Slovenijo razjeda posebna bolezen – neuspela, ponesrečena, sprevržena tranzicija. Vzroki za to nesrečo so znani, posledice še nepredvidljive. Prehod iz jugoslovanskega po socialistično zadolženega državnega kapitalizma v parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo zasebnega kapitala je obtičal na pol poti.

Zasebni sektor je ostal zasilno dopolnilo državnemu, bolj kot od nerentabilnega lastnega kapitala živi država od zasebnih davkoplačevalcev in njihove kapitalske revščine, in ker tega ni dovolj, se zadolžuje v tujini po stari jugoslovanski navadi. Državni srednji sloj, v katerem si je socializem našel primerno oporo, živi na račun države pa tudi zasebniškega srednjega sloja v mestih in na podeželju, predvsem pa na račun delavskega razreda, izkoriščanega bolj kot kadarkoli. Število upokojencev, ki so bili režimu trdna opora, se še vedno povečuje, privilegirane pokojnine ostajajo simbol nekdanje politične neenakopravnosti. Žrtev teh socialističnih podaljškov so množice brezposelnih in mladih, njihova usoda je izseljevanje kot v socialistični Jugoslaviji.

Nič manj usoden izvir spodletele slovenske tranzicije je politična degeneracija državnih oblasti, tako zakonodajne kot izvršne in sodne. Z osamosvojitvijo leta 1991 je nehal veljati veliki enostrankarski sistem, ki je partiji zagotavljal oblast nad vsemi podsistemi slovenske družbe, od gospodarstva, podjetij do verskih skupnosti, nadomestil naj bi ga parlamentarizem po zgledu zahodnih demokracij in s tem večstrankarski sistem. To se ni zgodilo, namesto večstrankarstva je v Sloveniji nastalo mnogostrankarstvo, ko se za vstop v parlament poteguje čim večje število velikih, srednjih in malih strank, ki naj bi bile nosilke različnih interesnih skupin slovenskega naroda. V resnici ta sistem razprši voljo ljudstva v množico partikularnih interesov brez enotne politične moči. Njegov temelj sta proporcionalni volilni sistem in nizek vstopni prag, rezultat pa koalicijske vlade, nezmožne odgovornega odločanja. Zdravilo zoper takšno strankarstvo sta večinski volilni sistem in zvišan parlamentarni prag – na Slovenskem so bile od nekdaj mogoče samo tri ali največ štiri prave stranke. Temu se upirajo politični povzpetniki, ki se s pomočjo na hitro spletenih strankarskih mrež dvigajo na ugodne socialne položaje brez pravih političnih izkušenj, zaslug in idej.

Ali zaupate socialnim omrežjem? Nalagati fotografije in sporočila na Facebook je sicer privlačno, saj se tako čutimo bolj povezane s prijatelji, vendar ima to lahko kdaj tudi zelo neprijetne posledice. Kdo lahko pride do naših podatkov?

Najbrž tudi v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki so v teh časih brez svojega spletnega profila na Twitterju ali Facebooku, na katerega nalagajo podatke, dogodke, slike in filmčke iz zasebnega življenja. Pri tem je vsakdo zagotovo svoboden in se sam odloča, kaj bo delil s širnim »internetnim vesoljem«. Pri tem vsak izbere tudi omejitve zasebnosti, ki jih ponuja Facebookov meni, toda ali so vsi ti podatki zares varni pred pogledi nepoklicanih? Marsikdo pa profila na Twitterju in Facebooku nima prav zaradi prepričanja, da osebni in drugi podatki, ki jih imetnik profila shrani, niso varovani tako, kot je obljubljeno oziroma kot bi bilo prav. V Sloveniji imajo svoje profile na Facebooku tudi samostojni podjetniki, podjetja pa tudi časopisi in revije. Slednjim je morda nekoliko bolj vseeno, kako se uporabljajo na Facebooku objavljeni podatki, saj po navadi objavijo tiste informacije, ki so že tako ali tako namenjene bolj ali manj široki publiki in so zato skrbneje izbrane. Toda ali lahko te podatke in sporočila še kdo uporabi poleg tistih, ki so jim namenjeni? Ali lahko na Facebooku objavljene podatke, fotografije, informacije in sporočila kdo zlorabi? Kaže, da je tako, sicer Facebooka ne bi doletela tožba uporabnikov.

