Za letošnje predčasne volitve v državni zbor je značilna nizka udeležba. Na volišča ni odšlo 49 odstotkov volivcev, glasovi so se od SD in Pozitivne Slovenije prelili h komaj ustanovljeni novi Stranki Mira Cerarja, SDS je v danih razmerah dosegla soliden izid.

Po za zdaj še neuradnih izidih je v nedeljo volilo 875.728 volivcev od 1.713.065, ki so imeli pravico glasovati. Udeležba je bila torej 51,12-odstotna. Veljavnih je bilo 861.918 glasovnic, neveljavnih pa 11.360 oziroma 1,3 odstotka vseh.

Poniknili DL in PS

V Sloveniji imamo osem volilnih enot. Najvišja udeležba je bila v enoti Ljubljana Center (55,84-odstotna), najnižja pa v enoti Ptuj, kjer je volilo samo 45,85 odstotka vseh volivcev, ki so imeli pravico glasovanja. Kot je znano, je po prvih neuradnih izidih zmagala Stranka Mira Cerarja (SMC) s 34,61 odstotka glasov, druga je bila Slovenska demokratska stranka (SDS) z 20,67 odstotka glasov, tretja DeSUS z 10,21 odstotka, četrta Združena levica s 5,97 odstotka, peti so bili Socialni demokrati (SD) s 5,95, šesta Nova Slovenija (NSi) s 5,55 odstotka in sedmo Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) s 4,34 odstotka glasov. Slovenska ljudska stranka (SLS) po doslej znanih podatkih ni zbrala dovolj glasov za vstop v parlament. Prav tako se v parlament ni uspelo uvrstiti Pozitivni Sloveniji (PS) pod vodstvom Zorana Jankovića, poniknila je tudi stranka Državljanska lista (DL), ki je nastala tik pred volitvami leta 2011 in jo je vodil Gregor Virant, nato pa Bojan Starman.

SDS prejela 179 tisoč glasov

Podatki o številu glasov, ki so jih volivci namenili posameznim političnim strankam, kažejo, da je SMC prejela 299.041 glasov, SDS jih je prejela 178.656, DeSUS 88.417, Združena levica 51.576, SD 51.487, NSi 47.865 in ZaAB 37.484 glasov. To pomeni, da bo imela SMC v parlamentu 36 poslancev, SDS 21, DeSUS 10, Združena levica 6, SD prav tako 6, NSi 6 in ZaAB 4 poslance.

Za nami so druge zaporedne predčasne volitve, za katere se zdi, da so v marsičem repriza tistih iz decembra 2011, saj je tudi tokrat zmagala komaj ustanovljena stranka. Takrat je bila to Pozitivna Slovenija, sedaj pa Stranka Mira Cerarja.

Pravzaprav je bil rezultat takšen, kot so ga vseskozi napovedovale javnomnenjske raziskave, v katerih je »modra« SMC praktično vseskozi vodila. V novi sestavi državnega zbora bo tako sedem strank, od tega tri nove (SMC, Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek). Iz parlamenta pa so izpadle SLS, DL in Pozitivna Slovenija (oz. njen preostanek). Zunaj parlamenta je ostala tudi stranka Verjamem, katere predsednik Igor Šoltes je bil nedavno izvoljen za evropskega poslanca. Tako je nastala zanimiva situacija, saj sta v Evropskem parlamentu kar dva predsednika slovenskih zunajparlamentarnih strank (poleg Šoltesa še predsednik SLS Franc Bogovič).

Zbogom, SLS!

