danes ta njena slovenska vlada. Zanimivo, tudi Miro ima sedaj svojo stranko, s svojim imenom, svojo vsebino in svojo strategijo. Se je že vse sprivatiziralo?

Takih poimenovanj sodobni svet ne pozna. So kar nenavadna za današnji čas, saj komaj kaj sami zmoremo, kar bi tenkočutno pravno uho že moralo vedeti, ko gre za narodov blagor, a takšen je sedaj trend v Sloveniji, sicer pa je Miro fejst fant. Človeka tako in tako odnese čas, morda pa njegova ideja, če jo potrjuje življenje, traja dalj časa, zato namig vsem, ki bi želeli vgraditi svoje ime v svoje stranke, prosim, imejte malo manj napuha in nekaj več skromnosti, saj posameznik komaj kaj zmore – sam. Vse, kar je omembe vredno, je odvisno od sodelovanja z ljudmi … Pa še naprej. Kar nekakšna moda postaja hitro, na horuk ali ekspresno ustanavljanje strank, potem pa ciljani skok na oblast in za tem hitra porazdelitev oblasti …

foto: arhiv avtorjaPravzaprav bi moral zapisati clevelandski Slovenci, ker je slovenska naselbina v Clevelandu na severu zvezne države Ohio pač najmočnejša. Še vedno tudi lahko govorimo o “starih” in novih naseljencih, se pravi o povojnih beguncih in predvojnih naseljencih.

Pod pojmom predvojni naseljenci moramo razumeti ljudi, ki so se priselili v Ameriko v času med obema vojnama, ali pa potomce ljudi, ki so prišli v Ameriko še celo pred prvo svetovno vojno.

Po drugi vojni je prišlo v Ameriko občutno število političnih beguncev in večina se je prav tako naselila okrog večjih mest. V to skupino bi lahko prišteli tudi kanadski Toronto oziroma območje ob Niagarskih slapovih.

Povojni priseljenci

Večina povojnih priseljencev je pričakovala, da se bo po nekaj letih vrnila v domovino. Upanje se je izkazalo za nerealističnega in danes ameriški Slovenci ne razmišljajo več o vrnitvi. Tudi zato ne, ker so materialno danes vse naše naselbine v Ameriki dobro situirane. Tipično je pač, da je prva generacija našla zaposlitev predvsem v industriji, druga in tretja pa sta se vključili v vzporedne ameriške generacije in z njimi uspešno tekmujeta za zaposlitev na akademskem ali profesionalnem področju.

Danes lahko govorimo o celi vrsti slovenskih intelektualcev, zdravnikov, odvetnikov, potomcev prve begunske generacije. Čeprav je že dognana in tudi priznana resnica, da vse slovenske pa tudi naselbine drugih narodnosti polagoma usihajo.

Je Cleveland še “slovenski”?

Zgovorno je dejstvo, da je v “slovenskem” Clevelandu zadnja leta najbolj aktivno (v “starem”, polnem pomenu besede) eno samo društvo – Društvo upokojencev Slovenske pristave.

Nepoučenemu opazovalcu, ki spremlja naše delovanje, se bo morda zazdelo, da to ni točno, saj objavljajo časopisi cele sezname neštetih slovenskih društev v različnih krajih Amerike.

foto: Polona AvanzoKdor čaka, dočaka, vendar ne v Sloveniji. Vsaj kar se političnega ukrepanja tiče. Mladi vedno znova opozarjajo na težak položaj in prepotrebno reševanje problematike. Država naj bi ukrepala, brezposelnost pa je kljub temu iz leta v leto višja.

Evropski parlament je sredi julija sprejel resolucijo, v kateri poziva k odločnejšemu ukrepanju v zvezi z brezposelnostjo mladih. Ukrepi naj bi vključevali tudi skupne standarde za vajeništvo in dostojno plačilo za mlade. Evropski poslanci so se v resoluciji zavzeli, da bi v prihodnje več proračunskih sredstev namenjali programom za odpravo brezposelnosti, saj bo le zmanjševanje neenakosti pripomoglo k večji in trajnejši gospodarski rasti.

