Sredi aprila se je od tega sveta poslovila pisateljica in prevajalka Mimi Malenšek, avtorica številnih mladinskih del, povesti in romanov ter prejemnica častnega znaka svobode Republike Slovenije in Župančičeve nagrade.
Mimi Malenšek, katere literarni opus obsega kar triintrideset naslovov, se je kot Mimica Konič rodila 8. februarja 1919 v Dobrli vasi na Koroškem, od koder je bila doma njena mama. Bila je nezakonski otrok in je odraščala na Gorenjskem v Podbrezjah pri očetu, ki se je poročil, ko ji je bilo dvanajst let. Oče jo je naučil brati, še preden je šla v šolo, ter jo tudi navdušil za knjige in literaturo, ki ji je ostala zvesta vse življenje. Ljudsko šolo je obiskovala v Podbrezjah, eno leto se je šolala na meščanski šoli v Tržiču, potem pa na gimnaziji v Kranju. Njeno šolanje je prekinila bolezen starih staršev, po njihovi smrti je opravila trgovski tečaj in se zaposlila kot bančna uradnica pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani. Poročila se je z Rihardom Malenškom, ki je bil lastnik tovarne pohištva na Celovški cesti v Ljubljani. V intervjuju za Družino 26. 10. 2008 je Mimi Malenšek povedala: »Mačeha mi je govorila: 'Tam ti pa ne bo ničesar manjkalo!' Tega sem se večkrat spominjala, ko so nam po vojni vse pobrali. Obdobje bogastva je bilo kratko, takoj po vojni so prišli partizani in nas rešili skrbi za prevelik ugled in posvetno premoženje. Taščo, ki je bila Nemka po rodu, in tasta so izselili iz Slovenije na zelo brutalen, grd način. Tudi svakinjo, ki je bila noseča, pa čeprav je bil njen mož v partiji, so odpeljali, oba so imeli zaprta, njuno stanovanje – oče jima je dal najboljše pohištvo – sta izgubila. Samo klavir sta dobila nazaj, ker ga je oznovec, ki se je vselil v njuno stanovanje, odvlekel na »smetišče«. Moj mož jim ni odpustil, prepričan je bil, da so uničili njega in vso družino Malenškovih, obupaval je in se s tem ni nikoli sprijaznil. Jaz pa sem ga bodrila: Dva otroka imava! Morava plavati zaradi njiju, drugače bomo vsi štirje utonili. Hudo je bilo, a smo preživeli.«

Biografska drama Johna Logana Rdeča je zadnja premiera v letošnji sezoni ljubljanske Drame. Prikazan je ustvarjalni odnos med ekspresionistom Markom Rothkom in njegovim asistentom Kenom, ki ju igrata Gregor Baković in Saša Tabaković.
Premierna predstava drame Rdeča ameriškega dramatika in scenarista Johna Logana v režiji Zvoneta Šedlbauerja je bila pretekli teden v Mali drami. V predstavi je prikazan ustvarjalni odnos med enim najbolj prepoznavnih predstavnikov abstraktnega ekspresionizma Markom Rothkom in njegovim slikarskim asistentom Kenom. Dogaja se konec petdesetih let prejšnjega stoletja pred rdečim platnom, ki bo kmalu viselo v prestižni restavraciji. Dosti časa mine, preden umetnika drug drugemu odpreta svoje svetove in se med njima lahko vzpostavi enakovreden dialog. Rothko spozna, da se je v vseh teh letih oddaljil od samega sebe, Ken pa, da je morda že skrajni čas za samostojno pot. Igrata ju Gregor Baković in Saša Tabaković. »Predmet uprizoritve je dialog slikarja Rothka z njegovim asistentom, ki ga v času največje priljubljenosti umetnik najame za sestavljavca ter napenjalca okvirjev in platen velikih formatov, čiščenje čopičev ter za druge opravke, ki naj bi ustvarjalcu olajševali življenje in delo. Prek njunega odnosa Loganova igra iz leta 2009 odpira vprašanje o menjavi generacij v slikarstvu 20. stoletja ter o dialoški naravi umetniške megalomanije in dvoma. Dramatik od igralskih interpretov terja rahločutno, a konsistentno psihološko prežo drugače čutečih in nasprotujočih si oseb,« je dejal režiser predstave Zvone Šedlbauer na novinarski predstavitvi slovenske premiere  biografske drame Johna Logana Rdeča.
Dve senzibilnosti
»Le igralčeva genialnost je ključ do notranjega sveta genialnega ustvarjalca, kot je bil Mark Rothko (1903-1970), in igralcu Gregorju Bakoviću je ta vloga od vsega začetka študija pisana na kožo,« je dejala dramaturginja Eva Kraševec, ki je za gledališki list med drugim zapisala: »V drami Rdeča gre za soočenje dveh umetniških senzibilnosti; Rothkova je poduhovljena in podkrepljena z najrazličnejšimi umetnostnozgodovinskimi referencami, senzibilnost njegovega mladega asistenta Kena pa je preprostejša in prinaša v posvečenost poznega modernizma svežino in igrivost ter jo razbremenjuje teže sveta. Ken je po svoje bliže generaciji, ki se je Rothko na smrt boji, novi generaciji, ki že po naravi želi prevladati nad dosedanjim in ustvarja v popolnoma drugačnem slogu kot abstraktni ekspresionisti.« Abstraktni ekspresionist slikar Mark Rothko je bil ruskojudovskega rodu, ki se je rodil leta 1903 v Dvinsku v Vitebski guberniji v Rusiji kot Markus Jakovljevič Rotkovič. Ko je imel 10 let, se je skupaj s družino pridružil očetu v ZDA. Leta 1970 je v New Yorku s samomorom sklenil svojo življenjsko pot.

