Potem ko je na avstrijskem Koroškem prišlo do zamenjave oblasti in do izvolitve novega, do Slovencev precej prijaznejšega deželnega glavarja, na dan prihajajo umazane podrobnosti politikantske drže njegovega predhodnika Gerharda Dörflerja.

Dörflerja, do nedavnega prvega moža koroških svobodnjakov, stranke, ki jo je nekdaj vodil zelo razvpiti populist Jörg Haider, namreč obremenjujejo okostnjaki iz njegovih omar. Kot kažejo nekateri podatki, naj bi bil nekdanji koroški deželni glavar Dörfler trgoval s pravicami koroških Slovencev in se celo pustil podkupovati, zaradi česar ga je ovadil diplomat in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentin Inzko. Ovadbo je v začetku maja prejelo avstrijsko državno tožilstvo za gospodarski kriminal in korupcijo (WKStA).

Dve leti čakanja
Kot trdi Inzko, nekdanji avstrijski veleposlanik v Sloveniji (poročen je z argentinsko Slovenko Bernardo Fink), je Dörfler v času pogajanj o dvojezičnih krajevnih napisih na avstrijskem Koroškem aprila 2011 predstavnikom slovenske manjšine ponujal pol milijona evrov, če se odpovejo svoji zahtevi po uvedbi slovenščine kot drugega uradnega jezika v občinah Škocjan in Dobrla vas. Kot poroča avstrijska tiskovna agencija APA, bo WKStA v kratkem preveril, ali je šlo pri tem za kaznivo dejanje podkupovanja oziroma poskusa podkupovanja. Če držijo Inzkove navedbe, naj bi bil Dörfler od predstavnikov Slovencev pred dvema letoma celo zahteval, da se odpovejo z avstrijsko državno pogodbo zagotovljenemu uradnemu jeziku in s tem človekovim oziroma manjšinskim pravicam, ki jim pripadajo. Na vložitev ovadbe pa je čakal dve leti zato, ker je še naprej upal, da bo prišlo do popuščanja avstrijske strani pri vprašanju slovenščine kot drugega uradnega jezika. Seveda do večjega popuščanja ni prišlo, Dörflerja pa so med tem »odpihnile« deželne volitve, na katerih so svobodnjaki doživeli hud poraz. A vseeno so bili toliko »načelni«, da so nedavno protestno zapustili sejo koroškega deželnega sveta, ko je poslanka Zelenih Zalka Kuchling spregovorila slovensko, medtem ko jih slovenski nagovor novega koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja ni tako zmotil. No, na ovadbo se je odzval tudi Dörfler in zavrnil Inzkove očitke. Po mnenju nekdanjega koroškega deželnega glavarja je cilj ovadbe samo »torpedirati zgodovinsko rešitev« glede dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem, ozadje ovadbe pa vidi v tem, da se bo Inzko v kratkem potegoval za nov mandat predsednika NSKS.

V minulih tednih, ko se je veliko govorilo in pisalo o prenosu posmrtnih ostankov ljubljanskega škofa Rožmana iz ZDA v Slovenijo, je bil večkrat omenjen tudi Lemont, kraj, kjer je bil Rožman pokopan od leta 1959 pa vse do letos.  

Čeprav velja Cleveland za najbolj znano »slovensko« mesto v ZDA, pa vendar velja Lemont za nekakšno romarsko središče ameriških in kanadskih Slovencev. Obiskali so ga tudi nekateri Slovenci iz matične domovine. V Lemontu je namreč frančiškanski samostan, v tamkajšnji cerkvi pa lahko najdete kopijo milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij. Prav na tamkajšnjem pokopališču je več kot pol stoletja počival škof Gregorij Rožman, ki je vse od leta 1945 pa do svoje smrti 1959 živel v neprostovoljnem begunstvu.

Ne samo da je Italija pred kratkim dobila novega starega predsednika Giorgia Napolitana, pač pa so svoje predstavnike in oblastnike volili tudi prebivalci Furlanije Julijske krajine, edine italijanske pokrajine torej, ki meji na Slovenijo.  