Ne glede na to, da je bil rezultat tako rekoč šokanten za večji del politične scene, lahko te volitve delno primerjamo s tistimi iz leta 2000, ko je LDS z velikim naskokom prišla do dobrih 36 odstotkov glasov, medtem ko jih je SDS dosegla nekaj manj kot 16 in nekako obdržala volilno bazo iz leta 1996. Takrat je pravo katastrofo doživela združena SLS+SKD, ki je bila v zadnjih mesecih pred volitvami najmočnejša stranka v parlamentu (po združitvi poslanskih skupin SKD in »stare« SLS), vendar je po tistem, ko so njeni poslanci podprli Potrčev predlog za spremembo ustave na področju volilnega sistema, prišlo do razkola in ustanovljena je bila NSi, tedaj pod vodstvom dotedanjega podpredsednika SLS+SKD Andreja Bajuka. Prav slednja je na volitvah leta 2000 na neki način ublažila katastrofo desnosredinskega tabora, saj sta tako NSi kot SLS+SKD (kasneje se je otresla nominalne dediščine krščanskih demokratov) skupaj vendarle dosegli okoli 18 odstotkov, če prištejemo še SDS, pa se je rezultat približal spodobnim 35 odstotkom, kar je bil v tedanjih razmerah (medijsko napadana Bajukova vlada, ustanovitev prve stranke »novih obrazov«, to je Stranke mladih Slovenije, spori na desni sredini itd.) dokaj soliden rezultat. Kljub temu pa ne smemo prezreti, da sta NSi in SLS v kasnejših letih nazadovali. NSi je iz parlamenta izpadla leta 2008 in se nato vanj vrnila, sedaj pa se je isto zgodilo še SLS, ki je obstala le malo pod »magično mejo« štirih odstotkov, kolikor znaša prag za vstop v parlament. Za nekatere nenavadno glede na to, da je bil njen predsednik Franc Bogovič še nedavno izvoljen za evropskega poslanca, sicer na skupni listi NSi-SLS, vendar predvsem tako, da je kot zadnji na listi aktivno lobiral med volivci SLS za preferenčne glasove, kar ni bilo v skladu z dogovorom z NSi. A očitno Bogoviča tokrat ni pokopala samo Cerarjeva »alternativa«, pač pa tudi dejstvo, da se je povsem po nepotrebnem tik pred volitvami spravil na cerkveni vrh, ker je slednji po njegovo podprl predvsem Janševo SDS. No, resnici na ljubo je predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan na tiskovni konferenci pred volitvami govoril predvsem o zadevi Patria in Janševem zaporu, ne pa o »uradni« podpori slovenske Cerkve Janševi SDS. Je pa Glavan glede morebitne podpore katoličanov SMC izražal predvsem lastno mnenje, češ da sam ni prepričan, da je to najboljša opcija za katoličane. Kakorkoli že, pomanjkanje karizme pri Bogoviču in njegove povezave z nekdanjim udbovskim šefom Silvom Gorencem so očitno vplivali na slab odziv volilnega telesa SLS. Vendar za zdaj v SLS še ne razmišljajo o kadrovskih ukrepih, več naj bi bilo znanega po jesenskih lokalnih volitvah, na katerih je SLS tradicionalno močna.

Kulturni dom v Podpeči je 3. julija postal prizorišče 2. dogodka Kulturnega foruma SDS. Okrogla miza o slovenski glasbi je osvetlila številne probleme slovenske zabavne glasbe, glasbenikov in kantavtorjev. Razvila se je živahna razprava.

Gostje okrogle mize o slovenski zabavni glasbi z naslovom Slovenska avtorska glasba na prepihu so bili pevec, skladatelj in pesnik Gal Gjurin, avtor uspešnic skupine Big Foot Mama Miha Guštin Gušti, ki je kasneje stopil na samostojno glasbeno pot, bobnar skupine Big Foot Mama Jože Habula in poslanka v državnem zboru Alenka Jeraj, predsednica Strokovnega sveta SDS za kulturo. Okroglo mizo je povezoval predsednik kulturnega foruma pri SDS Matjaž Lulik, ki je razpravo odprl z besedami, da je največja težava, s katero se soočajo avtorji slovenske glasbe, ta, da slovenski radijski in televizijski distributerji ne namenjajo dovolj terminov za slovensko glasbeno sceno in predvajanje njihovih produktov ali skladb. Navzoči so med pogovorom ugotovili, da so s tem oškodovani tako avtorji kot poslušalci, prvi zato, ker njihove glasbe poslušalci nimajo kje slišati, je ne poznajo in posledično tudi ne kupujejo glasbenih produktov, drugi pa zato, ker ostajajo v danes razširjenem absurdnem prepričanju, da je slovenske glasbe malo oziroma da je slaba. Mladi glasbeniki se v Sloveniji danes zelo težko uveljavijo iz različnih razlogov. Kot enega od njih so v razpravi omenili pomanjkanje »placov«, tj. krajev, kjer bi lahko nastopali v živo in se tako kalili. Predstavnika skupine Big Foot Mama sta prepričana, da imajo mladi manj motivacije kot nekoč oni oz. da na glasbo gledajo preveč zmaterializirano v smislu »kaj bom pa imel od tega«. Gal Gjurin, drugi gost okrogle mize, je bil nekoliko drugačnega mnenja. Problem vidi predvsem v tem, da ni regijskega razvoja na področju zabavne glasbe. »Ministrstvo za kulturo nima nobene strategije glede tega, tudi raziskav na to temo ni. To problematiko bi bilo treba začeti reševati sistemsko. Ubrati bi bilo treba ustrezno regijsko politiko glede zabavne glasbe. Kljub temu bi minilo pet ali celo deset let, preden bi se videli rezultati,« je prepričan Gjurin.