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so včeraj odprli 19. rokodelsko razstavo Art@Craft Europe 2012, ki je bila do sedaj bienalna razstava domačih in umetnih obrti, letos pa je mednarodnega značaja.

Bienalna razstava domačih in umetnostnih obrti se je letos prelevila v razstavo z mednarodno udeležbo rokodelcev iz trinajstih evropskih držav, ki so se odzvale vabilu k sodelovanju. Razstavljajo rokodelci iz Avstrije, Belgije, Cipra, Madžarske, Estonije, Irske, Italije, Litve, Latvije, Slovaške, Portugalske in Španije. Kurator razstave etnolog Janez Bogataj je dejal, da tokratna razstava ni toliko reprezentativna, pač pa je predvsem simbolna in problemska hkrati. Z njo želijo Evropo opozoriti na paleto tovrstne ustvarjalnosti. »Razstava Art@Craft Europe 2012 je simbolna zato, ker bo opozarjala na številne probleme, ki so povezani s prihodnjim razvojem rokodelskih dejavnosti v Sloveniji in Evropi, problemska pa zaradi tega, ker bo skušala te probleme v vsej širini tudi odpreti, zlasti še na spremljajočem posvetu, ki bo mednarodnega značaja,« je dejal Janez Bogataj in dodal, da je po njegovem skromnem poznavanju to prva evropska razstava takšne vrste.

Vsestranskost rokodelcev

Razstavo so organizirali Podjetniški center Slovenj Gradec, Mestna občina Slovenj Gradec in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, na njej pa sodeluje 89 razstavljavcev iz 13 evropskih držav, od tega 34 iz Slovenije. Gre za rokodelce, ki pri svojem ustvarjanju uporabljajo samo določene naravne materiale, kot so les, kamen, glina, šibje, slama, ličje in trave, steklo, železo, papir, naravne tkanine, volna, usnje in vosek, ter ki vezejo in klekljajo. Etnolog Janez Bogataj je še dejal, da je, če primerjamo slovensko in druge evropske rokodelske ustvarjalnosti, večina drugih evropskih držav v nasprotju s Slovenijo usmerjena v nadgrajevanje kulturne dediščine v tehnološkem, oblikovalskem in funkcionalnem smislu.

Tu so štiri razstavne novosti preteklega tedna: v Ljubljani se predstavljajo slovenski kiparji, v Murski Soboti je mogoče videti nove pridobitve stalne zbirke, v Kopru je retrospektiva Toma Vrana, v Novem mestu pa razstavlja Maruša Šuštar.

