O aktualnem dogajanju smo se pogovarjali s sociologom in analitikom dr. Matejem Makarovičem. Je izredni profesor in dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Predava tudi na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu.

Gospod Makarovič. Mineva tri mesece od nastopa druge Janševe vlade. Kako bi na splošno ocenili njeno dosedanje delovanje?
Očitno je, da je vlada v tem trenutku izrazito osredotočena na eno nalogo, to je na uravnoteženje proračuna, vse drugo pa za zdaj pušča ob strani. Zavedanje, da tega, česar ni, tudi ni mogoče trošiti in da se ne smemo dodatno nepremišljeno zadolževati, je bistvena lastnost, ki jo loči tako od prejšnje vlade kot tudi od sedanje opozicije. V tem vsekakor vidim bistveno prednost nove vlade. Sicer pa je za zdaj na položaju še premalo časa, da bi jo lahko izrazito hvalili ali izrazito kritizirali. Včasih smo imeli koncept prvih stotih dni, kar naj bi pomenilo, da se vsaki novi vladi najprej da priložnost in se jo šele po tem začne vsesplošno kritizirati. Vendar v slovenskem dominantnem javnem diskurzu to očitno velja samo za tako imenovane leve vlade.

Kaj pa delovanje vladne koalicije?
Ne vem, kaj vse se dogaja v ozadju, a že samo dejstvo, da o odnosih v koaliciji javnost ne izve nič posebnega, najbrž kaže, da je koalicija za zdaj precej stabilna, verjetno predvsem zato, ker je vodena s pravo mero avtoritete in pravo mero kompromisa. To pa je bistveno tudi z vidika trajanja te vlade in njenih možnosti, da doseže zastavljene cilje. Izkušnje vseh dosedanjih slovenskih vlad namreč jasno kažejo, da te še nikoli niso padale zaradi delovanja opozicije, poročanja medijev, izgubljenih referendumov, stavk ali protestnih shodov, ampak izključno zaradi notranjih sporov v koaliciji.

France Cvelbar je zaradi svojega dolgoletnega sodelovanja v okviru društva Slovenski katoliški izobraženci (SKI) med najbolj prepoznavnimi člani tega društva. Rodil se je v Gorenji vasi pri Šmarjeti, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, diplomiral in doktoriral je iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Pred upokojitvijo leta 1997 je bil redni profesor na Fakulteti za matematiko, fiziko in meteorologijo Univerze v Ljubljani. Okrog 40 let je vzporedno delal tudi na Institutu Jožef Štefan kot raziskovalec na področju eksperimentalne jedrske fizike. Skupina, ki jo je nekaj časa tudi vodil, je dosegla rezultate, pomembne v svetovnem merilu. Živi v Ljubljani, aktiven pa je tudi v svojem rojstnem kraju in je bil nekaj časa tudi predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta. Skupaj s prof. Stanetom Grando in drugimi sodelavci je objavil zelo dobro ocenjeno knjigo o deželi okrog zgodovinskega Vinjega vrha – Šmarjeta in Bela Cerkev skozi čas, ki jo kot dober pripomoček uporabljajo celo v strokovnih krogih. Za zasluge v domačem kraju mu je Občina Šmarješke Toplice podelila naziv častnega občana. V društvu Slovenski katoliški izobraženci je že več let urednik internega glasila Zrno SKI. V Ljubljani je bil tudi med ustanovitelji Socialne akademije. Že nekaj časa pa svoje prispevke objavlja tudi na spletnem portalu casnik.si.