Volitve v deželni svet omenjene pokrajine so potekale v nedeljo čez dan in v ponedeljek do petnajste ure, ko so se volišča zaprla. Potekale so v petih okrožjih: Trst, Gorica, Videm, Pordenon in Tolmeč. Na volitvah so izbirali tudi predsednika deželne vlade.

Manj sedežev v parlamentu
Letošnje volitve so bile prve po sprejetju ustavnega zakona, ki določa znižanje števila deželnih poslancev z 59 na 49, kar tudi pomeni, da je za izvolitev deželnega poslanca po novem potrebnih 25.000 glasov - doslej jih je namreč zadostovalo 20.000. Razumljivo je, da je omenjena novost sprožila precej slabe volje v organizacijah slovenske narodne skupnosti, saj je odslej teže izvoliti slovenskega predstavnika v deželnem svetu. Ob tem so potekale tudi volitve v videmski pokrajinski svet ter občinske volitve v 13 občinah, med katerimi je tudi Videm. Za mesto predsednika deželne vlade se je potegoval tudi dosedanji predsednik, desnosredinski Renzo Tondo, ki je leta 2008 na volitvah premagal dotedanjega levosredinskega deželnega premierja Riccarda Illyja. Tondova glavna tekmica je bila kandidatka levosredinske opozicije, sicer evropska poslanka Demokratske stranke Debora Serracchiani. Tondo, ki je prepričan, da je njegova koalicija dobro upravljala deželo in jo v času krize rešila pred najhujšim, je imel podporo šestih list, podprle so ga njegova občanska lista Odgovorna avtonomija, poleg tega še Ljudstvo svobode, Severna liga, Sredinska unija, Desnica in Stranka upokojencev. Kot je dejal Tondo, se sam zavzema tako za evroregijo skupaj z avstrijsko Koroško in Venetom ter za tako imenovano makroregijo skupaj z drugimi deželami italijanskega severa. Serracchianijeva, ki Tondu očita predvsem nezmožnost uveljavljanja deželne avtonomije, pa je imela podporo petih list: Demokratske stranke, Slovenske skupnosti, Svobode, ekologije, levice, občanske liste Občani za predsednico Deboro Serracchiani in Italije vrednot.

Res je sicer, da statistika ne pove vedno vsega, vendar pa podatki o pripadnikih slovenske manjšine v sosednjih državah vzbujajo skrb, saj število tistih, ki se imajo za Slovence, vse bolj pada. Povedano drugače: Slovenci počasi izginjamo.

Res je sicer, da se lahko izgovarjamo na asimilacijske pritiske, vendar pa nas zunaj meja naše domovine niso mogli uničiti niti asimilacijski pritiski oblastnikov v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Zato lahko rečemo, da se Slovenci v največji meri uničujemo kar sami.

Slovenci ali Slovaki?
Kot je prejšnji teden poročal časnik Večer, so na Madžarskem objavili izide popisa prebivalstva iz leta 2011, ki kažejo, da slovenski narodni skupnosti v državi pripada 2.820 državljanov. To je manj kot ob popisu leta 2001, ko se je za Slovence izreklo 3.442 madžarskih državljanov. Če to prevedemo v deleže, bi rekli: popis, ki so ga Madžari izvedli oktobra 2011, je pokazal, da se k slovenski narodni skupnosti na Madžarskem prišteva petina manj ljudi kot deset let prej. Rezultati popisa namreč kažejo, da je leta 2011 na Madžarskem živelo 9.937.628 prebivalcev, kar je okoli 261.000 manj kot pri popisu leta 2001. Na neobvezna vprašanja o narodnosti, maternem jeziku in rabi jezika v krogu družine oz. med prijatelji je odgovorilo 85 odstotkov popisanih. Ob tem se je 2.385 oseb opredelilo za pripadnike slovenske narodnosti, 1.723 oseb pa je slovenski jezik izbralo za maternega, medtem ko 1.745 ljudi s slovenščino prihaja v stik v družinskem oz. prijateljskem krogu. Madžarski popisovalci so tako ugotovili, da na Madžarskem 2.820 državljanov pripada slovenski narodni skupnosti. Komentarjev krovnih slovenskih organizacij na Madžarskem (Državna slovenska samouprava in Zveza Slovencev na Madžarskem) za zdaj še ni, saj podatke tam še analizirajo, urednica časnika Porabje Marjana Sukič pa je ocenila, da podatki za porabske Slovence niso najbolj razveseljivi. Po njeno bi se lahko izgovarjali na padec natalitete, vendar pa meni, da je porabskih Slovencev vseeno več.

