Dr. Matej Makarovič: Sadovi oblastniške zadrtosti

Torek, 07 Junij 2011 17:47

Avtor: Dr. Matej Makarovič

0 Komentarjev

Trojni referendumski poraz vladajoče koalicije je tudi poraz določene vrste vladanja. Takšnega vladanja, ki ni zgrešeno le v vsebinskem smislu, temveč je tudi neprilagojeno slovenskemu tipu demokracije. Glavna dilema ni v tem, kaj bodo zdaj storili politični živi mrliči, ki nam še vedno vladajo, čeprav so zdaj politično mrtvi še malo bolj kot prej. Jasno je, da bodo kljub zgražanju in obupavanju velikanske večine slovenske javnosti vztrajali do rednih volitev, toda ključno vprašanje je kako naprej – od takrat dalje, ko se rdeče-oranžni politični zombiji leta 2012 končno zrušijo v svoj zasluženi grob.
Bo v Sloveniji sploh kdaj mogoče izvesti kakršnokoli – tudi resnično potrebno – reformo, ne da bi padla na referendumu? Odgovor je na srečo pritrdilen, a najprej je treba razumeti institucionalno logiko, na kateri sloni slovenska demokracija.
Za začetek se je treba vprašati, zakaj smo imeli v dvajsetletni zgodovini slovenske demokracije tretjino vseh referendumov samo v zadnjih treh letih. Zakaj tolikšna zgostitev, čeprav se ureditev instituta referenduma v tem času ni bistveno spreminjala? Razlog je preprost. Razmeroma liberalna ureditev referenduma je značilnost izrazito konsenzualnih demokracij: ureditev, kjer je meja med vlado in opozicijo zabrisana ali je opozicija zelo šibka, kjer obstaja vrsta mehanizmov za usklajevanje med različnimi družbenimi partnerji, kjer se zadeve rešujejo po poti dolgotrajnega dialoga in kompromisov. Švica, ki velja za zgled referendumske demokracije, tako na primer sploh ne pozna klasičnega razlikovanja med vlado in opozicijo, saj sestave vlad praviloma kar proporcionalno sledijo volilnim izidom.