Vznemirljiv triler, posnet po romanu Joeja R. Lansdala, prikazuje zgodbo Richarda Dana, obrtnika iz Teksasa, ki v svoji hiši ponoči ustreli neoboroženega vsiljivca.

Film pripoveduje o Richardu Danu, majhnem obrtniku iz vzhodnega Teksasa, ki v samoobrambi ubije človeka. Kmalu spozna robatega Bena Russla, nekdanjega kaznjenca in očeta ustreljenega vlomilca, ki je obseden z željo po maščevanju sinove smrti. Skorumpiranost malega mesta in paranoja spremenita ta dva zaprisežena sovražnika v malo verjetna zaveznika. Pri iskanju resnice jima pomagata Danova odločna žena in podeželski detektiv iz Houstona. Skupaj odkrijejo veliko skrivnost, temačnejšo in nevarnejšo, kot so si kadar koli lahko predstavljali.

O snemanju

Ko je Jim Mickle pred leti na dušek prebral Lansdalov roman Mraz v juliju, si je po njem želel posneti film. Toda pri tem je naletel na težave. V knjigi je videl prvine, ki jih je želel videti tudi na velikem platnu, to pa zaradi same narave pripovedovanja ni bilo tako lahko. Z Nickom Damicijem, tudi igralcem, sta morala ohraniti ritem in razgibano podajanje zgodbe. Druga težava je bila pridobitev ustreznih finančnih sredstev. Da je roman spravil na filmski trak, je potreboval kar nekaj let. Mickle je imel srečo tudi pri izbiri filmskih igralcev. V glavni vlogi si je želel videti Michaela C. Halla, ki je takrat igral v zdaj že kultni nadaljevanki Dexter. Ta je, ko je prebral scenarij, zanimivo vlogo takoj sprejel. Mickle je imel sprva pomisleke, saj je lik družinskega Richarda Dana popolnoma drugačen od psihopatskega in morilskega Morgana Dextra, a ga je Hall prepričal s svojo delavnostjo in nezahtevnostjo. Pozneje sta se mu pridružila še Shepard in Johnson, oba navdušena nad zanimivo zgodbo in nepredvidljivimi zapleti.

Očitno gre novinarskim talibanom res za nohte. Pa naj gre za RTV Slovenija ali pa za Planet TV, ki žal vse bolj postaja plen Foruma 571.

V ponedeljek so protestniki, ki se zbirajo pred sodiščem, obiskali tudi vsem znano stavbo na Kolodvorski, kjer se očitno požvižgajo na to, da jih plačujemo vsi davkoplačevalci. No, samo večer prej se je vladajoča tovarišija – prišla sta tako premierka v odstopu kot njen »novi sovražnik« Zoran Janković – »sončila v portoroškem Avditoriju na Melodijah morja in sonca. Prav groteskno je bilo opazovati maziljene obraze naštetih pa tudi Janija Möderndorferja in Romana Jakiča. Da, vse za velik biznis, vse za velik d'nar, je nekdaj prepeval Adi Smolar. Pač, pred vrati so volitve. Dobro se še spomnim, kako je pred zadnjimi predsedniškimi volitvami na to prireditev prišel nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Pa mu to ni pomagalo. Morda pa je bil tokrat namesto njega Damjan Murko. Sedanjega predsednika Boruta Pahorja ni bilo na spregled. Menda je bil isti večer v Sredipolju (italijansko Redipuglia, furlansko Redipuia) na slavnostnem koncertu v čast žrtvam prve svetovne vojne. Žal se je pokazalo, da se sedanji predsednik republike ne razlikuje kaj dosti od prejšnjega. Za Pahorja je namreč dogajanje v zvezi s sodstvom in njegovimi zlorabami drugorazredna tema. Podobno kot za Türka najdba okostij v Barbarinem rovu. Ignoranca brez primere.

