Atrijsko fibrilacijo (AF) ima le v Evropi več kot 6 milijonov ljudi. Kaže se z nerednim srčnim ritmom in je eden glavnih dejavnikov tveganja za možgansko kap, ki povzroča invalidnost ali smrt. Možganske kapi zaradi AF ni mogoče preprečiti.

Srčna preddvora (atrija) pri atrijski fibrilaciji migotata, namesto da bi učinkovito utripala, zato se kri iz srca ne izčrpa povsem, to pa povzroči zgostitev krvi in lahko vodi h krvnim strdkom. Ti strdki lahko potujejo v možgane ter sprožijo večjo in pogosto usodno možgansko kap. Atrijska fibrilacija se dostikrat pojavi ravno v času neaktivnosti, tudi med počitkom. »Vsakih 12 sekund nekdo na svetu doživi možgansko kap, povezano z atrijsko fibrilacijo,« pravi Trudie Lobban, dr. ekon., ustanoviteljica in skrbnica zveze Arrhythmia Alliance ter soustanoviteljica in direktorica združenja Atrial Fibrillation Association. »Kljub temu v nasprotju z visokim tlakom ali sladkorno boleznijo veliko ljudi ni nikoli slišalo na atrijsko fibrilacijo. To je stanje, ki do 500 odstotkov poveča naše tveganje za kap, vendar lahko večino z atrijsko fibrilacijo povezanih možganskih kapi z zgodaj postavljeno diagnozo in ustreznim antikoagulacijskim zdravljenjem preprečimo.« Atrijska fibrilacija ne pozna zemljepisnih, spolnih ali socialno-ekonomskih meja in povzroči okoli 20 odstotkov vseh možganskih kapi, ki jih povzročijo krvni strdki. Možganske kapi, povezane z atrijsko fibrilacijo, imajo resnejše učinke kot tiste, ki so posledica drugih vzrokov. Za osebe, ki jih prizadene možganska kap zaradi atrijske fibrilacije, je manj verjetnosti, da se bodo lahko vrnile v svoj dom, potrebovale pa bodo več nege družine ali negovalnih ustanov. Z večjim poudarkom na izobraževanju, diagnosticiranju in zdravljenju se lahko vpliv možganskih kapi na posameznike, zdravstveni sistem in družbo zmanjša.

Včasih je alergijska občutljivost na določen alergen tako velika, da pride do tako imenovanega anafilaktičnega šoka ali anafilaksije. To je smrtno nevarna in zelo hitra alergijska reakcija: dihalne poti se zožijo, krvni tlak hitro pade.
Burne težave se ob anafilaksiji pojavijo zelo hitro, navadno v nekaj sekundah po stiku z alergenom, z arašidi ali po piku žuželke. Redko se simptomi pojavijo po pol ure ali več. Poleg tega, da se bolniku dihalne poti drastično zožijo in da se začne dušiti, krvni tlak pa mu pade, se lahko tudi onesvesti. Potrebno je urgentno ukrepanje in obisk nujne medicinske pomoči, zato je zelo pomembno, da bolnik dobi pomoč čim prej in da ga opazujemo do prihoda reševalcev. Težave včasih izzvenijo, vendar se lahko čez nekaj ur spet pojavijo, zato je napotitev na nujno medicinsko pomoč potrebna v vsakem primeru. Težava pa je, da mnogi niti ne vedo, da so na kaj alergični, dokler ne doživijo anafilaktičnega šoka. Večja verjetnost, da ga bo nekdo doživel, obstaja pri tistih osebah, ki so ga že doživeli ali pa ga je doživel njihov družinski član.
Alergije
Alergije so nekakšna napaka imunskega sistema, ki je nekakšen varuh človeškega telesa, saj poskrbi, da se tvorijo protitelesa proti tujim snovem. Toda včasih imunski sistem čisto nenevarne snovi, kot so cvetni prah, pršice, hrana in strup čebele, zamenja za škodljive tujke in jih skuša uničiti: imunska reakcija se sproži po nepotrebnem in škoduje organizmu. Takšni nepotrebni imunski reakciji pravimo preobčutljivost ali alergija. V telesu ponovni stik z isto snovjo, ki ji rečemo alergen, vodi v nastanek simptomov alergije, ki se pojavijo kmalu po izpostavitvi kot blažja neprijetnost: srbenje, kihanje in izcedek iz nosu. Ti alergijski znaki življenja ne ogrožajo. Nevarni so le burni odzivi imunskega sistema, ki vodijo v anafilaktični šok. Snovi, ki lahko sprožijo blažjo ali hujšo alergijsko reakcijo, pridejo v telo skozi dihala: to so pelod, plesen in izločki pršic; skozi prebavila: to so na primer jagode, kivi ali drugo alergeno sadje, jajca, začimbe, oreščki in različna zdravila; skozi kožo: to so piki žuželk in injekcije zdravil ali po neposrednem stiku s kožo ali sluznicami, na primer lateks.
Hitra pomoč

