Sreda, 24 April 2013 14:06

Avtor: Gašper Blažič

Pogovarjali smo se s Tinom Mamićem, ki je bil v soboto, 20. aprila, na občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) izvoljen za novega predsednika združenja. Tino Mamić je nekdanji urednik in novinar Primorskih novic.

Tino Mamić je doma iz Šturij pri Ajdovščini, sedaj pa živi v Kopru. Po maturi na vipavski škofijski gimnaziji je študiral novinarstvo na FDV ter zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlil na Ognjišču kot novinar in urednik, med drugim je bil urednik regionalnega programa Radia Ognjišče (studio Koper) in urednik mesečnika Sončna pesem. Kasneje je ustanovil prvo agencijo za rodoslovje v državi in postal član upravnega odbora Slovenskega rodoslovnega društva. Nekaj let je delovno preživel tudi v Luksemburgu in Bruslju, nato pa se je z družino vrnil v Slovenijo in postal novinar Primorskih novic, izvoljen je bil tudi za člana Programskega sveta RTV Slovenija. Leta 2006 je bil za krajši čas imenovan za glavnega urednika Primorskih novic, vendar je bil nato precej hitro iz nekrivdnih razlogov odstavljen. Od lani je samostojni novinar, med drugim deluje kot kolumnist spletnega portala Siol.net, hkrati pa izdeluje rodovnike in družinska drevesa.

Od sobote naprej ste predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Omenjeno združenje nekateri medijski krogi še vedno obravnavajo kot »drugorazrednega«. Je takšen odnos po vaše odsev naših družbenih razmer?
Omenjate ljudi, ki so napisali peticijo, da Janez Janša kot predsedujoči Sveta EU predstavlja nevarnost za Evropsko unijo. Na očitke ljudi s tako neresnimi stališči je težko resno odgovarjati. Naj raje povem, zakaj je pred štirimi leti nastalo ZNP. Hoteli smo ustvariti novinarsko društvo, ki ne bo medijsko orodje politike. Hkrati kot demokrati verjamemo, da nas različnost bogati, zato imamo vedno svobodne in demokratične volitve vodstva. Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je ustanovila partija v partizanih, svojega predsednika še vedno voli po delegatskem sistemu.  

Sreda, 24 April 2013 08:36

Avtor: Vida Kocjan

Zvone Černač, rojen leta 1962 v Postojni, je poslanec Slovenske demokratske stranke (SDS) in njen podpredsednik. V vladi Janeza Janše je bil minister za infrastrukturo in prostor. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani in je univerzitetni diplomirani pravnik. Kot pripravnik se je zaposlil na Zvezi sindikatov v Ljubljani, po opravljenem pripravništvu pa je delal na področju delovne zakonodaje. Po prvih demokratičnih volitvah je postal član Izvršnega sveta občine Postojna, kjer se je ukvarjal z upravnimi notranjimi zadevami. V naslednjih letih se je kot vodja splošne službe zaposlil v podjetju Postojnska jama, turizem, d. d., pozneje pa je bil v. d. direktorja novoustanovljenega javnega zavoda Kobilarna Lipica. Do izvolitve v Državni zbor RS leta 2004 je vodil Stanovanjski sklad občine Postojna, več let je bil tudi nepoklicni podžupan občine Postojna. Na predčasnih volitvah leta 2011 je bil za poslanca izvoljen že tretjič, kot poslanec v prejšnjih mandatih je bil član različnih parlamentarnih odborov, predsednik ene od parlamentarnih preiskovalnih komisij in član ustavne komisije. Desetega januarja 2012 je bil izvoljen za ministra za infrastrukturo in prostor, ukvarjal pa se je s področjem prometa, energetike, infrastrukture, prostora in dela elektronskih komunikacij. Živi v Postojni in je oče treh sinov.

Kako ocenjujete zaplete okrog imenovanja ministrov za infrastrukturo in vršilca dolžnosti direktorja direktorata za infrastrukturo, ki je po le nekaj dneh odstopil? Kaj je razlog za to in kakšno je ozadje?
Očitno so interesi na področju tega ministrstva zelo močni in raznovrstni. Virant je res dobil ministrstvo, na kadrovskem področju pa bodo očitno imeli največjo veljavo ljudje iz kadrovskega bazena stranke ZARES. Zato je moral pasti prvi minister Igor Maher.     

