Pred petimi dnevi je bila na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) premierno uprizorjena komedija Georga Büchnerja Leonce in Lena, preoblečena v današnji čas. Režiserka Ivana Djilas je poiskala estetiko današnje mladine.
Na klasičnem  Büchnerjevem besedilu je režiserka Ivana Djilas zgradila predstavo o današnjih mladih in njihovi možnosti izbire. »V predstavi sem si želela odpreti vprašanje izbire posameznikov, ki šele vstopajo v življenje. Ne vem, ali so to 13-letniki ali 20-letniki. Gre za tiste, ki so na meji, da bi uresničili svoje sanje in želje o tem, kakšno naj bi njihovo življenje, ko bodo enkrat odrasli, svobodni in samostojni. Sledi pa moment spoznanja,« je dejala režiserka, ki meni, da v današnji družbi posameznik svoje sanje le redko uresniči, ker je vsakdo že vpet v vnaprej določen scenarij, sanje pa se na koncu izkažejo le za nekakšen mladostni trening. »Življenje je živ dolgčas! Točno tako se počutita tudi princ Leonce in princesa Lena, ki se zahtevam staršev in pričakovanjem družbe upirata z dolgočasjem, naveličanostjo in razvajenostjo, pod čemer se skriva njuna velika stiska. Njun beg je upor, je kot zadušen krik na pomoč, ki ga nihče noče slišati. Zastavljata si vprašanja o smislu obstoja in bivanja na humornem popotovanju, ki ju pripelje nazaj, od koder sta bežala, ter jima prinese spoznanje, da nobena pot ni tako dolga kot pot do sebe,« so zapisali na spletni strani LGL.
Predstava mladim
Preden so ustvarjalci pripravili to predstavo za mlade, so raziskovali, kakšne estetike, slogi in glasba so jim blizu, in jim jo tako približali. Menijo namreč, da se od današnjih mladih pričakuje, da so uspešni, posebni in ustvarjalni, čemur pa pogosto niso kos. Navdih za predstavo so našli tudi v grafitarjih, ki jih razumejo kot revolucionarje, saj svoja intimna sporočila z mimoidočimi delijo anonimno in brez želje po velikem uspehu. »Tokratna uprizoritev Büchnerjeve komedije Leonce in Lena iz leta 1836, ki nas kot satirična kritika družbe še vedno vznemirja, je uprizorjena kot montaža prizorov sodobnega življenja mladostnikov, ki citira elemente ulične umetnosti in se poigrava z aluzijami na reklame, videospote, glasbene hite, zvezdnike, skratka z aluzijami na vse tisto, kar danes bombardira mlade,« pravi zapis na spletni strani LGL. Sicer pa je večina dramskega besedila prelitega v »songe«, ki jih je uglasbil Boštjan Gombač. Predstava na tak način komunicira z mlado generacijo in ji ne pripoveduje, kaj si starejši mislijo o njej.

Marjan Golavšek je podpredsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) in predsednik Foruma za kmetijstvo in podeželje pri Slovenski demokratski stranki. Z njim smo se pogovarjali o aktualnem dogajanju v KGZS in kmetijstvu.

Kako kot podpredsednik KGZS ocenjujete rebalans državnega proračuna, ki je zmanjšal sredstva tako Zavodu za gozdove kot tudi KGZS?
Vsekakor je vsako zmanjšanje sredstev za katero koli področje problematično in nihče si tega ne želi. Področje kmetijstva, predvsem pa pomen kmetijstva na področju pridelave hrane, je še toliko bolj občutljivo in vsako zmanjšanje sredstev na tem področju pomeni, da se bo potrebno nečemu odpovedati. Pri proizvodnji hrane je pomemben vsak segment, da dobi potrošnik na mizo varno in kvalitetno hrano. V teh kriznih časih je povsem normalno, da se sredstva zmanjšujejo na vseh področjih, tako da se tudi kmetijstvo temu ni moglo izogniti.
Vendar pa bi bilo na področju kmetijstva nujno pregledati in se skupaj dogovoriti, katere so tiste naloge, katerim se je morda mogoče odpovedati ali pa jih na nek način bolj racionalno organizirati. Moja ocena je, da je marsikatero nalogo potrebno in mogoče opraviti bolj racionalno, kar pomeni, da bo potrebno združevanje in povezovanje.