Ko smo pred časom predstavili novo ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Tino Komel, smo med drugim opozorili, da je med poslanci Pozitivne Slovenije še vedno nekdanji novinar in lani razkriti sodelavec SDV Mitja Meršol.

Kot je znano, se je Meršol lani v nekaterih medijih pojavil skupaj s predsednikom pisateljskega društva Venom Tauferjem kot razkriti sodelavec SDV, saj naj bi bila oba delovala kot predstavnika Udbe v Londonu. Znano je, da je Udba oz. SDV imela močno razvejeno mrežo svojih agentov po vseh državah, kjer so živeli slovenski emigranti in njihovi potomci pa tudi zdomci. Kot je znano, je Tauferja razkritje njegove udbovske aktivnosti tako vznemirilo, da je sprožil nič manj kot medijsko razvpito izključitev Janeza Janše iz Pena, medtem ko Meršol glede svoje vloge molči. Vendar smo se v Demokraciji že ob objavi tedaj kandidatke za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu spraševali, ali bo razmeroma mladi in politično manj izkušeni Tini Komel s svojimi nasveti pomagal kar njen nekdanji poslanski kolega Meršol.

Sova v politiki
Seveda pa nismo računali, da bo odgovor na to vprašanje prišel tako kmalu. Prejšnji teden je namreč spletni portal Požareport objavil novico, da je šef kabineta ministrice Tine Komel postal Sandi Bonaca, podpredsednik mestnega odbora PS v Kopru (predsednica odbora je Komelova) in nazadnje svetovalec na ljubljanskem mestnem redarstvu. Seveda vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če Bonaca ne bi bil pred svojo zaposlitvijo v Ljubljani sodelavec Sove. Po pisanju Požareporta je bil Sandi Bonaca znotraj Sove tesen sodelavec in vodja kabineta predprejšnjega direktorja Sebastjana Selana. Kot je znano, je bil Selan direktor Sove v času, ko se je na veliko razpravljalo o omejitvi dostopa do arhivov Udbe oz. SDV. V času Pahorjeve vlade je skušala vladna koalicija izsiliti spremembo zakona, s katero bi vodstvo Sove in Arhiva RS legaliziralo svoje omejevanje dostopnosti do dokumentov nekdanje komunistične tajne policije. Do arhivov je skušal priti Igor Omerza, vendar so mu to onemogočili.

V Demokraciji smo že pisali o izvolitvi novega papeža Frančiška in zbrali nekaj odzivov. Tokrat objavljamo povzetek pričevanja Vinka Bokaliča Igliča, pomožnega škofa v Buenos Airesu (v celoti objavljen na katoliska-cerkev.si).

Vinko Bokalič Iglič se je rodil 11. junija 1952 v Buenos Airesu slovenskim staršem, ki so v Argentino prišli leta 1949. Osnovno šolo je obiskoval pri šolskih sestrah v Lanusu, srednjo pa pri lazaristih v Escobarju pri Buenos Airesu. Med lazariste je vstopil leta 1970, zaobljube je izrekel 5. junija 1976. Študij filozofije je opravil pri jezuitih, teologijo pa je dokončal na Katoliški univerzi (UCA) v Buenos Airesu. Leta 1978 je bil posvečen v duhovnika. Prva leta duhovništva je posvetil pastorali mladih, precej let je bil tudi vzgojitelj bogoslovcev, med letoma 1991 in 1994 je bil župnik župnije Brezmadežne s čudodelno svetinjo, od 1994 do 1997 župnik v mestu Cordoba in na misijonski župniji v mestu Goya v provinci Corrinetes. Od leta 2008 dalje se je posvečal ljudskim misijonom. V Misijonski družbi je bil tudi ravnatelj notranjega semenišča, provincial in vizitator oz. provincial argentinske province (2003-2009). Nazadnje je bil kaplan v svetišču Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Buenos Airesu. Leta 2010 je bil imenovan za enega od pomožnih škofov v Buenos Airesu, v škofa ga je posvetil kardinal Jorge Mario Bergoglio, tj. sedanji papež Frančišek.

