Založba Bogataj iz Idrije, ki jo vodi Damijan Bogataj, je izdala knjigo o eni najvišje ležečih vasi na Slovenskem, o Vojskem nad Idrijo. V njej je učiteljica Renata Hvala zbrala veliko najrazličnejših podatkov in slikovnega gradiva.

Vojsko je velika, razpotegnjena in najvišje ležeča vas na Primorskem. To je planotast svet s številnimi naravnimi posebnostmi: travniki z redkim alpskim rastlinjem in posebej skrivnostno astramontano, svet prvobitne narave, kot se razkriva v pragozdu Bukov vrh, Hudournik, razgledna točka, od koder seže pogled do Triglava na eni in Snežnika na drugi strani, ter Gačnik, soteska, v kateri se istoimenski potok preliva čez impozantne slapove in tolmune. Na Vojskem so mogočne domačije Ogalce, Smodin, Škratovše, Krpcija, Kotlar, Brdar in druge. Ljudje tam vztrajajo in ohranjajo življenje na planoti. Planota je znana po vojskarskih žebljarjih, za katerimi se je izgubila že skoraj vsaka sled. Le tu in tam so še ohranjeni prežitki opuščenih kovačij in spomin na nekdanje delo.

Kaj pomeni biti Vojskar
»Na Vojskarsko planoto me je kot mlado neizkušeno učiteljico pripeljala prva redna služba. Novo okolje, novi učenci in starši ter meni novi neznani prebivalci. Koliko izzivov naenkrat!,« je v uvodu v knjigi Vojsko zapisala avtorica Renata Hvala. »Čas pa neusmiljeno teče. Od takrat je že mnogo let. Lahko se pohvalim, da sem na planoti poučevala dvajset let, največ med mnogimi učitelji, ki so mladež učili pisati, računati, brati ... V tem času sem spoznala, kaj pomeni biti Vojskar, Vojskarica in živeti z ljudmi, ki imajo radi svoj košček skope zemlje, kjer je zima dolga, kjer komaj čakaš, da pride nedelja in po maši srečaš ljudi ter z njimi poklepetaš, ker jih morda naslednji teden ne boš srečal ...«

Letos je minilo sto let, odkar se je potopila orjaška potniška ladja Titanic, ko je na svoji prvi vožnji iz Southamptona proti New Yorku trčila v ledeno goro. Zaradi zmede in premalo rešilnih čolnov je katastrofo preživelo le 710 srečnežev.

Ladja, ki se je med potapljanjem prelomila, je vzela s seboj kar 1514 potnikov in članov posadke. Ker ležijo ostanki ladje 4000 m globoko, na dnu severnega Atlantika, so jih šele leta 2010 zadosti temeljito raziskali.
Vendar to ni bila najhujša katastrofa kake potniške ladje. Še veliko hujša je bila tista, ki se je zgodila 30 januarja 1945, ko je v Baltiškem morju potonila potniška ladja Wilhelm Gustloff. Toda pojdimo lepo po vrsti:
Ladjo, ki so jo zgradili v nacistični Nemčiji leta 1937, je bila sprva namenjena njihovi Delavski fronti oziroma organizaciji Kraft durch Freude, (KdF, nekakšen delavski sindikat). Dolga je bila 208 m in je izpodrivala 25.484 BRT, stala je 25 milijonov takratnih Reichsmark, v njej pa je bilo prostora za 1463 potnikov in 417 članov posadke. Vse kabine so bile le enega razreda, razen dveh, bolj razkošno opremljenih, za primer, če bi prišel na ladjo Hitler in še kak visok politik. Tudi njeni saloni niso bili preveliki in razkošni, edino v notranjosti ladje je bil velik plavalni bazen. Zato so na ladjo lahko spravili skoraj toliko potnikov kot na precej večji in dvakrat težji Titanic.