Ali bo zbornica lahko izvedla vse načrtovane naloge?
Zbornica izvaja naloge, ki jih plača država, opredeljene pa so v programu, ki ga sprejme svet zbornice in potrdi vlada. Poleg tega se del sredstev zbere tudi na trgu. Glede na znižanje sredstev bo tu zagotovo težava, kajti že sedaj je bilo predvsem na področju živinoreje zelo težko poslovati pozitivno in so nekateri kmetijsko-gozdarski zavodi poslovali na meji pozitive. Zato se morata zbornica in ministrstvo, pristojno za to področje, dogovoriti, katere naloge se v tem času krize morebiti ne bodo izvajale. Treba je biti realen in če denarja v državi ni, se bo temu primerno potrebno prilagoditi, je pa dejstvo, da se na tisto področje, kjer je potrebno zagotoviti zdravo in varno hrano, ne sme posegati.

Študijski center za narodno spravo je 9. in 10. maja 2012 v Kadetnici v Mariboru organiziral mednarodni znanstveni posvet z naslovom Represivne metode totalitarnih režimov. Udeleženci so osvetlili vso zločinskost teh avtoritarnih sistemov.

Na ta način je Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane obeležil 9. maj kot spomin na dva pomembna dogodka: konec druge svetovne vojne v Evropi in začetek evropskega povezovanja – Dneva Evrope. Slovenija je edina evropska država, ki je preživela tri totalitarne režime – fašizem, nacizem in komunizem. Osnovna izhodišča za razmislek o represivnih metodah so bila različne oblike nasilja, ki so jih povzročili omenjeni trije totalitarni sistemi na Slovenskem v 20. stoletju ter posledice kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih varuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948.

Številni sodelujoči razpravljavci
Sodelujoče so pozdravili mag. Tomaž Kancler, podžupan Mestne občine Maribor, dr. Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme evropskega spomina in vesti, mag. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, in brigadir Martin Jugovec, namestnik poveljnika Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje.
Mag. Valič Zverova je povedala, da je Evropa v prejšnjem stoletju doživela dve hudi kataklizmi, sprožila je prvo in drugo svetovno vojno, in da je zadnje, kar si želimo, ponovitev takšnih dogodkov. Poudarila je, da je ohranjanje in krepitev demokracije in demokratičnih vrednot nekaj, kar moramo početi iz dneva v dan. Izrazila je željo, da bi posvet odmeval med mladimi in da bi njegovi izsledki služili tako slovenskemu kot tudi evropskemu spravnemu procesu. Dr. Winkelmannova je med drugim predstavila delovanje Platforme evropskega spomina in vesti, ki na evropski ravni povezuje 21 vladnih in nevladnih organizacij iz 13 držav. Ena od teh je tudi Študijski center za narodno spravo, ki od vsega začetka aktivno sodeluje pri vzpostavitvi Platforme.

Dr. Janez Cerkovnik je doktor kemijskih znanosti ter docent za področje organske kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V prostem času je aktiven tudi v Cerkvi, zlasti v Katoliški karizmatični prenovi.