Parkinsonova bolezen je napredujoča nevrološka bolezen, ki prizadene gibanje, značilno je tresenje, počasno gibanje in otrdelost mišic. Zaradi staranja prebivalstva prizadene vse več ljudi. V Sloveniji je več kot 7.000 bolnikov  s to boleznijo.

Parkinsonova bolezen je takoj za alzheimerjevo druga najpogostejša nevrološka degenerativna bolezen. Pojavi se zaradi izgube živčnih celic - te proizvajajo dopamin, nevrotransmitor, ki omogoča pošiljanje sporočil v dele možganov, ki koordinirajo gibanje. Pri izgubi celic, dopaminskih nevronov, ki proizvajajo dopamin, ti deli možganov niso več sposobni normalno delovati. Zakaj propadejo celice, ki izdelujejo dopamin, ni jasno. Splošno prepričanje je, da so krivi številni dejavniki. V zdajšnjih raziskavah so poudarjeni staranje, genetski in okoljski dejavniki ter virusi. Prav tako ni jasno, zakaj nekateri ljudje razvijejo parkinsonovo bolezen, drugi pa ne.
Nevrološka bolezen
Parkinsonova bolezen ali kratko PB je napredujoča nevrološka bolezen. Zanjo so značilne težave z gibanjem, tako imenovani motorični simptomi – med njimi je najprepoznavnejša tresavica oziroma tremor. Razvijejo se lahko tudi druge težave, ki niso povezane z gibanjem, na primer bolečine, motnje spanja in depresija – tem težavam pa rečemo nemotorični simptomi. Prvi simptom parkinsonove bolezni je pogosto tresenje ali drhtenje uda, predvsem v mirovanju. Tresenje se pogosto začne na eni strani telesa, navadno v eni od rok. Drugi simptomi so podrsavanje pri hoji in sključena drža. Značilna je še rigidnost, to je enakomerno zvišan tonus, ki ovira izvajanje gibov, bradikineza ali upočasnjenost gibov in motnje ravnotežja, kar povzroča nestabilnost in padce. Vse to vpliva na kakovost življenja bolnikov s parkinsonovo boleznijo, saj se to popolnoma spremeni, vendar ni ogroženo. Resnost simptomov je s časom vse večja.

Zagotovo se je vsakdo že kdaj soočil z bolečino in vzel kakšno protibolečinsko tableto. Najpogostejši vzrok za obisk lekarne je prav nakup takšnih tablet. Toda lajšanje bolečin naj ne bo samo učinkovito, ampak tudi varno.


