Mariborčan Silvo Bezjak je v zadnjem času postal najbolj znan slovenski vrtnar. Polno ga je tako v medijih kot na »terenu«. Z njim smo se pogovarjali o umetnosti urejanja okolja.

V medijih sem večkrat zasledil, da ste najbolj znani slovenski vrtnar. Kako ste prišli do tega statusa?
Že odkar pomnim in se zavedam svojega obstoja, sem rad ustvarjal. Naša družina je že od nekdaj povezana z urejanjem, oblikovanjem ter ustvarjanjem okolja in prostora. Že oče je imel izreden občutek za okolje in prostor in z bratom sva mu veliko pomagala pri njegovem ustvarjanju. Ravno ob očetu sem se naučil, da lahko veliko lepih stvari najdemo v naravi, potem pa jih samo malo preoblikujemo in jih postavimo v drug mikro prostor ter s tem dobimo čisto drugo podobo in funkcionalnost danega prostora. Ta čut sem podedoval in mi je ostal vse do danes. Pri svojem delu uporabljam veliko naravnih materialov, denimo panje-štore, kamenje, razna drevesna debla, korenine … Te naravne produkte potem vključujem v naše izdelke – to so novonastala okolja.
Pri svojem delu sem zelo odprt in dojemljiv za nove trende, vendar sem zelo kritičen do tistih, za katere menim, da niso primerni za naše podnebje in okolje. Menim, da vse trendovsko ni nujno tudi uporabno. V svoji 14-letni poslovni poti urejevalca okolja sem se zelo hitro srečal tudi s sedmo silo, ki je opazila moje očitno dobro delo. Moja velika strast je tudi pisanje strokovnih člankov za razne strokovne revije. Prav tako ustvarjam nekatere radijske oddaje na temo urejanja okolja ter z velikim veseljem ustvarjam prispevke za TV Slovenija 1 za oddajo Na vrtu. Kot sem rekel, na tej moji nevsakdanji vrtnarski poti so me opazili tudi mediji, tako da sedaj kar precej spremljajo moje delo in pišejo o njem, včasih pa tudi o meni (smeh).
Moram pa reči, da se nimam za klasičnega vrtnarja, ki bi cele dneve delal na zemlji in samo nekaj prekladal. Okolje, naravo rad opazujem in iz nje poskušam narediti tisto, da nam da popoln in uporaben videz. Urejanje okolja in prostora je zame umetnost. V meni je narava in jaz v njej.

Slavko Pungeršič je podpredsednik Zveze delavskih sindikatov Slovenije (ZDSS) Solidarnost. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih razmerah v slovenski družbi, zlasti o nedavni stavki dela sindikatov javnega sektorja zaradi varčevalnih ukrepov.

Nedavno ste na okrogli mizi Delavske zveze SDS dejali, da sicer priznavate legitimnost stavke javnega sektorja, vendar pa se ji sindikat Solidarnost ni pridružil. Zakaj ne?
Zagotovo je bila stavka legitimna, saj ima vsak sindikat ta institut pravico uporabiti v primeru, če z drugimi sredstvi ne pride do želenega cilja. Vendar je stavka skrajno sredstvo, ki se navadno uporabi, ko so vsa druga sredstva izrabljena ali pa so pogajanja na mrtvi točki. V tem primeru smo presodili, da pogajanja potekajo dnevno, redno in je po našem prepričanju zato institut stavke uporabljen prezgodaj.
V ZDSS Solidarnost pričakujemo od vseh socialnih partnerjev, da se v času dialoga oz. pogajanj zdržimo skrajnih oblik zaostrovanja in tako v procesu socialnega dialoga omogočimo normalen razvoj in uspešen zaključek.
Nesporno je, da je le v okviru enakopravnega socialnega dialoga mogoče kljub zaostrenim pogojem, v katerih ta dialog poteka, dogovoriti pot iskanja ključnih rešite, ki bodo Slovenijo pripeljali iz krize.
Poleg tega smo s pozivom socialnim partnerjem v Republiki Sloveniji k resnemu, konstruktivnemu dialogu zapisali, da ugotavljamo:
- gospodarska in z njo socialna kriza je močno prizadela večino državljanov Republike Slovenije, prvenstveno realni sektor, ki je v zadnjih letih plačal visoko ceno negativnih  posledic kriznih razmer (odpuščanja, zmanjševanja plač, stečaji …);
- kriza, ki so jo povzročili tisti, ki danes še vedno ne odgovarjajo za svoja dejanja, je povzročila izgubo na desettisoče delovnih mest v gospodarstvu, nadaljevanje tega trenda pa spodkopava substanco celotne družbe;
- vlada RS je pripravila nabor protikriznih ukrepov, da bi uravnotežili javne finance ter na tej osnovi izhodišča za socialni sporazum 2012–2017;
- pri tem ne želimo prevzemati odgovornosti za morebitno nerazumno in pogubno neupoštevanje socialnega dialoga, ki bi lahko povzročil ponovitev grškega scenarija v Republiki Sloveniji.
Na teh osnovah smo tako v Solidarnosti kot v Alternativi pozvali vse socialne partnerje k resnemu, strpnemu in  konstruktivnemu dialogu, da bi se izognili scenarijem, ki bi lahko bili pogubni za večino prebivalstva v Republiki Sloveniji.

