Brigadni general Anton Krkovič je bil rojen 18. maja 1956 v vasi Kaptol v Kostelu pri Kočevju. Je veteran vojne za Slovenijo in član predsedstva Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. V letih 1990/91 je bil eden poglavitnih nosilcev obrambnih priprav in vojaškega odpora proti agresiji JLA na Slovenijo. Javnosti je znan kot poveljnik specialne brigade MORiS. Je diplomant angleške vojaške akademije RCDS (Royal College of Defence Studies) ter dobitnik najvišjih državnih in vojaških odlikovanj. 

Gospod Krkovič, nedavno smo brali, da vam grozijo s smrtjo.

Da, ni prvič in bojim se, da ne zadnjič. Tokrat sem prejel že šest odkritih groženj. Gre za tipično mafijsko izsiljevanje, izstavijo ti račun za stvari, ki jih nikoli ni bilo, in poskrbijo za psihični pritisk v smislu uvodnega psihološkega lomljenja kot dodatek drugim bremenom, ki se sama po sebi pojavljajo pred odhodom v zapor.

Za prostaškim pisanjem Kunstlja stoji več različnih piscev, kar je potrdil tudi Kunstelj sam. Vam je znano, kdo so te osebe?

Elektronski naslov že večkrat eksploatiranega nesrečnika Mitje Kunstlja, javno označenega kot narkomana in na pol prištevnega človeka, je eden od načinov delovanja že dodobra razkrinkane »udbovske« taktike. Ti, ki to v resnici počno, so seveda moji dobri »znanci« iz Depale vasi in še nekateri drugi »eksperti«. Večino od njih si lahko ogledate v aktualnem dokumentarcu RTV SLO avtorja Jožeta Možine z naslovom »Urok Depale vasi«.

Nič kaj karizmatični in v osnovi mlačni Miro Cerar je daleč od tistega, kar nam predstavljajo v javnosti. Njegova strast sta denar in ugodje, profesorska plača mu je premalo, svoj pohod v politiko pa gradi na dvomljiv način – s predavanji mladim, ki so v letu 2014 dobili volilno pravico, in s povezovanjem z ljudmi nekdanjih LDS in SMS.

Stara modrost pravi, da človeka spoznaš tudi po tem, s kom se druži. Miro Cerar, pravnik, samostojni podjetnik in po novem tudi predsednik politične stranke, ki jo je v maniri znanih diktatorjev ter v pomanjkanju programa in vizije poimenoval kar po sebi, je tipičen primer za to. Njegovo naravo in cilj izdajajo tudi njegova dejanja, ki se odražajo v njegovih denarnih koristih.

Brez karizme in poguma

Za Cerarja že dolgo velja, da ima zelo rad ugodje in denar, primanjkuje pa mu karizme pa tudi borbenosti in poguma. Zato so tisti, ki ga bolje poznajo, njegov prihod na čelo novoustanovljene stranke skrbno načrtovali za čas tik pred državnozborskimi volitvami, vse s ciljem, da ga volivci in volivke ne bi pravočasno spregledali. Če bi Miro Cerar stranko ustanovil prej, bi bilo namreč bistveno več časa in s tem manj možnosti za »uspeh« stricev iz ozadja za vnovično prevaro na volitvah. Ob tem, ko so skrbno načrtovali ustanovitev nove stranke pod Cerarjevim vodstvom (ob pravem času), so pripravili tudi ustrezno strategijo, kako Mira Cerarja, pravnika, ki je profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, pripeljati v sam vrh, in to tako, da bi po volitvah »lahko« prevzel vodenje nove slovenske vlade.

»Branje jugoslovanske ustave je mazohizem posebne vrste. Edina 'nagrada' je po navadi ta, da odkrijete v tej zakladnici nesmisla vedno kakšno novo neumnost oziroma tragedijo,« je 22. 3. 1990 pisalo v članku takratne revije Telex.

