Štefka Vavti, s katero smo se tokrat pogovarjali, je v študiji ugotovila, da se med mladimi koroškimi Slovenci v Avstriji pojavlja deset tipov etnične identitete. Njena raziskava kaže, kako mladi doživljajo izzive etnično mešanega okolja.

Kako ste se odločili za takšno raziskavo med mladimi koroškimi Slovenci?
Mladi so prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem in živijo v času, ki ima zanje veliko izzivov: globalizacija, življenje v nemško govorečem okolju, etnično mešana partnerstva, novi mediji, premalo možnosti zaposlitve na dvojezičnem avstrijskem Koroškem in vrsta drugih. V tem sklopu sem si hotela ogledati, kako vse to doživljajo mladi sami in kaj ti okvirni pogoji pomenijo za njihovo etničnost.

V kolikšni meri je slovenščina dejansko živ jezik med temi mladimi? In kako ste izbrali naslov za knjigo?
Slovenščina je živ jezik v slovenskih družinah, dvojezičnih šolah in v slovenskih kulturnih društvih, ki si močno prizadevajo, da se jezik prednikov ohranja tudi v težavnih okoliščinah in razmerah. Seveda pa je tako, da se mladi v skupini sovrstnikov velikokrat tudi pogovarjajo nemško, da preklapljajo med dvema jezikoma. To velja za mlade iz etnično mešanih zakonov in partnerstev, velja pa tudi za tiste, ki živijo v nemškem okolju ali v večjih koroških mestih, kjer slovenščina v javnosti ni navzoča. Tudi tisti mladi, ki med študijem odhajajo na Dunaj ali v Gradec, vedno bolj uporabljajo nemščino, ker pač to zahteva okolje. Vendar pa imamo mlade, ki študirajo v Ljubljani in so tam tesno povezani s slovenščino. Naslov knjige Včasih ti zmanjka besed sem izbrala zato, ker mladim včasih dejansko zmanjka besed, če v vsakdanjiku slovenščina ni več navzoča. To so mi povedali sami, ko so pripovedovali o svojem življenju.

V petek, 20. aprila, je v Gorici potekala tiskovna konferenca Slovenske skupnosti, na kateri so predstavili priziv na Deželno ustavno sodišče FJK proti odpravi goriških rajonskih svetov. Deželno sodišče o tem odloča prav danes.
Na tiskovni konferenci v reprezentančni dvorani dežele Furlanije - Julijske krajine v Gorici so bili navzoči vsi podpisniki priziva in profesor ustavnega prava ter deželni svetnik dr. Robert Louvin. »Zadeva glede ukinitve goriških rajonskih svetov se je začela pred dobrim letom,« so zapisali pri SSk v sporočilu za javnost dne 18. aprila, »ko je Deželni svet FJK izglasoval zakon 1/2011. Ta zakon je sicer omogočil obstanek rajonskih svetov, a je postavil tako zelo visoke pogoje, da so prizadeli prav Gorico. V tem zakonu tudi nikjer ne piše o navzočnosti Slovencev na tem območju in izvajanju zaščitne zakonodaje. Goriška občinska uprava je predlagala zares nesprejemljiv predlog znižanja goriških rajonskih svetov z deset na štiri. Pri tem so bili dejansko izbrisani vsi trije slovenski rajoni oziroma krajevne skupnosti Podgora, Pevma-Štmaver-Oslavje in Štandrež. Kljub splošnemu nasprotovanju je občinska uprava do konca vztrajala pri predlogu. Na koncu pa je tudi ta predlog propadel, ker si desnosredinska večina v občinskem svetu ni znala zagotoviti potrebne kvalificirane večine. Priziv, ki ga je SSk napovedovala že od vsega začetka, se naslanja na kršitev ter neupoštevanje državne in evropske zaščitne zakonodaje, mednarodnih sporazumov, zgodovinskega dejstva glede pomena rajonskih svetov za Slovence v Gorici ter na krčenje in brisanje avtonomije pri upravljanju teritorija. Če bo priziv sprejet, bo prišlo do vnovičnega razpisa volitev in posledično tudi do začasne komisarske uprave.« Upravno sodišče se bo o začasnem zadržanju izvajanja sklepa o razpisu volitev izreklo prav danes, 26. aprila, in če bo ugodilo zahtevi pritožnikov, v Gorici ne bo upravnih volitev, ki naj bi potekale 6. in 7. maja. V primeru drugačne odločitve bi pa do razveljavitve volitev lahko prišlo tudi pozneje, in sicer čez kakih 8 do 10 mesecev, ko bo na deželnem upravnem sodišču potekala vsebinska obravnava. Tudi v tem primeru odpadejo volitve oziroma je treba, kot je dejal odvetnik Damijan Terpin, občinski svet razpustiti, ker morajo potekati volitve v občinski svet in v rajonske svete skupaj. V obeh primerih bodo morale biti volitve znova razpisane. Na petkovi tiskovni konferenci je odvetnik Terpin še dejal, da se namerava Slovenska skupnost, če deželno upravno sodišče priziva ne bi sprejelo, obrniti na evropske sodne organe v Strasbourgu. V pogovoru za Slomedio pa je odvetnik Damijan Terpin, tajnik SSk, dejal, da goriški občinski upravi najbolj očita, da je znižala raven zaščite, to je pravico manjšine do sodelovanja v javnih upravah. Rajonski sveti so namreč način vključevanja državljanov v javno življenje in ta pravica je bila grobo kršena. Prav znotraj rajonskih svetov so se izvajale – vsaj v treh rajonih – manjšinske pravice, kot so dvojezično poslovanje in pravica do rabe slovenskega jezika. Odvetnik Damijan Terpin je odgovoril tudi na očitke goriškega župana Romolija, ki Terpina obtožuje, da je kriv, če bodo volitve odložili: »Krivdo mora prevzeti sam župan. To nelegalno stanje je povzročil sedanji goriški župan Romoli s svojo upravo, ker niso bili sposobni najti rešitve, ki bi zadovoljila pravice manjšine do zaščite. Niso bili sposobni sprejeti nikakršnih ukrepov in kot posledica so bili ukinjeni rajonski sveti.«

