Nagodetov proces iz leta 1947 je imel nalogo zastrašiti vso meščansko opozicijo, kolikor je je še ostalo. Javni proces v stalinističnem slogu je temeljil na izmišljenem vohunjenju za zahodne države

Slovenski komunisti so v letu 1947 pripravili nov javni proces, na katerem so skušali zastrašiti »buržoazno opozicijo«, kolikor je je sploh še ostalo. Zato so v najvišjih organih komunistične oblasti v Sloveniji začeli pripravljati smernice, po katerih naj bi proces vodili. Poleg tega naj bi bil nameravani proces tudi eden iz niza ukrepov, naperjenih proti »zahodnim imperialistom«, ukrepov, s katerimi so skušali slovenski komunisti pokazati svojo privrženost svetovni partiji in njenemu velikemu vodji v Moskvi. Odnosi med slovenskimi (jugoslovanskimi) komunisti in njihovimi nekdanjimi zahodnimi zavezniki so se začeli po letu 1945 močno krhati. Zahodnim zaveznikom, predvsem Američanom, je postalo jasno, da se komunisti ne bodo držali prav nobenega dogovora. Še več, nad ozemljem Slovenije so sestrelili več zavezniških letal na poti med Italijo in Nemčijo oziroma Avstrijo, med njimi tudi potniško letalo redne linije. Komunisti so se sicer razkričali o vohunjenju, kar je bila posebna neumnost, kajti zavezniški piloti so med vojno leteli prek tega ozemlja in so ga dobro poznali. Še več, med vojno so izdelali v Britaniji natančne zemljevide Balkana, ki so jih po vojni ponatisnili tudi Jugoslovani. Šlo je torej za čisto namerno zaostrovanje odnosov, vilificiranje zahodnih držav, še posebno Združenih držav Amerike, po drugi strani pa so komunisti pričakovali, da jim bodo prav ti zlobni imperialisti pomagali s hrano, surovinami, materialom in po možnosti še zastonj. Potem ko so precej dobili dejansko zastonj, so se še pritiževali, da bi morali dobiti več. V bistvu so se slovenski komunisti tedaj obnašali tako, kot se njihovi ideološki nasledniki obnašajo še danes − zlivajo žolč na države zahodnih demokracij, hkrati pa od njih pričakujejo pomoč in kredite. Ker pa je treba kredite vračati, se pritožujejo.

Obletnice so za Slovence skoraj zmeraj zanimive in poučne, radi se jih spominjamo, še rajši jih praznujemo – ali pa tudi ne. Takšna je spominska obletnica za nekega političnega zapornika na Dobu. V teh mesecih in dneh mineva petdeset let, odkar so na prestajanje kazni na Dob pripeljali Jožeta Pučnika. Potem ko so ga sredi leta 1963 pogojno izpustili iz težke ječe, so ga konec maja 1964 znova aretirali in odpeljali v dobsko kaznilnico. Prisodili so mu še dve leti ječe v okoliščinah, ki so bile lažje kot v prejšnjih zaporih, ko so ga pretepali in vlačili v samico. Dve novi jetniški leti sta imeli en sam namen – izločiti Pučnika iz javnega življenja, preprečiti, da bi vplival na politično dogajanje v socialistični Sloveniji, zlasti na študente, ki so se ob njem začeli zanimati še za kaj več kot svoj zasebni študij.

Dogajanje pred petdesetimi leti nas prečudno spominja na aktualne dogodke v letu 2014, ko je Dob še zmeraj lahko zapor za politične obsojence, ki jih je treba izločiti iz javnega življenja. Namesto da bi ob vhodu v dobrske zapore Pučniku že pred leti postavili spomenik ali vsaj doprsni kip, se ga spominjajo z reprizo nekdanje sramote.

