Neprebavljivo. Na venezuelski spletni strani Globovisión sem prebrala, da Slovenija krepi kulturne vezi z Venezuelo.

Globovisión je 24-urni televizijski informativni kanal v Venezueli in Latinski Ameriki, ki brezsramno zagovarja politiko komunističnega vladarja Nicolasa Madura. Ta je, kot je znano, nasledil preminulega dosmrtnega voditelja (beri: diktatorja) Huga Cháveza in od »ljubljenega vodje ljudskih src« prevzel izropano državno blagajno. Če venezuelski provladni mediji delujejo kot propagandni stroj (podobnost s slovenskimi ni naključna), pa na srečo obstaja internet, ki prinaša ljudem drugačno resnico. Posebno vlogo ima tudi družbeno omrežje Twitter. Da politična in ekonomska situacija v Venezueli ni tako rožnata, kot jo prikazujejo venezuelski državni mediji, me opozarjajo tudi njihovi prebivalci, ki me spremljajo na Twitterju. »VenezuelaSomosTodos« (Vsi smo Venezuela) je spletni portal, kjer vedno močnejša opozicija razgalja katastrofalno stanje komunistične države in spodbuja ljudi, da aktivno sodelujejo pri ozaveščanju. Ne le da v državi zmanjkuje zdravil, celo toaletnega papirja nimajo. Zakaj zmanjkuje prav toaletnega papirja, se sprašujem. Verjetno zato, ker je stvar tako vsakdanja in življenjsko potrebna, da je vredno čakati ure in ure v vrstah pred trgovinami, s tem pa oblast ljudi prisili, da ne razmišljajo o uličnih protestih. Trik je bil uspešno preizkušen že na Kubancih. Tam namreč še vedno prek svojega brata vlada ostareli Fidel Castro.

Venezuela tako drvi po poti Kube. Vladajoča falanga se ne briga za ljudi. Skrbi le, da se ohranja vsa socialistično-komunistična hobotnica, ki izčrpava državno blagajno do onemoglosti. Inflacija je iz ure v uro višja in krepko presega 60 odstotkov; kupovanje ameriških bankovcev na črnem trgu cveti, posledično se krepi kriminal na ulicah. A vse to slovenske diplomacije ne zanima. Ohranjajo se le stare jugodiplomatske vezi, ki nas potiskajo v čase neuvrščenih. Le še članstvo v EU in Natu bi morali vrniti.

Prilivi iz Bruslja za iztekajoče se programsko obdobje so še vedno blokirani, o sredstvih do leta 2020 ni ne duha ne sluha. Črpanje je 60-odstotno, na področju okoljske in prometne infrastrukture pa le 41-odstotno. Enajst okoljskih projektov še vedno čaka na odločbe.

O črpanju evropskih sredstev se v zadnjem času ne govori in ne piše prav veliko. Če pa so po naključju objavljena kakšna poročila o tem, so ta precej nekritična. Zdi se, da imamo v državi veliko večje probleme, kot je izguba evropskega denarja, za kar prav vsi po vrsti priznavajo, da je edini razvojni denar ta čas za Slovenijo. Pa poglejmo, kakšno je dejansko stanje na tem področju.

Grozi nam izguba evropskega denarja

Iz četrtletnega poročila Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK) je razvidno, da je bilo črpanje za obdobje 2007–2013 ob koncu marca 2014 le nekaj več kot 60-odstotno. Najbolj kritična je poraba sredstev na področju okoljske in prometne infrastrukture, kjer je črpanje 41-odstotno. Stanje je toliko bolj skrb zbujajoče, ker je Evropska komisija zaradi odkritih nepravilnosti in sistemskih napak v začetku marca 2014 zamrznila vsa izplačila, ki naj bi jih za sofinanciranje projektov prejel slovenski proračun iz dveh operativnih programov, in sicer Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih programov ter Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture. Tako je ogroženih do milijarda evrov, ki so načrtovani za črpanje v letošnjem letu. Nihče od vladnih predstavnikov pa ne zna pojasniti, do kdaj okvirno pričakujejo, da bo zaplet rešen, in kakšne ukrepe so sprejeli, da bi Bruselj znova odprl svojo pipico. Sloveniji torej zelo resno grozi izguba kohezijskih sredstev.