Podpisani pod članek je, ne boste verjeli, Miro Cerar ml. Ta je v vlogi asistenta na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani s pomočjo sodelavcev − študentov 1. letnika − Boruta Bogataja, Blaža Goloba in Daše Gorjup napisal zanimiv prispevek z naslovom »Ustrelitve na meji (poskus ovadbe)«. Kot smo izpostavili v uvodnem stavku, je avtor opozoril na nesmisle in tragedije, ki jih je imela v ustavi zapisane nekdanja totalitaristična Jugoslavija. Ena od teh tragedij je zapisana npr. v 1. odst. 175. člena zvezne ustave, ki določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo.«

Nezakonite ustrelitve

Kot vemo, je bilo v rajnki državi življenje še kako dotakljivo. Življenja so izginjala tudi na jugoslovanskih mejah. Avtor je zato v omenjenem članku želel prikazati nekatere pravne vidike uporabe strelnega orožja pripadnikov mejnih enot t. i. ljudske vojske (JLA). Tako je opozoril na dejstvo, da je bila »ustrelitev na meji nezakonito dejanje (tudi v ožjem smislu, kajti tudi ustava je zakon – najvišji), saj ga ne dovoljuje noben jugoslovanski zakon«. Ob tem pripiše, da je bila »možnost uporabe strelnega orožja s strani pripadnikov JLA predvidena sicer v Pravilniku o vojaški službi, v katerem pa ni (v mirnodobnem času) nikjer predvidena možnost streljanja na osebo, ki beži proti državni meji ali od nje oziroma se samo giblje v mejnem pasu«. Ilegalni prehod takratne državne meje je bil praviloma prekršek in le izjemoma kaznivo dejanje, vojak, ki je bil takrat v mejni patrulji, pa je osebo po takratnem zakonu prebežnika le zadržal. Če mu je to uspelo seveda. »Nikakor pa ne sme vanjo streljati,« je jasen avtor. »Vojak zato takrat, ko strelja v bežečo osebo, niti ne izvršuje kazni niti ne postopa po pravnih predpisih, zato je takšno njegovo ravnanje protiustavno, nezakonito, skratka, pravno in moralno nedopustno.

Videti je, da je rezultat referenduma, ki je bil v prid vladi oz. predlagateljem sporne novele arhivskega zakona, dejansko dal krila tranzicijski levici, ki pa se vseeno ne bo mogla izogniti zmedi ob iskanju predvolilnih zavezništev.

Da bi vladna novela lahko padla, bi moralo proti njej glasovati vsaj 340 tisoč volilnih upravičencev – tako pač določa lani spremenjena zakonodaja. Skupaj je glasovalo nekaj nad dvesto tisoč volivcev, kar znaša 11,7 odstotka vseh volilnih upravičencev. Zanimivo je, da je bila udeležba na prvem referendumu o arhivih pred tremi leti kar štirikrat višja (glede na odstotke). Res je sicer, da sta dve tretjini tistih, ki so glasovali, glasovali proti noveli, a ker je bil vmes uzakonjen obvezni kvorum za veljavnost referenduma (najmanj ena petina vseh volilnih upravičencev mora biti proti), je vladna arhivska novela začela veljati. Proti noveli je tako oddalo glas dobrih 132 tisoč volivcev, kar je veliko premalo, saj ta številka predstavlja samo dobro tretjino vseh potrebnih glasov za uspeh referenduma.

Nauk referenduma

Ne glede na neprijeten epilog zgodbe o arhivih pa zadeve niso tako tragične, je pa res, da bodo morali raziskovalci arhivov stisniti zobe do tedaj, ko se bodo razmerja moči v državnem zboru toliko spremenila, da bo mogoče sporne določbe arhivskega zakona odpraviti. Morda bo takrat to še lažje, ker se bodo že pokazali negativni učinki arhivske novele. Nekaj je jasno: tokrat so odločali tisti, ki se referenduma niso udeležili. Za največjo opozicijsko stranko pa je nekoliko neprijetno tudi dejstvo, da je lani veliko tvegala, ko je privolila v uzakonitev kvoruma.

Nekateri sprašujejo, zakaj vsako leto žalna slovesnost ob umoru Slovenca, narodnega delavca, človeka krščanskih etičnih korenin, Evropejca, demokrata ter duhovnika in profesorja Teološke fakultete takratne Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani. Na drugi strani smo presenečeni, koga vse ljudje pri nas poveličujejo, mnogi celo tiste, ki so zaradi svoje oblastiželjnosti morili naše prednike. Sicer pa, ali ne obujamo spomina svojih dragih ob obletnicah in godovih?