Kako sicer ocenjujete program dela novega ministra, vašega naslednika?
Na predstavitvi v parlamentu je Samo Omerzel dejal, da svojega programa nima, da pa bo nadaljeval delo na podlagi programa, ki ga je zastavil njegov predhodnik Maher. Konkretizacijo še čakamo. V koalicijski zavezi pa gre v glavnem za nadaljevanje projektov, ki tečejo in so bili začeti v mandatu vlade, ki jo je vodil Janša. Tam je navedenih tudi nekaj aktivnosti, ki pa so že uresničene. Edina konkretna navedba, ki sem jo zasledil, je tista o pocenitvi električne energije za 10 odstotkov sredi letošnjega leta.

Sreda, 17 April 2013 09:06

Avtor: Metod Berlec

Objavljamo drugi del pogovora z dr. Julijem Bertoncljem, ki je magistriral in doktoriral iz strojništva na Univerzi v Ljubljani. Deloval in podiplomsko je študiral na Tehniški univerzi Berlin – Charlottenburg,  na Stanfordu v Kaliforniji in MIT v Bostonu.

V praksi ste videli delovanje socialističnega planskega gospodarstva pri nas in na drugi strani kapitalističnega svobodnega tržnega gospodarstva na tujem. V času tranzicije se je začelo divje lastninjenje, ki je višek doseglo z menedžerskimi odkupi in s tajkunskimi zgodbami. Namesto da bi denar, kredite vlagali v razvoj, v večjo konkurenčnost podjetij, je šlo vse za odkup podjetij, ki jim je bilo treba prej še »zbiti« ceno. Zakaj se je to dopuščalo? Kako se izviti iz tega tovarišijskega, pajdaškega kapitalizma, ki smo mu priče v Sloveniji?
Zelo kompleksno vprašanje. Rešitev bi bila v odgovoru, tokrat verjetno vrednem milijardo in več dolarjev, sicer pa je vse povezano z lastnino, z gospodarskim sistemom, s tem pa tudi s politično močjo. Kdor obvladuje banke, obvladuje gospodarstvo, v  industrijsko razviti družbi pa je najbolj pomembna proizvodna industrija. Ta ima zaradi ekonomske moči v rokah tudi politično moč, zato je vsaka družba zelo pozorna na to, kdo v njej zaseda vodilne in vodstvene položaje.
Kar spomnimo se, kako hitro je CK ZKS razrešil vse najuspešnejše direktorje največjih proizvodnih podjetij v Sloveniji, ki so se ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli tržno obnašati; brez milosti so jih takoj obglavili. Ena udarna seja CK ZKS je zadoščala, morda se s take seje niso niti odpeljali več z avtom, morda so že morali na vlak …
Enega največjih in najbolj uspešnih slovenskih direktorjev, ki se je pojavil kot pravi razvojni industrijski fantom, Ivana Atelška, so že okoli leta 1980 pri prvem poskusu, da sproži tehnološko prenovo obstoječe elektromehanske proizvodnje v smer računalništva, računalniške tehnologije in celo proizvodnje sodobnih računalniških sistemov, suspendirali  in ga pri priči poklicali v Ljubljano, kjer so ga namestili v neko pisarnico, da je dal končno – mir.  
Plansko in tržno gospodarstvo sta bistveno različna svetova; bistvo kapitalističnega delovanja temelji predvsem na kapitalu in seveda tudi na ljudeh. Brez tega ni ničesar.

Sreda, 17 April 2013 08:36

Avtor: Gašper Blažič

Publicist Lenart Rihar je bil zelo aktiven že v študentskih letih. Med njegovimi najodmevnejšimi projekti iz tistega časa je prestrukturiranje Študentske založbe in ustanovitev štirih novih edicij, med katerimi sta posebej uspešni Beletrina ter Claritas. Diplomiral je na teološki fakulteti, in sicer iz življenja in dela ekonomista, filozofa in pisatelja dr. Marka Kremžarja. Nekaj let je bil svetovalec v državnem zboru in na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Bil je dolgoletni odgovorni urednik revije Tretji dan. Je član različnih uredništev, tudi Slovenskega časa. Že več let je ravnatelj Rafaelove družbe, ureja pa tudi revijo za Slovence po svetu Naša luč. Svoje kolumne redno objavlja na spletnem portalu Časnik.si.