Premalo sredstev EU

Številke so katastrofalne. Skupaj naj bi bilo v Evropi kar 5,3 milijona brezposelnih, ki so mlajši od 25 let. V povprečju naj bi na ravni EU brezposelnost med mladimi znašala 23 odstotkov, v nekaterih državah pa naj bi celo presegala 50 odstotkov. V evropskem parlamentu opozarjajo, da 6 milijard evrov, kolikor jih je dodeljenih kot spodbuda za zaposlovanje, ne zadostuje za trajno odpravo brezposelnosti mladih. Komisijo in države članice so zato že pozvali, naj pri pregledu večletnih finančnih sredstev za obdobje 2014–2020 uvrstijo jamstvo za mlade med prednostne naloge in povečajo proračunska sredstva zanje. Ob tem so se zavzeli, da bi morala komisija skrbno spremljati dodeljevanje sredstev in predlagati tudi evropski pravni okvir, s katerim bi uvedli minimalne standarde za jamstva. Ti naj bi se uveljavili tako na področju kakovostnega vajeništva, dostojnega plačila za mlade in dostopnosti zavodov za zaposlovanje.

foto: Matic ŠtojsNova vlada se bo morala v svojem mandatu bolj posvetiti vlogi Slovenske vojske v državi in njenemu finančnemu stanju. Dosedanje (leve) vlade so namreč obrambni proračun obravnavale kot železno rezervo.

Posledično je Slovenija ena od štirih držav, ki ne izpolnjujejo zaveze, dane ob vstopu v Nato. Slovenija naj bi za obrambni proračun namenjala najmanj dva odstotka bruto domačega proizvoda.

Mandat pacifista Jakiča

Letos zaznamujemo 10-letnico članstva Slovenije v Natu, obdobje, v katerem se je morala Slovenska vojska prilagoditi in modernizirati v skladu z najnovejšimi standardi. Roman Jakič, obrambni minister v vladi Alenke Bratušek (katerega izvolitvi je opozicija nasprotovala tudi zaradi njegovih izjav o demilitarizaciji v času osamosvajanja), je to obdobje ocenil kot pozitivno, saj se je pospešila tranformacija obrambnega resorja (še posebej Slovenske vojske), s čimer se je zagotovil učinkovitejši razvoj obrambno-varnostnih zmogljivosti. A to, kot kaže, ni bilo dovolj, da bi Jakič na vladnih sejah obranil obrambni proračun, saj so s rebalansom proračuna za letošnje leto slednjemu odvzeli 30 milijonov evrov. S tem se je v petih letih obrambni proračun prepolovil na 362 milijonov evrov oziroma na 1,06 odstotka bruto domačega proizvoda.

Kako je rebalans proračuna vplival in bo vplival na Slovensko vojsko, je razkril načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor Dobran Božič: »Zmanjkalo bo za usposabljanje, za operativno delovanje − nismo si mislili, da bomo morali poseči v operativnost enot −, razmišljamo o vrnitvi ene čete s Kosova, zmanjšuje se število delovnih mest v tujini. Letos smo jih zmanjšali s 70 na 60, prihodnje leto pa morda na 50. Večino zaposlenih v tujini imamo v poveljstvu Nata. To pa je že zažiranje v zaveze, ki jih je Slovenija dala Natu. Verjetno bomo morali racionalizirati tudi enote na misijah v tujini, kjer pa govorimo že o vojaškopolitični dimenziji.«

foto: Polona AvanzoPred kratkim je tudi v slovenščini izšla znana Đilasova knjiga Novi razred, ki je še en prispevek k razumevanju komunizma in njegovih grozljivih posledic. Tokrat gre za delo enega vodilnih jugoslovanskih komunistov. Govori o neomajni zvestobi revolucionarnemu terorju, ki vsako nasprotovanje obravnava »bolj surovo«. Po avtorjevih besedah »nobena druga revolucija ni zahtevala toliko izjemnih razmer (seveda tudi žrtev! J. J.); nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«.

To priznanje govori ne le o slepilu oziroma laži velike zmote, pač pa tudi o nezmožnosti komunistov, da bi obsodili revolucionarno nasilje in priznali njegove žrtve. »Z njihovega stališča bi takšno priznanje pomenilo, da je bila revolucija odveč, da je bila nepotrebna. S tem pa bi priznali, da so tudi sami postali odveč.« Lahko si predstavljamo, kako je odmevalo pisanje drugega moža titoistične Jugoslavije o prevari komunizma. Razumljivo, da nismo še slišali takega priznanja revolucionarjev – niti tistih, ki so (potem) sami postali žrtve (različnih povojnih procesov). Zato pa še danes ni govora o žrtvah med- in povojnih revolucionarnih pobojev.