Obletnice imajo poleg spominskih še drugačne, aktualne in daljnosežne pomene, brez teh se jih ne bi bilo vredno spominjati. Ob Pučnikovi dobski ječi nam mora biti pred očmi in v zavesti vsaj dvoje takih pomenov. Pučnik je bil v povojni Sloveniji prvi, ki je v težkih razmerah nasilnega sistema spregovoril javno in glasno o pomenu moralnosti in etike v politiki. Pa ne samo blago in abstraktno, ampak ostro in konkretno. V Reviji 57 je leta 1958 pisal o »odnosu med moralo in pravom«. Pravnemu sistemu, ki je bil v socializmu sredstvo za obvladovanje in nadzorovanje ljudi, je postavil nasproti zahtevo po moralnosti kot višji resničnosti od prava, po etiki, ki je nad pravosodjem. Pravo je lahko po obstoječih zakonih še tako legalno in nedotakljivo, toda če ni v skladu s temeljnim načelom etike – s pravičnostjo, ne more biti zares veljavno in legitimno. Kadar pravosodje ni pravično, ima posameznik pravico, da terja njegovo spremembo in s tem spremembo stvarnosti, ki jo pravo vzdržuje. Aktualnost Pučnikovega pogleda na razmerje med pravom in moralnostjo je očitna, vendar ne brez paradoksov. Zadnja leta v slovenski državi narašča govorjenje in pisanje o etiki kot tistem zdravilu, ki naj ozdravi vse slovenske tegobe – gospodarske, socialne in politične.

Društvo Demos na Kamniškem je skupaj z Občino Kamnik začelo s pripravami na ureditev Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica. 21. junija so pripravili spominsko slovesnost z blagoslovitvijo križa ob grobišču na Kopiščih.

Upravni odbor Društva Demos na Kamniškem je v začetku letošnjega leta sprejel dveletni program dela z naslovom Pravica do groba, s katerim želijo urediti vsa vprašanja, povezana z množičnimi prikritimi grobišči žrtev povojnih pobojev na Kamniškem. Osrednjo pozornost so namenili dolini Kamniške Bistrice, kjer želijo urediti Park spomina in opomina, ki naj bi obsegal postavitev osrednjega spominskega sakralnega objekta, zavarovanje in ureditev ter izgradnjo dostopov do vseh prikritih grobišč v neposredni okolici. V okolici Kopišč je odkritih osem grobišč iz časa povojnih pomorov leta 1945 (osmega so odkrili letos spomladi v bližini doma v Kamniški Bistrici).

Pobuda Demosa na Kamniškem

Program dela društva je dobil podporo na državni in občinski ravni. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je 14. maja letos podprla pobudo Društva Demos na Kamniškem, da se kompleks grobišč v Kamniški Bistrici celovito uredi, v okviru te ureditve se določi tudi mesto za črnogorski objekt (veliko tu pomorjenih žrtev je bilo doma iz Črne gore), občini pa je komisija predlagala, naj se oblikuje delovno koordinacijsko telo, v katerem bi bili poleg predstavnika občine še prof. dr. Mitja Ferenc in predstavniki oz. njihovi pooblaščenci iz Črne gore. Občina je sledila pobudi Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, saj je kamniški župan Marjan Šarec imenoval komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč v Kamniški Bistrici. Komisija se je že sešla na prvi seji, stekli so tudi prvi postopki za pridobitev upravnih dovoljenj.

Ptičje petje in prebujanje ob zori je domač zvok, ki se ga spominjam od ranega otroštva. Prebujanje vanj, pa čeprav po prekratki noči, je osvežujoče, je prebujanje v življenje v polnosti in nezavedno vsrkavanje energije novega dne.

Zadnja leta je bila jutranja serenada pernatega orkestra spet velikokrat pomešana s klicanjem otroka in zadnje mesece še posebej z Jakobovim čebljanjem. Mali je, kot da bi se hotel čim prej pridružiti ptičjemu petju, že po nekaj mesecih življenja skoraj vsako jutro veselo žgolel in brbljal, in ko smo ga dvignili iz zibelke, me je pričakal z najbolj prešernim nasmehom na obrazu, po katerem smo ga vsi začeli klicati Smeško. Ta dobra volja in nasmeh sta trajala, dokler ga ni zgrabila lakota, vmes pa je iz svoje sobe prikorakal še Črtomir z dudo in niniko ter obveznim »Tatiiiiii« in naredil kakofonijo zvokov popolno. Še celo vedno neprespana Urška, pravo nasprotje jutranjega tipa, je po nekaj minutah zažarela v nasmehih in novi svežini. Na takšno lepo prebujanje srečne družine v svobodi, pa četudi te potem čaka naporen in stresen dan, se človek hitro tako navadi, da je vsak dan brez tega zaklada začet z občutkom velike praznine.