Podobno kot Pahor se tudi RTV Slovenija obnaša ignorantsko. Samo še Jože Možina je med tistimi, ki jih lahko še pohvalim, tudi za dokumentarno oddajo o argentinskih Slovencih, predvsem še živečih, ki so preživeli strahote druge svetovne vojne in komunistične revolucije. In ti govorijo zelo lepo slovenščino. No, to so pa res »izdajalci«, mar ne? Tudi škof Anton Martin Slomšek je spodbujal k spoštovanju materinščine. Pa ne samo Slovence, ampak tudi Nemce, ki so takrat živeli med nami. In verjetno bi podobno pozival tudi tiste, ki so po rodu z drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Kajti lepa hrvaščina, srbščina ali bosanščina nimajo kaj dosti opraviti s »čefurščino«, bolje rečeno spakedravščino, ki jo nekateri slovenski zvezdniki celo nalašč javno govorijo. Škoda.

V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani je 6. julija potekal 21. tabor Slovencev po svetu. Pripravili so okroglo mizo, ki so ji dali pomenljiv naslov Slovenska samostojnost in državnost: Zakaj smo se ravno zdaj ustavili?

Leto je hitro naokoli in novo srečanje Slovencev po svetu je spet za en dan združilo razseljene po vsem svetu ter njihove sorodnike in prijatelje iz Slovenije. Tabor se je začel z mašo, ki jo je vodil škof Anton Jamnik skupaj z izseljenskimi duhovniki. Sledila je okrogla miza z naslovom Slovenska samostojnost in državnost: Zakaj smo se ravno zdaj ustavili?, na kateri so govorci dr. Rosvita Pesek, dr. Andreja Valič-Zver, dr. Andrej Vovko in mag. Renato Podbersič govorili o izseljenskem prispevku k slovenski samostojnosti in državnosti. V okviru kulturnega programa so nastopili Trio Rêverie, dijaki iz Argentine in Kanade ter kantavtor Milan Vinčec. Na okrogli mizi je kot prva govoriladr. Rosvita Pesek s prispevkom Jože Pučnik kot izseljenec, bil je navdih in vzor. Kot je dejala Peskova, Jože Pučnik velikega dela svojega življenja sicer ni prebil v Sloveniji, a je bil kljub temu stalno navzoč. Ker je bila zaradi članka v Reviji 57 dolga leta zaprt kot politični zapornik in zanj v Sloveniji ni bilo nobene službe več, je odšel v Nemčijo, kjer si je ustvaril družino, dom in uspešno kariero. Toda kot je Peskovi leto dno po njegovi smrti dejala njegova vdova, je »prvi trenutek, ko je začutil, da se lahko vrne nazaj v Slovenijo, vzel kovček, pustil mene in odšel«. »Bil je v Sloveniji, ko so se ljudje borili za svobodo do znanstvene kritičnosti obstoječih jugoslovanskih razmerij. Bil je tu, ko je na lastnem hrbtu občutil ječo in samico. Kljub delu in življenju v Nemčiji je bil spet tu, ko so se pisali prvi teksti za 57. številko Nove revije in ko so se vanjo pisale prve pobožne intelektualne zahteve za suvereno slovensko državo. Ko se je začel boj za demokratizacijo monopolne partijske scene, je bil spet tu. Nekaj mesecev po nastanku Socialdemokratske zveze je prevzel njeno predsedovanje,« je dejala dr. Rosvita Pesek in poudarila, da je bila samostojna Slovenja Pučnikov življenjski projekt: »Njegova vizija je bila Slovenija, ki bo pravna in predvsem socialna država. Ne eno ne drugo se ni uresničilo v pričakovani meri.« Svoje predavanje je Peskova sklenila z besedami: »Slovenija potrebuje nove pučnike.«