Rodil se je leta 1962 na Jesenicah. Po končani srednji šoli je študiral kemijo v Ljubljani in diplomiral leta 1986, podiplomski študij pa je zaključil z doktoratom leta 1993. Kasneje je deloval kot raziskovalec in docent, eno leto pa je tudi poučeval kemijo na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Je koordinator slovenske Katoliške karizmatične prenove oz. društva Prenova v Duhu, poleg tega tudi skrbi za koordinacijo predstavnikov katoliških gibanj in skupnosti. Je poročen in oče petih otrok. Živi v Ljubljani.
Delujete v znanosti oz. visokem šolstvu. Je že mogoče pri vas čutiti varčevalne ukrepe?
Še ne, vendar smo ravno danes (pogovor je bil narejen v petek, 11. maja) na sestanku govorili o tem. Trenutno še čakamo, ker še ni analize in projekcij posledic varčevanja. Kot kaže, ne bo denarja za drugo stopnjo bolonjskega študija. Razmišlja se celo o tem, da bi se morala univerza drastičnim ukrepom upreti. Počakati moramo na resne analize. SVIZ se je, kot kaže, pogajal predvsem za osnovno in srednje šolstvo, univerze in znanstvene ustanove pa so nastopale bolj samostojno.
Sami delujete na področju naravoslovja, ki je običajno ideološko manj obremenjeno kot humanistika in družboslovje. Je torej političnega aktivizma manj?
To je res. Glede na informacije iz časopisov, in upam, da držijo, je razmerje med humanistiko in družboslovjem na eni strani ter naravoslovjem na drugi strani zelo porušeno v primerjavi z zahodnoevropskimi državami. Tam je razmerje med naravoslovci in družboslovci nekje 1:3, pri nas pa je razmerje 1:12. Ob tem, da univerze proizvajajo tudi veliko število nezaposljivih študentov. Diplomanti naravoslovnih fakultet na prvo zaposlitev čakajo nekaj mesecev, največ pol leta, kar pomeni, da pri naravoslovcih ni večjih težav z zaposlitvijo.

Na upravnih volitvah, ki so bile 6. in 7. maja v 26 občinah Furlanije Julijske krajine, sta bila v dveh občinah v videmski in tržaški pokrajini, v Sovodnji in Devinu-Nabrežini, za župana izvoljena Slovenca, kar je velik uspeh za slovensko manjšino.

 

V občini Sovodnja v Beneški Sloveniji (videmska pokrajina) je le za glas razlike zmagal Slovenec Germano Cendou, ki ga podpira občanska lista in je zbral 35,28 odstotka glasov.

Še bolj pomemben pa je volilni rezultat v občini Devin-Nabrežina pri Trstu, kjer je po desetih letih desnosredinske uprave ponovno zmagala leva sredina, ki je za župana kandidirala Slovenca Vladimirja Kukanjo. Ta je zbral 46,65 odstotka glasov, medtem ko jih je županski kandidat desne sredine in dosedanji podžupan Massimo Romita zbral 42,68 odstotka. Ker ima občina manj kot 15.000 prebivalcev, je bil Kukanja za župana izvoljen že v prvem krogu. Njegova zmaga je za tržaške Slovence zelo pomembna, saj je Vladimir Kukanja prvi slovenski župan po daljšem obdobju; zadnji slovenski župan v Devinu-Nabrežini je bil Bojan Brezigar v 80. letih prejšnjega stoletja. »Po dolgih letih ima Devinsko-nabrežinska občina spet slovenskega župana. Vse tržaške okoliške občine torej vodijo, kot nekoč, slovenski župani. Vladimir Kukanja, slovenski levosredinski kandidat, izraz združenih moči domačega prebivalstva in demokratičnih sil, je v zelo napeti tekmi premagal svojega neposrednega tekmeca, desnosredinskega kandidata Massima Romito. Kukanja je prejel 2198 glasov, 45,65 %, Romita pa 2055 glasov, 42,68 %. Ostali kandidati so močno zaostali za njima. Vladimirja Kukanjo so podprli Zveza levice, Slovenska skupnost, Zeleni in Italija vrednot, Lista Kukanja, Svoboda, ekologija in levica ter Demokratska stranka. Veselje v taboru Vladimirja Kukanje je nepopisno. Zadovoljne so vse demokratične sile in domače prebivalstvo, saj ima občina Devin-Nabrežina končno spet slovenskega župana. Tokrat je bolj kot vselej obveljal rek, da v slogi je moč,« so o zmagi Vladimirja Kukanje zapisali na spletni strani slomedia.it.