Pred kratkim ste sodelovali na okrogli mizi Socialne akademije z naslovom »Kristjan – kritičen in aktiven člen družbe«. Ker je letošnje pastoralno leto posvečeno družbenemu nauku cerkve, me zanima, kako ga sami dojemate.
Dogodek je bil sestavljen iz dveh delov. V drugem delu so diplomanti lanskega študijskega letnika prejeli diplome, prvi del pa je bil namenjen tistim, ki smo bili v stiku s Socialno akademijo že prej. Predstavili naj bi svoje izkušnje in poglede.
Socialno akademijo smo organizirali s pomočjo sklada Renovabis, ki so ga ustanovili nemški škofje. To se je zgodilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Sklad je bil namenjen za finančno pomoč kristjanom iz držav, ki so se izvijale iz komunističnega geta. Iz tega sklada smo tudi Slovenci oz. Slovenski katoliški izobraženci prejeli nekaj sredstev, da smo lahko osnovali Socialno akademijo. V začetku, ko je bila ta povsem pod okriljem društva Slovenskih katoliških izobražencev, nismo uspeli izpeljati programa v želenem obsegu, z več aktivnostmi. Smo pa organizirali zanimiv študijski program in poskrbeli za dobre predavatelje. Med drugimi na Akademiji še danes predava tudi sedanji metropolit dr. Anton Stres. Kasneje je Socialna akademija postala samostojni zavod in lahko rečem, da s svojim programom, ki vključuje tudi novinarstvo in še druge aktivnosti, deluje odlično. Škoda, da za ta študijski program ne uspejo pridobiti več slušateljev. Študij slušatelje res nekaj stane, imajo pa možnost pridobiti tudi štipendijo iz posebnega sklada Socialne akademije. Kljub temu je slušateljev še vedno precej manj, kot bi si želeli.

O aktualnem političnem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji in svetu smo se pogovarjali z direktorjem Zavoda za oživitev civilne družbe mag. Andrejem Aplencem. Bil je zaprt na Golem otoku. Novo življenje si je našel v ZDA. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo.


Gospod Aplenc, dolga leta ste živeli in delali v Združenih državah Amerike. Vaš sin in hčerka živita v ZDA. Kako ocenjujete zdajšnje gospodarsko stanje v tej pomembni državi?

Če izvzamemo Nemčijo, je gospodarsko stanje v ZDA boljše kot v Evropi. Gospodarska rast je 1,5-odstotna, nezaposlenost se manjša, sicer počasi, banke so sanirane in podjetja imajo v svojih bilancah precejšnja finančna sredstva, ki pa jih za zdaj uporabljajo zelo previdno tako pri investicijah kot pri zaposlovanju. Ekonomisti pazljivo zasledujejo dogajanje v Evropi, ker bi v primeru vnovične krize v EU trpelo tudi ameriško gospodarstvo. Ko se je v ZDA leta 2008 začela kriza, se je gospodarstvo tam letno skrčilo za 9 odstotkov in število nezaposlenih se je večalo za 750.000 na mesec. Obamova vlada je sprejela vrsto uspešnih ukrepov, npr. sanacijo General Motors in bank, potem pa je kriza v Evropi leta 2010 in 2011 ameriško gospodarsko rast upočasnila. Zato se Američani zelo zavzemajo za to, da bi tudi Evropa gospodarsko napredovala; Timothy Geithner, ki je v Obamovem kabinetu »Secretary of the Treasury« ali po naše finančni minister, je na gospodarskem forumu v Davosu celo delil nasvete evropskim kolegom, česar nekateri niso najbolje sprejeli. Kakorkoli, vlada ZDA si zelo želi uspešno Evropo.

Pred kratkim sem obiskal sina in hčerko v Filadelfiji, ki ima s predmestji okoli 2 milijona prebivalcev, in bil sem presenečen, ker nisem videl niti ene zaprte trgovine. Če pogledate v Ljubljani, vidite precej zaprtih lokalov pa tudi razprodaje v trgovinah, ki se bodo zaprle.