Skupinska tožba

Tako so v sosednji Avstriji pripravili skupinsko tožbo proti Facebooku, v nekaj dneh pa se ji je do 7. avgusta pridružilo že 25.000 uporabnikov Facebooka; zaradi navala organizatorji novih prijav za zdaj ne sprejemajo več, mogoče pa se je vpisati na čakalno vrsto, verjetno za naslednjo tožbo, in sicer na spletni strani www.fbclaim.com. Skupina aktivistov z imenom Europe-v-Facebook je tožbo proti Facebooku vložila v začetku avgusta na sodišču na Dunaju. Ameriškemu družbenemu omrežju Facebook očitajo celo vrsto kršitev evropske zakonodaje, tudi to, da podatke o uporabnikih zbira, analizira in posreduje tretjim osebam na povsem netransparenten način in da nezakonito sodeluje z ameriškimi obveščevalci. Tožbo proti Facebooku vodi 26-letni avstrijski aktivist in študent prava Max Schrems, ki je znan po tem, da se je Facebooku po robu postavil že leta 2011. V skladu z evropsko zakonodajo je takrat od Facebooka zahteval vse podatke, ki jih hranijo o njem, v odgovor pa dobil pošiljko s 1.222 stranmi podatkov.

Objavljamo celotno besedilo govora, ki ga je imel profesor Justin Stanovnik, klasični filolog in publicist, dolgoletni urednik revije Zaveza ter dobitnik častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo, 28. julija 2014 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

Dragi prijatelji!

Zakaj dragi prijatelji, ko vendar za večino ne vem, kako je kateremu ime in kaj kdo počne v življenju? Zato, vidite, ker vem, zakaj ste tukaj. Ker vem, kakšen je duh tega prostora in kakšna misel ga določa. Zato vas z veseljem pozdravljam: dragi prijatelji.

In katera je misel, ki določa ta prostor – ki jo prinašamo tudi s seboj in tako dopolnjujemo ta prostor? To je misel, da večji del tega, kar mediji izdelajo, prihaja pred nas v dvojni fakturi: prva je družbena, gospodarska in politična praksa, ki jo prepoznamo, in čeprav ne deluje, vemo, da je; druge pa enostavno ni in nas tako opozarja nase s svojo odsotnostjo in praznostjo. Tako prihaja pred nas pohabljena celota. Osnovna misel, ki nas tukaj pričaka, je nezadostnost in celo zmedenost v doživljanju javne biti. (Nefunkcionalnost javnega uma, o katerem je veliko govorila Hannah Arendt.) Na to, da je takšno stanje zavestno vzdrževano, nas navaja misel, da takšno, kakršno je, določenim ljudem omogoča dvojno igro. Ta igra, umetelno zasnovana in odigrana, jim omogoča, da hkrati so in niso. To pa je stanje, ki je za obstajanje skupine po njenem ponesrečenem zgodovinskem nastopu, po katastrofalnem poskusu polastitve sveta izredno ugodno in olajševalno.

A nas vse to še bolj utrjuje v spoznanju in pritrjevanju stavku, da je resnica samo ena. Ena sama, a se vendar zdi, da je ljudje ne vidijo. Ali pa jo vidijo, a si v svojem – bog ve od kod izvirajočem nezaupanju vase – ne upajo misliti, da je to, kar vidijo, res. Noben, še tako racionalen ukrep ne bo preprečeval družbenih in gospodarskih ujm, dokler ne bodo zbrali dovolj poguma ter poiskali in prepoznali nekega temeljnega in vse življenje obvladujočega dejstva. Resnice.

Tudi noben vnos zlatega fiskalnega pravila nam v končni analizi ne bo pomagal. Pomagala nam bo samo ena reč: če bomo v ustavo vnesli svojo bistveno zgodovino. Ko pravimo »svojo bistveno zgodovino«, lahko mislimo samo na eno stvar: na agresijo boljševiške totalitarne ideologije in njenega nasilja sredi 20. stoletja.

Ptujski dominikanski samostan je bil ustanovljen leta 1230, ukinjen pa leta 1786. Po 230 letih ga temeljito obnavljajo, v zidovih pa odkrivajo dragocene poslikave in arhitekturo. Po obnovi bo to prvovrstni umetnostni biser.

Ptujski dominikanski samostan, najstarejši samostan uboštvenih redov na Slovenskem, je bil ustanovljen leta 1230. S pomočjo salzburškega nadškofa Eberharda II. ga je ustanovila vdova Friderika III. Ptujskega, Matilda, ki je na zahodnem koncu Ptuja darovala zemljo zanj. Za redovnike, ki so v novo ustanovo prišli iz Brež na Koroškem, so zgradili za ptujske razmere veliko cerkev in samostanske zgradbe. V samostanu so imeli gospodje Ptujski družinsko grobnico.