Začniva z dogodkom, ki je v zadnjem času še posebej zaznamoval slovensko družbo. V soboto, 13. aprila, so v ljubljanski stolnici po več kot petdesetih letih pokopali škofa Gregorija Rožmana. Kako bi ocenili simboliko tega dogodka?
Pokop škofa Gregorija Rožmana v Sloveniji je izjemno velik dogodek. Kdo bi pred pol leta sploh pomislil, da je v doglednem času mogoč. Ne glede na izrabljenost besede tukaj upravičeno govorimo o zgodovinskem dogodku. Zlasti zato, ker je vtis, da gre za zdaj dejansko bolj za zgodovinsko kot pa za simbolno dejanje.
Kot veste, je bil dan pokopa do zadnjega tedna skrivnost. Ob nenavadno »tihi vrnitvi«, kot so jo označili intelektualci, trpko čutili pa tudi preprosti ljudje, seveda ni prostora za oblikovanje simbolike, ki bi znatneje delovala na celoten slovenski prostor. Kljub občutku izgubljene priložnosti je navzočnost škofa Gregorija med nami stvar, za katero smo vsem zaslužnim iz srca hvaležni in ki bo z razkrivanjem resnice pridobivala zdravilno moč.

Kako bi ocenili sam pokop v ljubljanski stolnici?
Seveda je bil lep. Zelo lep. Odgovorne bo pred morebitnimi kritikami reševalo kar nekaj izjemno močnih doživetij, ki jih je potenciral spomin na pokojnika. Denimo veličastnost, ki jo že sam na sebi diha slovesni obred maše, dvakrat postoterjena polglasnost duhovnikov pri povzdigovanju: »Ko je šel prostovoljno v trpljenje …«, intenzivno ozračje, ustvarjeno z množico vernikov-izbrancev, ki so do zadnjega kotička natrpali stolnico. In seveda Mozart. Njegov rekviem sem poslušal neštetokrat, a nikoli med obredom. Hvaležen sem, da sem liturgični kontekst dočakal prav ob tej priložnosti. Božanska glasba od strašnega dne, ki se je za klevetanega trpina, smo prepričani, iztekel v častitljivo liričen blagoslovljen, ki prihajaš …

Sreda, 10 April 2013 14:06

Avtor: Metod Berlec

Julij Bertoncelj se je rodil leta 1939 v Vašah pri Medvodah. Spada med slovensko tehniško znanstveno inteligenco. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Deloval in podiplomsko se je izobraževal na Univerzi v Ljubljani, Tehniški univerzi Berlin – Charlottenburg,  magistriral in doktoriral v Ljubljani, po doktoratu je deloval na Stanfordu v Kaliforniji in na Massachusetts Institute of  Technology (MIT) v Bostonu. Profesionalno je deloval tudi v številnih industrijskoproizvodnih in drugih poslovnih sistemih. Je avtor številnih strokovnih člankov, knjig in izumov. Nazadnje je izdal knjigo Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži.  Sodeluje s poslovnimi sistemi v Evropski uniji in Združenih državah Amerike. Njegovo področje ostaja aktualnost sodobnega aplikativnega znanja in tekmovalnost industrijskih izdelkov.