Kdor misli, da gre pri zborovanjih pred ljubljanskimi sodišči samo za Janeza Janšo, se seveda krepko moti.

Zaprti predsednik SDS je namreč v tej zgodbi vrh ledene gore – predstavlja pač najvidnejši primer zlorabe sodstva za politični obračun, v širšem smislu pa njegov primer jasno kaže, kdo slovensko družbo obvladuje iz ozadja. Seveda to lahko vidi tisti, ki to želi videti. Obstajajo pa tudi takšni, ki tega ne želijo videti in jim je za vse skupaj vseeno. V vsakdanjem publicističnem jeziku se jim reče tudi »vsegliharji«, saj svojo mentalno lenobo opravičujejo s tem, da ne hodijo na volitve, ker so zanje »vsi isti«. Razen če se pojavi kakšen neomadeževani Miro Cerar.

Toda še boljši izraz za takšne bi bil »ignoranti«. Zanje je značilno, da radi potočijo kakšno solzo zaradi lačnih otrok, ob tem pa pobesnijo, češ, kaj se pa greste s prižiganjem sveč pred sodiščem, raje poskrbite za prihodnost naših otrok. No, ni problem samo v tem, da smo Slovenci lačni, pač pa bolj to, da smo mlačni. Ves čas čutimo, da nam nekdo jemlje iz žepa in smo oškodovani, da pa bi se pozanimali, kdo je v resnici tat, je že preveč. A če povemo po vsegliharsko: saj smo vsi lopovi – drug drugemu jemljemo iz žepa, mar ne? In če lopovi sodijo v zapor, bi morali vsi slediti vodji največje opozicijske stranke. Na to možnost pa ignoranti seveda ne pomislijo. Vsak zase namreč misli, da je najbolj pošten in moralen v nasprotju s tistimi vaškimi bebci, ki jim »za nekaj gre«. In zato dvigajo v zrak dva iztegnjena prsta na roki, kar ni samo simbol zmage (lat. victoria, torej V), pač pa tudi upor proti temu, da nam stara postkomunistična elita kaže osle. Pa tudi kakšen iztegnjen sredinec zraven. Seveda bodo ignoranti še naprej pretakali solze ob pretresljivih izpovedih (m)lačnih Slovencev, ki jim bo kakšen Val 202 priskrbel nekaj tolažilnih drobtinic. Da bi le vse ostalo tako, kot je bilo, in da oropani državljani ne bi po naključju spregledali, kdo se v resnici okorišča na njihov račun.

Po čem spoznamo ignoranta? Vedno je navdušen takrat, ko vodilni mediji zamolčijo najbolj bistvene dogodke in raje prikazujejo idilične slike obrobnih dogodkov, češ, bolje to kot pa ta umazana politika. No, morda časopisov niti ne berejo in tudi ne poslušajo/gledajo novic, kar pa še ne pomeni, da medijev ne spremljajo. Če je treba, vzamejo pri frizerju v roke kakšen na pol tabloidni medijski (pol)izdelek ali pa iz drugih ust poberejo kakšno čenčo, ki je »stoodstotno preverjena«, zato jo seveda prenesejo naprej. Tako kot pri igrici s telefončki. In hitro se izve »resnica«, da ima Janša kliniko v Avstraliji in menda duševno prizadetega otroka.

V demokratični Evropi že dolga leta velja, da v Belorusiji vlada eden najbolj nedemokratičnih in avtoritarnih postsovjetskih režimov pod vodstvom Aleksandra Lukašenka. Ta brezobzirno obračunava z opozicijo. Pred volitvami celo brez kančka slabe vesti zapira svoje glavne politične nasprotnike. Podobno počne kremeljski vladar Vladimir Putin v Rusiji. V zadnjem času se jima je, s tem da je politično zaprla glavnega opozicijskega politika Janez Janšo, ob bok povsem enakovredno postavila Slovenija. Postkomunistični režim, ki vlada naši državi in ga iz ozadja še vedno vodi zadnji šef CK ZKS Milan Kučan, podobno kot v Belorusiji ali Rusiji zlorablja pravosodni sistem za obračun z opozicijo.