Biti blizu ljudem
»Že od prevzema nadškofije je vse spodbujal k misijonu – povabil nas je, naj odpremo vrata Cerkve in se ne oziramo samo navznoter. Naj gremo ven, da bi hodili, iskali in se srečali s preprostim človekom ulice in mu oznanili Jezusa. Sredi vsakovrstne razdeljenosti je spodbujal kulturo srečevanj,« se delovanja vrhovnega pastirja v Buenos Airesu spominja škof Bokalič. Kot pravi, se je kardinal Bergoglio želel približati vsem, predvsem ubogim. Bližina je namreč ena od značilnosti njegovega pastirskega poslanstva. »Bil je blizu duhovnikom; poznal je vse duhovnike v nadškofiji; sprejemal jih je in obiskoval. Nas, pomožne škofe, je spodbujal, naj bomo blizu ljudem. Tega smo se učili od njega. Podobno je govoril laikom, katehistom, prostovoljcem, animatorjem v občestvih in Bogu posvečenim. Biti blizu ljudem.

Slovenija je prejšnji teden dobila novo vlado z Alenko Bratušek na čelu. Za Slovence v zamejstvu in po svetu bo skrbela ministrica brez listnice, dokaj neznana Tina Komel, ki doslej ni izstopala kot poslanka Pozitivne Slovenije (PS).  

Komelova je doslej delovala kot članica parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Ker pa je pripadnica italijanske narodne skupnosti z Obale, se postavlja vprašanje, koliko lahko pripomore k ohranjanju slovenstva zunaj meja matične domovine. Na to je opozorila tudi prejšnja ministrica in predsednica NSi Ljudmila Novak, ki si je zaradi tega prislužila ostro grajo PS.

Multikulturnost kot dodana vrednost?
Kot je znano, je PS v prvotnem scenariju želela ukiniti funkcijo ministra brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu, vendar si je nato premislila. Očitno ne samo zaradi pritiska zamejskih organizacij, pač pa tudi zato, da je našla ustrezen kompromis: da na ministrske funkcije spravi čim več poslancev, saj bo tako v DZ prišlo več novih kadrov. No, Komelova je ena najmlajših v vladni ekipi, šteje namreč 32 pomladi. Med predstavitvijo pred člani komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu je izpostavila, da se bo kot ministrica zavzemala za medgeneracijsko sodelovanje, odpravo ideoloških razlik in enakopraven odnos vseh v zamejstvu in po svetu ter za povezovanje in ohranjanje stikov na področju kulture, jezika, znanosti, izobraževanja, športa, gospodarstva in drugih področij slovenske družbe. Kot je še dejala, namerava posebno pozornost nameniti sodelovanju z mladimi zunaj meja Slovenije in temu, kako pritegniti slovenske strokovnjake iz tujine, da se vrnejo v Slovenijo. Poslanstvo urada je po njenih besedah sodelovanje tako s parlamentarno komisijo kot s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter drugimi ministrstvi v Sloveniji. Po njenih besedah sta njena mladost, večkulturnost in politična (ne)izkušenost prednost pri vodenju urada. Sama ima, kot je dejala, samo eno državljanstvo, in to slovenskega, ponosna pa je tako na svoje slovenske kot italijanske korenine. »Kot Slovenka zelo občudujem našo kulturo, jezik, našo domovino. Kot pripadnica italijanske manjšine natanko vem, kaj pomeni biti del manjšine, kako je, ko ljudje ne spoštujejo in ne razumejo celotnega pomena naše situacije.