Slovenci se v podzavesti skušamo prepričati, da smo podobni Švicarjem, vendar razen Alp z njimi nimamo prav veliko skupnega. Spremeniti bi morali ne le navade, ampak predvsem mišljenje, to pa je skoraj misija nemogoče.   



Pred dnevi je našo državo obiskal predsednik švicarskega narodnega sveta Hansjörg Walter, kar je prvi obisk kakega višjega švicarskega funkcionarja v naši državi od njenega nastanka pred dobrimi dvajsetimi leti.  Človek si ne more kaj, da se ne bi spomnil na tiste upanja polne dni pred kakšnega četrt stoletja, ko smo si zamišljali, da smo Slovenci nekakšna kopija Švicarjev in da bomo nekoč, ko se bomo osamosvojili in postavili mejo na Kolpi, nekakšna majhna Švica. Sami sebe smo prepričevali, da smo delavni, marljivi, natančni, varčni in tako naprej in tako nazaj - kot Švicarji. Potem pa smo se osamosvojili in pokazalo se je, da Švicarji pač nismo. Pa čeprav še vedno nekje v koščku možganov mislimo, da smo. Kot je bilo poudarjeno v sporočilu iz državnega zbora, da si s Švicarji delimo to, da smo oboji prebivalci majhne alpske države in da smo oboji menda marljivi in redoljubni. Recimo, da to pogojno celo drži, čeprav bi lahko o marljivosti in redoljubnosti  Slovencev  tudi malo razglabljali. Recimo glede na nedavno raziskavo, ki pravi, da ima tri četrtine Slovencev v zgodnjih tridesetih že »obkrožen« datum, kdaj bodo šli v pokoj, in vsi tudi že komaj čakajo, da se bo zgodil ta veliki dan. Tri četrtine nas torej komaj čaka na pokojnino, celo preskočili bi trideset let svojega življenja, jih vrgli stran, izbrisali, da bi le lahko dobivali neki dohodek, pa četudi bednega, za nič dela in bi lahko posedali po vrtičkih in bifejih. Toliko o marljivosti Slovencev.

Margaret Thatcher je ena redkih politikov v zadnjih desetletjih, ki so se upali spopasti s sindikati in vztrajali, dokler se niso zlomili. Postavila je tudi rekord v vladanju Veliki Britaniji, zmagala je na treh zaporednih volitvah in vladala več kot enajst let.





Zadnjega pol stoletja je v praktično vseh evropskih državah stalnica, da se politiki uklonijo zahtevam sindikatov. Sindikati to dobro vedo in politiki vseh barv raje, kot da bi tvegali dolg in medijsko neugoden spopad, bolj ali manj s stisnjenimi zobmi privolijo v sindikalne zahteve. Margaret Thatcher je bila predsednica vlade, ki se je bila pripravljena upreti sindikalni moči in se je bojevala, dokler niso popustili sindikati. A s tem ter tudi z uvajanjem ekonomskega liberalizma in privatizacije nacionaliziranih podjetij, dvigom gospodarstva iz globin, v katere je drselo, ter s trdo in nepopustljivo zunanjo politiko je postala konservativna ikona dvajsetega stoletja in seveda obratno, ena najbolj osovraženih oseb na politični levici. Margaret Thatcher je orala ledino na mnogih področjih. Bila je edina ženska, ki je zasedala mesto britanskega predsednika vlade in edina ženska, ki je v večjih britanskih političnih strankah zasedla vodilno mesto. Bila je edina ženska, ki jo je najstarejši in najelitnejši moški politični klub v Londonu, Klub Carlton, sprejel za polnopravno članico. Je pa tudi zadnja oseba v Britaniji zunaj kraljeve rodbine, za katero je bilo ustanovljeno dedno plemstvo, čeprav je bilo to podeljeno njenemu možu, ker se po tradiciji praviloma dedni plemiški naslovi v Veliki Britaniji podeljujejo moškim in se tudi dedujejo po moški liniji. Thatcherjeva je tudi rekorderka z enajstimi leti nepretrganega vodenja britanske vlade in s tremi zaporednimi zmagami na splošnih volitvah v Veliki Britaniji.


Konservativka od rojstva

Margaret Thatcher se je rodila 13. oktobra 1925 v mestecu Granthamu v Lincolshiru. Njen oče je bil lastnik dveh špecerijskih trgovin, lokalni svetnik in takoj po drugi svetovni vojni tudi krajši čas župan Granthama. Poleg tega je bil metodistični pridigar in Margaret je tako rasla v konservativni, pobožni družini. Obiskovala je lokalno dekliško šolo, kjer je bila odlična učenka, ob tem pa tudi igrala klavir, se ukvarjala s poezijo in bila dobra športnica. V zadnjem letniku srednje šole je bila predsednica dijakov. Po šolanju je dobila štipendijo za študij kemije na kolidžu Somerville v Oxfordu, ki je tedaj sprejemal samo študentke. V kolidžu je nanjo izredno vplivala Hayekova knjiga Pot v hlapčevstvo in v veliki meri izoblikovala njen svetovni nazor. Leta 1946 je postala predsednica oxfordske konservativne študentske organizacije in naslednje leto je diplomirala. Zaposlila se je kot kemičarka v raziskovalnem laboratoriju kemične tovarne.