Vzpon interneta na slovensko – kot tudi na globalno – medijsko prizorišče prinaša velike spremembe. Izumrtje tiskanih medijev je pravzaprav samo še vprašanje časa. Malo daljši obstoj si bodo zagotovili tisti tiskani mediji, ki so bodisi brezplačni bodisi izjemno kakovostni. Ker slednjih pri nas praktično ni, lahko pričakujemo, da bo ta proces v Sloveniji še toliko hitrejši. Tisk bodo morda še nekaj desetletij ohranjale pri življenju navade starejših generacij – a še vedno gre le za vprašanje časa – v manj kot eni povprečni življenjski dobi se bomo lahko od tiskanih medijev poslovili.

Poleg spletnih različic sedanjih in prihodnjih blagovnih znamk bo seveda preživela in cvetela televizija, v neki obliki pa se bo moral ohraniti tudi razmeroma starinski medij – radio, preprosto zato, ker je edini, ki od nas ne zahteva našega najpomembnejšega čutila. Ko ga konzumiramo, so lahko naše oči usmerjene k drugim aktivnostim.
Seveda pa ne gre samo za tehnološko spremembo, ko bi se branje s papirja umikalo branju z zaslona, temveč za veliko več. Narava spletnih medijev je impresivna predvsem iz dveh razlogov. Prvič zato, ker potencialno omogoča nagovarjanje velikega števila ljudi brez velikih zagonskih stroškov. Mediji tako niso več nujno le projekt večjih korporacij ali države. In drugič, splet nam omogoča komunikacijo v več smereh, s čemer se stare meje med sporočevalci in občinstvom brišejo. Oboje pomeni – dejansko in potencialno – izjemen prispevek k svobodi in demokraciji ter s tem tudi razumljiv razlog, zakaj se današnji avtokratski režimi trudijo na različne načine omejevati svobodo spletne komunikacije.
Ta pozitivni prispevek interneta k slovenski medijski sceni in s tem posredno tudi k odprtosti in demokratičnosti družbe je v zadnjih letih viden tudi v Sloveniji. Posamezni spletni portali so postali odlično dopolnilo, a tudi alternativa dominantnim medijem in tako bistveno obogatili ponudbo. V družbi, kjer sta tako intelektualna kot etična raven dominantnega novinarstva na vse prej kot zavidljivi ravni, amatersko državljansko novinarstvo sploh ne zaostaja nujno za tistim, ki naj bi bilo »profesionalno«, marsikateri blog pa je zlahka na višji kakovostni ravni od osrednjih komentarjev osrednjih tiskanih medijev.
In ne le to. Ker se relevantne novice po zaslugi spleta lahko razširijo tudi mimo dominantnih medijev, ti nezaželenih novic ne morejo preprosto ignorirati, kar je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bistveno pogostejša praksa kot danes. Zelo očitna posledica je, da dominantni mediji kljub svoji nespremenjeni nazorski in politični orientaciji danes niso več kritični samo do pomladne, ampak vsaj nekoliko tudi do jesenske (»leve«) politične opcije. Spoznali so namreč, da se bodo neugodne informacije – tudi če jih sami ignorirajo – pač neizogibno širile prek drugih kanalov. Za to se moramo v veliki meri zahvaliti prav internetu, še posebno pa kakšnemu »avtohtonemu« spletnemu mediju.