Gospod Bertoncelj, dotakniva se najprej vaše življenjske zgodbe. Očitno ste imeli kar srečo, da ste se lahko v času, ko smo bili še trdno v prejšnjem režimu, ko smo bili še v Jugoslaviji, izobraževali in delali v tujini.
V pravo življenje sem pravzaprav vstopil že zgodaj, na koncu osnovne šole. Pri 13 letih sem se sprl z učiteljem, potem z učiteljico, na koncu z vso šolsko upravo – a o tem več v moji knjigi Saga hiše ob gozdu …
Bil sem normalen učenec, sicer talentiran za risanje, snovanje, tehniko …, a po tem dogodku so me hoteli sesuti, uničiti, izdali so mi pogojno spričevalo, če bom dimnikar …, a usoda – spet ta usoda? - je bila močnejša. V Ljubljani sem sprejemni izpit za vstop v srednjo šolo opravil z odličnim uspehom. To je povzročilo pravi šok in neverjetno zavist, z jezo o tem so moji učitelji in tudi drugi govorili še desetletje dolgo …
To je bil moj prvi stik z usodo, bom kar rekel, požugalo mi je življenje …
Od tedaj dalje sem vedel, pred menoj je, kot je znamenito rekel Hamlet: Be or not to be, that is a question – bom zmagal ali postal luzer?
Čeprav sem imel komaj 14 let, sem sprožil pravi osebni boj za preživetje, nič me ni več ustavilo. Prvo šolsko leto sem imel pouk kar vsak dan do 7. ure zvečer, v  šolo sem kolesaril ob vsakem vremenu, nisem zamudil niti ene ure, ob koncu leta se mi je nabralo kakih deset tisoč kilometrov. S takim tempom sem končal srednješolsko šolanje, bilo je fantastično …,  vedel sem, da je pred menoj vse, prihodnost, hotel sem samo še naprej, naprej …, naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite se, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!, je imenitno povedal pesnik Tone Pavček. In, poskušaj biti dober, tudi človek, skladno z okoliščinami … Tako še danes.

Sreda, 10 April 2013 08:36

Avtor: Metod Berlec

O aktualnih političnih zadevah smo se pogovarjali s političnim analitikom dr. Boštjanom M. Turkom, ki je izredni profesor za francosko književnost na Univerzi v Ljubljani.  Kritičen je do vodstva slovenskega PEN, ki se obnaša povsem neprimerno.
 
Gospod Turk, naj začneva z dogajanjem v slovenskem klubu PEN. Kot ste zapisali v kolumni za Planet Siol z naslovom Pogum izstopajočih, je sedanje dogajanje v tem združenju pomenljiv znak stanja v slovenski družbi.
To je resnica. Nobene potrebe namreč ni, da bi kogarkoli izključevali, še posebej pa avtorja, čigar knjige imajo po dveh desetletjih še vedno prodajni rekord. To lahko preverite na internetu. Kultura razprave med pisatelji je pod sinom pomembnega akterja nedemokratičnih procesov na Slovenskem Anteja Novaka in njemu pridruženega Vena Tauferja padla na raven, ki bi se je sramovalo vsako društvo, ki da nekaj nase. Kakšen naj pa bo splošni duh v narodu, če so tisti, ki bi morali biti najbolj razumni, najbolj podivjani in najmanj modri. Veno Taufer je prav v teh dneh Janeza Janšo obtožil soodgovornosti za 300.000 mrtvih v bosanski vojni. To je nezaslišano. Sin Anteja Novaka pa ga je obtožil ščuvanja k diskriminaciji Romov. Če se zavedamo, da je konotacija takšne trditve lahko tudi genocid (tega imamo v spominu iz druge vojne), potem moremo osrepeti nad brutalnostjo takšnega načina razmišljanja. Zavedati pa se moramo, da utegne biti deden. Nekaj najglasnejših ljudi med pisatelji namreč izhaja iz družin, ki so vzdrževale sistem kršenja človekovih pravic do leta 1990. Mislim, da samo to pojasnjuje, kako se lahko pisateljsko društvo spušča tako daleč v neomikanost.
 
Kako si razlagate dejstvo, da predsednika SDS Janeza Janšo iz tega centra mečejo ljudje, ki so bolj politikanti kot kulturniki, ljudje, ki v umetniškem smislu praktično nič ne pomenijo, protestno pa iz Pena izstopajo ljudje, ki so v pesniškem ali pisateljskem smislu nesporno avtoritete v slovenskem prostoru?
To gre z roko v roki. Veno Taufer je kot pesnik ničla: to je nekakšno vezenje otrobov, ki ga nihče ne razume, pa naj bi zato bilo imenitno in inteligentno. Dajte no. Boris A. Novak je dokazano slab pesnik in dokazano slab prevajalec. Da je takšen podpredsednik svetovnega Pena, je sramota za organizacijo. Vsi pa so uporabni za namene tranzicijske levice, zato imajo tudi takšno pozornost v javnosti. Prave literature je danes pri nas malo, vse je prevpila in preglasila politika.