Mag. Dejan Turk, rojen v Mariboru, diplomirani ekonomist, oče dveh otrok, se je kot direktor marketinga in prodaje v družbi Si.mobil zaposlil avgusta 2004. Dve leti pozneje je bil imenovan za člana uprave za trg, leta 2007 pa je postal predsednik uprave družbe. Svojo poslovno pot je začel v podjetju McDonald's Slovenija, kjer je bil imenovan za direktorja marketinga (leta 1997), glavnega direktorja McDonald's Slovenija (leta 1998) ter generalnega direktorja celotne mreže restavracij v Sloveniji in Hrvaški (leta 1999). Kot generalni direktor je vodil podjetje Metropolis Media (od 2003 do 2004), nato pa se je zaposlil v podjetju Si.mobil, ki je v lasti Skupine Mobilkom Austria in del Skupine Telekom Austria. Njegovo vodenje družbe Si.mobil zaznamuje pospešena rast uporabnikov Si.mobila, podjetje s približno 500 zaposlenimi pa tudi sicer uspešno posluje. Poleg uspešnih finančnih kazalnikov je v času njegovega vodenja Si.mobil pridobil certifikata Družini prijazno podjetje in Ugleden delodajalec ter priznanje za enega najboljših zaposlovalcev v Sloveniji, hkrati pa tudi številne nagrade. Mag. Turk je dejaven tudi na drugih strokovnih področjih. Najpomembnejše je nedvomno predsedovanje Združenju Manager, je pa tudi predsednik fundacije Unicef Slovenija.



Vlada RS je pripravila ukrepe za uravnoteženje javnih financ, o katerih se zdaj pogaja s socialnimi partnerji. Kakšno je vaše stališče do pripravljenih ukrepov?
Ukrepi so nujni in bi morali biti sprejeti in udejanjeni že prej. Ne samo da so nujni, mislim tudi, da so dobri. Vemo namreč, da je doslej gospodarstvo nosilo vse breme krize in čas je, da se to nekako uravna. To pomeni, da je tudi javni sektor na vrsti za varčevanje. Po drugi strani pa vemo, da sta javnofinančna poraba in uravnotežen državni proračun zelo pomembna dejavnika tudi za slovenske bonitetne ocene. Če bodo te boljše, bomo v končni fazi plačevali tudi manjše obresti za kredite. Vemo tudi, da smo zadolženi za skoraj 17 milijard evrov, v zadnjih treh letih pa smo se zadolževali za več kot 2 milijardi evrov letno. Po sprejetih predlaganih ukrepih se zadolževanje sicer ne bo ustavilo, le namesto za dve se bomo morali zadolžiti za eno milijardo.

Joseph A. Mussomeli je po z odliko končani pravni fakulteti svojo kariero začel kot pomočnik generalnega tožilca v New Jerseyju. Leta 1980 se je pridružil ameriškim zunanjim službam. Njegova prva služba zunaj ZDA je bila v Egiptu, kasneje je med drugim služboval na Filipinih, Šrilanki, v Maroku in Bahrajnu. Leta 2005 ga je vlada v Washingtonu imenovala za veleposlanika v Kambodži. Po kratki vrnitvi v domovino je bil leta 2008 imenovan za pomočnika vodje misije v afganistanski prestolnici. Za veleposlanika ZDA v Sloveniji je bil imenovan septembra 2010. Za svoje delo v diplomaciji je prejel številne nagrade. Z ameriškim veleposlanikom smo se pogovarjali v njegovi rezidenci v Rožni dolini.

Čeprav ste že vrsto let uslužbenec ameriškega State Departmenta, je vaše službovanje v Sloveniji prvo v Evropi. Kakšni so vaši vtisi?
Kjerkoli na svetu deluješ, se moraš ukvarjati z določenimi problemi, a delo v Sloveniji je seveda zelo drugačno od dela v državah tretjega sveta. Bistvena razlika je, da tu ni problemov, ki v veliki meri hromijo države tretjega sveta, na primer visoka stopnja korupcije in revščine, bolezni in pomanjkanje spoštovanja pravne države. Na drugi strani pa se Slovenija sooča s težavami razvitih držav. Tipičen primer tega je pesimizem, ki ga je mogoče čutiti v večini postindustrijskih družb. Moram poudariti, da je težava vsake družbe v tem, kaj ljudje od nje pričakujejo. In pričakovanja pomenijo vse. Slovenija bi za vsakega Vietnamca predstavljala čudovito deželo, a Slovenci imajo kot pripadniki evropske razvite družbe precej večja pričakovanja. Še vedno obstajajo težave, za odpravo katerih se morate truditi, a s takšnimi težavami se soočajo tudi drugod, tudi v ZDA.  

