Pri oblikovanju »strokovne skupine neodvisnih pravnikov, ki bo oblikovala strokovna stališča« glede Janševega poslanskega mandata, gre za sprenevedanje. Jasno je, da gre za konkretnega človeka, vodjo opozicije, obsojenega v političnem procesu.

Člani mandatno-volilne komisije (MVK) državnega zbora so minuli petek po nekajurni razpravi o poslanskem mandatu predsednika SDS Janeza Janše, edinega političnega zapornika v osrčju Evrope, zaprtega brez dokazov, sklenili sejo prekiniti. Odločili so namreč, da se »oblikuje strokovna skupina neodvisnih pravnikov, ki bo oblikovala strokovna stališča«. Neodvisni od koga, se sprašujemo. Tako odločitev so člani MVK sprejeli (proti je glasoval le poslanec NSi Matej Tonin), čeprav je parlamentarna zakonodajnopravna služba (ZPS) pred sejo v svojem mnenju presodila, da bi bilo prenehanje poslanskega mandata Janši na podlagi zakona o poslancih lahko ustavno sporno. Pri tem je treba opozoriti, da so vsa načelna pravna stališča in mnenja odveč, če MVK ne upošteva samega postopka v zadevi Patria.

Ohranjanje udbomafijske hobotnice

Namesto da bi MVK pozvala vrhovno sodišče, naj se neha sprenevedati in takoj odloči o odložitvi prestajanja kazni zapora za Janeza Janšo, se je članom MVK mudilo »z eksekucijo« prvaka opozicije. Vrhovno sodišče po skoraj dveh mesecih namreč ni bilo sposobno niti začeti obravnavati primera, ki je po njihovih besedah absolutno prednosten. To pove vse o slovenskem pravosodju. Dobri poznavalci političnega ozadja pa pri tem opozarjajo, da največja težava države ni krivično obsojeni Janez Janša, temveč kriminalci, ki se svobodno sprehajajo okrog in odločajo o naši usodi. Za ohranitev udbomafijskega sistema, ki še vedno obvladuje monopole v slovenski družbi, se sedaj njihovi predstavniki trudijo prikazati, da gre pri Janševem poslanskem mandatu za načelno vprašanje, in skozi to meglo prikazati Janeza Janšo kot navadnega kriminalca. Poslanec SMC in predsednik MVK Mitja Horvat je volivce Janeza Janše oklical celo za kriminalno mrežo. »Tako se PR zavesa dviguje in na Cerarjevem odru so primitivci,« je na Twitterju opozoril Tomaž Štih alias Libertarec. Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke (SDS), dvakratni predsednik Vlade RS in nekdanji predsedujoči Svetu EU, pa na Twitterju ugotavlja: »Razglabljanje o enem mandatu so umetno podaljšali, da imajo strici medijski mir pri sestavljanju koalicije in strganju ostankov iz javnih vreč.« In res je tako.

Že slab mesec je, odkar smo volili novo sestavo državnega zbora. Med kampanjo se je pokazalo, da pri nas vlada selektivna demokracija.

V mislih imam reakcijo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Če se je v začetku septembra leta 2011 ob razpravi o družinskem zakoniku zgodila eskapada nestrpnosti do Cerkve na Slovenskem pri takratnem Zaresovem poslancu Francu Juriju, ki je Cerkvi odrekel pravico do izrekanja v zvezi s spornim družinskim zakonikom, češ da se organizacija, ki je prepredena s finančnimi in pedofilskimi škandali, o tej problematiki ne bi smela oglašati, je tokrat neprijetno presenetil Peterle. Ta se je namreč udeležil enega od zlatomašnih jubilejev, kjer je pridigar »zašel« na politično področje in svetoval zbranim vernikom, naj glasujejo za stranko, katere predsednik je v zaporu, če ne bi glasovali za omenjeno stranko, pa bi lahko storili celo greh. To je zmotilo Peterleta do te mere, da bi skoraj glasno zaklical, kakor je zapisal: »Gospod pater, ne tu in ne tako.« Pa se je zadržal in šel raje na pivo, kjer se je očitno odločil, da bo o tem napisal nekaj besed na Facebook. Moti ga, da duhovniki prevzemajo vlogo strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočajo, koga naj volimo. Kasneje je Peterle v intervjuju za Časnik.si kometiral tudi kritični odziv škofa Štumpfa na pismo, ki ga je Alenka Bratušek poslala papežu glede opredelitve škofa Glavana v zvezi s slovenskim krivosodjem, kot tudi na srečanje škofa Glavana s predstavniki pomladnih strank pred volitvami. Takole svoje razmišljanje sklene Peterle: »Mislim, da je Cerkev najbolj verodostojna in uspešna, kadar uporablja svoj jezik v skladu s svojim poslanstvom.