V našem primeru s politikom, ki se jim je edini sposoben enakovredno upreti. Z Janezom Janšo. Zato se mu »stara omrežja« maščujejo, kot je pred dnevi pronicljivo zapisal dunajski Die Presse. Podobno kot je pred tem ugotovil nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung, da tranzicija v Sloveniji ni uspela. Po pisanju uglednega avstrijskega časopisa je naša država edina od nekdanjih komunističnih držav, ki ni niti formalno, kaj šele dejansko pretrgala s preteklostjo. »Nikjer razen v Romuniji niso stare komunistične povezave tako neprekinjeno vplivne kot pri nas. Kontrolirajo večino medijev in še vedno prevladujoče državno gospodarstvo. V politiki se pojavljajo vedno ista imena v različnih strankarskih okoljih. Slovenija se ni sramovala skovati slike komunističnega partizanskega voditelja na kovancu za dva evra.« V Sloveniji imamo še en velik problem. Na oblasti imamo elito, ki še danes nostalgično žaluje za pokojno socialistično Jugoslavijo; ki si želi, da bi bila Slovenija nekakšna Jugoslavija v malem. Zato dominantni mediji spodbujajo multikulturnost, na radijskih postajah se še vedno na veliko vrti balkanska glasba, o naravnih nesrečah v srednji Evropi naše osrednje televizije poročajo deset sekund, o nedavnih poplavah na Balkanu pa so v osrednjih večernih dnevnikih več dni zaporedoma neumorno poročale po več kot deset minut skupaj. Če bi se kaj podobnega zgodilo pri nas, bi njihovi mediji poročali o tem samo mimogrede. V skladu s to postkomunistično jugonostalgično režimsko politiko smo sedaj priče res nori, škandalozni situaciji, da sta v tem trenutku zaprta kar dva velika slovenska osamosvojitelja – Janez Janša in Anton Krkovič, medtem ko so ravno v petek na Višjem sodišču v Mariboru potrdili oprostilno sodbo za častnika JLA Vlada Trifunovića. Za soobtoženega nekdanjega polkovnika JLA Berislava Popova pa je višje sodišče prvostopenjsko obsodilno sodbo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo. Slovenska sodišča v samostojni Sloveniji torej pod vodstvom Branka Masleše osamosvojitelje pošljejo v zapor, brezobzirne agresorje na Slovenijo, ki so leta 1991 ob napadu na našo novo državo za seboj puščali opustošenje, pa oprostijo!

Dachavski procesi so bili slovenska različica sovjetskih čistk iz leta 1937, ko so v kolesje revolucionarnega sodstva padli tudi nekateri komunisti sami in s tem postali tisti pregovorni otroci revolucije, ki jih je le-ta požrla.

Med večjimi in odmevnimi političnimi procesi, ki smo jih že omenili, je po letu 1945 potekalo še veliko manjših. Teh je preveč, da bi lahko omenjali vsakega posebej, sicer pa je tudi dobršen del dokumentacije med desetletji izginil. Vsekakor so politična sojenja tekla skoraj nenehno in odstranjevala ne le posameznike, pač pa cele skupine ljudi, ki so bili kakorkoli trn v peti novi oblasti ali pa se je oblasti zdelo, da bi ji lahko bili na kakšen način nevarni. Zakoni o nacionalizaciji o agrarni reformi in druge oblike razlaščanja oziroma po domače kraje premoženja so se še vedno pacali, partija pa je bila lačna kraje in plenjenja, zato so potekali mnogi procesi zaradi »gospodarskega sodelovanja z okupatorjem«, zaradi izmišljenih tako imenovanih gospodarskih špekulacij in črne borze ter podobno. Namen je bil »legalno« pokrasti premoženje obtoženih, kajti vsaka obosodba je obsegala obvezno tudi zaplembo premoženja. Obsojenih na teh manjših vsakodnevnih procesih navadno sicer niso obsodili na smrt, pravzaprav so načeloma dobivali »lažje« kazni, po nekaj let prisilnega dela. Navsezadnje je partija pripravljala svoje znane petletne gospodarske plane, plane, ki so imeli utopične cilje, ki jih normalno ni bilo mogoče doseči. Zaradi tega so se zatekali k legalizirani kraji tujega premoženja in suženjskemu delu deloma s »prostovoljnimi« delovnimi brigadami, deloma pa s prisilnim delom obsojenih. Mimogrede, socialistična Jugoslavija je bila konec štiridesetih ena prvih držav na svetu, ki je podpisala mednarodno konvencijo o prepovedi prisilnega dela. Prisilno delo se je v Jugoslaviji preprosto preimenovalo v družbenokoristno delo.