***

Tokrat pa je zvenelo drugače. Glas ptice zagotovo, a kakšen? To ne morejo biti ptice pevke na domači češnji ali Urškinih rožnih grmičih okoli hiše. Ptič, ki odpira kljun med rožami, se že ne more oglašati tako. Narava bi ga izvrgla, saj grlo ptice pevke ni bilo ustvarjeno za to kričanje. Kričanje ptic je to, da, to ni petje. Rezki, prepirljivi, agresivni klici, polno njih. Brez melodije, le surova sporočilnost. Vdirajo v prostor skozi zamrežena okna skupaj z rano jutranjo meglo in belo svetlobo stražnih reflektorjev. Vrani. Ptice z mrhovišč. Črne ptice z bojnih poljan, posejanih z umirajočimi. Na stotine vranov. Na strehah blokov, na ograjah, na ceveh toplovoda, v krošnjah dreves, da, tudi v krošnjah dveh lip, ki rasteta čez dvorišče. Vrani sedijo v krošnjah slovenske lipe in kričijo kot prvorazredni ljudje nekoč v sibirskih gulagih, Auschwitzu ali na Teharjah. »Spoštujte nas, ker znamo kričati. Sicer vam lahko vzamemo svobodo in življenje. Pravzaprav vam to že delamo, a vi nas morate vseeno spoštovati. Zato, ker smo to mi in ker znamo in si upamo kričati. In medtem ko čakamo na vaša trupla, se kratkočasimo z vami in vas učimo sovražiti, ker tega ne znate. Ko pa boste končno spoznali, da nas z ljubeznijo in s sočutjem ne morete premagati, pa bo tako ali tako prepozno. Takrat boste že naša gostija.«

Se vam ne zdi, da medijska scena vse bolj spominja na (neokusno) enolončnico, ki jo ves čas pogrevajo in prekuhavajo isti (medijski) kuharji?

Če niste tip človeka, ki po televiziji v teh dneh gleda samo prenose nogometnih tekem iz Brazilije (veliki finale bo na volilno nedeljo zvečer, o, groza!), potem veste, o čem govorim. Predvolilna soočenja so samo še vljudna formalnost, ki gre na roke predvsem novi zvezdi slovenske politike, to je Miru Cerarju mlajšemu, ki očitno resno računa, da bo po zgledu svojega očeta prišel »na konja«. Ne pravega, tudi ne telovadnega, pač pa – figurativno rečeno – na političnega. Saj veste, kaj imam v mislih. Cerar bo lepo na konju, država pa (še naprej oz. vse bolj) na psu. Upam le, da to ne bo kakšen bulmastif iz kdo ve katere garaže, saj je znano, da je profesor Cerar pisal mnenja za svojega soimenjaka Senico tudi v zvezi s temi vprašanji. Sicer pa, če sem že omenjal nogomet, vam moram priznati, da bi svojega psa, če bi bil res hud, poimenoval Suarez. Saj poznate razvpitega urugvajskega nogometaša, ki svoje nasprotnike rad čisto dobesedno – ugrizne.

Pravzaprav Cerarju niti ni treba kazati zob, kaj šele gristi. Važno je, da ga za lepši vtis »ugrizne« kdo z »leve« ali »desne«. Denimo že skoraj propadla premierka v odstopu Alenka Bratušek, ki je Cerarju javno očitala, da se je med odmorom pogovarjal z – Janezom Janšo. No, lepše reklame novemu asu iz rokava murgelskih botrov skoraj ni mogla narediti. Pravzaprav se sprašujem, ali je šlo morda tu za dogovorjen incident, prek katerega bi nedolžni in brezmadežni pravni strokovnjak, ki se je podal na »začasno delo« v politiki, izpadel kot žrtev. Sicer pa, najlaže je napihniti njegov rezultat tako, da stranka brez programa na mah osvoji najmanj štirideset sedežev. Saj veste, Cerar menda ni imel nič z Mercatorjem, ki ga je Bratuškova sedaj vendarle spravila v roke Hrvatom. Saj (Alenka namreč) nima več kaj izgubiti, svoje je odigrala in na tak način bo tudi odfrčala na smetišče zgodovine, če ji ne bodo v Murglah ponudili kakšne nove službe. Verjamem pa, da je Alenki B. »ušlo«, ko je Miru oponesla druženje s »kriminalcem«, saj vendar vsi poznamo njeno slabost, da težko prenaša svojega predhodnika na vrhu vlade.