Benjamin Franklin je nekoč zapisal: »Tisti, ki je pripravljen žrtvovati svojo svobodo za več udobja, varnosti, bo na koncu izgubil oboje!«

Na volitvah 2014 gre za vrednote. Svoboda, domoljubje in pravičnost so med seboj neločljivo povezane temeljne vrednote, ki jih tranzicijska levica v besedah poveličuje, v dejanjih pa tepta v blato. Nič ne simbolizira tega bolj kot dejstvo, da so danes na podlagi kafkovskih sodnih fars branilci domovine preganjani in zaprti, agresorji pa oproščeni.

Medtem ko sta Janez Janša in Tone Krkovič v zaporu, ker naj bi bila »neznano kdaj na neznan način neznano kje … storila Bog ve kaj«, je bil Vlado Trifunović, ki je poveljeval korpusu JLA, ki je po Gornji Radgoni znano kdaj, kako in kje ropal in ubijal, te dni oproščen prav vseh obtožb. Kip Pravice upodabljajo z zavezanimi očmi, ampak vse kaže, da so tranzicijski levičarji v Sloveniji Pravici s srpom in kladivom oči kar iztaknili in jih nadomestili z rdečo zvezdo.

Obstaja pravnomočna sodba, po kateri je v Sloveniji danes kaznivo reči »udbaš« nekomu, za katerega je bilo na sodišču dokazano, da je bil oficir Udbe. Ker bi resnica (!) lahko ranila njegovo nežno udbaško dušico. Hkrati pa obstajata vsaj dve sodbi, po katerih je o SDS in njenih članih dopustno javno širiti laži in jih grobo blatiti, tudi s primerjavami z nacističnimi zločinci. Kajti kdor v SDS sodeluje v politiki, mora prenesti tudi najbolj grobe žalitve in laži. Torej je o enih (levičarjih) sodno prepovedano govoriti resnico, druge pa je sodno dopuščeno blatiti z lažmi. Kdor po vsem tem še verjame, da smo pred zakonom vsi enaki, zagotovo verjame tudi v ogenj bruhajoče leteče nilske konje.

Evropska unija nas že več kot leto dni z uradnimi dokumenti opozarja, da je neevropsko delujoče pravosodje ključen razvojni problem. Podjetnik, ki na sodišču v razumnem roku ne more doseči pravice, bo odšel v tujino, če ne bo že prej propadel. Zato zaradi neevropsko delujočega pravosodja vsi slabše živimo.

Minuli sestav Državnega zbora RS je bil buren, saj smo imeli v tem času dve vladi: Janševo in vlado, ki jo je vodila Bratuškova. Veliko poslancev in poslank je pritegnilo pozornost javnosti bodisi v negativnem, bodisi v pozitivnem smislu. Pogledali bomo najodmevnejše primere.

Smo na vrhuncu predvolilne kampanje pred predčasnimi državnozborskimi volitvami. Že ob razglasitvi izidov prvih predčasnih državnozborskih volitev leta 2011 je predsednik SDS in zdaj edini politični zapornik v osrčju Evropske unije Janez Janša napovedal nove predčasne volitve. Napoved se je uresničila. Volitve bodo v nedeljo, 13. julija, s čimer se bo tudi uradno končal mandat tega sestava državnega zbora. Poglejmo, kdo so parlamentarci, ki so najbolj zaznamovali obdobje med zadnjimi in prihajajočimi volitvami.

Premierka, ki prepisuje?

Premierka Alenka Bratušek je vodenje stranke Pozitivna Slovenija prevzela februarja 2013, potem ko je dotedanji predsednik Zoran Janković po spornem poročilu Komisije za preprečevanje korupcije, ki je Jankovića in takratnega premierja Janeza Janšo osumila koruptivnih dejanj pri navajanju oz. pridobivanju njunega premoženja, zamrznil mandat. Tik pred glasovanjem v državnem zboru o novi premierki, marca 2013, so se v javnosti pojavili očitki, da je Bratuškova v svojem magistrskem delu – magistrirala je leta 2006 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, in sicer z delom, ki je nosilo naslov Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve in neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod – uporabljala vir, ki ga ni navedla oz. naj bi šlo za plagiat. Šlo naj bi za sporno poved, kjer je o liberalnem tipu državne blaginje zapisala, da je »zanj značilno majhno število univerzalnih socialnih programov in skromno socialno zavarovanje«, ki je identična povedi v nekem strokovnem članku Martine Trbanc.