Wilhelm Gustloff

Wilhelm Gustloff, po katerem je ladja dobila ime, je bil nacistični Landesgruppenleiter, ki se je zdravil v Davosu, svetovno znanem švicarskem zdravilišču za pljučno tuberkulozo [Thomas Mann je o tistem zdravilišču napisal zelo lep roman Der Zauberberg (Čarobna gora), ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu]. Gustloff je v Nemčijo pošiljal sporočila in mnenja o njegovih rojakih, ki so se tam zdravili – tudi pri nas ravno sedaj obravnavamo en podoben primer – hkrati pa je organiziral obvezne sestanke za tamkajšnje Volksdeutscherje ter širil nacistično propagando. Ko se je pozdravil, je ostal in nadaljeval svojo prejšnjo dejavnost ter jo razširil še na švicarske naciste v drugih kantonih. Leta 1936 ga je ustrelil Jugoslovan David Frankfurter, sin judovskega rabina iz Daruvarja, ki je sprva študiral medicino v Nemčiji. Kolegi so ga zaradi njegovega rodu grdo šikanirali, čeprav je bil težko bolan. Imel je namreč vnetje kostnega mozga in tudi štiri operacije mu niso mogle pomagati, da ne bi trpel stalnih bolečin. Zato pri študiju ni mogel napredovati; postal je depresiven in verižni kadilec. Tudi potem, ko je odšel študirat v Švico, ni bilo nič bolje. Začel je razmišljati o samomoru, potem pa si je premislil. Sklenil je, da bo pred smrtjo ubil še kakega nacističnega veljaka. S tem namenom se je brez povratne karte odpeljal iz Berna v Davos. Tam je poiskal hišo, kjer je stanoval Gustloff, ter le-tega pokončal z nekaj streli iz revolverja, kupljenega malo pred tem. Po uboju se je predal policiji. Švicarsko sodišče, kjer je priznal krivdo, ki je ni obžaloval, ga je obsodilo na 17 let zapora, Gustloff pa je postal nacistični mučenik. Krsto z njegovim truplom so z velikimi ceremonijami in pompom prepeljali čez vso Nemčijo v rodni Schwerin, kjer so njegove posmrtne ostanke shranili v posebej za to zgrajenem mavzoleju. Čez leto dni pa so po njem poimenovali ladjo, o kateri tu teče beseda.

Cankarjeva založba je izdala knjigo Najlepši slovenski dvorci. Objavljenih je 45 zgodb izpod peresa priznanega kastelologa dr. Ivana Stoparja in 205 fotografij Toma Jeseničnika.

Knjiga Najlepši slovenski dvorci je posvečena nenadomestljivemu delu slovenske kulturne dediščine – dvorcem. Te udobne, v dolini zidane rezidence nekdanje grajske gospode, ki so zamenjale utrjene, komaj dostopne postojanke – gradove, čedalje bolj pronicajo v našo zavest kot nekaj, kar smo dolžni ohraniti. Četudi v večini ni več stare opreme, se mnogi dvorci še vedno ponašajo z vrhunsko arhitekturo, razkošnimi freskami in čudovitimi parki.

Od Beltincev do Zemona
Predstavljeni so naslednji dvorci: Beltinci, Betnava, Bogenšperk, Bokalce, Brdo pri Kranju, Brežice, Cekinov grad v Ljubljani, Celje – Stara grofija, Dobrovo v Brdih – Vila Colloredo, Dornava, Fužine v Ljubljani, Goričane, Gracarjev turn, Hrib pri Preddvoru, Idrija – Gewerkenegg, Jablje, Kodelijev grad, Kromberk, Mestni grad v Mariboru, Mokrice, Murska Sobota, Novo Celje, Olimje, Pobrežje, Podturn – Tivolski grad, Polhov Gradec, Prežek, Radovljica, Rakovnik, Ravne na Koroškem – Streiteben, Selo v Ljubljani, Slovenska Bistrica, Snežnik, Strmol pri Cerkljah, Strmol v Rogatcu, Štanjel, Štatenberg, Tuštanj, Vipava, Vipavski Križ, Vipolže, Vogrsko – Vila Rožič, Zaprice, Zemono – Vila Belvedere.

Dornava pri Ptuju
Poglejmo, kako je dr. Ivan Stopar predstavil dvorec v Dornavi pri Ptuju.
Ravnice v okolici Ptuja so posute z graščina¬mi. Le malo je med njimi prav starih, saj izoblikovanost sveta ni bila naklonjena temu, da bi se starina kaj dolgo ohranila, sodijo pa tukajšnje novodobne arhitekture včasih v sam vrh naše spomeniške dediščine. Prvenstvo med njimi gre nedvomno Dornavi, kjer je bil že v srednjem veku sedež imenja s skromnim, neuglednim dvorom. Ko je bila leta 1695 beseda o dornavski pristavi, ki je ta¬krat pogorela, je bil morda mišljen prav ta dvor, saj je škoda znašala kar 4.483 goldinarjev.