Dandanes nihče ne bi smel trpeti zaradi bolečine. Zdravljenje bolečine je del vsakodnevnega dela zdravnika družinske medicine: »Bolečina je pomemben signal, alarm, ki ga ne gre spregledati. Po naši raziskavi v 20 ambulantah družinske oziroma splošne medicine so med najpogostejšimi lokacijami bolečine glava, križ in noge. Vzroki za bolečino so različni. Lahko gre za poškodbe, kronične vnetne bolezni sklepov, gibalnega aparata pa tudi vnetne bolezni prebavil, bolečine kot posledica raka, poškodbe, postoperativna bolečina, bolečina kot posledica akutnih vnetij,« pravi Nena Kopčavar Guček, dr. med., spec., iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Raziskava Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine je pokazala, da je pojavnost bolečine pri nas 23-odstotna, kar nas uvršča v zgornjo tretjino med evropskimi državami. Pomemben izsledek je tudi zelo visoka pojavnost močne kronične bolečine; ta pri nas z 11 odstotki presega evropsko povprečje, ki je 6-odstotno. Po pojavnosti močne kronične bolečine se uvrščamo na drugo mesto, takoj za Italijo. Kar 98 odstotkov vprašanih je imelo neonkološko bolečino, najpogosteje pa so vprašani poročali o bolečini v križu in hrbtenici, okončinah in sklepih. V primerjavi z evropskimi državami si prebivalci Slovenije za zdravljenje kronične bolečine, ki ni posledica rakavega obolenja, veliko bolj pomagajo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili in zdravili na osnovi paracetamola. V Evropi pa se zdravniki pogosteje odločajo za predpisovanje opioidov, kar velja tako za močne kot za šibke opioide.

Downovega sindroma ali trisomije 21 še danes marsikdo ne pozna prav dobro in ve le to, da je to nekaj »strašnega«. 21. marca je bil svetovni dan downovega sindroma, njegov namen pa je povečati vedenje in razumevanje te kromosomske motnje.

Downov sindrom je skupen izraz za kromosomsko nepravilnost, pri kateri ima 21. par kromosomov v človeški celici tri kromosome namesto dveh. Ljudje s to kromosomsko motnjo imajo drugačne telesne in umske značilnosti. Velika večina primerov downovega sindroma ni podedovana. Večina študij navaja, da se na vsakih 600 do 700 rojstev rodi en otrok ne glede na spol s to kromosomsko motnjo. Downov sindrom je prvi leta 1866 podrobno opisal angleški zdravnik John Langdon Down. Leta 1957 je LeJeune odkril trisomijo (dodaten 21. kromosom v vsaki telesni celici), ki je genetski vzrok te motnje. Boljše poznavanje genetike je pomagalo razjasniti nastanek in značilnosti bolezni. Pojavlja se v vseh državah sveta, med vsemi rasami in socialnimi sloji. Lahko doleti kogarkoli. Tveganje za rojstvo otroka s tem sindromom narašča s starostjo matere. Zaradi tega se nosečnice po 35. letu starosti v 16. tednu nosečnosti pogosto odločijo za amniocintezo (odvzem plodovnice in določitev zarodkove kromosomske slike). Tako lahko zdravnik potrdi ali izključi downov sindrom. Če ga zdravnik potrdi, nosečnico v večini primerov vpraša, ali se bo odločila za prekinitev nosečnosti, kar je etično in moralno hudo sporno.
Neposrečena delitev
V vsaki telesni celici imamo 46 kromosomov oziroma 23 parov kromosomov, ki nosijo informacije o podedovanih lastnosti, en kromosom v paru dobimo od očeta, drugega od mame. Včasih delitev oz. nastajanje spolnih (hčerinskih) celic, te imajo 23 kromosomov, ne poteka pravilno in ima ena hčerinska celica 22, druga pa 24 kromosomov. Če se takšna celica s 24 kromosomi (npr. jajčece) združi s celico s 23 kromosomi (npr. spermijem), bo imela nova celica 47 namesto 46 kromosomov. Če se odvečni kromosom »prilepi« na 21. kromosom (trisomija 21), bo imel otrok downov sindrom. Druga stanja, ki so posledica odvečnega kromosoma, sta še patau sindrom (trisomija 13) in edwardov sindrom (trisomija 18). Ti stanji sta redkejši od downovega sindroma in imata popolnoma svoje lastnosti.