Da bi okrepil cerkveno oblast, je papež Gregor XV. leta 1622 v okviru svoje administracije ustanovil oddelek Sacra Congregatio de Propaganda Fide (Sveta kongregacija za širjenje vere). Pozneje so ustanovili še propagandno šolo, ki je vzgajala misijonarje in cerkveno diplomacijo. V dvajsetem stoletju so propagando izpopolnili marksisti, komunisti, fašisti, nacisti … Plehanov in Lenin sta propagando povezala z agitacijo. Agitatorji naj bi s pomočjo poenostavljenih resnic mobilizirali splošno javnost, propaganda pa naj bi za prepričevanje zahtevnejšega občinstva uporabljala tudi zgodovinske in znanstvene argumente. Vsi partijski komiteji v Sovjetski zvezi − od lokalnih in republiških do centralnega komiteja − so imeli oddelke za agitprop. Od junija 1942 je pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije delovala komisija za agitacijo in propagando Agitprop. Mimogrede: Agitator je naslov Kersnikovega romana iz leta 1885.

Politična agitacija in propaganda sta koristni tudi ali predvsem v času vojne. V takšnem času je govor o domoljubni in sovražni propagandi. Eden najbolj nadarjenih agitatorjev in propagandistov je bil Joseph Goebbels, ki mu je dolgo časa uspevalo vzdrževati videz uspešnosti in pravičnosti Hitlerjevega režima. Pretresljivo in duhovito je o politični propagandi pisal angleški pisatelj George Orwell v romanu 1984, ki je v Londonu izšel leta 1949, v Sloveniji pa so ga − Bog ve zakaj − objavili šele leta 1984.

V novejšem času se je pripisovanje propagandnih učinkov precej razširilo. Poleg ocen, da imajo propagandni značaj izjave severnokorejskega, kubanskega ali npr. ruskega režima, je pogosto slišati očitke o ameriški propagandi; da takšnim namenom služijo ameriški mediji in celo holivudski filmi. Tako se je pri nas nekoč govorilo npr. o znamenitem filmu Ples na vodi (Bathing Beauty) z Esther Williams, satirična Ninočka z Greto Garbo pa je bila v Jugoslaviji zaradi svojih kvarnih propagandnih učinkov dolgo časa celo prepovedana. Še v 80. letih prejšnjega stoletja jo je preganjal znameniti komunistični ideolog Stipe Šuvar[1].

Publicist Roman Leljak je predstavil del dokumentacije, ki jo je posredoval britanskim organom pregona. Po njegovo iz nje izhaja, da je neuspeli poskus atentata na Nikolo Štedula leta 1988 na Škotskem načrtovala in izvedla takratna slovenska SDV.

Iz tega zajetnega kupa dokumentacije, obsega namreč okoli tri tisoč strani, po Leljakovih besedah izhaja, da je neuspeli poskus atentata na Nikolo Štedula leta 1988 na Škotskem načrtovala in izvedla takratna slovenska Služba državne varnosti (SDV). Leljak zatrjuje, da je bil o poskusu obveščen tudi takratni predsednik CK ZKS Milan Kučan.