Stoletja samostan …

Cerkev je bila verjetno zgrajena že sredi 13. stoletja, iz istega časa je tudi samostansko poslopje, ki je bilo pozneje večkrat prezidano. Okoli leta 1700 je bila cerkev temeljito barokizi­rana. Podrli so zgodnjegotski prezbi­terij (dolgi kor) in spremenili cerkveno orientacijo, na vzhodni strani so okoli leta 1710 uredili novo fasado, ki jo po­leg bogatih arhitekturnih elementov krasijo kiparsko okrasje in štukature; prav tako je bila v tem času temeljito preurejena cerkvena notranjščina, ki je tako dobila bogat baročni videz. Sočasno s cerkvijo je bogato štukatur­no okrasje dobil tudi letni refektorij (jedilnica), medtem ko se podoba križnega hodni­ka od 15. stoletja ni bistveno spremi­njala in kaže svoj srednjeveški videz.

… potem vojašnica in muzej

V času cesarja Jožefa II., natančneje med letoma 1785 in 1786, je bil samo­stan razpuščen. Bogato opremo so razprodali.

Po odhodu vojske naj bi v stavbi uredili tkalnico in barvarno svile, zaradi česar je bilo načrtovano uničenje nekaterih umetnostno po­membnih delov, a do tega na srečo ni prišlo. Nekdanji samostan in cerkev je nato leta 1928 kupil Mestni magistrat Ptuj in ga (delno) uredil za muzejske namene, pri čemer je dosledno upošte­val smernice tedanjega konservatorja dr. Franceta Steleta. Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, natančneje njegova arheološka zbirka, je skupaj z Zgodovinskim arhivom Ptuj v samostanu deloval do leta 2011 (zanj so pozidali novo stavbo), ko se je lastnica stavbe, Mestna občina Ptuj, odločila objektu dati novo namembnost, po­stal naj bi kulturno-kongresni center. Zaradi tega so izselili arheološko zbir­ko, ki zdaj ni več dostopna javnosti, nekdanjo cerkev in samostan pa so te­meljito preoblikovali po projektih arhitekturnega biroja Enota iz Ljubljane (arhitekt Milan Tomac). Čeprav so de­la potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), so se pri strokovnjakih (predvsem umetnostnih zgodovinarjih) kmalu pojavili dvomi o korektnosti prenove (zlasti predela­ve nekdanje cerkve v koncertno dvo­rano), ki je potekala skrito pred očmi javnosti.

Banka v državni lasti je v slabih štirih mesecih sklenila za 1,6 milijona evrov različnih sponzorskih, donatorskih in svetovalnih pogodb; povprečno torej za več kot 400 tisoč evrov mesečnih daril.

Nova Ljubljanska banka (NLB), ki je v državni lasti in smo jo davkoplačevalci doslej dokapitalizirali že s stotinami milijonov evrov, hkrati pa v banki odpuščajo zaposlene in zapirajo bankomate, je samo od 18. aprila do 5. avgusta 2014 sklenila 58 različnih sponzorskih, donatorskih, svetovalnih in drugih pogodb v skupni vrednosti 1,634.710,16 evra.

Zanimive svetovalne pogodbe

V zadnjem času je NLB sklenila 12 svetovalnih pogodb v skupni vrednosti 419.941,33 evra. Iz pregleda je razvidno, da je 4. julija 2014 sklenila pogodbo s studiom Clifford Chance Studio Legale Associato iz Milana (Italija) v vrednosti 72.144 evrov. Banka je tudi razkrila, da je za uro opravljenih pravnih storitev pripravljena plačati celo 180,36 evra. Tako je 4. julija 2014 z odvetnikom Jurijem Dolžanom sklenila pogodbo v vrednosti 12.024 evra in pri tem razkrila ceno za uro svetovanja. Svetovalno pogodbo v višini 1.692,10 evra je NLB sklenila tudi s samostojnim podjetnikom Francem Šalamunom, ki se ukvarja s svetovanjem na področju varovanja, pa z odvetniško pisarno Šelih in partnerji v skupni vrednosti 20.330,70 evra, z družbo Deloitte svetovanje pa še za 47.580 evrov. S podjetjem Ernst & Young Revizija je NLB 11. junija sklenila pogodbo za 97.600 evrov in z Inštitutom za poslovno pravo Lex Mercatoria iz Ljubljane (v lasti Mihe Juharta in Petra Grilca) pa za 3.050 evrov. S frankfurtskim podjetjem Standard & Poor's, Credit Market Services Europe Ltd. je sklenila svetovalno pogodbo v vrednosti 140.000 evrov, z odvetnikom iz Sarajeva Suadom Halilagićem pa za 9.000 evrov. Zanimiva je tudi pogodba z Ekonomsko fakulteto iz Ljubljane, ki jo je NLB sklenila 18. aprila za znesek 9.159,15 evra.