O aktualnih gospodarskih in socialnih razmerah v državi, predvsem v zvezi z nedavno stavko dela javnega sektorja, smo se pogovarjali z Zdenkom Lorberjem, predsednikom Slovenske zveze sindikatov (SZS) – Alternativa, ki poziva k razumnosti.

Nedavno ste dejali, da je danes nastopil čas, ko morajo težke razmere v državi še posebej dobro razumeti tudi sindikati. Je to izjavo mogoče razumeti kot distanciranje od stavkovnih in protestnih aktivnosti, ki smo jim bili priče prejšnji teden?
Gre v prvi vrsti za distanciranje od nerazumevanja za stanje, v katerem je Slovenija ta čas. Spirala poglabljanja dolžniške krize nas brez uveljavitve ustreznih ukrepov vodi v t. i. grški scenarij in te ocene do sedaj ni uspelo demantirati nobenemu predstavniku političnega, ekonomskega ali sindikalnega življenja v Sloveniji. Kolikor prejšnjo oceno vedenja za javno finančno hiranje države nadgradimo v fazo zavedanja - in bojim se, da tega miselnega preskoka v Sloveniji še marsikdo ni opravil - potem je odnos do ukrepov, ki poskušajo prelomiti s prakso zadolževanja na račun prihodnjih generacij, lahko drugačen. Seveda s tem ne trdim, da je vse, kar nam je predlagala vlada, mogoče nekritično sprejeti oz. uveljaviti. Govorim le o percepciji odnosa do predlaganih ukrepov, o katerih danes govorimo.

Prevladuje vtis, da so se nekatere sindikalne centrale odločile za stavko, še preden so se sploh začele pogovarjati z vlado. Se s tem strinjate?
V naši sindikalni centrali SZS - Alternativa smo skupaj s sindikalno centralo ZDSS Solidarnost pisno pozvali tako vlado kot druge socialne partnerje k strpnemu in konstruktivnemu socialnemu dialogu. Vladi smo izrazili pričakovanje, da prilagodi načrtovano časovnico sprejemanja ukrepov tako, da se dialog lahko normalno odvija, kolege na sindikalni strani pa smo pozvali, naj se v času, ko ta dialog poteka, vzdržijo izvajanja radikalnejših oblik sindikalnega boja. Seveda pa to ne pomeni, da komurkoli odrekamo pravico, da se v skladu s svojimi stališči bori s sredstvi, ki jih ocenjuje kot učinkovite. Odločitev sindikalista za stavko ali za referendum je ena najtežjih in iz lastnih izkušenj vem, da je odgovornost pri sprejemanju takšne odločitve ogromna. Po našem mnenju bi lahko upoštevanje tega poziva eno in drugo stran pripeljalo k temu, da se nasprotujoča si mnenja med seboj uskladijo.

Pogovarjali smo se s poslancem Slovenske demokratske stranke Francem Breznikom. Je član komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu,  član odbora za obrambo in član odbora za zadeve EU ter podpredsednik ustavne komisije.