V Slovenskem stalnem gledališču (SSG) bila 12. aprila premierno uprizorjena predstava Saj razumete po knjižni predlogi Claudia Magrisa in režiji Igorja Pisona. V pripovedi gre za preustvarjanje mita o Orfeju in Evridiki.
Tako se bo Slovensko stalno gledališče v Trstu poklonilo tržaškemu intelektualcu in umetniku Claudiu Magrisu, in kot pravijo v SSG, je uprizarjanje del italijanskih avtorjev v slovenskem prevodu del poslanstva SSG, ki od ustanovitve skrbi za postavljanje mostov med italijansko in slovensko kulturo. Ob tem so poudarili, da sta oba avtorja pričujoče predstave - znameniti pisatelj, esejist in univerzitetni docent evropskega formata in režiser predstave Igor Pison, ki se vrača v Trst po večletnem študiju v Nemčiji - rojena v Trstu. Za prevod je poskrbela Veronika Brecelj. »Tokrat ima izpolnitev te vsakoletne kulturne odgovornosti posebno vrednost, saj se tržaško gledališče postavlja v korak z mnogimi, prestižnimi svetovnimi institucijami, ki se ponašajo s prisotnostjo, sodelovanjem in počastitvijo tržaškega intelektualca in umetnika. Hkrati je uprizoritev njegove gledališke pripovedi pomenljivo dejanje v znamenju medkulturnega, večjezičnega dialoga, ki zaznamuje zgodovino in kulturo obmejnega Trsta,« so zapisali pri SSG.
Ona o njem
Glavna junakinja uprizoritve »Ona«, ki je preustvaritev mita o Orfeju in Evridiki ter njuni ljubezni, v začetku nagovarja skrivnostnega Predsednika in se mu želi zahvaliti za posebno dovoljenje, s katerim je njenemu moškemu dovolil, da jo obišče v Domu počitka. »Njen govor je najprej poln sentimentalnosti in romantičnega hrepenenja, ki ju sproža spomin na odsotnega ljubimca. A podobo krhke starke, ki trpi zaradi ločenosti od dolgoletnega sopotnika, uzremo le za hip. Takoj zatem jo s seboj odnese val besed, iz katerega vznikne nov obraz: tokrat trden, stvaren obraz zakonske žene, ki je možu pesniku kuhala in pospravljala ter je kritično presojala njegovo delo. »Ona« je tista posebna, potrpežljiva in tankočutna ženska, ki stoji za vsakim uspešnim moškim in kateri Magris podari v tem tekstu glavno vlogo, da bi Evridika tokrat spregovorila namesto slavnega Orfeja, saj je ravno ona os bivanjskega vprašanja o skrivnostni meji med življenjem in onstranom,« so o vsebini uprizoritve zapisali v SSG. Režiser Igor Pison je v monologu protagonistke začutil možnost polifinskega razvoja in tekst tako tudi dramatiziral oziroma preoblikoval v odrsko govorico. Poleg nje zato zgodbo pripovedujejo še dodatne osebe, neotipljivi prebivalci spomina in podzavesti, ki se zdaj v stvarnem, zdaj v nostalgičnem ali ironičnem slogu postavljajo v dialog z glavno protagonistko. Komplementarno dopolnilo osnovnih sporočil v predstavi je tudi glasba, ki je dodatna govorica, ki jo je režiser oblikoval prav posebej glede na to, da se njegova umetniška osebnost oplaja tako ob dramskem gledališču kot ob operi.