Podpirajo nekatera znana imena

To pa še ni vse. NLB nekatere storitve ločuje, in sicer poleg klasičnih svetovalnih navaja še pogodbo za davčno svetovanje. Tako je banka s podjetjem KPMG poslovno svetovanje 16. junija letos sklenila pogodbo za 7.930 evrov. Z beograjsko družbo Moravčević Vojnović i Partneri je sklenila pogodbo za 25.000 evrov, z ljubljansko zasebno Agencijo Poti izobraževalna, svetovalna in založniška družba pa še pogodbo za 34.200 evrov. Lastniki te družbe so člani družine Kordiš s Primskovega. Z družbo KPMG so sklenili še svetovalno revizijsko pogodbo v vrednosti 650.000 evrov in z zasebno družbo Virtua PR iz Ljubljane (v lasti Jasne Suhadolc) še pogodbo v vrednosti 6.200 evrov.

Manever Bratuškove

Konec julija je Alenka Bratušek, predsednica vlade v odhodu, na hitro sklicala sejo vlade in na njej navzoče seznanila s svojim predlogom kandidatov za člane Evropske komisije, nato pa je sedem ministrov (od trinajstih oziroma dvanajstih, saj vlogo ministra za zdravje še vedno opravlja kar Bratuškova) sprejelo sklep, da za kandidate predlagajo Tanjo Fajon, Karla Erjavca in Alenko Bratušek. Karl Erjavec se seje ni udeležil, saj je, kot je pojasnil kasneje, takrat imel druge obveznosti in je Bratuškovo prosil za nekajurno prestavitev, a je slednja to zavrnila. Gregor Virant pa je odvihral s seje in za medije dejal, »da pri tej kadrovski kuhinji in tej farsi ne bo sodeloval«. Dejal je še, da gre pri predlaganem svežnju treh kandidatov očitno za dogovor med Pozitivno Slovenijo (PS) in Socialnimi demokrati (SD), da to sprejmejo. Bratuškova se na to ni ozirala in je predlog prek slovenskega predstavnika pri EU nemudoma posredovala v Bruselj.

V akciji že dan pred tem

Dan pred tem je dokaj dvomljivo delo opravila Slovenska tiskovna agencija (STA), ko je objavila sporočilo, »da bi bodoči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker kot komisarsko kandidatko iz Slovenije želel premierko Alenko Bratušek, ki bi dobila tudi podpredsedniški položaj v novi komisiji«. STA se je pri tem sklicevala na »diplomatske vire v Bruslju«, takšna navedba vira pa je za državno agencijo, milo rečeno, zelo nenavadna. Pozneje se je izkazalo, da so bili ti viri kar iz vladnega kabineta v Sloveniji, Bratuškova pa se pri tem zanaša na to, da Juncker tovrstnih informacij ne sme komentirati, in na žensko kvoto. Evropski parlament je namreč že napovedal, da komisarske ekipe ne bo potrdil, če v njej ne bo vsaj toliko komisark kot v sedanji, to je devet. Do konca julija, ko se je uradno iztekel rok za predlaganje kandidatov za komisarje, so ženske predlagale le tri države članice EU. Ob tem ni zanemarljivo, da postavljeni rok 31. julij ni bil zacementiran, kot se temu reče, saj nekatere države še do začetka tega tedna svojih kandidatov niso predlagale.

Predsednik republike Borut Pahor ta teden opravlja posvetovanja o novem mandatarju, ki bo, kot je vsem znano, predsednik SMC Miro Cerar. Sestavljanje nove vlade poteka izjemno počasi. Kot da v državi ne bi bilo nobene krize in bi se cedila med in mleko. Postopoma se tako oblikuje koalicija med SMC, DeSUS, SD in ZaAB. Koalicijska pogodba pa je naravnana tako, da v državi vse bolj ali manj ostane tako, kot je. Brez pravih resnih reform, ki bi Republiko Slovenijo potegnile iz krize. Skratka stanje, ki bo krizo v naši državi samo še podaljševalo in poglabljalo, in to vse do tedaj, dokler ne bo zmanjkalo tujega denarja. V času, ko nastaja ta članek, še ne vemo, kako se bo odločila Nova Slovenija. Glede na njen program, ki je gospodarsko povsem drugačen od strank tranzicijske levice, bi bilo logično, da se novi vladi ne pridruži. Seveda pa so želje nekaterih v tej stranki, da bi bili v vladi, izjemno velike. Bomo videli.