Na žrtvah zacementiran privilegij

Druga hiba komunizma je »največja prevara«, s katero je vladajoči razred vzpostavil monopol na celotno družbo, to je »privilegij upravljanja, administracije«, ki »sega od državne uprave in gospodarskih podjetij do športnih in humanitarnih organizacij. Politično, partijsko oziroma t. i. splošno vodstvo sestavlja jedro sistema in upravljanja kot celote ... Med poklicnimi politiki v drugih sistemih in tistimi v komunizmu obstajajo bistvene razlike. Politiki v drugih sistemih v najslabšem primeru izkoriščajo oblast, da zagotovijo privilegije zase in za svoje somišljenike ali da omogočijo gospodarske koristi temu ali onemu družbenemu sloju; v komunističnem sistemu je položaj povsem drugačen, ker se vladanje in oblast enačita z uporabo, uživanjem in razpolaganjem s skoraj vsemi dobrinami v državi. Kdor se dokoplje do oblasti, se dokoplje do privilegijev in posredno do lastnine. Nazorno je to opisal George Orwell v svoji Prašičji farmi.

foto: Polona AvanzoOdnos do sodbe Janezu Janši in njegov zaporniški status je eden največjih pokazateljev splošne družbene, v prvi vrsti moralne krize slovenske družbe. Zmagovalci zadnjih državnozborskih volitev ne samo prepovedujejo utemeljevanje njegovega videnja stanja, v katerem se je znašel, ampak celo uporabo besede krivica. Trditve in stališča državnega tožilca in na njegovih videnjih sloneče indične sodbe mora sprejeti kot popolno in večno resnico. Lahko prosi za milost, pravice ne sme zahtevati. Enako velja za njegove privržence. Problem je političen, tudi pravni, najbolj srhljiva pa je njegova moralna plat.

Pravica do dvoma

O nepopolnosti človeškega fizičnega in še bolj umskega dela so prelite neskončne količine črnila. Dvom o njegovih dosežkih je temeljno gibalo napredka. Če je izključevanje dvoma domena verskih resnic, pa še to v skrajno omejenem obsegu in le v posebnih primerih, je slovenskemu državljanu nerazumljivo, zakaj o obsodbi Janeza Janše ne bi smel dvomiti, zakaj bi moral brez zadržkov sprejeti trditev tožilstva in na njej slonečo sodbo. Zgodovinarji, ki načenjamo določena vprašanja, zlasti tista, ki so povezana z zlorabo narodnoosvobodilnega boja za cilje komunističnega totalitarizma in ki problematiziramo vojne in povojne poboje, smo v besedah in dejanjih idejnih in političnih privržencev največjega zločina Slovencev nad Slovenci označeni kot revizionisti. Ker pravo tega izraza v takšnem smislu ne uporablja, doživljajo pravniki, ki se v primeru Janša s slovenskim tožilstvom in sodstvom ne strinjajo, druge vrste strokovnih in osebnih diskvalifikacij. Da o tistih, ki so na strani Janeza Janše, niti ne govorimo. So ljudje z onkraj roba slovenske civilizacije. Neodvisen človek, zlasti pa tujec, ki realnega stanja ne pozna, lahko že samo na podlagi reakcij tožilstva, sodstva in večine medijev, zlasti tistih, ki jih morajo po zakonu vzdrževati vsi državljani, ne na podlagi indicev, ampak dejstev vidi, da je v ozadju ideologija in politika. To potrjujejo tudi javni, še bolj pa »strokovni« nastopi najvišjih tožilskih in sodnih funkcionarjev. Kako razumeti sodbo v luči pogromaške politike, ki jo izvajajo isti ljudje in v imenu iste ideologije vse od osamosvojitve dalje, ki ni izbirala sredstev, metod, ki se ni ustavila niti pred otroki? Paranoja je tega ne videti! Kontinuiteta kontinuitete je v nekdanji najbolj stalinistični regiji držav »ljudske demokracije« zaradi svoje izjemne krutosti in brezobzirnosti ter nepopustljive sle po oblasti najtrdnovratnejša.

Ne verjamem v indično sodbo brez dokazovMag. Andrej Vizjak bo 6. avgusta dopolnil 50 let. Njegovo domače okolje so Brežice, njegova prva zaposlitev pa je bila v tovarni Litostroj v Ljubljani. Nato se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan in leta 1994 postal inšpektor za delo. Bil je župan občine Brežine in leta 2000 prvič izvoljen za poslanca v Državnem zboru RS. Bil je tudi dvakratni minister, v letih 2004 do 2008 je bil minister za gospodarstvo, v letih 2012 in 2013 pa minister za delo, družino in socialne zadeve. Magistrsko delo je zagovarjal na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Ljubljani. Z mag. Vizjakom sva se pogovarjala v Brežicah dva dni po državnozborskih volitvah, ki so bile 13. julija 2014.

Za nami so državnozborske volitve, znani so izidi, kakšno je vaše mnenje o njih?

Volitve so se pokazale predvsem kot iskanje druge poti volivcev in volivk. Izkazalo se je, da ljudje iščejo spremembe ne glede na programske zaveze in njegovo izvedljivost. Zmagovalci volitev (stranka SMC) niso ponudili ne konkretnega programa ne ekipe, ki ga lahko izpelje, ponujajo pa neko novost in volivci so spet posegli po tem, čeprav se verjetno marsikdo zaveda, da bo čez pol leta, leto ali dve lahko spet prevaran. V Slovenski demokratski stranki (SDS) smo ponudili dober program in dober kadrovski nabor za potencialno vlado, po moji oceni pa smo preveč stavili na čustva in premalo na racionalnost volivcev. Na volitvah smo dobili manj od pričakovanega in prepričan sem, da bomo v stranki naredili resno analizo in se pogovorili o potrebnih prihodnjih korakih.