Letošnje svetovno nogometno prvenstvo se ujema s 110. obletnico ustanovitve Fife, mednarodnega nogometnega združenja, ki je na začetku prejšnjega stoletja nastalo v Parizu.

Kljub nasprotovanju Angležev se leta 1904 skupina strastnih nogometnih navdušencev odloči združiti nacionalne nogometne organizacije pod eno streho. Težavnim logističnim, finančnim in političnim začetkom navkljub Fifa počasi raste v svetovno priznano organizacijo, ki mora kljubovati vojnam, ekonomskim izzivom in finančnim škandalom.

Epska zgodba

Skupina strastnih in zagnanih Evropejcev združi moči pri velikopoteznem projektu ‒ ustanovitvi Mednarodne federacije nogometnih zvez, Fife. Film je epska, še nikoli povedana zgodba o svetovnem nogometnem prvenstvu in treh navdušencih, ki so ga ustvarili. Jules Rimet, João Havelange in Sepp Blatter so premagali vse dvome, ovire in škandale, da bi uresničili zastavljeni cilj. Ta brezčasna saga slavi igro, ki je postala eden najbolj priljubljenih športov na svetu in je odraz upanja, močne volje in moštvenega duha. Film je režiral Frédéric Auburtin (Most, Pariz, ljubim te), ki je bil tudi eden od scenaristov.

Krovno telo za nogomet

Mednarodna federacija nogometnih zvez (izvirno francosko Fédération Internationale de Football Association, bolj znana po kratici FIFA), je mednarodno krovno telo za nogomet. Ustanova ima sedež v Zürichu (Švica), njen zdajšnji predsednik pa je Sepp Blatter. Fifa organizira svetovno prvenstvo v nogometu in nadzoruje nogomet na poletnih olimpijskih igrah. Od njene ustanovitve 21. maja 1904 in do organizacije prvega svetovnega prvenstva je preteklo dolgih 26 let. Po uskladitvi pravil in izboru države gostiteljice ni nič več preprečilo izvedbe prvega svetovnega prvenstva v nogometu, niti »črni petek« in zlom gospodarstva v prejšnjem obdobju. Zaradi omenjenega razloga je bilo prvenstvo zelo slabo obiskano. Na njem je nastopilo le 13 reprezentanc. Azija in Afrika sta ostali brez svojega predstavnika, Evropo je zastopala le peščica. Zmagali so domačini. Svetovno prvenstvo štiri leta pozneje prvič potekalo v Evropi, leta 1934 v Italiji in leta 1938 v Franciji. Druga svetovna vojna je za dvanajst let prekinila tekmovanje. Leta 1950 se je prvenstvo spet vzpostavilo, hitro uveljavilo in nemoteno poteka vse do danes. Leta 2002 je prvič potekalo v Aziji, leta 2010 tudi v Afriki. Fifa je Nogometno zvezo Slovenije med njene polnopravne članice sprejela 2. julija 1992.

Pristranska razdelitev finančnih sredstev bo velikemu delu slovenske kulture v Italiji odrezala skromnejši košček pogače, kar bo morebiti povzročilo, da bo dejavnosti manj, lahko pa bodo zaradi tega marsikoga morali celo odpustiti.