Že sedaj pa je jasno, da bo Miro Cerar tudi kot predsednik vlade skušal nadaljevati svojo politiko neopredeljevanja in neodločanja. Se pravi bežanja pred odgovornostjo. Stopicanja na mestu. Na to kaže zamisel v koalicijski pogodbi o ustanovitvi nove projektne pisarne v kabinetu predsednika vlade. Ta naj bi v imenu vlade skrbela za razvoj in uveljavljanje enotne metodologije pri izvajanju projektov. Skrbela naj bi tudi za koordinacijo sodelujočih ministrstev pri posamičnih projektih in izvajala nadzor nad njihovo izvedbo ter opozarjala na večja odstopanja od zastavljenih ciljev in rokov. Za predsednika vlade in vlado naj bi pripravljala tudi ustrezna poročila ter prevzela administrativne naloge, to je pripravo zapisnikov, poročil, dokumentacije, prenos informacij in usklajevanje, posodabljanje planov in podobno. Vladno projektno pisarno naj bi vodil »ključni strokovnjak za področje projektnega menedžmenta«, imenoval pa naj bi ga predsednik vlade. Seveda bo t. i. projektna pisarna samo nepotrebno podvajanje. Vlada ima že sedaj generalni sekretariat vlade, ki skrbi za to, da delo vlade in ministrstev nemoteno poteka. Da o tem, da imajo vlada in ministrstva še kup drugih uradov, agencij in služb, sploh ne govorimo. Predsednik SDS in nekdanji premier Janez Janša se je na to Cerarjevo zamisel odzval na Twitterju: »Projektna pisarna je tipična ideja človeka, ki ga je strah, ki ne ve, kaj čaka PV (predsednika vlade – op. av.) in vnaprej prelaga odgovornost.«

Od samih začetkov levih ideologij naci-komuno-fašizma je bil disfatizem glavno orodje vzpostavljanja totalitarne oblasti.

Dvajseto stoletje je bilo poligon eksperimenta prenove družbenih odnosov, ki ga je v bistvu sprožil Marx s svojo idejo svetovnega prevrata v komunizem oz. socializem s pomočjo revolucije proletariata, najnižjega sloja družbene ureditve. Ne bom tu razpravljal o že znanem scenariju razvoja svetovnega komunističnega gibanja in njegovem propadu s sesutjem sistema samega vase zaradi logike nevzdržnosti totalitarnega revolucionarnega stanja družbe. Zgodovina nam je pokazala, da se lahko neka totalitarna ideologija obdrži na oblasti le, če sproti ustvarja kaotično stanje in vrenje v družbi z nestabilnostjo in s kaosom v državni organizaciji, kjer sta nujno pričujoča »notranji in zunanji sovražnik«, s katerim se je treba boriti do uničenja. Tako stanje, ki v bistvu ustreza »budni« neuki množici, izkoriščajo oblastniki z nenehnim ustvarjanjem afer in destabilizacijo miselnega ravnotežja s podporo medijev, ki so ključna moč ustvarjanja javnega mnenja. Da se tako stanje ohranja, je treba tudi utišati intelektualni potencial, ki se s strokovnega stališča ne more strinjati s politično situacijo disfatizma. Zato vladajoči sloj totalitarne miselnosti postavi na glavna mesta v državni administraciji strogo nesposoben kader, kajti le taki bodo ubogali ukaze posvečenih. Kot primere lahko navedemo predsednika vrhovnega sodišča ali vrhovnega državnega tožilca, da drugih resorjev ne omenjamo. Ko so ustoličili Branka Maslešo, so točno vedeli, da je najslabši kandidat za to mesto v smislu strokovnosti. Vsi drugi kandidati so imeli znatno boljši in strokovnejši kurikul od izbranega. Isto lahko rečemo tudi o tožilcih in vrhovnih sodnikih glede na njihovo neslavno preteklost in vedenje. Zakaj torej taka negativna selekcija pri dodeljevanju važnih funkcij? Preprosto zato, ker bi imel sposobnejši kader več osebnega dostojanstva in zelo verjetno ne bi slepo sledil navodilom »maziljenih«, kako usmerjati potek tožb in sodb.

Vstajniški župan Mestne občine Maribor Andrej Fištravec občino vodi od 17. marca 2013, pri vodenju je neuspešen, na jesenskih volitvah pa se namerava spet potegovati za župansko mesto. Pa si to zasluži?