Žal pa glede takih razmišljanj tudi intelektualci niso izjema in celo kak profesor naše ustanove včasih nima izdelanih kriterijev. Ob tem mi prihajajo na misel besede škofa Vovka, ki je v svoje spomine izlil žalost ob teoloških profesorjih, ki v takratnih zahtevnih časih niso opravili svojega poslanstva skladno s krščanskimi načeli in človeškimi etičnimi obvezami. Časi so bili zahtevni, a pogumnih kot Vovk je bilo in jih je še vedno (pre)malo, zato so on in drugi za njim plačali toliko večjo ceno. Ko se torej sprašujemo zakaj, je odgovor na dlani: kristjani in verjamem, da posebej mi na tej ustanovi ne smemo kar tako mimo človeka, ki je postal žrtev, ker je zastavil svoje življenje za resnico in pravičnost.

Začetek te tragične zgodbe Slovencev, podobno kot je zapisal Figes v 800 strani dolgi pripovedi o spletu okoliščin ruske revolucije in jo poimenoval tragedija ljudstva, sta leti 1941 z ustanovitvijo protiimperialistične fronte in 1942 z množičnimi pomori vodilnih demokratičnih ljudi v Sloveniji, bana Natlačena in drugih pretežno krščanskih Slovencev. Sega pa tragedija nazaj v slovensko zgodovino, ne le v trideseta leta z okrepljeno dejavnostjo partije v Sloveniji, pač verjetno v še bolj oddaljeno preteklost, posebej v socialne in širše družbene razmere pri nas. Tragedija ljudstva ruske boljševiške revolucije je terjala milijone žrtev, tragedija slovenskega ljudstva pa je sorazmerno enako veliko število, saj večine žrtev ni povzročila vojna, pač pa revolucija.

Uredništvo koprskih Primorskih novic živi v svojevrstni iluziji tako kot zagovorniki zločinov »narodnega heroja« Alberta Grudna - Bliska, da lahko tistega, ki o zločinih piše, sramotijo ali pa ga, značilno levičarsko, ignorirajo.

Naj nadaljujem s pripovedjo Iva Kralja iz Slivnega pri Nabrežini o umoru njegove sestre Rosande Kralj in njene sosede Vide Kralj ob koncu vojne maja 1945.

Na sejo odbora »OF«

»Zvedel sem, da bo tisti večer, ko sem prišel domov, v šoli sestanek vaškega odbora OF. Sklenil sem, da bom šel vprašat, kje sta dekleti. Bil sem močno prizadet in niti na misel mi ni prišlo, da bi šel prosit ali ponižno spraševat. Slutil sem, da moram nastopiti samozavestno in odločno. Prijatelju sem dal ročno bombo in mu naročil, naj jo vrže za šolo. Potrkal sem torej po partizansko. Takoj ko je počilo, sem vstopil in vprašal, kdo je dal ukaz, da sta Gruden in Petelin odpeljala Rosando in Vido. Sejo je vodil predsednik J. K. To je bil človek, ki se je večkrat v gostilni javno posmehoval na račun štirih bazoviških junakov. Tajnica pa je bila žena bivšega fašista, ki se je čez noč prelevil v komunista. Zanimivo je, da je moj oče prav tega človeka leta 1943 rešil gotove smrti na Krasu. Na zastavljeno vprašanje seveda ni nihče odgovoril in seja se je takoj končala. S slabim občutkom sem se vrnil domov.

