Pred 21 leti smo se 25. junija ob 9h zvečer množično zbrali na Trgu republike, da proslavimo ustanovitev samostojne države Slovenije. Tam smo na drog dvignili tudi novo slovensko zastavo, belo-plavo-rdečo, z grbom . Na njej ni bilo nobene rdeče zvezde. Pač pa so zastave, kape in čelade z rdečo zvezdo nosili vojaki JLA, ki so se prav takrat že pripravljali, da zatrejo našo osamosvojitev, za katero smo tako množično glasovali pol leta prej, na božičnem referendumu.

Tudi vsi prapori naših teritorialcev, ki so se postavili po robu agresiji srbske JLA, so bili brez rdeče zvezde. Pod tisto zastavo na trgu je govoril predsednik Slovenije Milan Kučan in takrat ni bilo videti, da bi ga dejstvo, da manjka zvezda, kaj motilo. Prav tako se ne spominjam, da bi imel med svojim govorom eno roko v žepu, kjer bi lahko držal figo. Takrat smo Slovenci ustanavljali samostojno državo, ki naj bi bila drugačna, kot je bila prejšnja. Siti smo bili velikosrbske hegemonije in rdečega totalitarizma, ki ga je s svojim simbolom predstavljala prav rdeča zvezda. Te na slovenski zastavi, ki izvira še iz približno srede devetnajstega stoletja, pred vojno ni bilo. Dobili smo jo šele po napadu Nemčije na ZSSR (22. 6. 1941) in prinesla nam je bratomorno vojno, množična grobišča po njej, mučenja in zapiranja ter 45-letno zatiranje drugače mislečih. Po vojni pa so si premoženje, ki so si ga npr. kmetje, podjetniki in obrtniki pošteno in s trdim delom ustvarili, prilastili »revolucionarji«. Na tisti proslavi smo upali, da bo vsega tega konec.
Kako zelo smo se Slovenci v svojem upanju motili, nekako simbolično prikazuje fotografija z letošnje partizanske proslave v Dražgošah. Tam so na zastavo, kakršno predpisuje naša Ustava, samovoljno dodali še rdečo zvezdo. Čeprav je takšno spreminjanje z zakonom prepovedano, so se pod tisto zastavo zbrali vodilni slovenski politiki: predsednik države Danilo Türk, nekdanji predsednik Milan Kučan, prejšnji pravosodni minister Aleš Zalar in še drugi, ki so vsi prisegli na Ustavo. Predstavljajmo si, da bi npr. v Münchnu, npr. na 30. januarja (ko so leta 1933 prišli na oblast nacisti) vojaški veterani priredili proslavo, kjer bi razkazovali nemško, črno-rdeče-rumeno zastavo, ki bi ji na sredi dodali še svastiko v belem krogu. Pod njo pa bi se zbrali nemški politiki, med njimi sedanji in prejšnji predsednik države ter drugi. Saj bi to bil mednarodni škandal brez primere! Tudi izgovarjanje, da so se pod zastavo s kljukastim križem nemški vojaki hrabro bojevali in žrtvovali za Grossdeutschland (Veliko Nemčijo), da bi razširili njihov Lebensraum (življenjski prostor), kar pa se jim ni posrečilo, te sramote ne bi moglo izbrisati. Seveda pa se kaj takega v Nemčiji ne bi moglo zgoditi, ker so tam vse nacistične in druge totalitaristične simbole prepovedali.
Podobno tudi naš predsednik Zveze borcev zatrjuje, da so se partizani hrabro bojevali in žrtvovali pod zastavo z rdečo zvezdo ter osvobodili Jugoslavijo in da brez tega današnje samostojne Slovenije ne bi bilo. Saj bi se lahko bojevali tudi brez rdeče zvezde na zastavi in predvsem brez vse tiste zgodovinske navlake, ki jo ta simbol predstavlja; samo za Slovenijo oziroma Jugoslavijo in ne za vzpostavitev enopartijskega sistema ter za hlapčevanje Stalinu. Če bi ravnali tako, bi bila morda današnja Slovenija precej večja (?). Po drugi strani pa si zelo težko predstavljamo, da bi se zavezniki ustavili na slovenskih oziroma jugoslovanskih mejah ter na tem izoliranem koščku Evrope pustili naciste, da bi nam – če ne bi bilo OF, ki jih je tu premagala – vladali vse do današnjih dni.