Pretekli teden je bil za Slovenijo nadvse pomemben. Po letih nazadovanja in nerazumnih odločitev smo prišli do tiste prelomne točke, ko se vsi zavedajo, da je nekaj potrebno storiti. Postavljalo se je resno vprašanje: bo zmagal razum in bomo naredili pomemben začetni korak k izhodu iz krize, ali pa se bomo nespametno izgubili v igricah prestiža in političnih kalkulacij. Se bomo na splavu, ki pluje proti divjim brzicam, še naprej prepirali med seboj, kdo bo veslal in kam, ali pa se bomo sporazumeli in zaveslali na varni breg. Bodo potniki na splavu končno spoznali, da jih v primeru, če se ne dogovorijo, čakajo nepredvidljive posledice …
Nedvomno je bil zato prejšnji teden res prelomen. Predsednik vlade Janez Janša se je na svoj prvi uradni obisk po nastopu vlade podal v Nemčijo, ki je ključna slovenska zunanjetrgovinska partnerica. V državo, ki je glavni motor evropskega gospodarstva. Simbol stabilnosti, ki s svojim ravnanjem blaži krizo Evropske unije in evra. Sporočilo srečanja med slovenskim premierjem Janšo in nemško kanclerko Angelo Merkel je tako bilo, da se je potrebno držati pravil in spoštovati dosežene dogovore ter se obenem zavedati, da gresta stabilizacija javnih financ in trajna gospodarska rast z roko v roki. Pri tem je bil očiten jasen namen našega premierja, da kanclerko seznani s slovenskimi ukrepi za stabilizacijo javnih financ, namerami za izboljšanje poslovnega okolja in s tem željo po tujih vlaganjih na sončni strani Alp. Kot je bilo slišati po obisku, je bil namen dosežen. Seveda so rezultati takih obiskov vidni šele na dolgi rok. Hkrati se je prejšnji teden doma odvijala prava drama. Pogajanja med vlado in sindikati glede rebalansa proračuna in zakona o uravnoteženju javnih financ so bila sila naporna. Obstajala je bojazen, da se bo država znašla v popolni blokadi, če ne bo prišlo do t. i. stavkovnega sporazuma. V primeru referenduma, s katerim so grozili sindikalisti, bi namreč predvideni ukrepi vlade padli v vodo in Slovenija bi bila še bližje grškemu scenariju.

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Radovan Žerjav ter minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič sta se srečala s predstavniki lesnopredelovalne industrije. Ugotovili so, da bo za razvoj in prihodnost potrebno prestrukturiranje.

Srečanje je potekalo na pobudo Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS. Poleg obeh ministrov pa so se ga udeležili tudi vodja Direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo po pooblastilu mag. Sabina Koleša, v. d. generalne direktorice Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) in vodja medresorske delovne skupine »Gozd-les« mag. Anica Zavrl Bogataj, namestnica vodje delovne skupine in sekretarka na MGRT Natalija Medica ter vodja sektorja za gozdarstvo na MKO mag. Robert Režonja. Zbrani so ugotovili, da se lesnopredelovalna industrija sooča s številnimi težavami, vendar naj bi ravno ta panoga ponujala veliko možnosti za razvoj ter rast gospodarstva, pa tudi številne možnosti zaposlovanja. Udeleženci so tako na srečanju sklenili, da je slovenska lesnopredelovalna industrija sicer gospodarska panoga z bogatim in kakovostnim domačim surovinskim zaledjem iz obnovljivega naravnega vira, vendar bo v prihodnje nujno potrebno sprejeti nekatere ukrepe. Slednji naj bi prispevali k povezanosti panoge od gozda do predelave, k trženju lesenih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, k dvigu konkurenčnosti in ne nazadnje tudi k višjemu ugledu panoge, ki so ga razmere v zadnjih letih že dodobra načele.