Osebno vam je zmanjkalo nekaj glasov. Kaj pričakujete?

Ocenjujem, da je v volilnem okraju Brežice na neki način veljalo prepričanje, da bo Vizjak izvoljen in da se za njegovo izvolitev ni treba bati. Tudi zato so morda nekateri obkrožili koga drugega. In to je teh nekaj glasov, ki mi manjkajo. Ponovilo se je, da ne smemo delati zaključkov volitev pred uradnimi izidi. V mojem volilnem štabu nismo naredili te napake, volilno kampanjo smo vodili z vsemi začrtanimi aktivnostmi in nismo bili prav nič pasivni pri tem. Očitno pa je na slabši volilni izid vplivala vrsta dejavnikov. Zagotovo je tudi to, da imamo predsednika v zaporu, vplivalo na rezultat. Naj dodam še to, da je volilni okraj Brežice zahteven okraj, še posebej mesto in večja krajevna središča, kjer je neverjetno veliko volivcev leve opcije, ki je pred mojim vstopom v politiko v tem delu vedno zmagovala, zlasti LDS v preteklosti. Morebiti so mi ljudje zamerili tudi sprejetje zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je posegel v pravice številnih, pa tudi pokojninsko reformo. Marsikdo se namreč zaradi zaostrenih pogojev upokojevanja ne more upokojiti tako, kot bi se, če te reforme ne bi bilo. Ljudje na nekatere stvari pač gledajo skozi svoj osebni status, ne pa skozi to, kaj država potrebuje in česa ne, kar je po svoje razumljivo. Vendar pa sem bil minister, ki je moral v veliki meri zasledovati tudi zahteve države.

Vzroki za izbruh prve svetovne vojneUmor avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda pred sto leti je sprožil verižno reakcijo, s katero je izbruhnila prva svetovna vojna, velika vojna, ki je temeljito opustošila in spremenila Evropo.

Odločnost, ki jo je obetal Franc Ferdinand, reforme cesarstva, ki jih je snoval, vojaške reforme, dobri delovni odnosi z jastrebi v vojski in z zunanjimi politiki, odlične zveze, ki jih je skoval v nemškem cesarstvu so ga seveda pri nasprotnikih monarhije napravili veliko bolj nepriljubljenega, kot je bil njegov predvidljivi in nekonfliktni stric. Madžarski in češki nacionalisti so ga sovražili, prav tako italijanski iredentisti, panslovani, jugoslovanarji, protimonarhisti, verjetno pa še najbolj velikosrbski nacionalisti. Vsem naštetim so bile nameravane reforme Franca Ferdinanda trn v peti, Srbiji in Italiji pa še celo potencialna grožnja. Zato sploh ni čudno, da je več podtalnih skrajnih političnih skupin pozivalo k umoru Franca Ferdinanda. Tako je že v letu 1913 srbski emigrantski časopis, ki je izhajal v Združenih državah Amerike, pozival k umoru avstro-ogrskega prestolonaslednika in svetoval, naj ob prvi priložnosti, ko bo obiskal Bosno, »rodoljubi« zgrabijo za pištole, nože ali bombe in ga umorijo. Deloma je za pozivi stala tudi skrajno nacionalistična velikosrbska struja v oficirskem zboru srbske vojske, ki se je imenovala Črna roka in se je zbirala okoli polkovnika Dragutina Dragutinovića z vzdevkom Apis, šefa srbske vojaške obveščevalne službe. Apis in nekateri v njegovem krogu so se kar dobro spoznali na zarotništvo in atentate, saj so leta 1903 s poti spravili lastnega vladarja in strmoglavili proavstrijsko dinastijo Obrenović s prestola, nanj pa pripeljali Karađorđeviće. Apis že po službeni dolžnosti in mnogi drugi somišljeniki iz njegovega kroga so bili tudi precej aktivni v komiteju za zamejske akcije, polformalnem organu srbske vojske, ki se je ukvarjal s tajnimi zadevami v tujini. Med drugim so mnogi mlajši srbski oficirji neuradno prehajali čez mejo v turške pokrajine Sandžak, Kosovo in Makedonijo ter tam pod izmišljenimi imeni delovali kot četniški gverilci. Apis in številni kolegi iz njegovega kroga so menili, da bi bilo za Srbijo vsekakor varneje, če bi jim uspelo nekako znebiti se Franca Ferdinanda. Umor je bil najbolj dokončna rešitev, seveda pa bi bilo pretvegano, če bi ga umoril kdo, ki bi mu lahko dokazali uradno povezavo s srbsko vlado ali njeno vojsko, saj je bilo jasno, da bo moral uradni Beograd dejanje obsoditi že zaradi drugih evropskih sil, tudi srbskih zaveznic. Atentat bi moral torej izvršiti nekdo, od katerega bi se lahko vsi ogradili ne glede na to, ali bi uspel ali ne.