V znamenitem preboju soške fronte pri Kobaridu oktobra 1917 je pomembno sodeloval nemški častnik Erwin Rommel, ki se je proslavil tudi med drugo svetovno vojno. Pot preboja je natančno opisal.

Svoje sodelovanje pri preboju soške fronte med Tolminom in Kobaridom je Erwin Rommel natančno opisal v knjižici Infanterie greif an (1942), ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1997 z naslovom Preboj pri Tolminu. Zdaj je založba Ad Pirum izdala knjigo Po sledeh Erwina Rommla, v kateri je Aleksander Jankovič Potočnik natančno raziskal in rekonstruiral Rommlovo pot oktobra 1917 čez slovensko ozemlje. Knjiga je opremljena z množico dokumentarnih fotografij, posnetkov sedanjega stanja in zemljevidov z vrisano potjo oz. Rommlovim prodiranjem od Mosta na Soči čez Hlevnik, Kolovrat in Matajur.

Rommel in »čudež pri Kobaridu«

Na soško bojišče je Erwin Rommel prišel oktobra 1917 kot del nemške 14. armade pod poveljstvom generala Otta von Belowa. Skupaj z bavarskim pehotnim polkom Leib in 1. lovskim bataljonom je Rom­mlov Württemberški gorski bataljon (WGB) sestavljal tako imenovani Alpski korpus. Belowa armada naj bi bila Avstrijcem pomagala prebiti italijansko fronto in s tem od­praviti nevarnost zloma avstrijske obrambe, ki je bila po enajstih italijanskih ofenzivah na Soči že močno izčrpana. Med operacijo, ki se je zapisala v zgodovino kot »čudež pri Kobaridu«, je imel Alpski korpus, katerega del je bil tudi Rommlov bataljon, nalogo prodirati v smeri Tolmin–Kolovrat–Matajur–Čedad, pri čemer naj bi Rommlov WGB varoval desni bok polka Leib.

S Koroškega in mimo Škofje Loke

Kakšna je bila Rommlova pot do fronte pri Tolminu čez slovensko ozemlje? Rom­mel je pisal: »V začetku oktobra 1917 sem na prelepem Koroškem, kamor je bil preko Makedonije po ovinkih prestavljen WGB, spet prevzel svoj oddelek.

Znan je letošnji prejemnik zlatnika poezije, to je pesnik Tone Kuntner. Nagrado bo prejel 26. avgusta za obsežen pesniški opus in za žlahtni prispevek slovenski literati in kulturi. Tone Kuntner bo dobil deseti zlatnik poezije.

Letošnji, deseti zlatnik poezije gre torej v roke pesniku Tonetu Kuntnerju, ki je večino svojih pesmi posvetil zemlji in ob njej domačiji, ljubezni, domovini. Tone Partljič ga je označil za enega najpopularnejših sodobnih slovenskih pesnikov. Zasluženo nagrado bodo Tonetu Kuntnerju izročili na prireditvi ob podelitvi Veronikine nagrade, ki bo 26. avgusta na Starem gradu v Celju. Kuntner, ki je lani praznoval 70. rojstni dan, je bil po poklicu igralec. Od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega. Igral je tudi v filmih. Pesmi je začel objavljati leta 1966, sam pa je med pesniškimi zbirkami ob lanskem jubileju izpostavil delo O domovina iz leta 1994, za katerega si je naslov sposodil pri Cankarju. Ob 10-letnici osamosvojene Slovenije je izdal zbirko Mati Slovenija, lani pa je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla še tretja zbirka z domovinsko tematiko Podorane sanje. Kot je na takratni predstavitvi zbirke dejal avtor spremne besede Aleksander Zorn, so pesnikovi toni v njej nekoliko temnejši. Tone Kuntner se kot pesnik vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, zanj pa je značilna tudi subtilna ljubezenska lirika. Objavil je več kot dvajset pesniških zbirk. Njegove pesmi so izšle tudi v več tujih jezikih. Za svojo poezijo je prejel več nagrad, leta 1970 tudi nagrado Prešernovega sklada.