Velikemu delu slovenske kulture v Italiji se ne obeta prav dobro leto. Zaradi pristranske razdelitve sredstev grozi mnogim društvom in ustanovam pod streho Sveta slovenskih organizacij (SSO) zastoj dejavnosti, morda tudi odpuščanje že tako maloštevilčnih zaposlenih. Tolikšne nevarnosti ne bodo čutile ustanove in društva pod okriljem druge, levo usmerjene krovne organizacije Slovencev, to je Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki ima v pristojnih organih tako v Italiji kot Sloveniji večji politični vpliv na financiranje kot desna, demokratična SSO, ki je slovenska kulturna politika že v časih Jugoslavije nikakor ni imela za enakovredno SKGZ. Tako se ne smemo preveč čuditi, da razdeljevanje sredstev ni pravično: politika matice podpira SKGZ, za katero ima zdaj očitno več razumevanja tudi italijanska država oziroma dežela, saj Italiji vlada leva politična opcija.

Podoba stanja

V prvi polovici junija je v Trstu zasedala Deželna posvetovalna komisija za slovensko manjšino, njen odbornik za kulturo Gianni Torrenti pa je slovenske člane seznanil z razrezom denarne vsote, ki jo bo dežela Furlanija-Julijska krajina (FJK) namenila slovenskim kulturnim ustanovam in društvom. Kot povzemamo zlasti iz javnih občil slovenske manjšine v Italiji, jim je odbornik dal vedeti, da bodo kulturne ustanove potegnile krajši konec, kajti dežela se je odločila, da bo letos povečala sredstva za slovenske športne organizacije, več denarja kot lani pa namenila le izbranim kulturnim subjektom.

Cilj opravičuje sredstva, so menili nekdanji zmagoviti komunistični revolucionarji in krivci za medvojne in povojne množične poboje, zastraševanje in zapiranje ideoloških nasprotnikov, razlastitve in drugo. Pozneje, ko so že odstranili ali utišali svoje nasprotnike, so svojo oblast utrjevali z bolj mehkimi, a ne dosti manj učinkovitimi sredstvi: s pomočjo izobraževalnih ustanov, medijev, nagrajevanja tistih, ki so voljno sodelovali ali molčali, in če ni šlo drugače, še vedno tudi s tršimi prijemi. Res je, da so nekatere svoje žrtve pozneje rehabilitirali ali jim vrnili odvzeto premoženje, vendar oboje s stisnjenimi zobmi ter brez iskrenega opravičila in kesanja, le zato, da bi naredili lepši vtis.

Pod silo razmer je morala boljševistična levica po letu 1989 privoliti v politični pluralizem, torej na pravico državljanov do svobodnega političnega izražanja in združevanja. In mnogi Slovenci so menili, da bo sedaj mir v hiši. Žal je zadnje čase hudič spet vzel šalo. Politična ica je ugotovila, da pomeni Janez Janša preveč resno grožnjo zanjo. Zato je bilo pri priči konec njene politične galantnosti. Iz predala je privlekla svoje nekoč tako zelo učinkovito orožje, to je montiran politični proces; potrebnih in primernih sodnikov in tožilcev ter novinarjev ima še vedno na pretek.

Dokler je imela levica v svojih rokah vso oblast in s tem tudi sodnike, je veljalo, da so ti nekakšni nadljudje, moralni prvaki, pravičniki od glave do nog, do dna svoje duše objektivni, svetovnonazorsko in politično nevtralni ter nepristranski. Zato je bil vsak dvom vanje greh brez primere, kakor da sodniki in tožilci še nikoli in nikjer niso bili poslušno orodje najhujših tiranov. V Sloveniji na primer niso voljno sodili le med drugo svetovno vojno in takoj po njej, pač pa tudi pozneje; spomnimo se samo »afere« Pučnik. In tudi danes je med njimi bore malo tistih, ki na glas zahtevajo kaznovanje vseh, ki so posejali Slovenijo z množičnimi grobovi. Koliko naših profesorjev kazenskega prava je na primer odločno zahtevalo pregon krvnikov in tistih, ki so jim ukazovali, in koliko slovenskih sodišč, sodnikov in tožilcev se je do današnjega dne resno lotilo najti in kaznovati hudodelce? Vedno so imeli in imajo pri roki sto izgovorov, da to ni mogoče, ker so storilci neznani, poleg tega mora biti vsakemu nesporno dokazana konkretna osebna krivda. Če bi nürnberški tribunal sledil logiki našega sodstva, potem proti nobenemu najvišjemu nacističnemu funkcionarju ne bi vložil obtožnice in ga obsodil, saj nobenemu ne bi mogel dokazati, da je osebno koga ubil. Bi v povojni Nemčiji na primer kakšno sodišče oziroma sodnik sprejel pojasnilo šefov gestapa, tajne državne policije, da so šele po koncu druge svetovne vojne prvič slišali za zločine nacistov, in zato proti njim ne bi kazensko ukrepal?