Pogovarjava se v precej nemirnem času; jutri se začenja stavka javnih uslužbencev, ki utegne trajati več dni oziroma tednov (pogovor z veleposlanikom je potekal pretekli torek, op. a.). Kako ocenjujete pogajanja o varčevalnih ukrepih med vlado in sindikati in kje so po vašem mnenju razlogi, da strani nista zmožni doseči kompromisa?

Milan Zver se je rodil 25. maja 1962 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Destrniku, gimnazijo pa na Ptuju. Diplomiral je na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani, kjer se je zaposlil kot mladi raziskovalec in vpisal magistrski študij. Leta 1989 je raziskoval zgodovino politične misli na Karl-Franzens Universität v Gradcu v Avstriji. Tu je nastal tudi večji del njegove magistrske naloge, ki jo jo uspešno zagovarjal leta 1990. Do leta 1992 je na Fakulteti za družbene vede delal kot raziskovalec in asistent za področje zgodovine politične misli. Leta 1998 je  doktoriral, naslednje leto pa je bil habilitiran kot visokošolski učitelj za področje družboslovja. Istega leta je postal predavatelj in nosilec predmeta sociologija na visokošolskem in univerzitetnem programu Ekonomsko-poslovne fakultete, kasneje tudi na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru.
Poklicno politično pot je začel leta 1992, ko se je zaposlil v vladi pri njenem podpredsedniku Jožetu Pučniku. Od 1994 do 1999 je bil zaposlen na Mestni občini Ljubljana, večino časa kot sekretar mestnega sveta, nato pa nekaj mesecev kot strokovni sodelavec v Državnem zboru RS. Bil je mestni in državni svetnik, od 2004 do 2008 pa minister za šolstvo in šport v vladi Janeza Janše. V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 je vodil Evropski svet za izobraževanje, kulturo, mladino in šport. Na evropskih volitvah junija 2009 je bil z izjemno visokim deležem preferenčnih glasov izvoljen za evropskega poslanca. Vodi slovensko delegacijo Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu in je član parlamentarnega odbora za izobraževanje, kulturo, šport in mladino ter nadomestni član v parlamentarnem odboru za kmetijstvo.
Milan Zver je avtor več knjig: In dan bo sijal, Sto let socialdemokracije, Demokracija v klasični slovenski politični misli in Dvajset let pomladi SDS, ki je izšla tudi v angleščini (SDS. From the Edge to the Triumph in the European Election). Uredil je več zbornikov, med drugim zbornika Pučnikova znanstvena in politična misel in Dvajset let samostojne Slovenije/Twenty years of Independent Slovenia. Od leta 1994 je član vodstva SDS.
Je poročen, oče dveh hčera ter dedek vnukinje in dveh vnukov. V prostem času rad posluša glasbo, igra tenis in šah. Je tudi  ljubitelj nogometa, košarke in smučanja. Z veseljem tudi kuha in poprime za delo okoli hiše.