Veronikine nagrade

Za letošnjo Veronikino nagrado se bodo potegovale pesniške zbirke Vesa v zgibi Anje Golob, P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič, Pričakujem pozornost Blaža Lukana, Davek na dodano vrednost Katje Perat in Ona je mesto Andraža Poliča. Vesa v zgibi je druga pesniška zbirka Anje Golob. Pisala jo je dve leti in pol in pravi, da se v njej pojavljajo nekatere teme, ki jo zelo zanimajo, na primer temi telesa in spola, ki sta tako ali tako ontološki in pogosto zadevata dvojino. Iztok Osojnik je v spremni besedi k peti pesniški zbirki Kolmančičeve P(l)ast za p(l)astjo zapisal, da tako pretresljive pesniške zbirke izpod peresa slovenske pesnice oziroma pesnika že nekaj časa ni bral. V zbirki so po pesničinih besedah objavljene pesmi, ki jih je napisala v zadnjih desetih letih. V svoji deveti pesniški zbirki Pričakujem pozornost pa Blaž Lukan bralca vabi k družbenokritičnemu premisleku. Petra Koršič je ob tem zapisala: »Res je, v širokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slišana. In veliko vsega še čaka na Lukanov prečiščeni, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugače razlil in razblinil.«

Nekdanji partijski disident Milovan Đilas je že leta 1957 v svoji knjigi Novi razred napisal uničujočo kritiko komunističnega režima, v katerem je bil sam nekoč pomemben akter. Knjiga je zdaj na voljo tudi v slovenščini.

Pri Inštitutu Nove revije so izdali knjigo nekdanjega partijskega disidenta Milovana Đilasa Novi razred, analizo komunističnega sistema. Đilas se je na to tematiko nadvomno izredno dobro spoznal, kajti bil je eden od tvorcev komunističnega sistema v nekdanji Jugoslaviji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Đilas je bil član centralnega komiteja in je bil zadolžen za partijski agitprop (agitacija in propaganda), opravljal je tudi razne »posebne naloge« in v partijski hierarhiji je spadal v najvišji ešalon. Ko se je Komunistična partija Jugoslavije leta 1952 preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, je imel Đilas partijsko izkaznico številka 4, bil je torej takoj za Josipom Brozom, Edvardom Kardeljem in Aleksandrom Rankovićem. Še več, mnogi so menili, da je prav Đilas Brozov »prestolonaslednik« in ga bo zamenjal, ko se »Stari« umakne. Tako je bilo vse do leta 1954, ko je bil Đilas zaradi svojega obrata iz zvestega vojščaka partije v partijskega kritika in disidenta seveda odstranjen z oblasti in potem večkrat tudi obsojen zaradi svojh kritik.

Za eno od teh obsodb je bila povod prav knjiga Novi razred, ki seveda ni izšla v tedanji Jugoslaviji, pač pa je Đilas rokopis poslal v tujino, kot nalašč v leglo kapitalizma − Združene države Amerike, kjer je knjigo leta 1957 izdala založba Frederick A. Praeger Inc. Samo za to knjigo je Đilas dobil sedem let zapora.

V knjigi Đilas navaja, da so se nekdanji »predani revolucionarji« po osvojitvi oblasti popolnoma spremenili in so postali na neki način podobni tistim, proti katerim so se nekoč borili. Po zrušenju nekdanjih vladajočih razredov so postali sami vladajoča kasta, novi razred v državi, ki so jo »osvobodili«. Đilas je zapisal, da to seveda ni nobena jugoslovanska posebnost; prav v vsaki državi, kjer so oblast prevzeli komunisti, so partijci potem vzpostavili oblast novega razreda, razreda partijske birokracije. V nekdanji Sovjetski zvezi se je za ta razred med ljudmi uveljavil izraz »nomenklatura«, v Sloveniji in Jugoslaviji smo nekoč uporabljali tudi izraz »rdeča buržoazija«.