Tako so v Mestni galeriji Ljubljana pripravili kiparsko razstavo, naslovljeno Pot skozi skulpturo. Postavitev se preko del nekaterih vidnejših slovenskih kiparjev različnih generacij ukvarja z razmerjem kipar - forma - prostor - potovanje - komunikacija. Dragica Čadež, Mirsad Begić, Matjaž Počivavšek, Rene Rusjan, Roman Makše, Mirko Bratuša, Metod Frlic, Darko Golija, Damijan Kracina, Boštjan Drinovec in Marco Juratovec so na ogled postavili skulpture, ki so še vedno naslonjene na trdnost in zvestobo izbranemu materialu ter raziskovanju narativnosti, vizualne izpovednosti ali pozicije skulpture v sodobni družbi.
»Razstavljene skulpture kljub raznovrstnosti učinkujejo kot veliko likovno delo z različnimi postajami razumevanja, prepoznavanja, asociativnosti in domišljije. V notranji kompoziciji so skulpture trdna združitev materije in njenih elementarnih razporeditev, kjer je izpostavljena prostoru prilagojena variabilnost skulpturnega sistema. Ob stopanju skozi skulpture postane skulpturni prostor taktilni in kinetični prostor. To ni več samo materialni, temveč tudi duhovni prostor, napolnjen z domišljijo in različnimi nivoji vizualizacije. Z umetninami napolnjeni prostor se spremeni v kraj delovanja kiparstva kot forme in materije,« je v razstavnem katalogu zapisal kustos Sarival Sosič.
Nove pridobitve
V Galeriji Murska Sobota so prejšnji teden odprli razstavo z naslovom Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Nove pridobitve. Razstavljenih je 72 del 29 umetnikov, ki jih je galerija pridobila od leta 2008. Med njimi je tudi deset umetnin, ki so jih pridobili iz stečajne mase podjetja Mura. Galerija ima v stalni zbirki 631 del. Od teh, ki so jih pridobili v zadnjih petih letih, je več kot 100 vrhunskih umetniških del, ki so jih pridobili z Evropskih trienalov 2007 in 2010, med njimi so dela klasikov slovenskega visokega modernizma, kot so Bogdan Borčič, Gustav Gnamuš, Vladimir Makuc, France Rotar, Drago Tršar, Žarko Vrezec in Tugo Šušnik, ter številna referenčna dela pomurskih likovnih umetnikov:  Igorja Banfija, Dubravka Baumgartnerja, Nikolaja Beera, Marjana Gumilarja, Štefana Hauka, Zdenka Huzjana, Ferenca Kiralyja, Franca Mesariča, Martine Mihoković in Mirka Rajnarja. V galeriji je v pripravi tudi katalog stalne zbirke.

V  soboto, 31. marca, je bila v drami SNG Ljubljana premiera uprizoritve drame velikega hrvaškega literata Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi v režiji znanega režiserja Ivice Buljana kot eden od vrhuncev letošnje gledališke sezone.

Drama Gospoda Glembajevi enega največjih hrvaških literatov Miroslava Krleže se dogaja v poletni noči leto dni pred prvo svetovno vojno, v času, ko je gospodarski in družbeni uspeh družine Glembay dosegel višek. Toda kljub razkošju in svetovljanstvu, ki napolnjujeta življenje Glembayev, zadostuje že en sam povod, da se razkrije veriga izsiljevanja, prikrivanja, nasilja, tragedij in smrti, ki usodno spremljajo družino vse od začetka njenega vzpona. Drama se krvavo konča s tempom in silovitostjo antičnih tragedij. Kljub temu pa glembajevski junaki niso antično premočrtni, ampak moderni. Pravzaprav bi lahko rekli, da nam Gospoda Glembajevi z izjemno ostrino, gledališko močjo in senzibilno kritičnostjo prikazujejo, kaj se zgodi, kadar tajkuni srečajo usodo. »Uprizoritev Gospoda Glembajevi  je zadnja premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana v letošnji sezoni,« je dejal umetniški vodja Drame Eduard Miler.

Aktualna drama

Režiser in prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2012 Ivica Buljan, za katerega je to že četrta režija v ljubljanski Drami, je poudaril, da »gre za kulturološko izjemno aktualno dramo, ki prikazuje razpad nekega sistema, s katerim so se skozi zgodovino različno istovetile različne generacije. Ljubljanska Drama pa ima v tem času nedvomno najboljši igralski ansambel, ki je sposoben to veliko igro prenesti na oder ter se spoprijeti z obsežnostjo in večplastnostjo dramskega besedila«. Marko Mandić, ki v uprizoritvi nastopa v vlogi Leoneja Glembaya, je poudaril, da dinamika med igralci na odru prinaša nadvse realističen in razgaljen izraz medsebojne komunikacije. »Besedilo drame smo prizemljili tako, da smo vanj naredili globoke vrtine in v njih pognali svoje igralske korenine. Vse te plasti, skozi katere smo šli v procesu študij, bodo na odru skozi našo popolno osredotočenost na igralske partnerje prišle na plano. Gre za boj in mesarsko klanje,« je še dejal Mandić. V predstavi igrajo še Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Tina Vrbnjak, Matjaž Tribušon, Aljaž Jovanović, Jose, Uroš Fürst, Ditka Haberl ter obetavna študenta AGRFT Jernej Gašperin in Benjamin Krnetić.