Janez Janša se je rodil leta 1958.  Širši javnosti je postal znan v času afere JBTZ in s tem povezane slovenske pomladi v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kot podpredsednik SDZ je bil v Demosovi vladi minister za obrambo. Pod njegovim vodstvom je slovenska teritorialna obramba oziroma na novo nastajajoča slovenska vojska skupaj s policijo poleti 1991 uspešno ubranila komaj nastalo slovensko državo pred agresijo JLA. Ministrstvo za obrambo je uspešno vodil do marca 1994, ko se je zgodila afera Depala vas. Maja 1993 ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 2000 je znova postal minister za obrambo v Bajukovi vladi. Leta 2004 je s SDS zmagal na parlamentarnih volitvah in decembra istega leta postal prvič predsednik vlade. Za Slovenijo so se začela »zlata leta«. Republika Slovenija je kot prva nova država članica Evropske unije izpolnila zahtevne pogoje in januarja 2007 prevzela evro, leto kasneje pa stopila v območje prostega pretoka ljudi z odpravo administrativnih meja. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija uspešno vodila EU, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa zaradi podtaknjene afere Patria za las izgubila relativno večino. Na predčasnih volitvah jeseni 2011 je Janševa SDS zasedla drugo mesto, a kljub temu sestavila koalicijsko vlado. V dobrem letu vodenja je njegova druga vlada skozi zakonodajni postopek spravila pet ključnih reformnih ukrepov za izhod iz krize. Začeli so se kazati prvi znaki okrevanja Slovenije. A zaradi rovarjenja postkomunističnih sil in t. i. virantovanja je vlada, ki jo je vodil Janša, marca 2013 predčasno končala reformno naravnan mandat. Ta čas je Janša edini politični zapornik v srednji Evropi.

Gospod Janša, tokrat delam intervju z vami na daljavo po elektronski pošti. Svoje prve vtise v zaporu ste opisali v članku Dežela vranov, ki smo ga objavili v prejšnji številki Demokracije. Verjetno je težko opisati vsa čustva, ki jih doživlja človek, ki mora iti po krivici v zapor?

Lahko poskušamo. Mnogi so to že storili, krivičnih sodb je bilo v naši oddaljeni in novejši zgodovini veliko, tudi danes obstajajo in moja žal ni nobena izjema. Slovensko sodstvo je ob nekaj častnih izjemah poštenih, strokovnih in pogumnih sodnikov v glavnem postalo pravna beznica, okolje, v katerem srečate veliko arogance, cinizma, neznanja, klientelizma pa tudi navadnega prostaštva. Običajno se takšno okolje z leti razvije povsod, kjer posamezniki nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja ne glede na to, kako delajo. Pri nas smo del takšne podlage podedovali, Bavcon pa jo je s selekcijo na pravni fakulteti nadgrajeval z enakim gradivom tudi po osamosvojitvi.

Pogumen boj za resnico je pomemben, še posebej v okolju nihilizma, kjer vrednote, načela, kreposti in argumenti ne štejejo veliko. Zato jo pogosto prezrejo, priredijo ali celo sprevržejo. In če so glavni »arzenali« moči, ki proizvajajo svojo »resnico«, v rokah skrajnih političnih opcij, ki so dominantne v nedokončanih tranzicijah, imamo z resnico zagotovo resne težave.