Letošnje predčasne državnozborske volitve so nakazale potrebo, da pregledamo razvoj slovenske demokracije v zadnjega četrt stoletja. Razloga za to sta dva. Prvič, minilo je četrt stoletja, odkar so se slovenska demokratična, torej tudi protikomunistična gibanja in skupine začeli politično organizirati, oblikovati stranke, se povezovati v koalicijo Demos in zahtevati svobodne volitve. Do teh je prišlo leto kasneje, leta 1990.

Takrat se je rodila »slovenska pomlad«, ki si je prizadevala za demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter pravno državo. To pa pomeni seveda svobodo združevanja – predstavniško demokracijo in med drugimi svoboščinami tudi ekonomsko svobodo – torej tržno gospodarstvo. Drugi razlog je ta, da letošnje državnozborske volitve le težko označimo kot demokratične.

So bile volitve res demokratične?

To prepričanje lahko utemeljimo na dveh dejstvih. Po mojem mnenju je prišlo do nedemokratičnega vmešavanja sodne veje oblasti v volilno kampanjo in same volitve. V mislih imam seveda za demokrata nesprejemljivo obsodbo Janeza Janše, voditelja največje opozicijske stranke, vendar tudi osebnosti, ki je odločilno pripomogla k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Obsodba g. Janše je zame nesprejemljiva iz treh razlogov. Indična obtožba in sodba, kot sta ju označila tožilstvo in sodišče, sta v principu grob in demokratično nesprejemljiv poseg v človekove pravice in svoboščine. Posameznik-obtoženi je tu šibkejša stran. Država, ki ima na razpolago ves represivni aparat od policije, tožilstva do sodišča, je tukaj močnejša stran. Zato je v demokratičnih državah normalno, da tožilec krivdo dokaže in da sodba temelji na dokazih. Že stari Latinci so se zavedali, da brez trdnih dokazov ne sme biti izrečena obsodilna sodba, torej in dubio pro reo. Podobno velja tudi danes v Angliji in Ameriki, kjer sodnik dosledno opozori poroto, da smejo obtoženega razglasiti za krivega, če presodijo, da je njegova krivda dokazana »beyond the reasonable doubt«. Drugič, ker sta se tožilstvo in sodišče zanemarila, da v demokratičnih družbah obtožnica in sodba temeljita lahko edino na dokazih, sta se, tako vidim oba spisa, v svojih utemeljitvah izenačila z logiko in dikcijo povojnih političnih procesov. Osebno, mogoče tudi zato, ker nimam pravniške izobrazbe, ne vidim v osnovni logiki, ki je temelj za obsodbo g. Janše, in tiste, na podlagi katere je bila v Nagodetovem procesu izrečena npr. smrtna obsodba prof. Furlanu, nobene razlike. In tretjič, v procesu proti Janezu Janši so odločilno sodelovali ljudje iste ideološke usmeritve kot pri obsodbi prof. Furlana. Danes se v Sloveniji splošno priznava, da je bil Nagodetov proces montiran s strani kriminalne združbe – komunistične partije za dosego njenih političnih ciljev in eliminacijo opozicije, proces o Patrii pa na to oznako še čaka.

Zora zariše silhuete palm, veter jim kuštra grive, pod njimi se blešči zloščena pločevina. Takšno je moje jutro v Taormini. Na voljo so ghibli, quattroporte, granturismo in grancabrio. Trizob je eden. Avtocesta se bo prevrnila pod težo cvetja, ki se nagiba globoko na prehitevalni pas, vožnja več deset kilometrov spominja na indijske poroke. Vzpenjanje in popopolnoma nov asfalt z geometričnimi belimi črtami napoveduje magmatske kamnine in temperaturni padec. Višina je namreč vrtoglava. Najbolj seveda rohni atmosfersko aspirirani osemcilindrski MC stradale, najbolj uglajen je predsedniški quattroporte s štirikolesnim pogonom. A vsi pospešijo pretok krvi po žilah, zenice se zožijo pri sleherniku za volanom.