Lani smo praznovali dvajsetletnico slovenske osamosvojitve in nastanek slovenske države. Danes mnogi ugotavljajo, da pri mladih primanjkuje domovinske zavesti. Nedavno je zato nastal raziskovalni projekt, kako bi povečali domoljubje pri mladih.

Pred časom je članek v Delu spodbudil razpravo o domoljubni zavesti v Sloveniji in (večji) vključitvi domoljubja v šolski učni načrt. Povod za članek pa je bil predlog raziskovalnega projekta dveh predavateljev iz ljubljanske Fakultete za družbene vede in nadgradnja njunega predloga s strani veteranske organizacije. Delov članek pa je na žalost zabrisal ločnice med obema predlogoma in ju je opisal kot enotni predlog.

Raziskava, ne ustanova
Miro Haček in Vladimir Prebilič (ki je tudi kočevski župan) sta pripravila predlog raziskovalnega projekta, ki je imel prvotno delovni naslov Domovinski center Slovenije. Haček tako poudarja, da namen projekta ni ustanovitev institucije oz. organizacije, »ki bi skrbela za domovinsko zavest Slovencev in bila locirana na Kočevskem (ali celo preobrazbo 'problematičnih' državljanov, kot je bilo sugerirano v nekaterih dnevnikih); « raziskovalni projekt naj bi tako »'pokrival' enega od deklariranih ciljev vladajoče koalicije, tj. aktivnosti za dvig domoljubne zavesti nekaterih ključnih skupin prebivalstva (učencev, dijakov, učiteljev, policistov, vojakov, javnih uslužbencev, zamejskih Slovencev in Slovencev, ki živijo v tujini ...) oz. raziskovanje domoljubne zavesti omenjenih skupin prebivalstva skozi daljše časovno obdobje.« Da pa bi koncept raziskovalnega projekta nadgradili v dejansko ustanovo, pa nikakor ni nekaj, kar bi se izključevalo iz njunega projekta, »ampak bi v tej predlagani obliki lahko predstavljal dodano vrednost predlogu raziskovalnega projekta«.

Zgodba o dogajanju na Multimedijskem centru (MMC) RTV Slovenija močno spominja na »krče« na Slovenski tiskovni agenciji (STA) po letu 2005, ko je tam prišlo do kadrovskih sprememb in so vodstvena mesta zasedli »ideološko oporečni« ljudje.

Spomnimo: sedaj že pokojni Borut Meško in še nekateri, ki niso spadali v sektor t. i. pravovernih novinarjev, ki jih še najbolj označuje oznaka »Klub 571«, so ob nastopu službe doživeli šikaniranje in upor nekaterih novinarjev. In kar je najbolj zanimivo: tisti, ki so se v času prve Janševe vlade prikazovali kot žrtve, so se po zadnji aferi na MMC dejansko izkazali kot storilci oz. izvajalci pritiskov na drugače misleče kolege.