Kronika, ki jo izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, je s tretjo številko za leto 2011 posvečena zgodovini Litije in okolice. Objavljenih je 23 prispevkov, ki doslej najbolj vsestransko prikažejo zgodovino Litije.

»Ko smo pri Kroniki v letu 2010 pripravljali in na koncu tudi izdali tematsko številko Iz zgodovine Bele krajine, so se porajali pomisleki, ali je glede na obširno zgodovinopisno produkcijo o Beli krajini v zadnjih letih smiselno izdati tudi samostojno belo¬kranjsko številko Kronike. Na koncu so se naši pomisleki izkazali za neutemeljene in belokranjska Kronika je ugledala luč sveta. Pri Litiji takšnih po¬mislekov že od samega začetka ni bilo. Zgodovino¬pisna pa tudi siceršnja znanstvena produkcija o tem območju je pičla, raziskovanje je bolj prepuščeno za-gnanim ljubiteljem kot strokovnjakom. Veliko pove tudi podatek, da v prvih petdesetih letih izhajanja Kronike kot časopisa za slovensko krajevno zgodo¬vino (1953–2002) v njej ni izšel niti en samostojen članek o zgodovini Litije ali njene okolice. Zato se nam je zdelo prav, da eno tematsko številko posve¬timo tudi temu, v zgodovinopisnem smislu zapo¬stavljenemu območju v osrčju Slovenije, ki je nase¬ljeno že več kot dva tisoč let in se torej ponaša s pestro in zanimivo preteklostjo. Čeprav je sprva kazalo, da odziv na našo pobudo ne bo prav velik, je na koncu nastala ena najobsežnejših številk Kronike doslej,« je o »litijski« številki Kronike v uvodu zapisal odgovorni urednik dr. Miha Preinfalk.

Od Trojan do Krke
Današnja občina Litija je veliko manjša od nekaterih drugih upravnih enot v preteklosti, katerih središče je bilo mesto oz. trg Litija. Tu je mišljeno zlasti okrajno glavarstvo Litija v drugi polovici 19. stoletja, ki je na jugu segalo vse do vasi Krka pri Muljavi, na severu pa skoraj do Trojan. Nekdanje litijsko glavarstvo je torej ob¬segalo ozemlje, ki ga z današnje perspektive težko imenujemo litijska okolica. Kljub temu so se od¬ločili, da zaradi zgodovinske korektnosti upoštevajo vse zgodovinske okoliščine, ki so nekdaj opre¬deljevale pojem »litijska okolica«, tako da je v član¬kih zajeto relativno obsežno ozemlje, ki je nekoč težilo proti Litiji.

Župnijska cerkev na Igu je stara 300 let. Jubilej so praznovali nadvse delovno in slovesno, saj so povsem obnovili župnijsko cerkev, izdali pa so tudi zelo obsežno knjigo Župnija sv. Martina na Igu.

Knjiga Župnija sv. Martina na Igu ima 512 strani velikega formata in je razdeljena na tri poglavja: Zgodovina ižanske župnije, Umetnost sakralnih spomenikov in Duhovno življenje župnije.

Tristo let cerkve
Monografija Župnija sv. Martina na Igu je nastala je ob 300-letnici današnje župnijske cerkve in 40-letnici, odkar župnijo vodijo salezijanci. Hkrati praznujejo tudi 720. obletnico prve omembe vikariata na Igu, predhodnika današnje župnije. Pozdravne besede monografiji so prispevali nadškof dr. Anton Stres, salezijanski predstojnik Alojzij Slavko Snoj in domači župnik Jože Pozderec. Uvodni nagovor sta napisala urednika knjige Martin Hostnik in Maja Zupančič.
Monografija je razdeljena na tri poglavja. V prvem in drugem strokovnjaki posameznih področij predstavljajo zgodovino župnije in umetnostno zgodovino njenih sakralnih spomenikov, tretje poglavje, o duhovnem življenju, pa so napisali župljani in je posvečeno utripu župnije danes.