Dan nadaljujem ob bazenu vrta palače San Domenico, “concierge” mi omeni, da je ena od zvezd že prispela. Tako kot mnogi drugi bo današnji večer gostja festivala. Točka srečanja bo Terazza Maserati. Časa je ravno dovolj, da mi uspe izbrati med dvema vonjema Van Cleef & Arpels, Extraordinary Collection. Najrazkošejše sestavine in skulpturiranost stekleničk, ja, to je skupno tej draguljarski hiši. Rose Velours in Gardenia Petals stojita pred ogledalom in izbira je le trenutni navdih. Vse skupaj poznajo šest dišav, a danes oblečem le eno. Takšno, ki je vredna diamantnega bleska.

Prihod pred hotel Timeo je veličasten. Televizijske kamere, fotoreporterji, preproga v značilni barvi, varovanje, lepo oblečena javnost. Prijazen posvet in pogled na seznam, kjer poleg svojega imena opazim še povabljence iz stratosfere, tam sta Ben Stiller in Matt Damon, Eva Longoria, Melanie Griffith in ob vstopu se skorajda zaletim v Pamelo Anderson. Obvezno fotografiranje in večer se začne ob penečemu se vinu in prigrizkih. Mnogih italijanskih zvezdnikov ne poznam, a so prijazni in se vsi po vrsti predstavijo sami od sebe. Beseda steče z Liviom Beshirjem, za televizijo RAI pripravlja intervjuje s filmskimi igralkami in igralci. Marsikaterih hudomušnih podrobnosti ne more predstaviti s kamero. Filmska premiera večera je Jersey Boys, zadnji izdelek Clinta Eastwooda. Nihče od zvezdniškega ešalona si ga ne ogleda, zabava je pomembnejša. Villa Mon Repos je prizorišče, kjer se morebiti sto najpomembnejših udeležencev festivala zbere ob hrani in jedači, kakršne svet še ni videl. No, tako se to reče. Jastogi, morski ježki, škampi, jakobove pokrivače, rakovice, glavonožci in gamberi so vsebina le ene od miz, the pa je nekaj deset. Glasba zgane družbo, ki se očitno dobro pozna med seboj, in v naslednjem trenutku vsi plešemo ob bazenu. Prihod v hotelsko sobo ni nič kaj spektakularen, nihče mi ne zmasira nog.

Miro Cerar jo je praktično takoj po volitvah mahnil na dopust. No, saj mu privoščim, vseeno pa ga ne razumem najbolje.

Če bo res delal »mavrično« koalicijo, v katero zagotovo ne bo povabljena SDS, potem mi je jasno, koliko je v resnici demokrat. Očitno se je odločil za politiko, ki mu jo narekujejo njegovi botri: koalicija po modelu SZDL (oz. OF) proti razrednemu sovražniku. Morda bodo v koaliciji celo združeni levičarji, kdo ve. Ali pa bodo ti po zgledu Jelinčičeve SNS vseeno raje v večni opoziciji. Se pravi, da bodo koalicijo kritizirali, samo če bo premalo levičarska, sicer pa jo bodo »načelno« podpirali. Že videno.

Sicer pa, kot sem pričakoval, so t. i. hanzi-mediji navalili na mašo za Janeza Janšo kot sestradan volk na zajca, najbolj zaresni katoličan med nekdanjimi poslanci pa je spet pametoval, češ, ali ni to zloraba. Sprehajajo se tudi med protestniki, ki vsak dan vztrajajo pred sodiščem, in čakajo na preži, da se bo kateri od njih spozabil in postal aroganten. Med t. i. hanzi-medije uvrščam tudi časopis in spletno stran Svet24, ki je pač še en rumen privesek tradicionalno rdečih dnevnih časopisov. Ker je enemu od »zvezdašev«, ki po navadi stojijo v varni bližini policistov v Miklošičevem parku, nekdo od protestnikov pred sodiščem rekel kakšno besedo preveč, je šel jokat novinarjem, češ, poglejte jih, nesramneže janšistične. O tem, kolikokrat je tovarišija že izrazila željo, da bi drugače misleče poslala na Goli otok ali celo v Hudo jamo, pa seveda niti besede. Tako je pač, če živimo v družbi, kjer razredno sovraštvo še vedno obstaja. Zato vodilnih medijev ne zanima, da je Evropska unija prepovedala tudi komunistične simbole. Prav takšne, s katerimi se ponašajo »zvezdaši« iz Miklošičevega parka. Obstajajo pa tudi izjeme – denimo novinarji Večera, ki imajo vtis, da so prodani kot živina v vagonu, ker je poskus, da bi iz mariborske časopisne družbe naredili novodobni kolhoz, pač propadel. Oprostite, kdo vam je kriv, da še vedno razmišljate po socialistično? In kdo je kriv, da levi fašisti celo grozijo fotografinji, ki fotografira njihovo zbiranje? Verjetno Janez Janša, kdo pa drug.