Pogovarjali smo se z direktorico Študijskega centra za narodno spravo mag. Andrejo Valič Zver. Študijski center, ki ga vodi, bo konec meseca praznoval štiri leta svojega delovanja. Ukvarja se predvsem s preučevanjem totalitarnih sistemov.
Študijski Center za narodno spravo (SCNR) bo konec meseca praznoval štiri leta svojega delovanja. SCNR ima svoje korenine v Sektorju za popravo krivic in za narodno spravo, ki je začel delovati že jeseni 2005.
Tako je. Sektor za popravo krivic in za narodno spravo, ki ga omenjate, je bil ustanovljen leta 2005 kot del Ministrstva RS za pravosodje. En del je predstavljal strokovno podporo Komisiji Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, drugi del pa je bil znanstvenoraziskovalni. Iz tega je 1. maja 2008 s sklepom vlade nastal javni zavod z imenom Študijski center za narodno spravo.
Naše korenine segajo še dlje, v devetdeseta leta. Že takrat je bila ustanovljena Preiskovalna komisija Državnega zbora RS za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil Jože Pučnik. Večino njenega gradiva, ki ga hrani Državni zbor RS, nam je v ŠCNS uspelo pridobiti. Poleg tega je leta 1997 vlada ustanovila komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je potrebovala strokovno službo. Komisija je odločala o priznanju statusa nekdanjega političnega zapornika osebam, ki so bile od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na sedanjem ozemlju Republike Slovenije neupravičeno ter v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem, upravno kazenskem postopku ali pa jim je bila prostost odvzeta na podlagi drugih predpisov, kadar so bili ti zlorabljeni.
Zadnja leta se je povečala predvsem potreba po raziskovalni dejavnosti. To je bil glavni razlog za ustanovitev ŠCNS. Brez poznavanja stvari tudi sprava ne stoji na dovolj trdnih temeljih. Formalno ima center status javnega zavoda. Z njim država uresničuje svoj interes na področju znanosti, izobraževanja in za opravljanje raziskovalnih, organizacijskih, razvojnih, svetovalnih, koordinacijskih in izobraževalnih nalog na področju narodne sprave in preučevanja totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju.  

Mag. Andrej Šircelj je ekonomist, pravnik in politik. Rodil se je v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo in nato klasično gimnazijo. Leta 1985 je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, leta 2003 pa končal magistrski študij na Pravni fakulteti v Mariboru. Svojo delovno pot je začel kot učitelj na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani, nadaljeval kot vodja prodaje v Iskri, nato je bil kot višji svetovalec zaposlen na Gospodarski zbornici Slovenije, v letih od 1992 do 1996 kot svetovalec vlade za področje davkov na ministrstvu za finance, kot direktor področja za davčno in finančno svetovanje je bil zaposlen v eni od svetovnih revizijskih hiš in v podjetju, katerega ustanovitelj je bil. Med decembrom 2005 in 21. oktobrom 2008 je bil državni sekretar v Kabinetu predsednika Vlade RS, nato pa svetovalec predsednika uprave v Gorenjski banki Kranj. Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral na listi SDS in bil izvoljen za poslanca. V državnem zboru je predsednik odbora za finance in monetarno politiko ter član več komisij. Z mag. Šircljem sem se pogovarjala minuli petek v prostorih državnega zbora.


Vlada RS je potrdila predlog varčevalni ukrepov, predlog zakona pa poslala v parlamentarno obravnavo po nujnem postopku. Kakšno je vaše stališče do tega?
Vlada je sprejela zakon, s katerim naj bi uravnotežili javne finance. To seveda pomeni, da bomo morali državno porabo prilagoditi tistemu, kar ustvarimo. Tukaj ne govorimo o varčevanju. Kajti varčevalni ukrepi so tisti, ki nastanejo na podlagi tega, da denar zaslužimo, ga ne potrošimo, ampak prihranimo. V Sloveniji nismo ustvarili več, da bi lahko varčevali, ampak dejansko porabljamo denar, ki ga nismo ustvarili. V bistvu se zadolžujemo za tekočo porabo, ki je nismo ustvarili. V zadnjih treh letih je javni sektor v državi potrošil 20 odstotkov več kot ustvaril. To pomeni, da se je javnofinančni primanjkljaj povečal na 6,4 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar pomeni, da vsako leto potrošimo 2 milijardi evrov več kot ustvarimo. Zaradi tega je nujno, da porabo javnega sektorja spravimo v okvir, ki je realen. Realno pa je tisto, kar ustvarimo. Zaradi tega je treba zmanjšati javno porabo in zato je Vlada RS pripravila številne ukrepe.