Tudi delni preboj do resnice o Patrii na ravni evropske poltike ni bil lahek. Tu so Slovenijo vselej hoteli razumeti kot državo, ki ne predstavlja niti ne dela težav, pri čemer so dostikrat namenoma prezrli tranzicijske stranpoti podalpske države.

Boj za resnico v tujini in doma

Lanska misija EPP v Sloveniji pa je pomenila prekretnico: na njeni podlagi je nastala resolucija EPP, ki je zelo jasno izrazila pričakovanja glede sodnega procesa zoper Janeza Janšo in nujnih reform v pravosodnih sistemih, vključno z lustracijo itd. Resolucija je takoj sprožila žolčen odmev evropskih socialistov, a vodstvo Evropske ljudske stranke je ostalo neomajno v svojih stališčih – tranzicijo je treba nadaljevati na podlagi temeljitih reform. Splošno je znano, doma in v tujini, da na teh izhodiščih gradi predvsem Slovenska demokratska stranka. Zato nima le močne podpore doma, ampak jo podpirajo – kar so že večkrat javno izrazili − tudi najvišji predstavniki Evropske ljudske stranke: na primer njen predsednik Joseph Daul, predsednik Evropskega sveta Van Rompuy, predsednik politične skupine Manfred Weber, generalni sekretar Antonio Lopez Isturiz White, še prej pa pokojni predsednik Wielfied Martens ter nekdanja predsednika Evropskega parlamenta Jerzy Buzek in Hans-Gert Pötering in še mnogo mnogo drugih.

Kar se reform pravosodja tiče, je paradoksalno, da so se celo evropski socialisti zavzeli za večji nadzor nad delovanjem pravosodnih sistemov v državah članicah. V Evropskem parlamentu so predlagali poročilo in to je bilo tudi sprejeto. Tudi z mojo podporo. danes pa evropska poslanka Tanja Fajon pametuje, kako poziv Evropske ljudske stranke po poštenem sojenju pomeni vmešavanje v notranje zadeve države članice. Njen odziv je torej celo v nesoglasju s stališčem njene lastne stranke na evropski ravni.

Miro Cerar je v desetih letih prejel več kot milijon evrov davkoplačevalskega denarja. Najprej so ga delali za uspešnega pravnika, nato pa mu naročili ustanovitev stranke, ki je brez ustreznega programa in večinoma s kadri, ki zagovarjajo interese Foruma 21.

Na letošnjih predčasnih volitvah se za vstop v parlament poteguje 17 kandidatnih list in za 90 poslanskih mest 1.134 kandidatov, ki nagovarjajo 1.714.476 volivcev. Volilna kampanja se je uradno začela 13. junija, končala pa se bo jutri, v petek, opolnoči, ko bo nastopil volilni molk. Tudi za tokratne predčasne volitve je značilno, da se za vstop v parlament potegujejo nove, na hitro ustanovljene politične stranke. Spomnimo, redni 4-letni mandat od imenovanja do izteka je uspelo izpeljati samo vladi v obdobju od 2004 do 2008, ki jo je vodil Janez Janša. Zanjo je bila značilna koalicijska pogodba med vladnimi strankami, sklenjena ob začetku mandata, katere uresničevanje so nato redno preverjali. Po letu 2008 pa se je na slovenskem političnem prizorišču začelo kaotično stanje. Takrat so na volitvah zmagale stranke tranzicijske levice, vlado je vodil Borut Pahor. Že tiste volitve je zaznamovala afera Patria, ko je le nekaj dni pred volitvami iz Finske prišel »veliki pok«, afera pa je bila v to državo uvožena iz Slovenije. Danes so še bolj kot takrat jasni akterji zgodbe; vsi prihajajo iz domačih logov in so tudi bogato nagrajeni. Za tranzicijsko levico je bilo že takrat jasno, da je zmagala s prevaro. Pijani zmage so nato v SD, LDS, Zaresu in DeSUS »prezrli«, da je svetovna finančna kriza prešla v gospodarsko in pri tem ni zaobšla niti Slovenije. Zaradi nesprejetih in predvsem nepravočasno sprejetih ukrepov se je Slovenija po nepotrebnem znašla v recesiji, Pahorjeva vlada je predčasno padla leta 2011.