»Še vedno ne morem pozabiti, kaj se mi je zgodilo. Nočem obujati spominov, čeprav bi se rad srečal s sodelavci nekdanjega znanega ansambla Polnočni Ekspres. Rad pa bi šel še enkrat na Triglav,« nam je zaupal Aleksandar Aleksandrov.

Pogovor z gospo Cveto Stepanjan je odmeval tudi v Bolgariji. Kmalu po objavi intervjuja v Demokraciji me je poklical znani bolgarski novinar Georgi Koritarov, ki na zasebni televiziji TV+ vodi pogovorno oddajo Svobodna zona (Svobodna cona, op. p.). Koritarov je, kot so mi kasneje zaupali, edini bolgarski novinar, ki si je upal za javnost sprožiti zadevo Ljubljanski proces. Tako vztrajno razkriva ozadje strahovitega montiranega političnega procesa: četverica bolgarskih glasbenikov, ki so jim priključili še dva Srba, enega Armenca in dva Slovenca, je bila 22. oktobra 1984 na Temeljnem vojaškem sodišču v Ljubljani spoznana za krivo vohunstva, terorizma in propagande. Vsi naj bi bili delovali v korist bolgarske obveščevalne službe. Kot je danes znano, je takrat šlo le za povračilno akcijo jugoslovanskega režima, ki se je s tem odzval (beri: maščeval) na aretacijo nekaj domnevnih jugoslovanskih vohunov v sestrski socialistični republiki.

Sporočilo Bolgarom

Bolgarskim gledalcem sem sporočila: Gospa Stepanjan je imela intervju v času, ko imamo v Sloveniji vodjo opozicije Janeza Janša v zaporu. Zaprli so ga brez dokazov, na krivično sodbo pa opozarja vse več eminentnih pravnikov in (nekdanjih) ustavnih sodnikov. V Sloveniji je stanje pravosodnega sistema nezadovoljivo, na kar nas opominja tudi Evropa. Tako je EPP že lani na predlog predsedstva soglasno sprejela Resolucijo o Sloveniji, v kateri državo pozivajo h hitremu sprejetju učinkovitih zakonov lustracije. Ta ni bila izvedena niti v sodstvu, kar kaže tudi primer moža gospe Stepanjan. Zdaj že pokojni Agop Stepanjan je bil leta 1984 še z osmimi soobtoženimi obsojen na montiranem političnem procesu kot bolgarski vohun in terorist. Kot je v intervjuju dejala gospa Stepanjan, so pri tem procesu sodelovali isti ljudje, ki so danes znani odvetniki, sodniki, tožilci, sodni tolmači in tako dalje. Monopol v sodstvu še vedno zasedajo ljudje, ki so v prejšnjem režimu sistematično kršili človekove pravice. Prav tako sem novinarja Koritarova opozorila na dejstvo, da je bil zdaj že pokojni mož gospe Stepanjan tudi bolgarski državljan, a mu Bolgarija ni pomagala. Niti potem ko je ta postala demokratična, pa čeprav so vedeli za ta primer montiranega političnega procesa.

Vodja opozicije Janez Janša je že več kot mesec dni v zaporu na Dobu zaradi krivične sodbe v zadevi Patria, medtem pa se vrhovno sodišče pod vodstvom Branka Masleše še vedno igra z njegovo usodo. Masleša, do kdaj še?

Predsednik Demosa Jože Pučnik je ob razglasitvi izidov plebiscita o odcepitvi Slovenije od SFRJ izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo. Takrat se je 88,5 odstotka vseh državljanov Slovenije odreklo totalitarni državi − državi, kjer je vse do njenega propada v vojaških zaporih trpelo na stotine žrtev političnih montiranih procesov. Državi, v kateri so s pomočjo zločinskih organizacij, kot sta bili Udba in KOS, uničevali številne družine. Državi, kjer je vojaška policija še konec osemdesetih let žrtve montiranih procesov pretepala s pendreki, jih silila, da so v nedogled stali na prstih, jih zbijala na tla pod Titovo sliko in hodila po njih ter jim govorila, da so slovenski Kristus, jim na silo v usta dajala tablete, se drla nanje … Danes totalitarne Jugoslavije formalnopravno res ni več (čeprav si jo nekateri brezsramno želijo), ohranile pa so se njene strukture, imenovane rdeči monopoli. Ta se je ohranil tudi v pravosodju. Ta sicer skrajnih metod, kot je fizično mučenje, ne uporablja več, saj bi bilo to zanj preveč očitna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri svojih rabotah so postali klinično prefinjeni in pravosodje zlorabljajo za tihe likvidacije posameznikov, ki predstavljajo oviro za ohranjanje udbomafijske hobotnice.