Vsaka senca je bila nevarna

Naslednji dan mi je soseda Milena Kralj po skrivni poti prišla povedat, da je slišala, kako so se pogovarjali, da bodo ubili še mene, ker bi se sicer utegnil maščevati. Tisti večer sem se oborožen do zob spravil na streho nad 'kalono', se pravi nad vhod na dvorišče. Bil sem skrajno napet in v strahu. V temi in čisto tiho sem čakal, kaj bo. Približno ob 22. uri se je na Kržadi, kakih 30 metrov od hiše, slišalo neko potuhnjeno govorjenje. Enega sem spoznal po glasu. Ta je bolj preklinjal kot govoril. Okrog 23. ure pa je nastala velika tišina in tedaj sem se zbal, da nameravajo k nam po stranskih vratih, ki jih imamo za hlevom. Stekel sem za hlev in tam vrgel ročno bombo. Napravil sem nato kakih 50 metrov za vasjo, ko mi je nekdo zaklical: 'Stoj!'. Skočil sem za vogal hiše in spustil rafal v zrak. Zbežali so, jaz pa sem se oddahnil. Moj bratranec Vanko Terčon mi je rekel, da je bil tudi on zraven in da me je tedaj 'haltala' narodna zaščita. Na ogled so prišli, ker so slišali eksplozijo ročne bombe in, tako mi je povedal, da niso mene iskali. 'Stoj!' pa da je zaklical Franc Berkič. Tisto noč sem samo poslušal, kajti vsaka senca se mi je zdela nevarna.

Ustvarjalci obešenjaške komedije Ted in neobrzdane televizijske serije Družinski človek predstavljajo zabavno ironijo težavnega in nevarnega življenja na Divjem zahodu.

Albert Stark je nežen pastir, ki skuša ugotoviti, kako naj pobegne z od boga pozabljene meje, ki ga hoče na vsak način ubiti. Ko ga muhasto dekle Louise zapusti, ker se umakne iz revolveraškega dvoboja, se Albert počuti kot tepec. Sol na rano doda dejstvo, da se Louise speča z najuspešnejšim mestnim poslovnežem in lastnikom brkarne Foyem. Kar zadeva finančno varnost in obrazne ščetine, mu Albert ne seže niti do gležnjev. Ko v mesto pride skrivnostna in lepa revolverašica Anna, pomaga Albertu najti pogum in nepričakovano se zaljubita. Seveda pa na neizprosnem zahodu nič ne pride zlahka in težave se še povečajo, ko prispe Annin soprog Clinch Leatherwood, zloglasni izobčenec, čigar ime nažene strah v kosti meščanov. Clinch se hoče maščevati moškemu, ki naj bi bil po njegovem onečastil Anno.

Albert je prisiljen preskusiti svoj najdeni pogum v strelskem dvoboju na smrt, ki mu bo prinesel Annino roko in dolgo želeno spoštovanje na Divjem zahodu, ali pa še en neoznačen grob, pozabljen v analih zgodovine.

O produkciji

Ekipa je želela pristno podobo Divjega zahoda, zato so večino filma posneli v okolici mesta Santa Fe, kjer se je ohranilo nekaj starih zahodnjaških mest. Kljub temu je imela scenografska ekipa veliko dela, saj je bilo izbrano mestece premajhno in preveč zdelano za njihove potrebe, zato so ga morali povečati in polepšati. Med snemanjem so imeli veliko težav z vremenom, saj so doživeli vse od orkanskih vetrov do poplave in napada čebel. Poleg tega so jih vsak dan obiskali peščeni viharji. Snemali so v Bonanza Creeku, Jemez Springsu, na meji med Novo Mehiko in Koloradom, v Shiprocku in Monument Valleyju, ki je ikonsko prizorišče skoraj vseh klasičnih vesternov.

V Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu so 29. maja podelili gledališke nagrade tantadruj 2014. Za življenjsko delo jo je prejel igralec Anton Petje. Slovesnost ob podelitvi je vodil igralec Danijel Malalan.