Režiser Hude učiteljice predstavlja pikantno zgodbo o zapeljivi Annie in zabavnem Jayu, ki sta po desetih letih zakona in dveh otrocih izgubila nekdaj neustavljivo strast do seksa.

Jay (Jason Segel) in Annie (Cameron Diaz) sta poročen, še vedno zelo zaljubljen par, vendar so se po desetih letih in dveh otrocih strasti ohladile. Da bi oživile, se odločita – in zakaj ne? – posneti se med preizkušanjem vseh položajev radosti seksa v maratonski triurni seansi. Ideja se je zdela krasna, dokler ne odkrijeta, da je njun najbolj zasebni videoposnetek postal javen. Panično se podasta v divjo noč pustolovščin, da bi dobila nazaj posnetek, si povrnila ugled, pamet, in kar je najpomembnješe, ohranila zakon.

Izgubljen posnetek

»Posnameta se na iPad, da bi si ga enkrat ogledala in ga – teoretično – potem zbrisala,« pravi Segel. »A Jay ga ne zbriše takoj. Potem se stvari zapletejo z uporabo nove aplikacije.« Med njuno nočno pustolovščino pa pride na dan tudi resnica o njunem razmerju. »Film pripoveduje o izzivih zakonskega življenja,« nadaljuje Diazova. »Izguba vročega posnetka ju lahko marsičesa stane, a nazadnje se zaradi tega njun odnos poglobi – spomnita se, kakšen tim sta bila včasih.« - »Jay in Annie sprejmeta malce vprašljivo odločitev, a upam, da boste razumeli zakaj,« pravi režiser Jake Kasdan. »Cameron in Jason imata nekaj, zaradi česar se ljudje lahko poistovetijo z njima. Sta očarljiva in njun zakon je na videz prav dober.«

Zamisel na sestanku

Zamisel za film je dobil Jason na sestanku s Toddom Blackom in Kate Angelo. »Kaj bi se zgodilo, sem se vprašal, če bi poročen par naredil vroči posnetek, o katerem naslednji dan ne bi bilo ne duha ne sluha,« se spominja. Black dodaja: »Kar zazijal sem. Kate prav tako. Jason pa je samo sedel in se smehljal. V pisarni smo sedeli več ur in dodelovali koncept.« Nazadnje so se zedinili, da bi posneli film, ki bi bil hkrati predrzna seksi in romantična komedija, pa tudi zelo srčna. »Ko sem na začetku osemdesetih produciral Tvegan posel, sem se nečesa naučil,« pravi producent Steve Tisch. »Občinstva ne smeš podcenjevati. Ljudje so bistri in vedo, kaj hočejo. Že takrat smo si s kolegi rekli: Dajmo občinstvu nekaj bolj inteligentnega z zapletenimi liki in zgodbo, ki ni enodimenzionalna, pa bomo videli, kaj bo nastalo. Nekaj podobnega smo si rekli z Vročimi posnetki.«

Deželni tajnik SSk Damjan Terpin se v zadnjem sporočilu za javnost ogorčeno sprašuje o smislu in pomenu obstoja slovenskega skupnega predstavništva, saj naj bi ga določene osebe zamejskega političnega parketa nalašč izigravale.