Podatki kažejo, da sta zaposlovanje na črno in siva ekonomija v Sloveniji velik problem, zaradi katerega državna blagajna vsako leto ostane brez milijonov evrov. Obrtniki opozarjajo na težave, vlada pa je končno pripravila ukrepe.

Gospodarstveniki in obrtniki že dlje časa pristojne opozarjajo, da so v Sloveniji potrebne spremembe, ki bodo pozitivno vplivale na gospodarsko klimo v državi. Kot že ničkolikokrat je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) politične akterje pozvala, da pri soustvarjanju politične prihodnosti upoštevajo potrebe malega gospodarstva in se držijo obljub, ki so jih dali na nedavnem srečanju političnih strank z obrtniki in podjetniki. Na OZS menijo, da bi bilo za uspešen razvoj slovenske obrti in podjetništva nujno treba upoštevati 100 zahtev, ki so jih predstavniki obrtnikov in podjetnikov podali v dokumentu z naslovom Zahteve slovenske obrti in podjetništva 2014 – za zagon slovenskega gospodarstva. Kot je dejal podpredsednik OZS in predsednik UO OZS Branko Meh, je izmed predlogov treba izpostaviti predvsem deset ključnih.

Zahtevni administrativni postopki

Kot enega pomembnejših ukrepov izpostavljajo razbremenitev stroškov dela. »Ti so v Sloveniji neprimerljivo višji v primerjavi z državami, s katerimi Slovenija konkurira na svetovnem trgu,« ugotavljajo na zbornici. Pri tem so prepričani, da slovensko gospodarstvo na tak način ne more biti konkurenčno. Opozarjajo namreč, naj bi tudi čezmejno opravljanje storitev za obrtnike in podjetnike še vedno predstavljalo veliko težavo, predvsem z vidika administracije, poleg tega pa od njih zahtevajo še upoštevanje visokih zakonskih standardov. »Za tuja podjetja, ki opravljajo storitve v Sloveniji, visoki standardi ne veljajo, nadzor nad tujimi podjetji pa je manjši kot nadzor slovenskih podjetij, ki opravljajo storitve v tujini,« poudarja Meh. Na zbornici se zavzemajo tudi za spremembo zakona o delovnih razmerjih, saj so prepričani, da zdajšnja delovna zakonodaja ne rešuje temeljnih problemov, med katere umeščajo dodatek na skupno delovno dobo, plačani odmor za malico in prevoz na delo. »K precejšnjemu izboljšanju plačilne discipline lahko pripomorejo hitrejši oziroma učinkovitejši izvršilni postopki in odprava anomalij izvršilnega postopka v zvezi z ugovori,« so prepričani. Ob tem dodajo, da je čas, da se uredi tako imenovana insolvenčna zakonodaja, ki naj bi bila v korist najmanjših gospodarskih subjektov. Prav za male poslovne subjekte naj bi bile pomembna sprememba pavšalne obdavčitve. Na obrtni zbornici zato predlagajo, da gredo spremembe v smeri lažjega spremljanja in obračunavanja davčnih obveznosti za manjše subjekte. »V Sloveniji imajo prav mali poslovni subjekti zelo zapleten sistem računovodskega poročanja in davčnega obračunavanja, ki je v tujini običajen le pri večjih poslovnih subjektih,« ugotavljajo pristojni in dodajajo, da bi bilo med drugim nujno treba celovito prenoviti tudi sistem javnega naročanja.

Če bi Mercator prodali leta 2011, bi bili davkoplačevalci na boljšem za 500 milijonov evrov.

