Sreda, 24 April 2013 15:06

Avtor: Ivo Žajdela

Draža Mihailović je bil vodja srbskih četnikov, upornikov proti okupatorju in revoluciji. Založba Orbis je izdala knjigo o njem z naslovom Draža. Življenje in smrt Titovega nasprotnika, ki jo je napisal znani beograjski publicist Pero Simić.

Danes vemo o dogajanju med vojno in komunistično revolucijo tako rekoč vse. Med vojno seveda nikakor ni bilo mogoče ne vedeti ne predvidevati, kako se bodo stvari razvijale. Vsak, ki bi trdil drugače, bi bil neresen.

Obdani z uničevalci
Tako kot protirevolucija v Sloveniji med drugo svetovno vojno, predvsem domobranci, je tudi Dragoljub Draža Mihailović v Srbiji skupaj s četniškimi uporniki, ki jih je vodil, delil usodo ne le poraženca, ampak tudi uničenja.
Domobranci so imel pred seboj komunistično revolucionarno vojsko, okupatorja, na koncu pa še t. i. zaveznike.
Draža Mihailović je imel na samem začetku leta 1941 proti sebi kar tri zagrizene nasprotnike: najprej okupatorja, Nemce, potem Titovo revolucijsko vojsko, partizane, poleg teh dveh pa še hrvaške ustaše v Bosni in Hercegovini. Leta 1943 so mu podporo odtegnili Angleži, leta 1944 pa še kraljeva vlada, kar je bila popolna katastrofa. Hkrati so v Srbiji Titovim partizanom odločilno pomagali Sovjeti.

Churchillova pogubna »igra«
1. junija 1944 je Draža Mihailović najprej izgubil ministrski položaj v jugoslovanski begunski vladi, 29. avgusta pa ga je kralj Peter drugi odstavil še s položaja načelnika štaba vrhovnega poveljstva svoje vojske v domovini. To je storil na prigovarjanje Winstona Churchilla. Koga drugega pa! Takrat je kralj celo pozval vse Srbe, Hrvate in Slovence, naj se združijo in vključijo v narodnoosvobodilno vojsko pod vodstvom maršala Tita, kar bi bilo tako takrat kot danes neresno, če ne bi bilo nadvse tragično. Begunska vlada in kralj so takrat s temi potezami reševali svoj položaj, s tem da so zarinili nož v hrbet svojim, ki so ostali v domovini in bili žrtve nasilja iz vseh strani.

Sreda, 24 April 2013 09:06

Avtor: Bogdan Sajovic

Izšla je nova monografija o Habsburžanih, ki se prva posveti nekoliko bolj tudi družini po njeni izgubi prestola, predvsem Otu Habsburškemu. Uporabljeni so tudi javnosti nedostopni dokumenti iz osebnega arhiva rodbine Habsburg.