Večer je uvedla uprizoritev drame Zlati zmaj Rolanda Schimmelpfenniga v režiji Janusza Kice, ki je leta 2011 prejela nagrado za umetniški dosežek. Uprizoritev je nastala pod umetniškim vodstvom Primoža Beblerja, enega od pobudnikov nagrade tantadruj skupaj z Iro Ratej in Katjo Pegan. Predstavo so tega dne odigrali v spomin novembra lani preminulega Beblerja, so sporočili iz tržaškega gledališča. »Zgodba predstave se odvija okrog tajsko-kitajsko-vietnamske restavracije s hitro hrano v nekem zahodnoevropskem mestu, kjer se odvijajo zgodbe kuharjev, natakaric, gostov in sosedov. Tekst, za katerega je avtor Roland Schimmelpfennig prejel nagrado kot najboljši dramatik leta 2010 na festivalu Mülheimer Theatertagen, prikazuje drobce dogodkov iz življenja različnih ljudi, ki se vrtijo okrog nadrealne in hkrati zelo resnične rešitve problema z zobobolom natakarja v kuhinji restavracije pri Zlatem zmaju med šviganjem eksotičnih obrokov. Tekst ponuja dvojni − igralski in vsebinski − izziv. Avtor predvideva namreč, da vsak od petih igralcev odigra več oseb, in to v navidezno absurdni razsežnosti – ki dejansko črpa iz arhetipa starogrškega gledališča −, kjer moški odigrajo ženske vloge, stari pa like mladih. Na tej osnovi se razvija aktualna pripoved o problematiki imigracije; tekst se na svoj način, brez pretencioznega moraliziranja dotakne tem priseljevanja, vzvišenega odnosa do drugačnih, ravnodušnosti civilne družbe do pravic, do humane dimenzije in kulture zunajevropskih sosedov,« so o predstavi zapisali na spletni strani SSG v Trstu.

V poletju 1945 so bila vojaška sodišča edina približno urejena sodna oblast na Slovenskem. Kljub svoji pristranskosti so bila vseeno civilizacijsko za stopnjo više od množičnih zunajsodnih pokolov, a še vedno niti senca normalnega evropskega sodišča.

Glede na to, da je bil ob »osvoboditvi« maja 1945 pravni sistem v Sloveniji (in v vsej Jugoslaviji) popolnoma razsut, so edino kolikor toliko normalno sodno oblast prestavljala vojaška sodišča partizanske vojske oziroma jugoslovanske armade, kot se je tedaj imenovala. Pravosodni sistem nekdanje Kraljevine Jugoslavije s sodišči in tožilstvi vred, kolikor so ga okupatorske sile sploh pustile delujočega, je bil maja 1945 tudi uradno ukinjen. Sploh pa je dobršen del predvojnih sodnikov in tožilcev pametno presodil, da je v komunističnem »novem svetu« njihova prostost in verjetno tudi življenje v nevarnosti tako rekoč po »defaultu« (kot članov nekdanje kraljevske oblasti), zato so se umaknili v tujino. Civilni pravni sistem je bil torej popolnoma razsut, novi še ni bil vzpostavljen, vladal je popoln kaos, ki so ga izkoriščali lokalni partijci za sproščanje osebnih frustracij in zamer. Da bi torej vsaj kolikor toliko ustvarili videz nekakšne pravne fasade za svoja dejanja, je partija uporabila vojaška sodišča, katerih smernice delovanja so bile postavljene že z uredbo o vojnih sodiščih iz maja 1944, ki je na območju Slovenije začela veljati novembra tistega leta.

Stanje leta 1945

A kot že rečeno, osebna obračunavanja spomladi 1945 se niso zgodila v sklopu teh sodišč in prav tako ne povojni pokoli maja 1945. Prav v tem času so se, zelo prikladno, vojaška sodišča jugoslovanske armade reorganizirala in tako prepustila prvi val praktično »ulici«.

Vlada je potrdila predlog sklepa o začetku priprave državnega prostorskega načrta za park vetrnih elektrarn na območju občine Divača. Krajani KS Senožeče pa so se na posvetovalnem referendumu opredelili proti, saj se bojijo za svoje zdravje in okolje.