Na lanskih predčasnih volitvah ste bili prvič izvoljeni za poslanca. Zakaj ste se odločili kandidirati na listi SDS?
Pred temi volitvami so bile v medijih največkrat izgovorjene parole Hočemo nove obraze!. Češ, tistih, ki jih že poznamo, smo siti. Torej dajmo nekaj novega. Morda je takšno razmišljanje posledica razočaranja nad nekaj znanimi političnimi obrazi, ki so se zadnjih nekaj let profilirali kot sanjske ekipe.
Daleč od oči javnosti in drugih političnih opcij v Sloveniji je stranka SDS resno pripravljala program in resnično iskala nove obraze, ki bi morda lahko dali dodaten zagon pri uveljavljenju resne in odgovorne politike.
Kandidatura na listi SDS je logična posledica mojih življenjskih pogledov. Stranka, ki je aktivno sodelovala pri rojstvu te države, ki ima organsko rast in načelno politiko polnih 20 let, je logična izbira. Na drugi strani pa verjamem, da moje bogate delovne izkušnje v mednarodnem okolju, preko katerih sem razvil številne stike z evropskimi intelektualnimi in gospodarskimi krogi, pomagajo, da tudi jaz prispevam v stranko nekaj pozitivnih rešitev za nastalo situacijo v naši državi.
Sem človek povezovanja, pri ljudeh in sodelavcih iščem njihove najboljše osebnostne lastnosti in ravno v nenehnem pozitivizmu je moja velika prednost.

Pred izvolitvijo v državni zbor ste med drugim sodelovali v akciji na Korziki, kjer so ostanki slovenskega letala, ki je leta 1981 doživelo tragično nesrečo, dokončno pospravljeni. To se je zgodilo še v času prve Janševe vlade. Kako to, da je moralo preteči skoraj trideset let, da so bile posledice nesreče sanirane?
Veseli me, da ste eni redkih, ki ste nekako prepoznali eno od številnih pozitivnih zgodb takratne Janševe vlade. Raziskava največje slovenske letalske nesreče vseh časov in 35. največje nesreče v zgodovini letalskih poletov je potekala v več fazah. Prva faza je pomenila zbiranje arhivskih dokumentov doma in v tujini, v drugi fazi so potekali številni intervjuji in pogovori s posamezniki, ki so kakorkoli sodelovali pri preiskavi leta 1981. Tretja faza je vsebovala terensko delo na območju nesreče na Korziki v letu 2006 in 2007. Konec leta 2007 sem slovenski javnosti predstavil poglobljene izsledke nesreče, podkrepljene s številnimi fotografijami, osebnimi predmeti in deli posmrtnih ostankov ponesrečenih potnikov. To je prepoznala tudi takratna vlada pod vodstvom Janeza Janše in skupaj smo izpeljali projekt, ki je pomenil presežek v logističnem kot tudi v etičnem smislu. Akcija, ki je bila izpeljana vzorno in v najkrajšem mogočem času, je vrnila zaupanje v politiko.

Pogovarjali smo se s poslanko SDS, podpredsednico državnega zbora ter nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Romano Tomc, ki komentira aktualno dogajanje v zvezi z napovedanimi varčevalnimi ukrepi.

Ste podpredsednica državnega zbora, za vas je to tudi prvi poslanski mandat. Je zaradi tega, da je SDS, ki ji pripadate, največja vladna stranka, vendar ni najmočnejša parlamentarna stranka, mogoče čutiti kaj težav pri sprejemanju zakonov?
Nobena parlamentarna stranka na volitvah ni dobila takšne podpore, ki bi ji omogočala absolutno večino. To dejstvo so nekateri, ki danes zasedajo opozicijske klopi, skušali prezreti. Nepriznavanje obstoja drugega mnenja in nesposobnost narediti korak nazaj v širšo korist, jih je drago stalo, še preden se je pravo delo sploh začelo. Najbrž bi si vsaka vladna stranka želela, da bi iz njene stranke v parlamentu sedela več kot polovica poslancev. Sklepanje kompromisov in nenehno usklajevanje je naporno, vendar zdravo in koristno. Koalicija deluje dobro, pogodba, ki je podlaga za to, še vedno velja v nespremenjeni obliki, poslanci se med seboj razumemo, za zdaj ne vidim pomembnejših razpok, ki bi ogrožale naše skupno delovanje.    

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, politični analitik in predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Z njim smo se pogovarjali o izidu nedeljskega referenduma o družinskem zakoniku in nadomestnih županskih volitvah.