Vladarska rodbina Habsburžanov je neločljivo povezana z zgodovino slovenskega naroda in prostora, na katerem živimo. Več kot šest stoletij je ta rodbina ustvarjala zgodovino ne le na slovenskem narodnem območju, pač pa tudi na evropskem in svetovnem političnim prizorišču. Že zaradi tega je razumljivo, da je bilo napisano veliko število knjig, zgodivinskih študij, esejev ter narejena cela vrsta dokumentarnih filmov in oddaj, ki se nanašajo tako na rodbino na splošno kot na njene posamezne pripadnike.
Monografija Eve Demmerle
Številnim knjigam o Habsburžanih, najstarejši in po rangu tudi najvišji evropski vladarski dinastiji, ki je zaradi pregovorne plodnosti rodbinskih članov tudi ena najbolj razširjenih vladarskih dinastij, se je zdaj pridružila nova knjiga izpod peresa Eve Demmerle. Avtorica je sicer študirala tudi zgodovino, a je hkrati tiskovna predstavnica Habsburžanov in je bila dolgo sodelavka Ota Habsburškega. Glede na njeno zaposlitev in dolgoletno povezanost s Habsburžani je imela dodatno prednost pred drugimi avtorji, saj so ji bili na voljo tudi dokumenti, ki drugim zgodovinarjem niso bili dostopni. Kronološko besedilo, ki se začne s patriarhom rodbine Rudolfom Habsburškim, je berljivo in razumljivo širokemu bralstvu, kateremu je tudi namenjeno. Igor Antič, ki je delo Eve Demmerle prevedel v slovenščino, je prevod nekoliko prilagodil slovenskim bralcem in ga dopolnil z nekaterimi podatki, ki so za nas zanimivejši. Na koncu knjige je tako dodan strnjen časovni pregled pomembnejših dogodkov pod naslovom Habsburžani in Slovenci. Slovensko izdajo najnovejše knjige o Habsburžanih je izdala Cankarjeva založba. Knjiga je narejena razkošno, izdaja je opremljena z več kot štiristo barvnimi fotografijami in zemljevidi. Avtorica jo je posvetila svojemu  dolgoletnemu delodajalcu Otu Habsburškemu (1912–2011). Oto Habsburški, ki je umrl predlanskim, je imel sedem potomcev, med njimi Švedinjo Walburgo Habsburg Douglas, poslanko švedskega parlamenta, ki je v knjigi napisala kratek predgovor. Drugi predgovor je napisal kar Oto Habsburški osebno. Oto Habsburški, sin zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.,  je bil v letih 1916–1919 prestolonaslednik Avstro-Ogrske. Njegov oče Karel je umrl leta 1922 pri komaj 35 letih, svoj položaj pa prepustil komaj devetletnemu Otu, ki je bil zaradi tega vse od leta 1922 do 2006, ko se je zaradi starosti umaknil in položaj prepustil svojemu sinu, glava rodbine. Oto Habsburški je imel nemško, avstrijsko, madžarsko in hrvaško državljanstvo in je bil velik zagovornik širitve Evropske unije na vzhod. Umrl je v letu, ko je v izvirniku izšla omenjena  monografija.

Sreda, 10 April 2013 09:06

Avtor: Bogdan Sajovic

Po več kot pol stoletja so ta teden v Slovenijo prepeljali posmrtne ostanke ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki se je po drugi svetovni vojni umaknil v tujino. Komunistične oblasti so ga na montiranem procesu obsodile na zaporno kazen in škof je v izgnanstvu tudi umrl.

Pred dnevi so v Slovenijo prepeljali, v soboto pa bodo pokopali posmrtne ostanke nekdanjega škofa Gregorija Rožmana. Nekdanji tožilec Anton Drobnič pravi, da je bil za to že skrajni čas, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik pa, da gre za pietetno dejanje, se je lahko bralo v medijih. Oba pa se strinjata, da to dejanje kakšnega vpliva na spravo ne bo imelo. Dogajanje, povezano s prenosom ostankov leta 1959 v ZDA umrlega nekdanjega ljubljanskega škofa, se je začelo preteklo nedeljo, ko je bila v Lemontu poslovilna maša, ki jo je vodil upokojeni pomožni škof Clevelanda Edvard Pevec ob pomoči ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika in upokojenega pomožnega škofa Chicaga Johna Gormana. Po slovesu od ameriških Slovencev so posmrtne ostanke škofa Rožmana v torek prepeljali v Slovenijo, kjer ga bodo v soboto pokopali v ljubljanski stolnici v grobu slovenskih škofov, in sicer v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene. Pokop bo po načrtih potekal ob treh popoldne. Na isti dan se bo mogoče od škofa posloviti od devete ure dalje. Mašo ob pokopu bo daroval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres ob somaševanju škofov in duhovnikov.

Različno o »vrnitvi«
Rožmanovi ostanki prihajajo v Slovenijo v spravnem ozračju, saj kljub različnosti mnenj, ki so se v preteklosti kresala o Rožmanovi vlogi v času druge svetovne vojne, večjega nasprotovanja prenosu ni čutiti. Za predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika gre pri prenosu in pokopu predvsem za pietetno dejanje, ki ga ne želi posebej komentirati. »O mrtvih so že stari Rimljani rekli, da se ne govori nič drugega kot dobro,« je izjavil za medije. Pripomnil pa je, da sam osebno nima nič proti, da se omenjeni prenos in prekop opravita.