S spletne strani Mestne občine Maribor je razvidno, da je Fištravec takoj po izvolitvi ustanovil Vstajniški sosvet, katerega koordinatorica je Romana Rožman. V predstavitvi sveta je zapisano, da je ta samostojno in neodvisno posvetovalno telo župana mestne občine Maribor. Navedenih je pet pristojnosti sosveta, in sicer dajanje pobud županu pri upravljanju in vodenju občine, spodbujanje in podpora neposrednega odločanja prebivalcev in prebivalk, obravnavanje in posredovanje vprašanj, pobud in predlogov občank in občanov, obravnavanje drugih tem, ki so pomembne za mestno občino, ter obveščanje in vključevanje javnosti o delovanju sosveta. Ta ima 45 članov, od tega 27 stalnih mest pripada vstajniškim skupinam, 18 nestalnih mest pa vsem zainteresiranim občanom. Vstajniški svet je imel le štiri seje, in sicer tri v letu 2013 in eno v letu 2014, in sicer 21. januarja 2014. Po tem datumu naj bi se po nekaterih navedbah razšli s svojim županom, čeprav je svet še vedno predstavljen na spletni strani mestne občine. Kakorkoli pogledamo, vodenje mestne občine Maribor pod vstajniškim županom kaže velik primanjkljaj tako znanja kot sposobnosti.

Nekaj statističnih podatkov

Mestna občina se razteza na 148 kvadratnih kilometrih površine in ima 33 naselij. Po površini se uvršča na 40. mesto med slovenskimi občinami. V njej živi 111 tisoč prebivalcev, s čimer se med slovenskimi občinami uvršča na drugo mesto. Na kvadratnem kilometru površine živi povprečno 752 prebivalcev, kar pomeni, da je gostota naseljenosti tu večja kot v celotni državi, kjer je povprečje 101 prebivalec na kvadratni kilometer. Za občino je še značilno, da je povprečna starost občanov dobrih 44 let in tako višja od povprečne starosti prebivalcev Slovenije, ki je 42 let. Po zadnjih objavljenih podatkih Statističnega urada RS v občini deluje 42 vrtcev, obiskuje pa jih več kot 4.100 otrok, kar pomeni, da je 78 odstotkov vseh otrok do pet let starosti vključenih v vrtec. V državi je takšnih 75 odstotkov. Nadalje je za občino značilno, da je le polovica vseh delovno sposobnih ljudi tudi zaposlena ali samozaposlena. To pomeni, da je tam brezposelnost skoraj na ravni dvakratnika slovenskega povprečja. Tudi plače so nižje povprečnih v Sloveniji.

Leta 1935 rojeni dr. Anton Jeglič je v Sloveniji znan kot profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani pa tudi kot alpinist. Bil je eden od pobudnikov obuditve Turistovskega kluba Skala. V devetdesetih letih je skupaj s predsednikom SDS Janezom Janšo pomagal ustanoviti vsakoletni tabor SDS v Lepeni. Bil je tudi član Izvršilnega odbora SDS, leta 1998 je s podporo stranke kandidiral za ljubljanskega župana. Leta 2000 je bil državni sekretar za znanost in tehnologijo v Bajukovi vladi, nato pa se je zaradi bolezni umaknil. Pred kratkim se je znova pojavil v javnosti in julija nastopil kot govornik pred vrhovnim sodiščem. Sedaj deluje kot raziskovalec na Inštitutu Jožefa Stefana.

Na internetu je mogoče vaše ime zaslediti predvsem v zvezi z znanostjo, ste namreč profesor na fakulteti za elektrotehniko. Pa vendar, tudi politika vam ni neznana. Bili ste državni sekretar v Bajukovi vladi, dve leti prej pa kandidat za ljubljanskega župana. Kako ste takrat doživljali kandidaturo? Je obstajala realna možnost, da zmaga kandidat pomladne stranke?

Takrat je le malo manjkalo, da bi bil izvoljen. Dobil sem več kot 40 odstotkov glasov. Imel sem podporo pomladnih strank in sem rojen Ljubljančan. Za rdečo Ljubljano je bil to kar dober rezultat.

Kakšna se vam zdi slovenska prestolnica danes pod županom Zoranom Jankovićem?

Spremenilo se je kar precej. Marsikaj je dodano, a marsikaj tudi manjka. Za župana ga je postavil Kučan ob navzočnosti vrha vladajočega komunističnega klana.