Veleposlanica Španije v Sloveniji Anunciada Fernández de Córdova Alonso y Viguera je v svet diplomacije vstopila po opravljeni diplomi iz prava leta 1983. V svoji karieri je vodila kulturne in znanstvene programe španske vlade, različne fundacije, bila je tudi kraljeva svetovalka. Pred  prihodom v Slovenijo leta 2009 je opravljala funkcijo generalne direktorice Iberoameriških multilateralnih organizacij. Hkrati je velik del svoje profesionalne poti namenjala kulturi in aktivno sodelovala pri vodenju pisateljskih in gledaliških konferenc ter predavanj. Do sedaj je objavila tri novele in tri zbirke poezij, za svoje literarno delo je prejela številne nagrade, njena zadnja novela pa opisuje tudi njeno bivanje v Sloveniji. V Slovenijo je pripeljala številne španske zvezde svetovnega formata, kot sta npr. José Carreras in Paco de Lucía, sodelovala pri organizaciji razstav del Picassa in Claveja ter prijateljskih tekem med košarkarskima reprezentancama Slovenije in Španije. Pretekli mesec je prejela nagrado Guest Star, ki jo vsako leto  The Slovenian Times in Radio Slovenia International podeljujeta tujcem, ki živijo v Sloveniji in s svojim delom pripomorejo k razvoju slovenske družbe.

Na prvem mestu bi vam rada čestitala za nagrado Guest Star, ki ste jo prejeli za delo v lanskem letu na področju diplomacije. Kaj vam pomeni ta nagrada?
Moram poudariti, da je to priznanje na prvem mestu namenjeno veleposlaništvu Španije in njenemu delu. V Slovenijo sem prišla 15. maja 2009 in od takrat si močno prizadevam Španijo uvrstiti na zemljevid Slovenije. Menim, da imamo odlične dvostranske odnose, a še vedno obstaja veliko medsebojnega nepoznavanja, tako da je moja glavna naloga, ki ji tudi posvečam največ časa, okrepiti poznavanje obeh držav. Priznanje, ki sta mi ga dodelila The Slovenian Times in Radio Slovenia International me je z osebnega stališča zelo razveselilo, še posebej zato, ker sem se v Slovenijo popolnoma zaljubila. Gledano z mojega poklicnega stališča pa to priznanje pomeni večjo prepoznavnost Španije.

Dr. Matej Lahovnik, rojen leta 1971, je ekonomist in profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Javnosti je bolj znan kot nekdanji minister za gospodarstvo. To funkcijo je opravljal dvakrat, in sicer prvič krajši čas v vladi, ki jo je vodil Anton Rop, nato pa je v prejšnji vladi ministrstvo vnovič prevzel na izrecno povabilo takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Ker se z delovanjem nekaterih ministrskih kolegov ni strinjal, je 8. julija 2010, po letu in sedmih mesecih, odstopil s položaja ministra in se posvetil akademski karieri. Pogovarjala sva se minuli četrtek popoldne v prostorih ekonomske fakultete.



Vlada je pripravila pogajalska izhodišča, s katerimi bi javno porabo v dveh letih znižala na približno raven porabe v letu 2008. Kako ocenjujete te vladne predloge?
Menim, da so vladni ukrepi potrebni in neizbežni in da je vlada, s tem ko jih je predlagala, ravnala državotvorno pa tudi pravično, ker mislim, da je precej bolj pravično, da pravočasno sprejmemo določene ukrepe, ki so nujni glede na stanje javnih financ, kot pa da bi vlada odlašala z njimi in pristajala na nadaljevanje pretekle politike zadolževanja, ko smo se praktično v zadnjih treh letih vsako leto zadolžili za 2 milijardi evrov. Če bi nadaljevala s takšno politiko, bi bile posledice precej bolj boleče za standard ljudi in v tem primeru bi lahko govorili o precej bolj nepravični porazdelitvi bremen, kot pa ji bomo priče sedaj, ko so ti ukrepi vendarle tudi ciljno usmerjeni tako, da manj prizadenejo tiste z nižjimi dohodki kot tiste z višjimi.

Sindikati in nekateri drugi pravijo, da bodo s temi ukrepi najbolj prizadeti prav socialno šibki in da gre za razkroj socialne države. Bo res tako?
Če pozorno analiziramo ukrepe, trditev, da bodo najbolj prizadeti najšibkejši, ne drži. To bi držalo, če bi denimo vlada na začetku dvignila davek na dodano vrednost. V tem primeru bi to najbolj čutili tisti z najnižjimi dohodki.