Med 22. marcem in 10. majem 2012 je v Galeriji Avla v NLB v Ljubljani na ogled razstava ilustracij Cirila Horjaka a.k.a. Dr. Horowitz, ki so sicer nastajale za časopis Večer.
»Pri risbah Cirila Horjaka je tudi v samozavestnih potezah jasno, da niso nikdar samo služile besedilu. Od samega nastanka so zahtevale, in tudi dobile vsaj enako težo kot besede, ki naj bi jih ilustrirale. To je toliko bolj očitno zaradi težavnosti medija, v katerem so bile prvič objavljene - so namreč časopisne ilustracije, nastale za dnevnik Večer,« je o ilustracijah Cirila Horjaka zapisal dr. Jure Stojan, ki je pojasnil tudi, da ima umetnik pri ustvarjanju za časopis določene omejitve, predvsem časopisni papir, ki je krhek, rumenkast in vpojen. Poleg tega mora umetnik izbrati kompozicijo, ki nima samo simbolnega pomena, ampak se lepo vklaplja s časopisno stranjo, na kateri je objavljena. »Najti mora slog risbe, ki dopolnjuje njeno sporočilnost, hkrati pa prenese tiskarski stroj. Prilagoditi se mora tudi časopisnemu urniku, njegovemu delovnemu ritmu. Časopis poroča o stvareh, ki se šele dogajajo, časopis soustvarja način, kako se družba odziva na čas, v katerem živi. Z besedami in predvsem s podobami. Časopisni članki nastajajo z danes na jutri, z nekaj sreče ima novinar dan ali dva za globlji razmislek. Največ toliko časa ima tudi časopisni ilustrator, ki mora prerisati noči, dneve pa porabiti v pogovorih. Če naj se ilustracija pogovarja s člankom, se mora ilustrator pogovarjati s piscem in z njegovim urednikom, saj članek največkrat še sploh ni napisan. Časopisni ilustrator zato ni navaden bralec, ki bi prebral končno različico novinarskega besedila in jo dopolnil z vizualnim komentarjem. Ilustrator je v članek vpet od samega začetka; seznaniti se mora z dejstvi, argumenti, dokazi, zgodbami, s pričami, z junaki. In prav v tem je herojstvo Cirilovega dela, njegovo garanje,« piše dr. Jure Stojan.

Pasijon ubogih s 1.200 verzi je pesniška novost vsestranskega profesorja, diplomata, prevajalca, esejista in pesnika Andreja Capudra. Vzor mu je bil srednjeveški pesnik Fran?ois Villon. Pesmi so natisnjene tudi v reviji Pasijonski doneski.
Pesniška zbirka »Pasijon ubogih« Andreja Capudra, romanopisca, pesnika, profesorja, diplomata, esejista, odličnega prevajalca znamenite Dantejeve Božanske komedije, ki ima skupaj nad 14.000 verzov, sicer pa tudi duhovitega kolumnista revije Demokracija, je luč sveta zagledala ravno ob pravem času in bo slovensko kulturo nemara popeljala k luči vstajenja. Njegovo novo delo je bilo predstavljeno minuli teden v prostorih Družine v Ljubljani, izid pa se je vsebinsko lepo ujel s postnim časom, časom križevega pota in vstajenjskega pričakovanja velike noči. Pesmi, ki so v zbirki izšle pri založbi Novi svet, so natisnjene tudi v reviji Pasijonski doneski, ki spremlja letošnje Dneve Škofjeloškega pasijona.
Trpljenje Kristusovo
Pasijon oziroma trpljenje Kristusovo je na Slovenskem znana tema, saj je Škofjeloški pasijon, ki je bil prvič uprizorjen leta 1721,eden največjih verskih in kulturnih spomenikov pri nas. Andrej Capuder se je lotil pisanja na pobudo fotografa in oblikovalca Zvoneta Pelka, naj bi »posodobil« Škofjeloški pasijon, toda ob naslonitvi na to veliko delo je pesnik tematiko razširil in dodal nekaj svojih pasusov iz sodobnega življenja z aktualnimi poudarki. Na tiskovni konferenci, na kateri je bil poleg avtorja, opremljevalke knjige in strokovnjakov za francosko literaturo ter drugih tudi ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres, je Capuder med drugim dejal, da je delo nastalo v kitici velikega francoskega pesnika Françoisa Villona, avtorja Balad, sicer pa se je rojevalo tudi iz njegovega spomina iz študentskih časov, ko je v ljubljanski stolnici poslušal pasijon, ki so ga peli bogoslovci, pa tudi iz poznejšega poslušanja Bachovega Pasijona po Mateju. Oboje je tvorno pripomoglo k nastanku nove pesnitve, v kateri so začetni cikli iz Škofjeloškega pasijona, sledijo motivi iz vsega Kristusovega trpljenja, trije sklepni spevi pa so novi, in sicer Padec Jeruzalema, Večni evangelij in Sveta evharistija.