Mercator je prodan. Zgodilo se je tisto, kar so poznavalci napovedali že zdavnaj. Razlika je le v tem, da je Agrokor za nakup 53,12-odstotnega deleža Mercatorja plačal skoraj trikrat manj, kot bi za to odštel leta 2011. Takrat je ponujal 221 evrov za delnico, zdaj je zanjo plačal le še 86 evrov. Hrvaški lastnik Agrokorja je torej po treh letih Mercator kupil za tretjino cene, slovenski prodajalci svojih deležev pa so prejeli 500 milijonov evrov manj, kot bi prejeli leta 2011.

Konzorcij prodajalcev, v katerega so bile vključene tudi banke v državni lasti (Nova Ljubljanska banka, Nova Kreditna banka Maribor, Gorenjska banka in Banka Celje), je minuli petek na svoje račune prejel kupnino v višini 172 milijonov evrov. Vse te banke smo davkoplačevalci že dokapitalizirali s stotinami milijonov evrov. Tu, kjer bi imeli priložnost dobiti vsaj del denarja nazaj, pa so se temu odrekli.

Krivdo za to nosijo tisti, ki so leta 2011 vodili državo. To je bila vlada Boruta Pahorja, v kateri je sedel tudi Dejan Židan, zdajšnji predsednik SD. Agrokor namreč nikoli ni umaknil svoje ponudbe, v treh letih pa je pridobil ogromno. Mercator je dobil za 500 milijonov ceneje. O tem se v javnosti ne govori pa tudi odgovarjal za to ne bo nihče.

Namesto tega vrli politiki iz vrst tranzicijske levice poskušajo to spremeniti v predvolilno zgodbo in iz tega kovati volilni dobiček. Tako Židan kot Alenka Bratušek in Karl Erjavec. Ne samo, da vsi molčijo o veliki razliki v ceni v korist Agrokorja in njegovega lastnika Ivice Todorića, molčijo tudi o tem, da je bila prodaja Mercatorja umeščena v seznam naložb za prodajo NKBM, ki ga je potrdila vlada Alenke Bratušek.

Za Mercator je bilo znano, da so se v njem v času, ko ga je vodil Žiga Debeljak, napajali številni pravniki, lobisti in posredno tudi politiki. Znane so namreč svetovalne pogodbe, vredne milijone evrov. Po Debeljaku je v Mercator prišla nova ekipa, ki je večino priveskov umaknila iz Mercatorjevih računov, vendar je bilo to za v celoti izčrpani sistem bistveno prepozno.

Vlada v odstopu se rada pohvali, da ji je uspelo znižati brezposelnost. Pa ji je res? Če pogledamo gole številke – morda, če pa ob njih nekoliko razmislimo, pa problem še naprej ostaja nerazrešen, le da nekoliko prikrit.

Statistični urad Republike Slovenije je objavil podatke o registrirani brezposelnosti v Sloveniji za mesec april. Tako je bila stopnja registrirane brezposelnosti aprila v Sloveniji 13,4-odstotna, kar je 0,5 odstotne točke manj kot marca in 0,1 odstotne točke več kot aprila lani. Med moškimi se je stopnja na mesečni ravni znižala za 0,6 odstotne točke, na 12,6 odstotka, pri ženskah pa za 0,3 odstotne točke, na 14,4 odstotka, kažejo podatki statističnega urada. Število delovno aktivnih moških se je aprila povečalo za nekaj več kot 5.000, število registriranih brezposelnih moških pa se je zmanjšalo za okoli 2.400. Kot trdijo na statističnem uradu, se je število registriranih brezposelnih oseb aprila v primerjavi z marcem zmanjšalo za skoraj 3.100 oseb, na 123.636.