Salezijanci v župniji
V prvem delu zbornika so zbrani strokovni prispevki, ki obravnavajo različna zgodovinska obdobja in teme. Uvodni zapis Franceta M. Dolinarja Razvoj ižanske župnije do jožefinskih reform je posvečen najstarejši zgodovini, od pražupnije in vikariata do samostojne župnije. O obdobju po jožefinskih reformah piše Bogdan Kolar v prispevku Nekatere značilnosti delovanja župnije Ig v 19. in na začetku 20. stoletja. V tem obdobju se je obseg župnije zmanjšal na današnjega, z dvanajstimi podružničnimi cerkvami. Avtor opisuje dela na cerkvenih poslopjih, škodo, ki jo je v župniji povzročil ljubljanski potres leta 1895 ter bratovščine in druga cerkvena združenja, ki so delovali v tem obdobju. Piše še o verskem pouku v šoli in cerkvi, o izseljevanju iz župnije, o cerkvenih knjigah, prosvetnem delu župnije, času prve svetovne vojne, pobožnih ustanovah in ljudskih misijonih.

V obdobjih 1940/41 in 1944 do 1952 so v Pribaltiku potekale množične deportacije prebivalstva. Na deset tisoče ljudi je bilo poslanih v  taborišča in sto tisoči v pregnanstva. Več deset tisoč jih je pri tem izgubilo življenje.



V Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani so se prejšnji teden dotaknili precej zamolčane epizode množičnih deportacij ljudi iz Pribaltika, ki so jih v letih 1940/41 in nato v letih 1944-1952 izvajale sovjetske oblasti. Gost na predstavitivi je bil tudi gospod Rimutis Klevečka, veleposlanik Republike Litve v Sloveniji. Njegova družina je bila med tistimi deset tisoč družinami, ki so jih sovjetske oblasti izgnale iz njihovih domov in pregnale večinoma v Sibirijo.

Zgodovina baltskih dežel
Tri baltske države, Estonija, Latvija in Litva, so imele nekoliko različno zgodovino. Litva se je v srednjem veku razvila v samostojno kneževino in se proti koncu 14. stoletja z dinastično poroko med vladarskima rodbinama združila s poljskim kraljestvom v enotno državo. Mogočna država je sčasoma začela usihati in proti koncu 18. stoletja so si jo popolnoma razdelile močnejše sosede Avstrija, Prusija in Rusija. Leta 1795 je Litva prišla popolnoma pod rusko oblast, in čeprav je formalno imela nekaj priznane avtonomije, je potekala močna zakulisna rusifikacija.
Območje današnje Latvije in Estonije pa so v 13. stoletju zasedli nemški križarji, pokorili tamkajšnje pogansko prebivalstvo in postali gornji sloj v teokratski križarski državi. Konec 16. stoletja je območje prišlo pod Švedsko, ki je uvedla protestantizem, v začetku 18. stoletja pa je to območje zasedla Rusija, ki je dejansko pustila nekaj avtonomije. Gornji razred, skoraj izključno nemški, je imel velike pristojnosti v lokalni samoupravi, njihova moč in avtonomija pa sta motila tako njihove estonsko-latvijske podložnike kot tudi velikoruske nacionaliste.

Izšla je knjiga, ki opisuje spodleteli poskus organizacije Tigr, ki je leta 1938 skušala ubiti fašističnega diktatorja Mussolinija. Po drugi svetovni vojni je bil dogodek skorajda pozabljen in v javnosti praktično neznan, sicer pa je bilo tudi delovanje organizacije Tigr kar se le da minimizirano.