Prej Zares, nato Jankovićeva lista

Tudi naslednje volitve so bile zaznamovane z afero Patria. Če so akterji slovenske politične zgodbe leta 2008 ustanovili novo politično stranko Zares, ki jo je vodil Gregor Golobič, nastala pa je iz velikega dela nekdaj močne in nato usihajoče LDS, je v letu 2011 nastala nova politična stranka s prvotnim imenom Lista Zorana Jankovića. Nova stranka je nastala tik pred volitvami, 11. oktobra 2011. Še dan pred tem je Janković govoril, da ne bo kandidiral na parlamentarnih volitvah, nato pa je 26 oseb odkorakalo v ljubljansko mestno hišo in ga milo prosilo, naj kandidira. Vse je bilo dogovorjeno, procesijo v mestno hišo pa je vodil Milan Kučan, nekdanji predsednik države. Med tistimi, ki so se odšli poklonit Jankoviću in ga prosit, naj bo vendarle njihov odrešitelj, so bili še France Bučar, Žiga Debeljak, nekdanji predsednik uprave PS Mercator, Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, Janez Stanovnik, takratni predsednik Združenja zveze borcev (ZZB) NOB, nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude, Nuša Kerševan, nekdanja ljubljanska županja, in še nekateri. Ustanovni kongres nove stranke, ki se je preimenovala v Pozitivno Slovenijo, je bil 22. oktobra 2011, državnozborske volitve pa so bile 4. decembra 2011. Nova stranka, v kateri so nekdanji komunistični veljaki poveličevali Zorana Jankovića, je uradno nastala le 42 dni oziroma šest tednov pred volitvami, nato pa je brez pravega programa ob izdatni pomoči tranzicijski levici naklonjenih glavnih medijev zmagala na volitvah.

Če bi v teh dneh pogledali spletne strani vodilnih slovenskih medijev, se zdi, kot da je izid volitev že odločen. Stranka Mira Cerarja (SMC) po javnomnenjskih anketah močno vodi, medtem ko se je SDS znašla v kleščah »neodvisnega« sodstva.

Nekaj je jasno: doživljamo še eno povsem deformirano predvolilno kampanjo, ko glavne vloge ne igrajo programi strank, ampak predvsem želja tranzicijske levice, da obdrži v rokah vse vzvode oblasti, predvsem pa neformalne. Prav na tej podlagi je obvladovala državo tudi takrat, ko je bila na oblasti katerakoli desnosredinska vlada. Kot trdijo poznavalci, bo morda prav zadeva Patria pripeljala Slovenijo do točke preobrata, ko se bo moč paradržave dokončno zlomila.

Vsak dan pred sodiščem

O čem bomo torej Slovenci odločali na predčasnih volitvah v nedeljo, 13. julija? Ne toliko o posameznih strankah in njenih programih, pač pa o tem, ali bomo morda še letos imeli še ene predčasne volitve. Če bo namreč obveljalo prvo mesto SMC, kar je še en znak, da je slovenska politika močno deformirana in zaznamovana z močno asimetrijo. In prav to je tudi glavno sporočilo protestov pred ljubljanskim vrhovnim sodiščem, kjer ne poteka samo protest zaradi nepravične obsodbe predsednika SDS Janeza Janše, brigadirja Antona Krkoviča in podjetnika Ivana Črnkoviča. V resnici gre za veliko več, namreč za boj za normalnost, saj se Slovenija posebej v zadnjem času bojuje z vedno hujšimi posledicami odsotnosti lustracije, predvsem v sodstvu, pa tudi v drugih družbenih podsistemih. Volitve bodo odločale, ali bodo zmagale resne zaveze za spremembe ali pa bo znova prevladalo t. i. vsegliharstvo, kjer bodo znova glavne pozicije prevzemali novi »maziljenci« z novo-starimi obrazi, ki niso »ne levi ne desni«. Dejstvo je namreč, da so tranzicijski plenilci iz vrst paradržave vsaj za zdaj varni, dokler je Janša v zaporu – prav vanj pa so se zadnjih dvajset let najbolj zaganjali, vendar ga doslej niso mogli izriniti iz politike. Kot kaže, ga niti tokrat ne bodo mogli kljub trmoglavosti politično obvladovanega pravosodja. No, morda pa velja še enkrat spomniti na znamenito študijo o elitah, ki jo je sociolog Frane Adam objavil pred petnajstimi leti – v Sloveniji najmanj štiri petine elit prihaja iz časa prejšnjega sistema. V praksi se je to potrdilo precej let kasneje, ko je prišlo na dan, koliko nosilcev družbene moči je dejansko nekdaj delovalo v Udbi (oz. SDV) in koliko nekdanjih ovaduhov še vedno deluje v pravosodju, pa tudi, koliko od njih jih dejansko ostaja ujetnikov svojih političnih gospodarjev.