Med 27. marcem in 4. aprilom so v Ljubljani potekali 10. koroški kulturni dnevi. Začeli so se s slovesnostjo ob 20. obletnici ustanovitve Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva (DSAP) in z večerom poezije koroških pesnikov.
Na slovesnosti ob praznovanju jubileja DSAP, ki mu predseduje Lovro Sodja, so podelili priznanje - listino prvemu predsedniku DSAP Jožetu Kušarju, ki je DSAP predsedoval med letoma 1992 in 2001. Imenovan je bil za častnega predsednika društva. Slovesnosti, na kateri so zahvale za 20-letno zvestobo in opravljeno delo podelili tudi ustanovnim članom in nekdanjim predsednikom društva, se je kot slavnostna govornica udeležila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Za glasbeni del programa je poskrbela pevska skupina glasbenega društva Deseti brat Črnuče. Uradnemu delu prireditve je sledil glasbeno-literarni večer poezije koroških pesnikov z naslovom Čigava je ta zemlja naša?, ki ga je pripravila Slovenska prosvetna zveza Celovec. Interpretirali so pesmi Andreja Kokota, Janka Messnerja, Janija Oswalda in Michaela Guttenbrunnerja, v glasbenem delu pa so natopili Richard Klammer z vokalom in s trobento, Stefan Gferrer s kontrabasom in Emil Krištof z bobni.
Predstava Razstava
V okviru jubilejnih dni, ki jih je organiziralo DSAP, so se nato na različnih prizoriščih po Ljubljani vrstile literarne, gledališke in glasbene prireditve. Tako je bila 29. marca na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana na ogled dramska predstava z naslovom Razstava, ki je nastala v produkciji Slovenske prosvetne zveze Celovec, premiera pa je bila 5. 5. 2011 v Šentjanžu v Rožu. V predstavi, parodiji na današnje družbene razmere, s poezijo Janija Oswalda in v režiji Alenke Hein so igrali Mihi Krištof, Marjan Štikar in Aleksander Tolmaier. Vsebina je naslednja: Uspešen mesar Janez se nenadoma odloči, da bo s pomočjo najetega performerja Jozvalta postal radikalni umetnik. V svoji nekdanji mesnici pripravi recital pesmi Janija Oswalda in jih ves čas recitira prijatelju Lojzu, ki je na odprtje prišel po naključju in ga umetnost sploh ne zanima. Pravzaprav se mu mudi domov na polfinale svetovnega nogometnega prvenstva. Janez ga z lažjo prisili, da ostane na recitalu, ko pa se prikaže še Jozvalt s pištolo v roki … Kot so še zapisali v gledališkem listu, predstava s pomočjo poezije Janija Oswalda na izviren način postavlja vprašanja o mejah v današnji umetnosti, o odvisnosti umetnika od geografskega prostora, njegovi pripravljenosti na vse v pričakovanju slave in ne nazadnje o tem, da tudi umetniško besedilo – celo pesmi Janija Oswalda – lahko postane sredstvo manipulacije.

Beneškoslovenska slikarka Loretta Dorbolo ta čas razstavlja svoje slike v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa.  Sodelovala je že na številnih skupinskih in tematskih razstavah ter za svoja dela prejela več priznanj in nagrad.