Sreda, 03 April 2013 09:36

Avtor: Vida Kocjan

Dr. France Arhar je bil prvi guverner Banke Slovenije v samostojni državi, osrednjo banko pa je vodil 10 let. Devet let je vodil Bank Austria oziroma UniCredit banko Slovenija, junija pa bo eno leto, odkar je prevzel vodenje Združenja bank Slovenije. Po izobrazbi je pravnik z doktoratom pravnih znanosti. Z dr. Arharjem sva se pogovarjala minuli petek dopoldne.


V zadnjem tednu se je zahtevani donos na slovenske dolgoročne obveznice zelo zvišal, približal se je celo sedmim odstotkom. Kaj je razlog za to?
Po mojem prepričanju gre na eni strani za evforijo, povezano z dogodki na Cipru in tudi z razpravami v okviru finančnih oziroma gospodarskih ministrov pri Svetu EU (Ecofina), na drugi strani pa tudi negotovosti, povezane s tem, kar se je zgodilo v Sloveniji. Tu imam v mislih novo vlado, ki je bila imenovana pred dobrim tednom in za katero se še ne ve, kako bo nadaljevala z reformami, ki jih je začela prejšnja vlada. Gre predvsem za področje bančništva. To sta po mojem mnenju dva glavna elementa za t. i. tržni občutek.

Kako delujejo finančni trgi, se to lahko tako hitro spreminja?
Ravno včeraj me je obiskal eden od nizozemskih dopisnikov in me je podobno spraševal. Tudi njemu sem razložil, kako finančni trgi delujejo. Primer: v začetku februarja, ko je evro kotiral proti ameriškemu dolarju že 1 proti 1,33, tudi 1 proti 1,34 je že šel, je prišlo do pripomb vodenja denarne politike Evropske centralne banke (ECB). Kritike so šle v smeri, da je evro premočan, da bo premočan evro onemogočal evropski izvoz v tretje države in da je pri šibki gospodarski rasti treba v centralni banki nekaj narediti. Razmišljalo se je celo, da bi ECB obrestno mero 0,75 odstotka še znižala, da bi ravnala torej podobno kot Američani, kjer je obrestna mera ameriške centralne banke že blizu nič. Nato pa so bile februarja italijanske volitve, finančni trgi so njihov izid ocenili kot slabega, posledica pa je bila erozija evra proti ameriškemu dolarju. To pomeni, da noben ekonomski parameter, povezan bodisi z javnim dolgom ali s plačilno bilanco ali čimer koli, nima tako močnega vpliva na vrednost valute kot npr. politična situacija v kateri od držav.  Drugi primer, s katerim lahko ponazorim delovanje finančnih trgov, pa se je zgodil v tem tednu, ko je Nizozemec Jeroen Dijsselbloem, predsednik Ecofina, izjavil, da bo ciprski model zdaj »banchmark«, model za druge države, ki bodo potrebovale pomoč. V istem dnevu se je vrednost evra proti ameriškemu dolarju znižala za odstotek. Povedati želim, da so t. i. tržna pričakovanja in špekulacije tiste, ki dejansko ustvarjajo tržni sentiment in so s tega vidika zelo nevarne.  

Sreda, 27 Marec 2013 09:36

Avtor: Metod Berlec

O aktualnem političnem dogajanju smo se pogovarjali z Anjo Bah Žibert, ki je generalna sekretarka Slovenske demokratske stranke. V stranki je od leta 1994. Bila je predsednica Slovenske demokratske mladine in ljubljanska mestna svetnica.

Gospa Bah Žibertova, naj najprej začneva z vašo oceno druge Janševe vlade, ki je zaradi spornega poročila t. i. protikorupcijske komisije in »virantovanja« predčasno končala svoj mandat.  Domnevam, da ste z njenim delom zadovoljni.
Vsekakor. Z uspehi te vlade smo lahko zadovoljni vsi državljani. Zapuščina Pahorjeve vlade je bila bistveno slabša, kot smo pričakovali. Janševi vladi pa je kljub temu uspelo izpeljati najpomembnejše in najtežje ukrepe. Izpeljani so bili ključni reformni ukrepi, ki so bili večinsko usklajeni s socialnimi partnerji. Posamezni celo z opozicijo, kar je v kriznih časih še toliko pomembnejše. Slovenski Damoklejev meč v obliki proračunskega primanjkljaja je bil znižan, javnofinančna situacija se je izboljšala. Kljub neutemeljenim nasprotovanjem sta bila na koncu le sprejeta zakon o sanaciji bančnega sistema in zakon o enotnem upravljanju slovenskega državnega premoženja.