Bili ste tudi član Izvršilnega odbora SDS …

Drži. To je bilo delavno in naporno obdobje, odprto za ustvarjalnost, kar je Janša vedno podpiral.

Vaše ime se pojavlja tudi v zvezi z gorništvom.

Tudi. Sodeloval sem pri ustanovitvi Zveze slovenskih gorniških klubov Skala kot nadaljevanja nekdanjega Turistovskega kluba Skala. Ustanovljen je bil leta 1922, po prvi svetovni vojni torej, in je predstavljal neke vrste evropsko odprtost za nova področja, kot so alpinizem, alpsko smučanje, smučarski tek, smučarski skoki, graditev prve skakalnice v Planici, fotografiranje, posnet je bil prvi slovenski celovečerni film, založništvo in drugo. Žal pa so po drugi svetovni vojni komunisti klub TKS prepovedali. Po osamosvojitvi Slovenije smo ga spet obudili in postavili tudi križ na Škrlatici, ki ga je nekdaj postavila že Skala. Tam se je namreč eden naših članov ponesrečil in se zaobljubil, da bo postavil križ, če preživi po poškodbi. Žal ga je, še preden mu je uspelo postaviti križ, vzel plaz. Člani Skale so nato uresničili njegov načrt. Leta 1953 so komunisti križ podrli in vrgli čez severozahodno steno Škrlatice. Mi smo s pomočjo jeseniške jeklarne zgradili enak križ in ga na vrhu Škrlatice postavili na prvotno mesto. A začele so se težave. Dobili smo odločbo, da moramo križ s Škrlatice odstraniti zaradi negativnih in zelo smešnih strokovnih mnenj. Križ, zasidran v zemlji in električno ozemljen, naj bi privlačil strelo in ogrožal življenje gornikov. Čeprav smo predali vso potrebno dokumentacijo za priglasitev del, so nam nagajali, mediji pa so na čelu s TVS objavljali prispevke o zgražanju planinske zveze in planincev, da ne bodo pustili postavljati križev na vrhovih slovenskih gora. A niti besede o tem, kdo je križ s posvetilno ploščo »Žrtvam gora« podrl in zakaj. Začeli smo zbirati podpise proti podiranju križa po Sloveniji in Evropi in jih hitro nabrali nad petdeset tisoč. Potem pa je tedanji okoljski minister Pavel Gantar izdal dovoljenje za postavitev križa občini Kranjska Gora. Vendar je bil križ tedaj že postavljen.

Zadnje dni v juliju je računsko sodišče izdalo revizijsko poročilo o zaključnem državnem proračunu v letu 2013. Poročilo je napisano na kar 162 straneh in vir številnih informacij. Revizorji so ugotovili precej nepravilnosti.

Računsko sodišče je revidiralo zaključni račun proračuna Republike Slovenije in pravilnost izvršitve proračuna v letu 2013. Pregledali so torej bilanco prihodkov in odhodkov, račun finančnih terjatev in naložb ter račun financiranja, posredno pa ugotavljali pravilnost izvršitve proračuna v letu 2013. Pri tem so pretresali poslovanje vlade in posameznih ministrstev oziroma vladnih služb. Pri pregledu so našli številne napake pri izkazovanju prejemkov in izdatkov ter izdali mnenje s pridržkom.

Nepravilni prihodki in odhodki

V bilanci prihodkov in odhodkov niso bili izkazani prihodki in odhodki, ki so nastali pri izvajanju zavarovalnih poslov na podlagi zakona o slovenski izvozni in razvojni banki, ki jih za Republiko Slovenijo po pooblastilu izvaja Slovenska izvozna in razvojna banka (SID). Med odhodki niso izkazani odhodki za odškodnine po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja in zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Odhodki so previsoko izkazani, ker so bila odplačila glavnic pri obveznostih iz financiranja do Javnega podjetja Infra, ki so nastala pri zgraditvi vodne, državne in lokalne infrastrukture na spodnji Savi, evidentirana kot odhodki v bilanci prihodkov in odhodkov namesto kot izdatki v računu financiranja. V računu finančnih terjatev in naložb pa so prenizko izkazani izdatki za poznejša vplačila Republike Slovenije v družbe tveganega kapitala v letu 2013.

Napačen tudi račun financiranja

V računu financiranja so med prejemki previsoko izkazani prejemki iz zadolževanja za upravljanje z dolgom, med izdatki pa so v istem znesku previsoko izkazani izdatki za odkup zakladnih menic. Med prejemki iz zadolževanja niso izkazana sredstva, ki jih je Slovenska odškodninska družba založila za izplačila odškodnin po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja in zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Izdatki v računu financiranja so prenizko izkazani, saj med njimi ni izkazano poplačilo glavnic pri obveznostih iz financiranja do Javnega podjetja Infra, ki je nastalo pri zgraditvi vodne, državne in lokalne infrastrukture na spodnji Savi.