Ilustrirala je več romanov in drugih literarnih del, njene slike so objavljene tudi v Trinkovem koledarju za leto 1992 in Koledarju 2009 Zveze Slovenci po svetu. Na vprašanja je odgovarjala v nadiškem narečju.

Razstava vaših slik v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa je vaša prva samostojna razstava v Sloveniji. Kako se je začela vaša slikarska pot?
Že kot majhna punčka, ko sem še živela tam, v svojih dolinah, sem si želela priti v Ljubljano in videti to lepo mesto. Razstavljala sem že v Gorici v Kulturnem domu, še nikoli pa nisem imela samostojne razstave v Sloveniji, samo skupaj z drugimi. Slikati sem začela, ko sem imela 20 let. Rodila sem se v Nadiških dolinah,v Bjarču v špetrski občini pri Vidmu. Poročila sem se in se odselila v kraj Concordia sulla Secchia pri Modeni. Ker sem se počutila osamljeno in sem si želela spet videti svoje hribe,  sem jih začela slikati. Nisem znala slikati, nisem imela likovne šole. Sem učiteljica v osnovni šoli, učim otroke od 6 do 10 let starosti. Nikoli se nisem učila slikati, sama sem se naučila, ker sem bila žalostna, ker sem zapustila svojo družino, svoje sestre, mamo in očeta. In tako se je začelo … najprej sem slikala samo zase, potem pa so moje slike začeli gledati galeristi, kritiki in mi začeli govoriti, da je treba slike pokazati širši publiki, narediti razstavo … Nisem niti vedela, da so kaj vredne, vendar sem šla naprej, imela sem eno razstavo, potem drugo … In tako je čas mineval in zdaj sem že babica, imam vnuka, ki ima osem let, in še naprej slikam svojo zemljo, svoje ljudi.

Razprta obzorja: tržaški slovenski slikarji 1945-60 je naslov razstave, ki je ta čas odprta v Galeriji Cankarjevega doma in predstavlja ustvarjanje tržaških slovenskih slikarjev med letoma 1945 in 1960. Razstavljenih je okrog 120 slik.


Na tej zelo zanimivi razstavi lahko vidimo dela, ki so jih ustvarili umetniki Milko Bambič (1905–1991), Jože Cesar (1907–1980), Avgust Černigoj (1898–1985), Bogdan Grom (1918), Robert Hlavaty (1897–1982), Avrelij Lukežič (1912–1980), Lojze Spacal (1907–2000) in Rudolf Saksida (1913–1985), ki so širšemu slovenskemu občinstvu postali znani s predstavitvami svojih del na dveh razstavah v Ljubljani (1950, 1953), poleg njih pa so avtorji razstave dodali še dela Alberta Sirka (1887-1947) in Paola Klodiča (1887-1961). »Trst se lahko pohvali z umetninami svetovnega formata, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi slovenska umetnost, ki je bila del naravnega ustvarjalnega procesa tržaškega območja,« je na tiskovni konferenci dejal umetnostni zgodovinar Peter Krečič, eden od avtorjev razstave. Dejal je še, da razstava deluje vizualno čarobno in dokazuje, da so bili tržaški slovenski slikarji, vpeti v italijanski prostor, izjemnega pomena za Slovenijo. Po koncu druge svetovne vojne seveda ni mogoče govoriti o izbruhu slovenske umetnosti v Trstu, saj so tam že prej ustvarjali slovenski umetniki, med njimi tudi Avgust Černigoj. Tudi umetnostni zgodovinar France Stele je svoj čas opozarjal na poseben pomen Trsta, ki je omogočal pogled širše v svet. »V osrednji Sloveniji je bilo obdobje po vojni zaznamovano s socialnim realizmom, v zamejstvu pa niso bili tako obremenjeni z ideološkimi omejitvami,« je pojasnil Krečič. V svojem prispevku v katalogu uvodoma pravi, da je Cankarjev dom s študijsko razstavo Razprta obzorja želel »predstaviti in pojasniti, kaj se je pravzaprav dogajalo v tem, za celinske Slovence tako enigmatičnem pa hkrati privlačnem mestu po temačnih letih sistematičnega zanikanja in dušenja slovenske navzočnosti v Trstu in še zlasti kulturne v času med obema vojnama in med vojno samo«.