Na Študijskem centru za narodno spravo je potekala predstavitev knjige Krik mačehe, ki pripoveduje o načrtovanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu leta 1938 in primorskem uporu proti fašizmu. Knjigo je predstavil avtor Borut Rutar, kulturni delavec, publicist in raziskovalec ter avtor več knjig o organizaciji Tigr, pogovor pa je vodil mag. Renato Podbersič s Študijskega centra za narodno spravo.
V protifašistični organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) so pred drugo svetovno vojno razmišljali, kaj bi lahko preprečilo rasistični izbris slovenskega in hrvaškega življa na območju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija. Rešitev so zaznali tudi v uboju diktatorja Mussolinija. Kot datum atentata je bil določen 22. september 1938, kot izvršitelj pa Franc Kavs. Vse je bilo že pripravljeno, manjkalo je le še nekaj ur do usodnega dejanja. Borut Rutar je zbral in uredil dokumentacijo, ki se bere kakor prvovrstna kriminalka.
Borut Rutar je uveljavljeno ime med zgodovinarji in publicisti, ki so Tigru odmerili pravšnje mesto med koordinatami slovenske novejše zgodovine. Med drugim je napisal knjigo o Mirku Brovču in vstaji Tigra Iz primorske epopeje (2003) ter vrsto člankov in prispevkov za zbornike in druge počastitve spomina na boj primorskih domoljubov proti fašističnemu raznarodovanju pa tudi na poznejše poskuse oblastem »lojalnega« zgodovinopisja, da bi kolikor mogoče zmanjšalo pomen njihovih prizadevanj.
Tukaj se z novimi dognanji vrača k neizvedenemu atentatu na Mussolinija 20. oktobra 1938 v Kobaridu. Ob odprtju kostnice v spomin padlim Italijanom v tistem delu Posočja naj bi se na dučeja vrgel tigrovec Franc Kavs, opasan z razstrelivom, ki bi v eksploziji tudi sam izgubil življenje. Do premišljene in skrbno pripravljene akcije pa ni prišlo. Po eni od razlag je Kavsa od atentata, ki ga je nameraval storiti tudi zaradi ljubezenskega razočaranja in da bi obvaroval obstoj Češkoslovaške ter pripomogel k osvoboditvi Primorske, odvrnila mačeha Ana. Ob ugotovitvi, da nekaj skriva, čeprav eksplozivne naprave na njegovem telesu ni videla, naj bi bila zagnala vik in krik (od tod naslov knjige) in ga prisilila, da se je odrekel načrtu. Avtor gre še korak dlje z domnevo, da mačeha ni po naključju razkrila pastorkove namere, temveč so jo o njej obvestili – bodisi vodstvo Tigra bodisi sami Angleži, ki so nasedli Mussolinijevim miroljubnim zagotovilom – z namenom, da bi jo »po žensko« preprečila.
Druga različica govori, da si je premislil sam Kavs, ker ni hotel, da bi bili med žrtvami tudi otroci, ki so jih razvrstili ob cesti, da bi pozdravili Mussolinija. Še verjetneje je, da so atentat zadnji hip preklicali pravi naročniki. Tukaj se Borut Rutar spopade z različnimi domnevami in hipotezami. Najprej poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je botroval načrtu, nato, kakšne bi bile posledice uspelega atentata, in naposled, komu od vpletenih bi odstranitev italijanskega vodje in Hitlerjevega najtesnejšega zaveznika tik pred sklenitvijo münchenskega sporazuma bolj škodovala kot koristila.

Nekdanji vplivni član Slovenske demokratične zveze Anton Tomažič je v svojem osebnem arhivu našel pomemben dokument, ki dodatno razjasnjuje dilemo o tem, kdaj je bila uradno ustanovljena Demokratična opozicija Slovenije - Demos.


Gre za dokument, ki so ga podpisali Slovenska demokratična zveza (SDZ), Slovenski krščanski demokrati (SKD) in Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), nosi pa datum 4. december 1989. Sporazum o ustanovitvi »DEMOS - demokratične opozicije Slovenije« je original v dveh izvodih, do zdaj pa po Tomažičevem vedenju širši javnosti ni bil znan. Na njem so podpisi Rajka Pirnata in Huberta Požarnika (Slovenska demokratična zveza), Lojzeta Peterleta in Franca Miklavčiča (SKD) ter Jožeta Pučnika in Andreja Magajne (Socialdemokratska zveza Slovenije, predhodnica današnje SDS). Tako Pirnat kot Požarnik sta Tomažiču potrdila pristnost svojega podpisa in tudi dokumenta.

4. 12. 1989 kot dan D
Dokument je v svojem osebnem arhivu, ki ga ni pregledoval že nekaj časa, našel današnji član NSi Anton Tomažič, izročiti pa ga namerava instituciji, ki mu jo bodo svetovali zgodovinarji. Tomažič je bil tedaj član SDZ in je aktivno sodeloval pri ustanovitvi Demosa. Do zdaj se je glede ustanovitve Demosa, ki je izpeljal proces slovenske osamosvojitve, pojavljalo več datumov: 27. november 1989, že omenjeni 4. december 1989 in januar 1990, ko so se Demosu pridružili Slovenska kmečka zveza in Zeleni Slovenije. Tomažič ocenjuje, da se november 1989 v arhivih pojavlja zato, ker je takrat prišlo do ustnega dogovora o ustanovitvi Demosa, nekaj dni pozneje, 4. decembra 1989, pa je po njegovih navedbah prišlo tudi do formalnega podpisa sporazuma o sodelovanju.  Tomažičeve trditve nedvomno držijo.