Ledvice so eden najpomembnejših organov v telesu. Kadar zbolimo za kronično ledvično boleznijo, začnejo ledvice počasi odpovedovati. Znak za preplah je lahko že dolgotrajno zvišan krvni tlak, ki povzroči hitrejše odpovedovanje ledvic.

Sicer se v ledvicah prečisti okoli 180 litrov krvi na dan in se izloči 1,5 do dva litra urina; na ta način se iz telesa odplakujejo odvečna tekočina in škodljive snovi, ki nastanejo pri presnovi beljakovin. Ledvice uravnavajo kislo-bazično ravnovesje v krvi, število rdečih krvničk in količino kalcija v krvi pa tudi krvni tlak. Prav ta pa je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na hitrejše napredovanje kronične ledvične bolezni. Dolgotrajno zvišan krvni tlak lahko okvari ledvice, ledvične bolezni pa pogosto povzročijo zvišan krvni tlak. Pri enem od 20 do 30 ljudi s slabšim delovanjem ledvic lahko pride do končne ledvične odpovedi. Če pride do tega, je treba kri čistiti z umetno ledvico (hemodializo), trebušno dializo (peritonealno dializo), v poštev pa pride tudi presaditev ledvice. Bolnik z odpovedjo ledvic zaradi zastrupitve telesa z urinom – uremije - lahko umre zelo hitro. Poleg zvišanega krvnega tlaka (arterijske hipertenzije) so najpogostejši vzroki kronične ledvične bolezni sladkorna bolezen in glomerulonefritisi, ki so skupina ledvičnih bolezni, pri katerih pride do okvare ledvičnih telesc, kjer se sicer filtrira kri. Kronično ledvično bolezen tvegajo starejši ljudje, moški, ljudje ki so imeli takšno bolezen v družini, ter bolniki s sladkorno boleznijo in z zvišanim krvnim tlakom. Tveganje za razvoj kronične ledvične okvare so tudi prirojene okvare, kot so cistične bolezni ledvic in bolezni, povezane z ledvično boleznijo in naglušnostjo. Okvare ledvic zaradi refluksa, zatekanja urina iz mehurja nazaj v ledvice, so bistveno redkejše kot včasih, enako tudi zaradi kroničnih okužb sečil. Tveganje za kronično ledvično bolezen (KLB) povečujeta tudi kajenje in debelost.
Ledvična bolezen
Znaki, ki kažejo, da je z ledvicami nekaj hudo narobe, so otekanje okrog oči, otekanje obraza in nog, rjav ali krvav urin, pekoč, dražeč občutek ali bolečina med odvajanjem urina, pogosto odvajanje seča, predvsem ponoči, ali zmanjšano odvajanje seča, ki ni sorazmerno s popito tekočino, zvišan krvni tlak in ledvena bolečina, ki ni povezana s telesno aktivnostjo. Ob takšnih težavah je treba čim prej obiskati zdravnika, saj je zgodnje odkrivanje KLB ključno za ohranjanje delovanja ledvic. Po nekaterih ocenah je med zdravim odraslim prebivalstvom nekako do 10 odstotkov ljudi, ki imajo mikroalbuminurijo – majhno, a že nenormalno izločanje beljakovin v urin. To bi pomenilo, da ima znake kronične ledvične bolezni okoli 100.000 ljudi v Sloveniji. Veliko težavo predstavlja to, da je bolezen ledvic tiha spremljevalka, brez izstopajočih znakov in bolečin in jo najpogosteje odkrijejo naključno, ali ko je že skoraj prepozno. Prav zato je smiselno, da ljudje, ki sodijo v skupno s povečanim tveganjem za razvoj KLB, vsaj enkrat na leto odidejo na preiskave urina in krvi za ugotavljanje KLB. V urinu na KLB opozarjajo rdeče krvničke (kri) in beljakovine.