V Avstriji poteka javna razprava o noveli zakona o narodnih skupnostih. Obstaja bojazen, da brez širšega nasprotovanja spremembam, ki za Slovence na avstrijskem Koroškem niso preveč ugodne, novela ne bo ustrezno popravljena.


Aprila bo avstrijska vlada razpravljala o noveli zakona o narodnih skupnostih. To je za slovensko narodno manjšino v Avstriji sporno besedilo, nasprotujejo pa ji tudi druge narodne manjšine v Avstriji. Bistvena postavka, ki jo vsebuje novela zakona in je za manjšine nesprejemljiva, pravi, da so narodne manjšine v Avstriji del civilne družbe v tej državi. To bi imelo za Slovence v Avstriji zelo slabe posledice: avstrijska država jih ne bi več obravnavala kot del slovenskega naroda, Slovenija pa bi bila ob pravico, da Slovence kot manjšino varuje in ji pomaga pri uveljavljanju njenih pravic. S tem bi se raznarodovanje nadaljevalo s pospešeno hitrostjo. Novela zakona o narodnih skupnostih je sicer zdaj še v osnutku, kar pomeni, da o njej poteka javna razprava. V presojo narodnim skupnostim jo je konec minulega leta poslal urad kanclerja Faymanna, posamezne pripombe pa bo zakonodajalec lahko sprejel in jih vnesel v besedilo. Toda glede na avstrijsko prakso, ki manjšinam, posebno slovenski, nikoli ni bilo naklonjena (delna izjema je lansko postavljanje dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem), obstaja bojazen, da brez širšega nasprotovanja spremembam novela na bo doživela zaželenih popravkov. Zlasti Slovenija bo tu morala odigrati odločnejšo vlogo, pri čemer ima na voljo več argumentov, lahko pa se bo sklicevala tudi na odpor zunaj Avstrije, kjer mnoge organizacije zavračajo avstrijski način reševanja problematike manjšin.

Le kultura in jezik

Kot je mogoče razbrati iz nekaterih zapisov v medijih in na spletu, novi vseavstrijski zakonski osnutek govori predvsem o kulturi in jeziku, ne pa tudi o političnih pravicah narodnih skupnosti. Kakor je novembra lani potrdil sekcijski vodja pri uradu zveznega kanclerja Gerhard Hesse, naj bi z novim zakonom reducirali manjšinske pravice na raven civilne družbe, kar bi pomenilo, da bi pripadniki manjšin imeli enake pravice kot vsi drugi državljani, to se pravi zlasti pripadniki manjšin priseljencev (migrantov); posebna podpora je predvidena le na področju jezika in kulture. To pa je za obstanek in razvoj manjšin daleč premalo. Sicer pa je z vidika okoliščine, da si je novelo zamislila in jo napisala Socialistična stranka Avstrije (SPÖ), morda razumljivo, s kakšnim namenom jo hoče realizirati. Marjan Pipp, predsednik Centra avstrijskih narodnosti, je v nekem tekstu zapisal, da se poskus pravne izenačitve avtohtone narodne skupnosti z novimi manjšinami migracij zdi »kot program socialistične internacionale in ni čudno, da ga podpirajo predvsem leve skupine«. Znano je, naj bi se po tem pojmovanju čim bolj brisale nacionalne razlike, da ne bi prišlo med njimi do novih spopadov, ki jih povzročajo razlike in poudarjanje lastne nacionalne identitete. A zagovorniki te teze očitno nalašč pozabljajo, da je prav brisanje razlik med posameznimi identitetami največ pripomoglo k velikim sporom in nazadnje – vsaj na Balkanu – do vojne. Sicer pa se vsaj avstrijskemu zakonodajalcu verjetno pridružuje še ena misel: z ukinitvijo dosedanjega statusa avtohtone manjšine si tudi skupine priseljencev ne bodo mogle prizadevati za status manjšine. A to je dvomljiva računica: njihovega problema ni mogoče reševati na račun manjšin, ki na strnjenem ozemlju živijo že stoletja. Enakopravnost priseljencev z drugimi državljani terja drugačno iskanje in drugačne rešitve za njihov nemoteni obstoj.