Trinajst let po zrušenju znamenitega Svetovnega trgovinskega centra bodo slavnostno odprli novega. Namesto znamenitih dvojčkov bo tokrat rezala nebo ena sama velika stolpnica, visoka 1.776 čevljev oziroma 541 metrov.

V New Yorku je bilo 30. aprila vse nared za manjšo slovesnost ob začetku dograjevanja 124,4 metra visoke konice na vrhu stolpnice Svetovnega trgovinskega centra 1 (WTC 1), vendar jo je prirediteljem zagodlo deževno vreme z močnim vetrom in zadeva je bila preložena. WTC 1, ki je zrasel na ruševinah dvojčkov WTC, uničenih v terorističnih napadih 11. septembra 2001, je že sedaj najvišja stolpnica v New Yorku in druga najvišja na ameriški celini, za stolpom Willis v Chicagu, ki z vsemi pritiklinami na vrhu meri 527 metrov, brez konice oziroma antene pa 442,3 metra. WTC 1 bo meril skupaj 1.776 čevljev oziroma 541,3 metra, brez konice oziroma antene pa 417 metrov. Višina s konico je bila izbrana simbolično, saj gre za datum osamosvojitve ZDA. Za novo najvišjo stolpnico v New Yorku so si najprej zamislili ime Stolp svobode, vendar se je pod upravo župana Michaela Bloomberga to zveneče ime počasi umaknilo bolj nevtralnemu in poslovnemu imenu WTC 1. Stolpnica bo uradno odprta leta 2014, konica na vrhu pa bo oddajna antena za televizijo in radio. Podobno funkcijo sta opravljala tudi dvojčka WTC. Prepiri o tem, kaj je najvišje, bodo sicer še potekali, saj nekateri strokovnjaki želijo upoštevati le višino zgradbe brez pritiklin, kot so antene, drugi pa z njimi. V skladu z ameriško, še bolj pa z newyorško tradicijo si bo torej lahko več zgradb lastilo naziva »največji«, »najboljši«, vendar le v ZDA, saj jih na svetovni ravni že presegajo Arabci. Obnova območja newyorškega Svetovnega trgovinskega centra (WTC), uničenega v terorističnih napadih 11. septembra 2001, bo predvidoma končana leta 2014, na 13. obletnico dogodka torej, v katerem je bilo ubitih 2.752 ljudi.

Od ideje do gradnje
Ideja za graditev nebotičnika Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku se je porodila že davnega leta 1943. Glede na to, da je prav tedaj potekala druga svetovna vojna, so iz razumljivih razlogov idejo za nekaj časa opustili. Leta 1949 je spet zaškripalo, kajti mesto New York se je v svojem razvojnem načrtu osredotočilo na srednji del Manhattna, medtem ko je bil prostor za stavbo Svetovnega trgovinskega centra lociran na spodnjem delu mestnega predela.

Severna Koreja v zadnjih mesecih razburja svetovno javnost z rožljanjem z orožjem. Že dolga leta se namreč Severni Korejci trudijo, da bi razvili jedrsko orožje in tudi primerno nosilno raketo, na katero bi ga namestili.


Država je že desetletja pod medijsko blokado in močno državno vodeno propagando, zato so kakršnekoli informacije iz Koreje zelo dvomljive. Ta so na primer pred tremi leti, ob svetovnem prvenstvu v nogometu v Južnoafriški republiki, ki se ga je udeležila tudi Severna Koreja, korejske oblasti za domačo rabo, se pravi za svoje državljane, zmontirale posnetek, na katerem je Severna Koreja premagala Brazilijo in postala svetovni nogometni prvak. Severni Korejci tako dejansko nimajo več stika z realnostjo, veliko vprašanje pa je, ali ima v absolutno totalitarnem sistemu s popolno informacijsko blokado in načrtno propagando stik z realnostjo vodilni partijsko-vojaški aparat, ki pomaga družini Kim pri vodenju države. Bojimo se, da ima prav tako oprane glave kot navadni državljani. Vse se zdi, da so Severni Korejci, vključno z mladim vodjem Kim Jong Unom, ki je tretja generacija družine Kim na oblasti, prepričani, da je njihova država prvorazredna vojaška velesila. Zdi se, da so prepričani, da lahko diktirajo svoje pogoje in celo, da bi lahko uspešno vojaško parirali drugim velesilam.
Koreja je sicer na papirju vojaško precej močna. Stalno ima pod orožjem okoli dva milijona vojakov (in še skoraj dvesto tisoč polvojaških formacij, se pravi enot državne vanosti) ter skoraj devet milijonov rezervistov. Koreja ima poleg tega precejšnje zaloge konvencionalnega orožja: tankov, topništva, lahkih pomorskih in letaskih enot. Vse to pa plačuje z izredno nizkim standardom velika večina prebivalstva. Lakota v državi je stalnica, blago široke potrošnje se omejuje na najnujnejše in še tu komajda pokriva eksistenčni minimum. Vojska in upravni aparat živita nekaj bolje kot navadni državljani, vsaj lakote ne poznata in nekaj preprostega luksuza si lahko privoščita. Z izjemo vladajoče družine in najvišjega vrha, ki ima dostop tudi do uvoženih dobrin, živi torej vsa država v bedi. Večina proizvodnje, ki temelji na skorajda na suženjskem delu prebivalstva, gre za vzdrževanje vojaško-birokratskega aparata. Njegova velikost pa temelji na tem, da je Severna Koreja pravzaprav država v večnem vojnem stanju. S  svojo južno sosedo je tako podpisala premirje, ne pa tudi miru.