Montirana indična sodba

Klinična prefinjenost se kaže v zlorabi prava in zakonov. Že pred leti je nekdanji minister za kulturo, danes pa član Sveta Zbora za republiko in član Odbora 2014 Vasko Simoniti pomenljivo dejal: »Pravo se hlini z obrazom resnosti z namenom, da bi se ustvarila pomembnost samopodobe sodstva, ki je v službi policijsko-politične pameti. Ob tem kafkajanskem mračnjaštvu je povsem jasno, da se na primer fikretom abdićem slovenske tranzicije, zbranim v nekakšnem forumu nekdanjega komunističnega satrapa, ni treba ničesar bati. Oni ne bodo nikoli prišli pred sodišče ...« Z montirano sodbo v zadevi Patria pa je slovensko sodstvo treščilo ob tla. Ne samo da so prvaka SDS Janeza Janšo obsodili brez dokazov; na podlagi montirane indične sodbe so ga poslali v zapor le tri tedne pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, čeprav je mnogo pravnih strokovnjakov raztrgalo obtožni predlog in obsodbo v zadevi Patria. Tako so bila preslišana opozorila dr. Matevža Krivica, dr. Vasilija Poliča, dr. Lojzeta Udeta, drr. Klemena Jakliča, dr. Toneta Jerovška, Jana Zobca, dr. Mitje Deisingerja, dr. Ernesta Petriča, dr. Lovra Šturma, Aleksandra Čeferina, dr. Vlada Perjuja, dr. Ivana Beleta, Marka Bošnjaka, dr. Marka Novaka in dr. Mateja Avblja. Odgovorni in vodilni v pravosodju so tako preslišali pomembno sporočilo, da so bile

Janezu Janši kršene pravice, ki izhajajo iz 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic, še zlasti pravica do pravičnega sojenja.

»Tepihovalka« škofa Rožmana

Tako imamo situacijo, da sredi demokratične Evrope politični zapornik že več kot mesec dni prestaja krivično kazen, njegova usoda pa je v rokah bolestne ideološke nravi dela vrhovnega pravosodja, na katero opozarjamo že dalj časa. O Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi Patria namreč odloča sodnica poročevalka Vesna Žalik. Kot je znano, naj bi bil njen oče Martin Žalik kot zagret komunistični tožilec sodeloval v Nagodetovem procesu leta 1947 in v tako imenovanih dachavskih procesih, ki so potekali večinoma leta 1948. Poleg tega, kot je zapisal Reporter, pisni viri pravijo, da je Martin Žalik kot komunistični aktivist v času vojne predlagal likvidacijo priljubljenega župnika Danijela Halasa, čemur je večina navzočih partizanov nasprotovala, kljub temu pa je bil Halas kasneje ustreljen, njegovo truplo so vrgli v Muro. Reporter pa je glede Žalikove nedavno razkril novo dejstvo, ki razgalja njeno ideološkost in prestreljenost s totalitarno miselnostjo. Nenad Glüks je opozoril, da je Žalikova že pred 19 leti »tepihovala« ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana v postopku za varstvo zakonitosti zoper sodbo jugoslovanskega vojaškega sodišča, ki je Rožmana leta 1946 obsodilo na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja zaradi obtožbe, da je sodeloval z okupatorjem. Vrhovno sodišče je leta 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo sodbo zoper Rožmana in primer vrnilo v odločanje na ljubljansko okrožno sodišče. Leta 2009 je to kazenski postopek proti škofu dokončno ustavilo, s čimer je bil Rožman rehabilitiran, lansko leto pa so njegove posmrtne ostanke s pokopališča slovenskih frančiškanov pri Chicagu prenesli v Slovenijo, kjer je bil 13. aprila lani pokopan v ljubljanski stolnici med drugimi škofi. Toda sodni rehabilitaciji so skozi dolgoletni sodni postopek nasprotovali številni sodniki, ki so odločali v tem procesu, med njimi Vesna Žalik. Bila je predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je septembra 1996 zavrnil zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper Rožmana. Pri tem se je Žalikova v sklepu o zavrnitvi ozrla tudi na zapise zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar o Rožmanovem upiranju zoper nečloveško ravnanje s prebivalstvom in njegovih številnih intervencijah pri okupatorju v prid aretiranih in interniranih. Toda Žalikova je glede teh škofovih prizadevanj v sklepu sodišča zatrdila, da »je zavzemanje za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom, aretiranimi in obsojenimi ter interveniranje za njihovo izpustitev ali omilitev kazni, ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje oziroma naj bi bilo pomemben del njegove vloge«. Obstajajo dokumenti, da se je škof večkrat zavzel tudi za komuniste, toda Žalikove niti to ni prepričalo. Tako je dejala, da škofova humanitarna dejavnost, ki je hvalevredna, ne more opravičiti preostalega njegovega inkriminiranega ravnanja in ravnanj, kot jih je ugotovilo vojaško sodišče, je poročal Reporter.