Skupno predstavništvo Slovencev v Italiji sicer obstaja, vendar je vprašanje, ali sploh služi svojemu osnovnemu namenu. V njem so predstavniki stranke Slovenska skupnost, Sveta slovenskih organizacij, Slovenske kulturno-gospodarske zveze, koordinacija Slovencev v Demokratski stranki in Federacija levice, žal pa po besedah deželnega tajnika SSk Damjana Terpina »nekatere manjšinske komponente, namesto da bi pripomogle k vsaj minimalni enotnosti v manjšini, ki jo danes predstavlja žal le še Skupno predstavništvo, žal namenoma kršijo in izigravajo v tem forumu sprejete sklepe,« kar Slovenska skupnost močno obžaluje. »Na zadnjih dveh sestankih skupnega predstavništva je bilo namreč dogovorjeno, da bo v senat vložen amandma z dogovorjenim tekstom, na podlagi katerega bi dežela FJK dobila dodaten sedež v senatu, rezerviran za slovensko manjšino. Amandma naj bi vložili bodisi senatorji Južnotirolske Ljudske stranke (SVP), bodisi senatorji Demokratske stranke (DS). Prav tako je bilo tudi dogovorjeno, da bo slovenska poslanka Tamara Blažina izposlovala sestanke skupnega predstavništva z ministrico za reforme Mario Eleno Boschi, ki v imenu vlade sledi reformi senata in tudi spremembam volilnega zakona,« je zapisano v sporočilu za javnost, ki ga je posredoval deželni tajnik SSk Damjan Terpin.

Brez omembe

Na skupnem predstavništvu so se namreč dogovorili, da amandma, ki je bil vložen prek senatorja Francesca Russa, ne bo posegal v način izvolitve slovenskega senatorja, zato je deželni tajnik SSk Damjan Terpin v sporočilu za javnost zapisal: »Kljub takšnemu dogovoru se je slovenska poslanka odločila, da preko senatorja Francesca Russa vloži drugačen amandma, ki posega tudi v način izvolitve slovenskega senatorja, pa čeprav je bilo na skupnem predstavništvu dogovorjeno, naj bi v ustavo za zdaj tega ne zapisali, ampak to prepustili kasnejšemu volilnemu zakonu, da določi način izvolitve.« Ko je namreč senator Francesco Russo 17. julija govoril v splošni razpravi v italijanskem senatu, vprašanja zajamčenega zastopstva za Slovence ni niti omenil. Slovenska poslanka Tamara Blažina pa je sicer izposlovala sestanek z italijansko ministrico za reforme Boschijevo, vendar pa je v nasprotju z dogovorom na sestanek povabila samo vodjo Koordinacije Slovencev v Demokratski stranki Aleša Waltritscha: »Senator Russo, ki je v četrtek interveniral v splošni razpravi v senatu, pa ni štel za potrebno, da bi vsaj z besedico omenil vprašanje zajamčenega zastopstva za Slovence. Prav tako je tudi slovenska poslanka v nasprotju z dogovorom, sprejetim na skupnem predstavništvu, izposlovala sestanek z ministrico za reforme Boschijevo, vendar je nanj povabila izključno vodjo Koordinacije Slovencev v DS Aleša Waltritscha in nikogar drugega iz skupnega predstavništva,« je v sporočilo za javnost zapisal deželni tajnik SSk Damjan Terpin.

Mestna občina Novo mesto sodi med bogatejše slovenske občine z močnim gospodarstvom, kar pa se pri upravljanju z javnim denarjem ne pozna prav dosti. V zadnjem desetletju se v njej ni veliko spremenilo.

Mestna občina Novo mesto sodi med večje slovenske občine po številu prebivalcev. Naselje Novo mesto, ob reki Krki, je njeno središče ter upravno, gospodarsko, kulturno, versko, izobraževalno in športno središče jugovzhodne Slovenije. Novo mesto je zelo spremenilo svojo podobo v drugi polovici 20. stoletja, ko so v njem zrasli številni industrijski obrati, kar je pomenilo tudi pospešeno urbanizacijo mesta in okolice. Ustanovljene so bile tudi številne šolske, zdravstvene in kulturne ustanove na Dolenjskem.