Vlada se je izkazala tudi na zunanjepolitičnem področju, kjer sta na prvem mestu usklajen memorandum glede arbitražnega sporazuma in rešitev vprašanja, ki se nanaša na vloge hrvaških varčevalcev v LB.
Ne nazadnje je treba izpostaviti tudi enotne subvencionirane vozovnice za dijake in študente ter zakon o šolski prehrani, ki povečuje število učencev in dijakov, ki so odslej upravičeni do brezplačne oziroma subvencionirane prehrane. Oba ukrepa neposredno razbremenilno vplivata na proračun družin, kar je v času krize zelo pomembno. To, kar je uspelo tej vladi v manj kot letu dni, je pravzaprav pravi čudež.

Sreda, 27 Marec 2013 09:06

Avtor: Gašper Blažič

Peter Starič se je rodil 2. 9. 1924 v Ljubljani. Zaradi posledic na zdravju, ki mu jih je zapustila italijanska internacija, je študij elektronike končal šele leta 1961. Še kot študent je od leta 1951 delal na oddelku za fiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je izdeloval elektronske merilne instrumente. Prvič se je še kot študent zaposlil leta 1956 v Iskri. V letih 1967–1970 je delal pri podjetju Tektronix, Inc. v ZDA, ki je bilo takrat vodilno podjetje za izdelavo osciloskopov. Po vrnitvi se je poskušal zaposliti na oddelku za meritve na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, vendar je temu nasprotoval skoraj ves profesorski zbor, zato se je leta 1971 spet zaposlil v Iskri, kjer se je njegovo »delo« končalo z dvema letoma redne navzočnosti na delovnem mestu – brez dela. Leta 1981 se mu je posrečilo dobiti službo na Inštitutu Jožefa Stefana, od leta 1989 do upokojitve (1994) pa na Elektroinštitutu Milana Vidmarja. Tam je leta 1991 doktoriral s področja širokopasovnih ojačevalnikov. O tem je s soavtorjem Erikom Marganom napisal knjigo (v angleščini), ki jo je izdala založba Springer/Kluwer. Od upokojitve dalje piše poljudnoznanstvene članke, eseje, recenzije in aktualnopolitične članke. Nazadnje je napisal knjigo Atomska bomba, ki je izšla leta 2007 pri založbi Didakta. V kratkem bo pri založbi Nova obzorja (izdajatelj tednika Demokracija) izšla njegova knjiga Moje življenje v totalitarizmu.  

Spadate med tehniške izobražence, vendar imam pri branju vaših kolumn vtis, da se precej ukvarjate s politično zgodovino 20. stoletja. Vas zgodovina privlači?
Če pogledate mojo knjižnico v sobi, vidite, da imam precej knjig, ki se nanašajo na zgodovino, od Ljuba Sirca pa vse do knjige haaške tožilke Carle del Ponte. O njej lahko povem, da sem najprej kupil njen angleški original Madame the Prosecutor in o njem napisal recenzijo v angleščini, ki je objavljena na straneh amazon.com. Mimogrede, tista recenzija je doživela nekaj srbskih napadov. Še bolj pa so se spravili name, ko sem tam objavil recenzijo knjige C. Ingrao & T. A. Emmert, Confronting the Yugoslav Controversies. Ko sem spoznal, da kakršna koli racionalna razprava z  mojimi srbskimi kritiki ni mogoča, sem recenzijo umaknil. Pametnejši odneha! Ko je izšla tudi slovenska izdaja Gospa tožilka, sem hotel angleško knjigo poslati hčerki in kupiti slovensko. Pa sem videl, da je spremno besedo k slovenski izdaji napisal dr. Ljubo Bavcon, zato te knjige nisem kupil. Bavconova spremna beseda je nekaj podobnega, kot da bi knjigi o holokavstu spremno besedo napisal Adolf Eichmann, ki je bil specialist za take stvari. In to sem sporočil tudi gospe del Pontejevi. Pa je odgovorila, da ni vedela, komu so dali možnost, da napiše spremno besedo.