Na območju Krajevne skupnosti Senožeče, v Občini Divača, ta čas načrtujejo dva večja projekta vetrnih elektrarn. Prvi del, kjer naj bi stale vetrnice, je predviden na območju Senožeških brd, drugi del pa nad Gabrčami. Sicer pa naj v tej fazi postopkov nobeno stojišče vetrnic ne bi bilo konkretno določeno. Umeščanje za vetrni park Senožeška brda naj bi se tako začelo šele s postopkom načrtovanja državnega prostorskega načrta (DPN). Korak bliže k pripravi slednjega je sredi maja naredila vlada, ko je sprejela predlog sklepa o začetku priprave DPN za park vetrnih elektrarn. Projekt predvideva graditev do 40 vetrnih elektrarn skupne moči 120 MW, ki bi stale na območju vzhodno in zahodno od primorske avtoceste med Razdrtim in Senožečami v občini Divača. »Posamezne vetrne elektrarne so v pobudi za DPN načrtovane tako, da zagotavljajo optimalno delovanje, upoštevajoč zavarovana, varovana in ogrožena območja ter druge omejitve v prostoru,« je dejal Aleš Musić, direktor podjetja VEPA, d. o. o., ki naj bi od ministrstva za infrastrukturo in prostor že februarja 2013 pridobilo energetsko dovoljenje za postavitev vetrnega parka.

Prepoznana priložnost

Kot je izpostavil Musić, naj bi bilo omenjeno območje tudi v predlogu Nacionalnega energetskega programa za obdobje 2010−2030 predvideno kot ena od 14 primernih lokacij v Sloveniji, kjer je zaradi vremenskih in geografskih razmer smiselno in predvideno postavljanje vetrnih elektrarn.

Vsako leto se podjetništva loti precej mladih, veliko pa jih to obliko zaposlenosti tudi opusti. Ali je to posledica tega, da se veliko s.p. odpre zaradi nuje? Kje je ključ do uspešnega podjetništva in kako ga spodbujati?

Na gospodarskem razstavišču v Ljubljani je 27. maja potekala konferenca Planet Oven 2014, ki je bila namenjena razpravi o pomenu šolske izobrazbe za razvoj podjetništva. Konferenco je pripravila družba Oven, Slovenska tiskovna agencija (STA) pa je bila medijski pokrovitelj. Na njej so se kresala mnenja dijakov in študentov pa tudi direktorjev, kadrovskih delavcev, podjetnikov in članov sindikatov. Za organizatorje konference je bilo ključno vprašanje, ali je izobrazba, ki jo daje slovenski šolski sistem, primerna in uporabna za uspešno poslovno kariero. Ali šola dejansko pripravlja mlade na realno življenje in v kolikšni meri lahko formalna izobrazba zagotovi dobro delovno mesto? Dostikrat je namreč slišati pritožbe, češ da fakultete dajejo večinoma le podatkovno izobrazbo, prakse pa vsem šolajočim se in seveda tistim, ki šolanje uspešno končajo, primanjkuje. Osrednji dogodek na konferenci Planet Oven 2014 je bila okrogla miza o pomenu šolske izobrazbe za razvoj podjetništva, katere udeleženci so se zedinili v prepričanju, da je treba za razvoj podjetništva v Sloveniji spremeniti splošno miselnost in spodbujati podjetništvo. Slišati je bilo kritiko izobraževalnega sistema v Sloveniji in očitke o podcenjevanju mladih kot skupine, zanemarjanju njihovih težav in tudi nasvete mladim, naj bodo inovativni in vztrajni. Omenjena vprašanja so na okrogli mizi predstavili avtorica knjige Česar nas niso naučili v šolah Petra Škarja, študent strojništva z inovativnim pogledom na svet Jure Aleksejev in generalni sekretar Slovenskega foruma socialnega podjetništva Tadej Slapnik, ki je predstavil potenciale socialnega podjetništva za mlade.

Pomurska regija ima 118.573 prebivalcev in 8.696 brezposelnih. BDP na prebivalca je le 48,5 odstotka BDP na prebivalca najpremožnejše osrednjeslovenske regije. V regiji je 1.724 podjetij in 3.165 podjetnikov s skupno 18.432 zaposlenimi. Od zdaj jih bo 1.138 manj.

Razlike med kakovostjo bivanja, merjeno po višini bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca, so po posameznih slovenskih statističnih regijah zelo velike. BDP pa prebivalca je višji od povprečja le v osrednjeslovenski in obalno-kraški regiji. V prvi za kar 40 odstotkov in v drugi za slabih 7 odstotkov. V desetih regijah (od dvanajstih) pa je stanje bistveno slabše. Najslabše je v zasavski, kjer dosegajo le 67 odstotkov povprečnega slovenskega BDP na prebivalca, predzadnja na lestvici pa je pomurska regija, kjer dosegajo 67,8 odstotka. Medtem ko v zasavski regiji živi slabih 44 tisoč prebivalcev, podatki za pomursko regijo kažejo, da na tem območju prebiva skoraj 119 tisoč prebivalcev.