»Čim dlje bo to trajalo, tem hujše posledice bodo za redno sodstvo, hujše posledice za celotno sodstvo kot tudi za vodilne v rednem sodstvu,« je v odklonilnem ločenem mnenju glede Janševe ustavne pritožbe opozoril ustavni sodnik Mitja Deisinger.

Odločitev ustavnega sodišča glede Janševe ustavne pritožbe je zapisana v duhu evropske doktrine o pravici do poštenega sojenja. To bi moralo pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Janeza Janše v zadevi Patria upoštevati tudi vrhovno sodišče, a se zadeva namenoma vse bolj zapleta. Prvi sodnik v državi Branko Masleša je namreč gluh za vsa opozorila mnogih uglednih pravnih strokovnjakov, med njimi nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Mitje Deisingerja, nekdanjega predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, Toneta Jerovška in Lovra Šturma. »V današnjem času si ne moremo privoščiti, da bi bil postopek zoper vodjo opozicije voden na nepošten način, s čimer bi kršil temeljno človekovo pravico do poštenega sojenja. To je nekaj nezaslišanega. Če bi se to zgodilo, potem ti ljudje ne morejo ostati na svojih mestih. Potem tudi celotno sodstvo ne more več tako delovati naprej in so potrebne resne reforme v pravosodju,« je v pogovoru za naš tednik dejal ugledni predavatelj na Harvardu drr. Klemen Jaklič.

Akrobacije na vrhovnem

Živimo v državi, kjer Zoran Janković na hrvaški nacionalni televiziji novinarju na vprašanje, ali se zaradi korupcijske afere boji odhoda v zapor, samozavestno odgovori: »Nikakor ne. Vsa ta leta, ko sem bil del izvršne oblasti, sem bil največji nasprotnik politike Janeza Janše.« Janković je s tem razgalil ne le delovanje slovenskega »krivosodja«, temveč je s preprostim odgovorom posredno potrdil, da je Janša v zaporu, ker je trn v peti rdečim monopolom (beri: udbomafijski hobotnici), ki se neusmiljeno trudijo ohraniti oblast za vsako ceno.

Tudi vrhovno sodišče se ne da motiti. Uresničujejo se namreč napovedi, da bo vrhovna sodnica Vesna Žalik, ki rešuje zahtevo za varstvo zakonitosti Janeza Janše v zadevi Patria, na vsak način zavlačevala, da bo Janša čim dlje ostal v zaporu na Dobu. Žalikova ima zdaj vlogo poročevalke in ona je tista, ki odloča o uvrstitvi primera na sejo tričlanskega senata, ki bo v skladu s 423. členom Zakona o kazenskem postopku odločal o prekinitvi izvrševanja kazni. Ker je v tej zadevi že na prvi pogled jasno, da sodba zoper Janšo sploh ne vsebuje konkretizacije znakov kaznivega dejanja sprejema obljube nagrade, ki ga očitajo Janši, so očitno podane okoliščine, zaradi katerih bi moral senat nemudoma presoditi, ali je treba prekiniti izvršitev kazni.