Predstavitev v številkah

Občina Novo mesto je del statistične regije jugovzhodna Slovenija. Meri 236 kvadratnih kilometrov in se po površini med slovenskimi občinami uvršča na 20. mesto. V občini živi približno 37 tisoč prebivalcev, kar jo uvršča na šesto mesto med slovenskimi občinami. To pomeni, da na kvadratnem kilometru živi povprečno 154 prebivalcev, gostota naseljenosti pa je bistveno večja od povprečja v državi, ki je 101 prebivalec na kvadratni kilometer. V občini je 99 naselij. Pri tem ima 93 odstotkov prebivalstva dostop do pitne vode, 55 odstotkov do čistilne naprave, 60 odstotkov do kanalizacije, 100 odstotkov do odvoza odpadkov in 30 odstotkov do preskrbe s plinom.

Kaj pravi statistika

Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je število živorojenih višje od števila umrlih, naravni prirast na tisoč prebivalcev pa je pozitiven. Povprečna starost občanov je blizu 41 let in nekoliko nižja od povprečne starosti prebivalcev v državi, ki se giblje okrog 42 let.

Na Direkciji RS za ceste že več mesecev opozarjajo na pomanjkanje sredstev. Na resornem ministrstvu jim praktično iz meseca v mesec namenjajo denar. Nedavno so ga napraskali do oktobra. Vendar bo dovolj le za nujna dela, investicije pa …

Z rebalansi proračunov je bilo Direkciji RS za ceste (DRSC) od leta 2008 odvzeto več kot 209 milijonov evrov, zaradi krčenja sredstev je bilo ustavljenih tudi 709 investicij. »Z rebalansi se je vsako leto poseglo v proračun za vzdrževanje in obnovo ter razvoj glavnih in regionalnih cest, v zadnjih letih celo v že podpisane pogodbe, torej so se odvzemala sredstva na že vzpostavljenih gradbiščih,« so pojasnili na direkciji. Kot se je izkazalo, pa krčenja sredstev še ni konec. Rebalans proračuna za letošnje leto in proračun za prihodnje leto sta namreč pokazala, da celo za nujna vzdrževalna dela denarja ne bo. »Ob rebalansu proračuna 2014 so bila DRSC odvzeta vsa sredstva za izvajanje investicij, za izvajanje opravil rednega vzdrževanja pa so bila sredstva zagotovljena samo za prvo polovico leta,« pravijo na DRSC, čeprav je cestna infrastruktura po vsej državi v zelo slabem stanju.

Slabo stanje cest

Na DRSC ocenjujejo, da je v ustreznem stanju le še okrog 27 odstotkov državnih cest, kar pomeni, da je ustrezna le še vsaka četrta cesta. Tudi vse več premostitvenih objektov razpona nad 5 metrov je ocenjenih kot slabih in zelo slabih, zato tudi niso več prevozni za tovorna vozila ali promet čeznje poteka izmenično. To je rezultat skromnega vlaganja v infrastrukturo, saj le redno vzdrževanje lahko podaljša življenjsko dobo cest. »Čeprav se v laični javnosti redno vzdrževanje smatra kot nepotreben strošek, zaradi česar se širi razmišljanje, da bi namesto rednega vzdrževanja cest lahko ta sredstva namenili v najnujnejše investicije, ni tako,« so prepričani na direkciji, hkrati pa dodajajo, da samo z rednim vzdrževanjem ni mogoče izboljšati cestne infrastrukture, saj so potrebna tudi dodatna vlaganja. Glede na to, da teh vlaganj ni bilo, ne presenečajo ocene strokovnjakov, po katerih naj bi bilo v zadnjih petih letih od skupno 6.000 kilometrov dolgega cestnega omrežja kar 60 odstotkov cest v zelo v slabem stanju. Nekatere od njih pa naj bi bile celo zelo nevarne. Slovenija je po izračunih ta čas sposobna vzdrževati za polovico manjše cestno omrežje, kot ga ima. Zanimiv je podatek, da bi za dosego petih zvezdic kakovosti slovenskih cest, ki ga dobijo najbolje ocenjene ceste, ob zdajšnjih skromnih finančnih prilivih potrebovali kar 60 let. Na DRSC so izračunali, da bi za obnovo celotnega omrežja državnih cest v obdobju 15 let potrebovali 400 milijonov evrov.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)