Najnižji razpoložljivi dohodek v državi

Prebivalci v pomurski regiji, ki se razteza na 1.337 kvadratnih kilometrih, prebivajo v 27 občinah, med katerimi je največja mestna občina Murska Sobota. Regija je najbolj severovzhodna in najbolj ravninska slovenska regija, rodovitna prst, celinsko podnebje in raven svet pa ustvarjajo ugodne razmere predvsem za kmetijstvo. To ustvarja skoraj 8 odstotkov bruto dodane vrednosti. Pomurska regija izstopa predvsem po površini z žitom. Zanjo je značilna odročna lega, kar neugodno vpliva na njen gospodarski položaj in življenjske razmere tamkajšnjih prebivalcev. Sicer pa velja za privlačno turistično regijo, saj v njej prenoči kar desetina vseh turistov, ki obiščejo Slovenijo. K njeni turistični prepoznavnosti v veliki meri pripomorejo reka Mura, zdraviliški in lovni turizem ter turistične kmetije ob vinskih cestah. Ne glede na to pa regiji ne gre dobro, saj je razpoložljivi dohodek na prebivalca, ki po zadnjih statističnih podatkih znaša vsega 9.000 evrov letno, najnižji v državi, najvišja v državi pa je stopnja brezposelnosti. V Pomurju je bilo samo v letu 2012 začetih največ postopkov zaradi insolventnosti med samostojnimi podjetniki. Bili so trije postopki prisilnih poravnav, stečajev in likvidacij na tisoč podjetnikov.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je Janeza Janšo po petindvajsetih letih v zapor spet spravil Milan Kučan?

Zadnji komentarji

Upanje, pravica in svoboda

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/714000MST_0337.jpg

Udeleženci četrtkovega shoda so se najprej zbrali na Kongresnem trgu, kjer so jih pričakali predstavniki Odbora 2014 z velikim zahvalnim napisom Janezu Janši za zasluge pri osamosvajanju Slovenije. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/732821MST_0426.JPG

Množica zbranih je odšla po Wolfovi ulici na Prešernov trg, kjer je že maja letos potekal množični shod v podporo Majniški deklaraciji. Ob tem ni manjkalo dežnikov – pa ne samo zaradi občasnega rosenja. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/459868MST_0498.JPG

V prvi vrsti pred stopniščem frančiškanske cerkve so se zvrstili govorci na prireditvi pa tudi Urška Bačovnik. Med govorci je bil tudi David Tasič, ki meni, da je Janša moral v zapor zaradi svojega prepričanja in ne zaradi nezakonitih dejanj. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/715291MST_0593.JPG

Prišli so tudi gostje od drugod, med drugim nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda. Javnost je nagovoril tudi podpredsednik SDS in evropski poslanec Milan Zver, ki je spomnil, da je Miro Cerar nov obraz samo do naslednjih volitev. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/725587MST_0631.JPG

Dvignjena kazalec in sredinec – pozdrav miru in svobodi. Demokracija ni ne leva ne desna, ampak je ena sama. Dr. Jože Pučnik bi dejal: Gre za Slovenijo. Zato tudi toliko slovenskih zastav na shodu. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/186633MST_0636.JPG

Pogled na frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja in množico ob njej. Opaziti je bilo mogoče tudi transparente, ki predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši sporočajo, da je bilo dovolj »tepihovanja«. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/896110MST_0672.JPG

Med množico je bilo mogoče slišati vzklike »Kučana v zapor«. Sicer pa so se udeleženci aktivno odzivali na govore, ki so bili močno motivacijski. Zborovanje je bilo kljub močnim čustvom dostojanstveno in kulturno. (Foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/411172MST_0717.JPG

Opaziti je bilo mogoče tudi evropske zastave, kar ne preseneča, saj gre pri slovenski pomladi tudi za prizadevanje za evropsko Slovenijo. (Foto: Matic Štojs)