Odhod Viktorja Blažiča predstavlja za slovenski medijski prostor veliko izgubo. V sedanji slovenski medijsko nesvobodni družbi to velja še prav posebej. Jasno besedo Viktorja Blažiča bomo zato še toliko bolj pogrešali.

Seveda ostaja z nami njegova podoba, lik pokončnega človeka, ki si ga lahko še naprej postavljamo za zgled. Vedel je, kaj je prav, in je to tudi glasno in lepo povedal. Takih pa med novinarji in publicisti ni prav veliko.

Viktor Blažič je vest našega časa. To so besede iz utemeljitve častnega priznanja Boruta Meška Viktorju Blažiču, ki so bile izrečene prav v teh prostorih na svetovni dan človekovih pravic, 10. decembra 2012. Združenje novinarjev in publicistov je imelo čast, da je lahko tako izrazilo poklon človeku, ki je v tej državi za svobodo medijev naredil ogromno.

Današnje težave, ki jih imajo tudi nekateri člani ZNP na svojih delovnih mestih samo zato, ker ne pristajajo na samocenzuro in se ne držijo političnih navodil, so pravi mačji kašelj, če jih primerjamo s težavami Viktorja Blažiča. Kaj je mobing v primerjavi z dvema letoma zapora?

Blažič pa tega ni obešal na veliki zvon. Še več, v tem prostoru je med podelitvijo priznanja opozoril na preganjanje novinarjev v času demokracije. Opozoril je na tragično smrt Boruta Meška: »Samo predstavljam si lahko, kako je, ko te mečejo na cesto s smrtonosno boleznijo.«

Tudi mi si lahko to samo predstavljamo. A še teže si predstavljamo, kako se je zloglasna Udba spravila na Blažiča. Nepredstavljivo za današnje čase je tudi, da človek dobi dve leti zapora zaradi enega članka, ki je bil objavljen v tujini, in dveh, ki sploh nista bila objavljena.

Letošnji 17. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica se je začel 26. junija v Kranju, končal pa se bo 8. julija v Novi Gorci. Na ulice slovenskih mest je Ana Desetnica privabila 42 skupin iz 12 držav.

Ana Desetnica postaja vse bolj vseslovenski festival in se je že mudila tudi Sežani, Celju, v Krškem in Šoštanju ter še vedno poteka v Mariboru, v Izoli pa bosta poleg današnje predstave Barvniki v ponedeljek še Parada in Spomini poleti. Od včeraj festival Ana Desetnica poteka v Ljubljani, kjer bo trajala še do sobote, do sobote pa bo festival Ana Desetnica potekal tudi v Rušah. Festival ima letos prvič podnaslov Tkanina mesta. To je po besedah Gora Osojnika, vodje Gledališča Ane Monro, ki festival organizira, širša tema, s katero vpenjajo festival in ulično gledališče v kontekst vsakodnevnega urbanega življenja, ki si ga tkemo posamezniki in ki dopušča zelo raznovrstne podobe, interpretacije in akcije. Že festival uličnega gledališča je s svojo množico prizorišč in urbanih okolij svojevrstna tkanina mesta. Se pa seveda tkanine posameznih mest med seboj razlikujejo in za vsako mesto je značilen drugačen poudarek, kar je bistvo Ane Desetnice. Druga rdeča nit letošnjega festivala so klovni in maske ter commedia dell'arte. Vodja Gledališča Ane Monro je od predstav Ane Desetnice v Krškem priporočal plesno-cirkuško predstavo Ljubezenska blesologija v izvedbi hrvaških Kam hram, v Kranju ulično predstavo Kuhinja v izvedbi Maboul Distorsion iz Francije, ki jo je označil kot zelo interaktivno predstavo. Gledalcem v Novi Gorici je priporočal vertikalni ples z multimedijo Vertigo v izvedbi slovensko-francoskega dvojca Vertigo, v Mariboru instalacijo Externet v izvedbi Fadunito in El burro dels jocs iz Španije, v Celju pa italijanski Faber teater s Parado, ki jo je označil kot mešanico commedie dell'arte in glasbe.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)