Načrtovanje »akcije«

Iz arhivskih dokumentov je po Leljakovih besedah razvidno, da so se sodelavci SDV 19. septembra 1988 v Sloveniji sešli s svojim sodelavcem Milanom Doričem, ki je večinoma deloval v Nemčiji in v Avstriji. Na sestanku naj bi se bili dogovorili o atentatu na Štedula, pri tem pa je Dorič po Leljakovih besedah prejel tri kose orožja in obljubo, da bo dobil 30.000 nemških mark. Dorič, ki je operiral z različimi kodnimi imeni, med njimi je bil tudi Hanzi, je bil vmešan v več umorov in ugrabitev jugoslovanskih političnih emigrantov v Evropi. Prav Leljaku je v zadnjem letu uspelo Doriča in slovensko Udbo povezati z umorom hrvaškega emigranta Nikice Martinovića v Avstriji leta 1975. Doriča so za njegove usluge dobro plačevali, saj naj bi bil dobil več kot milijon nekdanjih nemških mark iz fondov jugoslovanske tajne službe. Udba pa je šla njemu (in tudi njegovi soprogi) na roko tudi na druge načine. Omogočila jima je npr. lastništvo stanovanja, do katerega nista bila upravičena, ali pa priskrbela potrdila o opravljeni izobrazbi, kar je bilo vse v nasprotju z zakoni tudi v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Prav v času, ko se je pripravljal napad na Nikolo Štedula, pa so delodajalci sklenili svojega agenta še nekoliko bolj nagraditi. Na predlog Milana Eržena, tedanjega šefa slovenske Udbe, je šef jugoslovanske Udbe Zdravko Mustać vložil predlog za odlikovanje na pristojni urad v Beogradu, in sicer naj bi Doriča odlikovali z redom zaslug za narod s srebrnim vencem. Erženu se v novi slovenski državi prav dobro godi, živi žilvjenje privilegiranega upokojenca. Tudi Mustaću se je v samostojni Hrvaški prav dobro godilo vse do letos, ko je prišla na dan njegova vloga v umorih emigrantov in je proti njemu sprožen sodni potopek, ne sicer na Hrvaškem, kjer ima še vedno močne zveze, pač pa v Nemčiji, kjer so se nekateri umori dejansko zgodili.  

Odhod nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janše v zapor na Dobu je povzročil v slovenski javnosti protislovne reakcije. Njegovi strankarski pripadniki so strnili vrste in se vsi do zadnjega postavili na njegovo stran, češ da je obsojen po krivici na montiranem sodnem procesu; njegovi najzvestejši volivci so se odzvali kot fanatični verniki in oblikovali skupine privržencev, ki bodo stražile pred zaporom do končnega izpusta na prostost; njegovi nasprotniki in sovražniki pa so se postavili na stran sodišča, trdeč, da je roka pravice končno segla tudi v najvišje politične vrhove.

          Dogajanje okrog Janše je torej kot vselej napeto in večplastno. Ponavljajo se stvari, ki so se dogajale ob slovenski osamosvojitvi in se nadaljevale v odločilnih trenutkih slovenske politike zadnjih dvajsetih let. Janša je bil večinoma v središču vseh poskusov, kako izbrisati nove ljudi postsocialistične Slovenije; bil je najbolj moteči človek nove politike, ki je hotela pretrgati z navezavami na jugoslovansko preteklost in premakniti Slovenijo z območja Balkana bliže Srednji in Zahodni Evropi. Bil je, skratka, poglavitna ovira za nadaljevalce kompartijske ideologije ter zagovornike gospodarskih in političnih vzorcev iz nekdanje države. Kot kaže položaj ta čas, se njegova prizadevanja v več kot dvajsetih letih niso udejanjila, nasprotno: njegova misel, ki zahteva dejavne spremembe, je postala za preveč Slovencev tako moteča, da so se ga vladajoče družbene sile odločile dokončno onemogočiti in ga izločiti iz političnega boja. Slovenci moramo biti, menijo te sile, še naprej zagovorniki preskušenih starih vrednot in tradicij, dejavni člani politike demokratičnega socializma, samoupravljavci in novodobni zadružniki.

Danes se v slovenski družbi soočamo s krizo vladavine prava in institucij države v obsegu, ki si je v začetku obstoja države niti v sanjah nismo mogli zamisliti. Še posebej huda je kriza v pravosodju. Zakaj je tako?