Hči jugogenerala

V petčlanskem senatu, ki bo odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti, sedi tudi vrhovna sodnica Kristina Ožbolt. Njen oče Jože Ožbolt je bil general v jugovojski in je bil med letoma 1971 in 1981 načelnik štaba devete armade v Ljubljani. Ožboltova je za tednik Reporter sicer dejala, da vojaška kariera njenega očeta ne vpliva na njeno politično usmeritev, da pa politična usmeritev sodnika tako ali tako ne sme vplivati na njegovo sojenje v konkretni zadevi. Seveda se iz senata, v katerega je bil razporejena, zaradi opisanih okoliščin ni nameravala izločiti. So si pa osamosvojitelji dobro zapomnili njenega strica Draga Ožbolta (brata Jožeta Ožbolta), ki je bil prav tako general v jugovojski, leta 1990 pa je bil na položaju načelnika Republiškega štaba TO Slovenije. Prav Drago Ožbolt je neposredno po prvih demokratičnih volitvah 15. maja 1990 po nalogu poveljnika RŠTO Slovenije Ivana Hočevarja podpisal ukaz o razorožitvi slovenske teritorialne obrambe, s čimer je bila zelo zmanjšana bojna moč slovenskih obrambnih sil tik pred osamosvojitvijo.

Masleševo »tepihovanje«

Naj ponovimo, da ustavni sodnik Jan Zobec že leta opozarja, da je kardinalni problem slovenskega sodstva sodstvo samo. »In seveda politika v njem − kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Zato ni nič čudnega, da je na čelu 'neodvisnega' sodstva 'skriti favorit sodnikov' − kakršno sodstvo, tak predsednik (ki si ga to sodstvo samo in avtonomno izbere − in si takega tudi zasluži),« je na spletni strani ustavnega sodišča zapisal Zobec. In ta »skriti favorit sodnikov« je Branko Masleša. Čeprav so v javnost prišle njegove sporne podrobnosti, je Masleša postal predsednik vrhovnega sodišča. Masleša je namreč nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in bil navdušen nad usmrtitvijo prebežnika. »V času osamosvajanja je začel izredno grobo govoriti proti Sloveniji. Ob vsaki priložnosti je odpor kar vrel iz njega ... enkrat sem iz njegovih ust slišal tudi besedo, ki se je v javnosti v tistih dneh večkrat pojavila, da bo JLA 'tepihovala' Slovenijo,« je za Reporter novembra 2010 dejal Maslešev nekdanji sodelavec in sedanji ustavni sodnik Jan Zobec. Masleševo nasprotovanje slovenski samostojnosti je potrdil tudi Janez Brank, nekdanji sodnik na koprskem višjem sodišču. »Nasprotoval je osamosvojitvi in prav občudoval JLA − to najbrž izhaja iz njegove družine, ker je bil njegov oče vojaška oseba,« je dejal Brank. Nasprotovanje slovenski samostojnosti pa ni edino Masleševo sporno dejanje. V zgodnjih 80. letih preteklega stoletja je bil navzoč pri usmrtitvi prebežnika iz ene od vzhodnih socialističnih republik, ki je želel prečkati jugoslovansko-italijansko mejo. »Bil je ves navdušen nad tem, zdelo se mu je krasno, da je ubogega prebežnika vojak zadel prav v sredino čela. Tako se dela, je bil evforičen,« je svojo izkušnjo z Maslešo opisal Zobec.

Še ena temna senca

Temno senco pa je lani na predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo vrglo tudi pismo pesnika Mateja Bora. Če je v primeru pobega Hilde Tovšak Masleša hitel razlagati, da je »vsak nezakonit odvzem prostosti, ki nima podlage v zakonu, absolutno nesprejemljiv«, pa bo zanimivo slišati njegov odziv, ko bo padla sodba v primeru Patria. Masleševim zagotovilom jemlje verodostojnost tudi pismo Mateja Bora (Vladimirja Pavšiča), ki je bilo lani razstavljeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ob 100. obletnici pesnikovega rojstva. »Vaš sin ni niti kriv niti begosumen, držimo ga zaradi drugih,« naj bi bil Masleša izjavil leta 1982, ko je bil v Kopru preiskovalni sodnik in ni, tako lahko razberemo iz pisma, naredil nič proti maltretiranju priprtega fanta. Po mnenju njegovega odvetnika je bil Masleša »pod vplivom UJV (Uprave javne varnosti)«. Masleša nam je takrat pojasnjeval, da se zaradi oddaljenosti ne spominja »vseh podrobnosti navedenega primera«.