Upravno sodišče je v novem sojenju znova zavrnilo Janševo tožbo zoper sklepno poročilo KPK. Pri odločanju sta sodelovali najmanj dve sodnici, katerih ravnanje je bilo v preteklosti močno sporno.

Potem ko je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki sta jo vodila Zoran Klemenčič in Rok Praprotnik, izdala poročilo, s katerim je obremenila predvsem Janeza Janšo, takratnega predsednika vlade in SDS, se je Janša na to poročilo pritožil.

Upravno sodišče Janševo tožbo zavrnilo

Upravno sodišče v Celju je Janševo tožbo zoper sklepno poročilo KPK zavrnilo. Janša se je pritožil še na vrhovno sodišče, to pa je sodbo upravnega sodišča razveljavilo in tožbo vrnilo v vnovično odločanje ter s tem KPK in predvsem Klemenčiču prisolilo klofuto.

Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo

Vrhovno sodišče RS je nato v celoti razveljavilo prvo sodbo, s katero je upravno sodišče potrdilo sporno poročilo KPK o premoženjskem stanju Janeza Janše z 8. januarja 2013. Sodbo so vrhovni sodniki razveljavili maja 2014, javnost pa je za to izvedela 11. junija. Na to se je sredi junija v pogovoru za Radio Ognjišče odzval tudi Janša in dejal, da sodba neposredno problematizira način, kako je KPK svoje ugotovitve sporočila javnosti. Dodal je, da je sodba »velika klofuta KPK in vsem tistim, ki so na podlagi tega sprejemali odločitve«. »Posledice pa so nepopravljive. Zaradi tega sta padli dve vladi.«

Posledice poročila neznosne

Spomnimo. KPK pod vodstvom Gorana Klemenčiča je v poročilu o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, objavljenem 8. januarja 2013, zapisala, da je pri Janezu Janši ugotovila kršitve protikorupcijske zakonodaje. Kot je znano, je KPK v poročilu zapisala, naj bi se bilo Janševo premoženje v obravnavanem času nesorazmerno povečalo za 210 tisoč evrov.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo Alenki Bratušek uspelo postati evropska komisarka?

Zadnji komentarji

Za svobodno Slovenijo!

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7277461..jpg

Pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se vsak dan zbere množica protestnikov, ki pride izrazit ogorčenje nad ravnanjem z Janezom Janšo, ki je že dva meseca prestaja krivično zaporno kazen. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3334262..jpg

Vrhovno sodišče v zadevi Patria nedopustno zavlačuje. Največjo odgovornost pri tem nosi njegov predsednik Branko Masleša, ki ni držal besede, ko je dejal, da se bo na Janševem primeru delalo tudi v času sodnih počitnic. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/2549783..jpg

»Vztrajniki, do sedaj se nas je na aktivnostih zbralo kar 35.000,« sporoča predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec ter dodaja, da bodo vztrajali, »dokler ne bo Slovenija pravna in demokratična država brez političnih zapornikov«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6018784..jpg

Vztrajniki v odgovor na obtožbe o napadu na sodnico z dežnikom protest popestrijo s petjem znane pesmi Jaz, pa ti, pa židana marela. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6397595..jpg

»Že na prvi pogled je jasno, da naša zgodba ni primerljiva z vseslovensko ljudsko vstajo 2012-2013, naše demonstracije pa so za razliko od ekstremnih vstajnikov čiste kot solza,« je prepričan evroposlanec Milan Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/6975066..jpg

Vsak dan si lahko ob 17.00 uri pred vrhovnim sodiščem ogledate, koga ima sodelavec inštituta za kriminologijo Dragana Petrovec za »zametek drhali«. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7934767..jpg

Vera Ban dogovornim na sodišču sporoča: »Poslušajte nas in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali!« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/7836498..jpg

»Sodstvo nam žuga s prstom in dokazuje svojo vsemogočnost. Danes sta zaprta Janša in Tone, jutri je lahko žrtev vsakdo,« opozarja Andreja Valič Zver. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8554979..jpg

Poleg vsakodnevnih shodov, ki jih Odbor 2014 pripravlja pred vrhovnim sodiščem, razmišljajo še o protestnih shodih pred drugimi sodišči, »kampiranju« pred sodiščem in podobno. (foto: Matic Štojs)