V Odboru za preprečevanje zlorab v pravosodju pri Zboru za republiko opozarjajo, da se nam dogaja, da je vodja opozicije nedolžen in ničesar kriv sredi volilne kampanje že dvajset dni v zaporu. »V zaporu je kljub temu, da v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja. V zaporu je kljub očitnim kršitvam ustave. V zaporu je po oceni ustavnih sodnikov o očitnih kršitvah njegovih pravic navkljub. V zaporu je kljub temu, da mu ni očitano nobeno konkretno ravnanje, ki bi vsaj približno kazalo, da je sprejel obljubo nagrade za svoje posredovanje pri sklenitvi posla s Patrio. Nasprotno, državni tožilec in sodišče sta mu očitala celo, da je odklonil kakršnekoli stike s predstavniki Patrie! V zaporu je kljub temu, da so vsi tisti, ki so v imenu države sodelovali pri sklenitvi posla, oproščeni ali pa sploh niso bili v postopku. V zaporu je kljub temu, da ugledni strokovnjaki že od vložitve obtožnega akta in odločitve sodišča prve stopnje opozarjajo na v nebo vpijočo arbitrarno uporabo prava ter očitne in hude kršitve človekovih pravic v tem postopku«, opozarjajo v omenjenem odboru in dodajajo, da so se z začetkom prestajanja kazni zapora na podlagi pravnomočne sodbe, za katero strokovnjaki in civilna družba že dolgo opozarjajo, da je nezakonita, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin samo še stopnjevale. Zato neupravičeno trpita obsojeni in njegova družina. Pod vprašaj se postavlja tudi verodostojnost volitev v državni zbor, saj je bil vodja opozicije zaprt v začetku volilne kampanje.

Sodne akrobacije

Vrhovno sodišče je imelo vse možnosti, in kot je v svojem sklepu z dne 11. 6. 2014 že opozorilo ustavno sodišče, tudi dolžnost v celoti preprečiti nepopravljive posledice odvzema svobode, s tem da bi skladno z zakonom odločilo o odložitvi prestajanja zaporne kazni. Vrhovno sodišče ima sicer še vedno možnost, da z odločitvijo o prekinitvi prestajanja zaporne kazni do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti prepreči nadaljevanje nepopravljivih posledic.

Pasica
Pasica
Pasica
Pasica

naslovka mini

Anketa

Ali bo prihajajoča Cerarjeva vlada zdržala več kot eno leto?

Zadnji komentarji

Za pravico in resnico

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4450821..jpg

Vsak dan poteka pred vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi 9 v Ljubljani protestni shod v podporo edinemu političnemu zaporniku sredi demokratične Evrope Janezu Janši. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4507352..jpg

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša je po krivici zaprt, s čimer so mu sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavlačevanje predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše je preseglo vse razumne meje. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/3565673..jpg

Vse, ki vam ni vseeno, Odbor 2014 vabi in poziva, da se jim vsak dan ob 17.00 pridružite v čim večjem številu, ko bodo pred vrhovnim sodiščem prižigali svečke, luči upanja, svobode in pravice. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5578864..jpg

Član kolegija Odbora 2014 Aleš Primc opozarja medije: »Odgovorni uredniki in vodstvo RTV- verjamemo, da ste nas opazili in da se bo to poznalo pri vašem poročanju.« (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/5867245..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/4163406..jpg

»Junak slovenske osamosvojitve Janez Janša, ki je bil v času vojne za Slovenijo obrambni minister, je že drugi mesec v zaporu brez dokazov! Na podlagi politično montirane 'indične' sodbe,« je opozoril urednik Demokracije Metod Berlec. (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8730327..jpg

»Na podlagi iste sodbe je v zaporu tudi Anton Krkovič, ki je skupaj z Janšo ustanavljal Slovensko vojsko in bil poveljnik specialne brigade v času vojne za Slovenijo,« je še dodal Berlec (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/8820408..jpg

Berlec je še opozoril zbrane, da »na drugi strani slovensko postkomunistično sodstvo izdaja oprostilne sodbe nekdanjim oficirjem agresorske jugoslovanske armade« Sramotno! (foto: Matic Štojs)

http://www.demokracija.si/components/com_gk3_photoslide/thumbs_big/1682139..jpg

Aleš Primc v imenu Odbora 2014 poziva »vse ljudi, ki so bili žrtve slovenskega pravosodja, jim posredujejo svoje primere, saj je debata o slovenskem pravosodju nujna«. (foto: Matic Štojs)