Kako komentirate izid referenduma o družinskem zakoniku? Udeležba je bila precej slaba, vendar po svoje pričakovana ne glede na pomembnost materije zakonika.
Težko bi rekel, da je izid referenduma bodisi pričakovan, bodisi nepričakovan. Ne glede na to, da so ankete napovedovale zmago zagovornikov družinskega zakonika, sem pričakoval tesen izid. Izide referendumov je namreč še posebej težko napovedati, saj je udeležba praviloma dokaj nizka, nižja, ko jo napovedujejo ankete, tako da se nikoli ne ve, katera skupina bo v večji meri 'abstinirala'. No, izid na koncu le ni bil tako tesen – čeprav precej tesnejši kot pri zadnjih referendumih. Očitno zagovornikom zakonika kljub temu, da so v kampanjo vložili več resursov kot nasprotniki, ni uspelo prepričati zadostnega števila državljanov v svoj prav. Ja pa relativno nizka udeležba, čeprav so bile ponekod (predvsem v Ljubljani) tudi županske volitve, pokazala, da v očeh večine državljanov to ni kaj posebej pomembna tema.

Je izid pričakovan glede na kampanjo? Mediji so precej navijali za družinski zakonik, po drugi strani pa so nekatere afere, kot sta Ciciban in podelitev viktorjev, negativno vplivale na rezultat.
Še enkrat se je pokazalo, da intenzivnost angažmaja ne prinese nujno zmage na referendumu. Spomnimo se samo kampanje za referendum o zakonu o biomedicinski pomoči leta 2001, kjer je šlo predvsem za vprašanje umetne oploditve samskih žensk, ko so bili zagovorniki te rešitve bistveno bolj aktivni od nasprotnikov, pa jim intenzivna in pogosto agresivna kampanja ni čisto nič pomagala. Nasprotno, na referendumu so prepričljivo izgubili. Podobno velja za medijsko podporo. Tudi ta ni sama po sebi zagotovilo za uspeh. Konec koncev je Pahorjeva vlada ob vseh referendumih imela na svoji strani osrednje medije, pa je vse razen tistega o arbitražnem sporazumu izgubila. Nasprotno, preveč odkrita medijska podpora, ki deluje kot agitacija, ima lahko nasprotni učinek. In scene, kakršna je bila razvpita podelitev viktorjev, ko so sami 'preverjeni' voditelji v pravi agitpropovski maniri propagirali zakonik in pljuvali po vseh tistih, ki so se mu drznili zoperstaviti (in po vseh drugih, ki niso na njihovi 'liniji'), so kvečjemu odbijale ljudi od glasovanja zanj. S tem so levičarski 'humoristi' naredili predlagateljem zakonika medvedjo uslugo. Če imaš takšne zaveznike, nasprotnikov ne potrebuješ!

S predsednikom Slovenske demokratske mladine (SDM) Andrejem Čušem smo se pogovarjali o nekaterih zamolčanih spornih vidikih družinskega zakonika, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu. Čuš ob tem poziva h glasovanju proti zakoniku.

SDM je nedavno predstavila svoje stališče do družinskega zakonika, ki jemlje pravice mladim. Na katerih področjih?
Družinski zakonik ni bil pisan za mlade, sploh pa ne za mlade pare ali mlade mame. Najprej smo opozorili na drugačno urejanje odmere preživnine, ki bo lahko prizadela okoli 60.000 njenih prejemnikov.
Družinski zakonik dobesedno črta do sedaj poseben in zakonsko priznan pomen v zasnovanju družine zakonski zvezi in zunajzakonski zvezi ter jima odreka poseben družbeni pomen. Mladi par, ki se odloča za zasnovanje družine, ima po družinskem zakoniku popolnoma enak status in družbeni pomen kot katerakoli druga življenjska skupnost, npr. istospolna. Poleg tega družinski zakonik ne prinaša nič novega za najbolj občutljive družine, to so enostarševske družine, v katerih odrašča mnogo mladih, saj jim že sedanji zakon priznava status družine, novi zakonik pa bi jim moral prinesti vsaj posebno varstvo in obravnavo na področju družinske politike. Rekombiniranim družinam in družinam z otrokom, ki je polnoleten in morajo starši skrbeti zanj iz takšnih ali drugačnih razlogov (npr. študij, invalidnost), pa po novi definiciji niti ne priznava statusa družine.

