Naslov je prosti prevod teorije »challenge and response«, kot jo je za razlago zgodovinskih sprememb uporabljal vodilni angleški zgodovinar Arnold J.Toynbee. Kako razumno se odzivamo na izzive (recimo tudi na sedanjo krizo ali na problem pomanjkanja narodne zavesti), je izredno važno v življenju narodov, ustanov, družin in posameznikov.
Naj tu najprej obudim delček spomina na zame usoden izziv po prihodu v Ameriko, ki pa se ne tiče le mojih doživetij, ampak nekoliko osvetljuje tudi takratne razmere in problem slovenske nerazpoznavnosti. Lani sem nekaj tega objavil v angleščini v listu Slovenian American Times, gospa Klementina Logar pa je odlomke ljubeznivo prevedla v slovenščino. Najprej izzivi: Junija 1951, pred dobrimi šestdesetimi leti, sem delal kot zidarski strežnik pri gradbenem podjetju v Clevelandu, Ohio. Sodelavci so me nenehno neusmiljeno pozivali, naj jim pokažem enega samega Slovenca, ki je kdaj dosegel kaj res pomembnega, na primer slavnega arhitekta, bejzbolskega zvezdnika ali izumitelja. Mojim odgovorom so se smejali: »Kdo je kdaj slišal za Barago? In Lausche (tedanji guverner države Ohio) se je rodil v Ameriki, torej ni Slovenec (sic). No, pa imenuj enega samega slovenskega ameriškega izumitelja!« Bil sem reven študent, zelenec, brez ficka, brez avtomobila in brez sorodnikov — na samem dnu družbene lestvice! Kaj naj storim?
Ob večerih in koncih tedna sem se odvlekel v razne knjižnice, a čeprav so bile odlične, nisem našel ničesar omembe vrednega o slovenskih dosežkih. Niti enega slovenskega ameriškega izumitelja! H. G. Duncan je v svojem zelo razširjenem učbeniku Immigration and Assimilation (Priseljenci in asimilacija, Boston, 1933, str. 309–310) celo pisal, da je 86 odstotkov Slovencev nepismenih in sploh nimamo svojega knjižnega jezika. Moj Bog, tik pred drugo svetovno vojno sem bil kot dijak klasične gimnazije v Mariboru zaljubljen v slovensko književnost in sem tudi s posebnim veseljem študiral kar pet obveznih jezikov (slovenščino, srbohrvaščino, francoščino, latinščino in klasično grščino) in dva izbirna predmeta (češčino in nemščino). Slovenci smo bili skoraj stoodstotno pismeni! Zdaj pa berem v ameriškem učbeniku tako neverjetno »novico« o svojem narodu!

Da imamo Slovenci težave s kulturo, so pokazali protesti tako imenovanih »kulturnikov« – ta izraz je menda iznašel Boris Kidrič – zoper vključitev kulturnega ministrstva v širše ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Toda težava se začenja že s samim pojmom kulture. Ta je ali preširok ali preozek, zmeraj pa negotov. O tem je premišljeval že Cankar: »Kaj je kultura? Kateri pojem izraža ta beseda, ki je nam vsem tako domača in hkrati tako strašljivo tuja?« Cankar je sklenil, da spadajo vanje »literatura, umetnost, znanost«. Zato je lahko v takratno slovensko kulturo uvrstil ne samo skladatelja Lajovca, Otona Župančiča in sebe, ampak še biologa Pavla Grošlja. Pa tudi tak pojem mu je bil še vedno preozek. Začetek slovenske kulture je našel v religiji, pri reformatorjih Trubarju in Dalmatinu. Še več, nazadnje je ugotovil, da je kultura »rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela …« S tem se je približal najširšemu pojmu kulture, ki je enak vseobsegajočemu pojmu civilizacije – zato lahko govorimo o kulturi Zahoda ali pa o antični kulturi. Temu primerno so Huntingtonovo knjigo o »trku civilizacij« v nemščino prevedli kot »boj kultur«. Pri nas se je takemu razumevanju kulture pridružil dr. Jože Pučnik v knjigi »Kultura, družba in tehnologija«. Odklonil je zoževanje pojma na umetnostne panoge. Namesto tega je pomensko vsebino kulture opredelil tako, da zajema »celovitost struktur, v katerih živimo«. To pa je pomen, ki od Kanta naprej prevladuje v filozofiji in večini znanosti, zlasti humanističnih in družboslovnih.

V kulturnem boju, ki se je tako nepričakovano razvnel med politiko in »kulturniki« okoli njihove zahteve po samostojnem ministrstvu za kulturo, je prevladal najožji pojem kulture kot vzdevek zgolj za umetnost in s tem za umetnostno kulturo. Šlo naj bi torej za samostojno umetnostno ministrstvo. Njegova upravičenost naj bi se potrjevala z dejstvom, da je k nastajanju slovenskega naroda odločilen delež prispevala umetnostna kultura, v tej pa predvsem poezija. To je deloma res, vendar ni mogoče tajiti, da je na začetku slovenskega kulturnega razvoja podobno ali še večjo vlogo, kot je videl že Cankar, imela religija, v srednjem veku katoliška, v 16. stoletju luteranska, za njo pa spet katoliška – vse do Slomška. Za jezikovni temelj narodne skupnosti so imeli posebne zasluge slovničarji, slovarniki in jezikoslovci od Bohoriča do Kopitarja in Breznika. Podoben pomen je za slovenstvo imela zgodovinska znanost, začenši z Linhartom. Toda res je, da je prvenstvo v tem dogajanju prevzela literatura z Linhartom, Vodnikom, Prešernom in ga ohranjala do Cankarja in Župančiča. To pa vštric s politiko, bodisi »konservativno« od Bleiweisa do Kreka, bodisi z »narodnjaško« ali »liberalno« od Levstika do Hribarja.