Po Sloveniji

Po zadnjih razpoložljivih podatkih Zavoda RS za zaposlovanje pa se je število registrirano brezposelnih oseb zmanjševalo tudi maja, in sicer glede na april za skoraj 4.000 ali za 3,2 odstotka. Glede na marec se je stopnja registrirane brezposelnosti aprila znižala v vseh starostnih razredih, še najbolj med mladimi, starimi od 15 do 29 let, in sicer za 0,8 odstotne točke, na 23,4 odstotka. Med starejšimi od 55 let se je zmanjšala za 0,6 odstotne točke, na 20,6 odstotka. Za 0,3 odstotne točke se je na 10,3 odstotka zmanjšala tudi stopnja registrirane brezposelnosti med osebami, starimi od 30 do 54 let. Na letni ravni je stopnja registrirane brezposelnosti ostala nespremenjena v notranjsko-kraški regiji, kjer je 12,3-odstotna, in spodnjeposavski statistični regiji, kjer je 14,9-odstotna. V vseh drugih statističnih regijah pa se je v primerjavi z istim mesecem prejšnjega leta zvišala. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila aprila najvišja v občini Dobrovnik, kjer je bila 25-odstotna, najnižja pa v občini Gorenja vas-Poljane, kjer je bila 5,7-odstotna, sicer pa je bila v 80 slovenskih občinah višja od slovenskega povprečja. Aprila je bila najvišja stopnja registrirane brezposelnosti v zasavski statistični regiji, kjer je bila 18,3-odstotna, najnižja pa je bila v gorenjski statistični regiji, in sicer 10,1-odstotna. Stopnja registrirane brezposelnosti se je v primerjavi z marcem znižala v vseh statističnih regijah, najizraziteje pa v pomurski za eno odstotno točko in v spodnjeposavski za 0,8 odstotne točke. Glede na lanski april pa se je stopnja brezposelnosti znižala v koroški za 0,8 odstotne točke ter nekoliko še v pomurski, podravski in goriški statistični regiji.

Na Dolenjskem sta bila dva odmevnejša dogodka: javna tribuna v Šentjerneju in predstavitev kandidatov za poslance državnega zbora. Tudi ta del države pestijo številne težave; rešitve so, le priložnost jim je treba dati.

V občini Šentjernej se prebivalci soočajo z velikimi težavami zaradi zaprtega mostu v Mršeči vasi. Zaprt je od 21. februarja letos, to pa je moteče predvsem za prebivalce tamkajšnji vasi, saj je obvoz dolg več kot deset kilometrov. Zaradi tega je svetniška skupina občinskega sveta Šentjerneja Ljudska alternativa, ki jo vodi Albert Pavlič, in Civilna iniciativa Glas ljudstva, ki jo vodi Samo Hudoklin, 19. junija v Kulturnemu centru Primoža Trubarja v Šentjerneju pripravila zelo dobro obiskano javno tribuno. Na njej so napovedali, da namerava občina zaradi dotrajanosti in nevarnosti podreti stari most (lesen) in postaviti novega (betonskega), s čimer pa se mnogi ne strinjajo. Tribune se je v tej točki na povabilo Alberta Pavliča udeležil tudi minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel, pred tem pa se je v Mršeči vasi srečal s krajani in neposrednimi uporabniki mostu. Omerzel je navzočim v kulturnem centru obljubil, da bodo na ministrstvu v najkrajšem času poskrbeli za drugo izvedensko mnenje glede stanja in nosilnosti mostu ter ugotovili, ali bi leseni most še lahko uporabljali ali ne. To se je v naslednjih dneh tudi zgodilo.

Župan tribuno ignoriral

Šentjernejski župan Franc Hudoklin se javne tribune kljub vabilu organizatorjev ni udeležil, prav tako ni spremljal ministra Omerzela, ko je ta obiskal okoliške prebivalce. Namesto tega je za naslednji dan sklical novinarsko konferenco in okaral ministra, ko je dejal, »naj ta raje išče denar za državne ceste«. Glede odsotnosti s tribune pa je dejal, da »sploh ni bil povabljen«. Dodajmo, da so organizatorji vabilo na javno tribuno poslali vsem gospodinjstvom. V Šentjerneju je prijavljen tudi Hudoklin, kar pomeni, da je vabilo dobilo tudi njegovo gospodinjstvo. Vprašanje, ki se v Šentjerneju postavlja že nekaj časa, pa je, ali Hudoklin v resnici živi na prijavljenem naslovu. Po navedbah nekaterih naj bi se namreč že dve leti v Šentjernej vsak dan vozil iz Novega mesta. Kakorkoli, Hudoklin bi se javne tribune, če bi to želel, lahko udeležil.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)