V javnosti se kopja večinoma lomijo pri statusu istospolnih oseb oz. posvojitve otrok s strani gejev in lezbijk. Vi pa opozarjate predvsem na problem preživnin. Se pravi, da ne želite, da vprašanje družinskega zakonika postane ideološko vprašanje?
V SDM smo opozorili na problem, ki se tiče mladih. Ta je gotovo drugačna odmera preživnin. Po novem zakonu se bodo preživnine lahko zmanjšale, če bo prejemnik preživnine prejemal prihodke, tudi v primerih, ko bo opravljal dijaško in študentsko delo ali prejemal štipendijo. Tako določilo pomeni popolno socialno degradacijo teh otrok, saj bi morala biti preživnina namenjena za osnovne potrebe otroka, prihodki pa za izboljšanje standarda ne glede na to, ali roditelj živi s preživljancem ali ne. Tukaj bomo prišli v situacijo, kjer so dijaki in študentje, ki prejemajo preživnino, že tako v slabem položaju, opravljajo razna dela ali pa prejemajo štipendijo, hkrati pa se jim bo zaradi tega, ker delajo ali imajo dobre učne uspehe, zmanjšala preživnina. To je absurdno. Strokovnih argumentov proti zakoniku je še veliko več. Status istospolnih oseb in posvojitev od začetka sprejemanja družinskega zakonika ne bi smela biti ideološka tema, ampak bi morala svoje povedati stroka, vsa stroka, ne samo izbrana stroka, ki podpira zakonik samo zaradi ideoloških ali pragmatičnih razlogov (npr. centri za socialno delo, saj bodo s sprejetjem zakonika imeli manj dela, ker bodo del pristojnosti prevzela sodišča).

Z Mojco, ki želi ostati anonimna, smo se pogovarjali o njenih izkušnjah iz mladosti, ko je odraščala brez očeta. To jo je zaznamovalo za vse življenje. Povedala nam je razloge, zakaj nasprotuje družinskemu zakoniku.

Ste otrok ločenih staršev. Koliko ste bili stari, ko so se starši ločili?
Starši so se dokončno ločili pri mojih šestih letih. Oče je bil velikokrat odsoten že prej, tako da se ga zelo slabo spominjam in tudi njegove podobe nimam v spominu. V spominu mi je ostalo le nekaj trenutkov, ki pa so zame dragoceni in mi je žal, da jih ni več.

Živeli ste z mamo. Kakšno vlogo je odigrala v vašem odraščanju?
S triletno sestro sva živeli z mamo. Z očetom od ločitve nisva imeli več stika, in ko sem bila stara 13 let, je oče zbolel in umrl.
Mama je delala v dveh izmenah, zato sva bili s sestro veliko sami; tako sem morala hitro odrasti in skrbeti še za sestro, pospravljati, pripraviti obroke in se soočati z veliko strahov. V materialnem smislu smo živeli v pomanjkanju.  Spominjam se, da je mama zelo redko prinesla domov žemlje in suho salamo, kar je bil pravi praznik. To so bili tisti časi, veste, ko si v trgovini čakal tri ure, da si kupil olje, kavo, prašek.
Mama naju je kmalu, ko je oče dokončno odšel, spoznala s svojim prijateljem, s katerim se je kasneje tudi poročila. To pa je bil zame trenutek, ki se ga nerada spominjam. Pri prvem stiku sem začutila nekakšen odpor, v nasprotju s svojo triletno sestro sem se počutila sem se odveč. Z leti so se zadeve samo slabšale in moji občutki nezaželenosti so bili upravičeni, kajti velikokrat so me pustili doma, medtem ko so se mati, sestra in očim odpravili na izlet. Tudi na morje me niso vzeli, ostala sem pri stari mami. Lahko si predstavljate, kakšni občutki zapuščenosti, zavrženosti in tudi jeze so me preplavljali.

V kakšnem smislu ste pogrešali očeta, kje vam je najbolj manjkal?
Živeli smo na vasi in otroci smo se resnično znali zabavati; raziskovali smo npr. bližnje gozdove, jame, zakurili smo ogenj v gozdu in spekli hrenovke, nabirali jagode, lešnike, pozimi smo se sankali, drsali, se igrali nešteto iger, vse to, kar je dandanes  za otroke in mladino nekaj nepredstavljivega; če pogledam s te strani, lahko rečem, da je bilo moje otroštvo lepo.