Oktobra 1982 se je Matej Bor s pismom obrnil na predsednika Predsedstva SRS. Prosil ga je, naj vzame v zaščito sina Stanka Kajdiža, borca NOV, člana delegacije republiške skupščine in nekdanjega predsednika skupščine občine Radovljica. Po hišni preiskavi so fanta odpeljali v Koper na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku Branku Masleši. » … Zaradi goljufije v igralnicah,« so pojasnili. Ker se ni vrnil, so starši po posredovanju predsednika občine prišla do Masleše, ki jima je omogočil obisk. Sin jima je jokaje povedal, da ga je delavec koprske UJV »pretepal in mučil, nategoval prsni koš, sklepe ter z glavo udarjal ob tla in mi psoval mater«. Rekel je, da si kaj takega ne moremo predstavljati in da si je nato hotel vzeti življenje.« Čeprav je fant preiskovalnemu sodniku »povedal o mučenju v bunkerju, ni niti pokrenil predpisanega postopka niti zapisal v zapisnik, kar je zelo nerazumljivo za tako odgovorno osebo«. Bor je 6. septembra 1982 dobil pismo odvetnika Vovka, v katerem ga opozarja na veliko verjetnost nezakonitega ravnanja in da je zato od republiškega sekretariata za pravosodje zahteval odgovor. Odvetnik je »ugotovil, da je bil sin zadržan v zaporih v Kopru … brez sklepa o priporu. Pritožba, ki jo je pripravil, je bila zavrnjena. Ugotovil je, da je 5. sept. ob 10. uri prišel brez dovoljenja v zapor delavec UJV, ki je sina 23. 8. pretepel in mučil in od njega izsiljevala neke izjave (to je sigurno praksa)«.

Sina sta z ženo vnovič obiskala 8. septembra. Bil je prestrašen, saj mu je pretepač dal vedeti, da ga je »zatožil« pri preiskovalnem sodniku Masleši. Zbal se je tudi Kajdiž, saj pripadnik UJV »še vedno raziskuje in sodeluje s preiskovalnim sodnikom«. Kajdiž je še zaupal Boru: »Ob obiskih v Kopru in izjavah sodnika Masleše ter odvetnika sem se prepričal, da odgovorni v organih pregona in pravosodja zelo lahko majhnemu človeku vzamejo svobodo brez pravih utemeljitev, ki jih šele pozneje zbirajo in konstruirajo, ter se izživljajo in podaljšujejo stanje iz meseca v mesec, kakor mojemu sinu … Odvetnik Vovk trdi, da je čutiti močan vpliv UJV na sodnika.« Proti koncu pisma Bor povzema prizadetega očeta: »Ob zadnjem obisku nama je sodnik Masleša rekel: 'Vaš sin ni niti kriv niti begosumen, držimo ga zaradi drugih.'«

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša se lani vseh podrobnosti zaradi oddaljenosti ni spomnil. »Prepričan pa sem, da sem v zapisniku korektno povzel vsebino dane izjave. V omenjenem primeru bi morali za ugotovitev dejstev, vezanih na to zadevo, celovito pregledati samo postopkovno dokumentacijo. Glede na odmaknjenost domnevam, da je spis v arhivu,« je Masleša tedaj odgovoril za tednik Reporter.

Preganjala Pučnika

Čeprav vrhovna sodnica kazenskega oddelka na vrhovnem sodišču Maja Tratnik ne sedi več v senatu, ki bo odločal o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, pa je njena družinska zgodba vseeno zanimiva. Po besedah poznavalcev je bila njena mama Jolanda Kuhar tožilka, ki je preganjala osamosvojitelja Jožeta Pučnika v procesu leta 1959. Ta je bil obsojen na devet let strogega zapora z obtožbo, da je rušil oblast delovnega ljudstva. Pučnik si je Kuharjevo zapomnil kot »silno zagrizeno gospo«, ki je sodnike opozarjala, da obstaja za kaznivo dejanje, ki so mu ga pripisali, tudi smrtna kazen. Glede Tratnikove še to. Pred nekaj leti je kolumnist Mladine Bernard Nežmah pisal, da je prav ta sodnica v osemdesetih večkrat prepovedala posamezne številke Mladine in leta 1983 izdala zgodovinsko prepoved izhajanja časopisa Tribuna.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)