Avantgardno sovraštvo
Nobenega dvoma ni, da je komunistični režim zelo dobro poskrbel za to, da so v medijih delali zgolj ideološko neoporečni novinarji, če pa so že slučajno pokazali odklon od »idealne linije«, so doživeli šikaniranje in odstranitev iz službe. Ob tem se je ideološko vzgajalo nove novinarske kadre, zato so tudi mladi novinarji praviloma sprejemali mentaliteto, ki so jo imeli že njihovi »očetje«, in jo širili naprej. Ta kontinuiteta dejansko ni bila nikdar prekinjena, niti v času slovenske pomladi in tudi ne ob osamosvojitvi Slovenije. Dobila je le nekoliko drugačno, sodobnejšo »demokratično« preobleko, medtem ko se je »avantgardno sovraštvo« nadaljevalo. Sintagmo »avantgardno sovraštvo« je leta 1987 v 57. številki Nove revije sicer uporabila publicistka Spomenka Hribar, zdi pa se, da je omenjena sintagma primerna oznaka za dogajanje v najbolj izpostavljenih slovenskih medijih, ki jih tranzicijska levica želi imeti pod svojim nadzorom. Ker pa jih ne more hermetično zapreti pred »nezaželenimi« kadri (torej pred tistimi, ki se ne želijo prilagoditi mentaliteti tranzicijske levice), se jih navadno loti s pritiski in z diskvalifikacijami, kar se je pred leti že dogajalo na STA, ko so se »pravoverni« novinarji lotili nekaterih svojih novih kolegov ter nadrejenih. Zato lahko govorimo o nekakšnem medijskem »sakralnem prostoru«, kamor »neposvečeni« nimajo vstopa, če pa že vstopijo, so deležni hudih sankcij. Pred kratkim se je podobna zgodba ponovila na Multimedijskem centru RTV Slovenija (MMC). Kot je znano, je bila pred nekaj meseci opravljena statusna prenova MMC, seveda z namenom, da se znebi »problematičnih kadrov«, predvsem dosedanjega odgovornega urednika MMC Uroša Urbanije. Ob tem pa je imelo vodstvo RTVS z generalnim direktorjem Markom Filijem na čelu očitno tudi močno podporo Mateja Žunkoviča ter precejšnjega dela novinarjev MMC, ki so se želeli znebiti Urbanije, Aleša Žužka (oba sta najprej delala na STA, nato sta prestopila na MMC) in še nekaterih kolegov. Urbanija je bil pred dvema mesecema razrešen s funkcije in nato premeščen na drugo delovno mesto, vendar je medtem že dal odpoved in se preselil na spletni portal Siol. Kar je po svoje razumljivo, kajti razkritje vsebin dopisovanj novinarjev, ki so pomagali rušiti Urbanijo, je razkrilo marsikaj, med drugim tudi to, da so se pretežno mladi novinarji očitno navzeli duha »starih dobrih časov«. To dokazuje tudi objavljena koresporenca novinarjev. Pri tem so poimensko našteti Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler ter Brina Tomovič.

Vlada in sindikati so končno našli skupni jezik glede varčevalnih ukrepov. Ne glede na precej vroč začetek pogajanj je jasno, da je to velika zmaga predvsem za Slovenijo, ne le za eno ali drugo stran. Vendar pa se glavna bitka šele začenja.

Takoj po tistem, ko je bil dosežen dogovor s sindikati, se je dogajanje preselilo v državni zbor, kjer so varčevalni ukrepi dobili tudi zakonsko obliko. Toda vendarle bo najpomembnejše predvsem odločanje o t. i. fiskalnem zlatem pravilu, ki bi omejilo zadolževanje. Ker pa je za sprejem vsake ustavne spremembe oz. ustavnega zakona potrebna dvotretjinska večina, bo potrebno tudi sodelovanje opozicije. Jankovićeva Pozitivna Slovenija se je očitno odločila za blokado, škarje in platno varčevalnih ukrepov ima sedaj v rokah Pahorjeva SD.

Na potezi je Pahor
Opozicijska SD je prav v tem času tarča velikih pritiskov, ki po mnenju poznavalcev prihajajo iz »murgelske smeri«. Vroče pa je predvsem zato, ker se stranka pripravlja na kongres, ki bo 2. junija v Kočevju, saj bo takrat padla odločitev, kdo bo novi vodja SD, če se bodo delegati sploh odločili za zamenjavo. Borut Pahor, ki stranko vodi že petnajst let, se je namreč že pred časom odločil za ponovno kandidaturo, temu pa nasprotuje strankin podmladek Mladi forum, ki je do Pahorja že pred davnimi leti gojil precej konfliktno razmerje (že v času, ko je bil slednji še predsednik državnega zbora). Videti je, da so Pahorjevi nasprotniki predvsem iz ljubljanskega odbora SD, pa tudi z obale (od tam namreč prihaja Pahorjev veliki kritik Sebastjan Jeretič), medtem ko so Pahorja pričakovano podprli rojaki z Goriške. Ob Pahorju bosta za predsedniški položaj kandidirala tudi njegova nekdanja ministra Igor Lukšič in Patrick Vlačič, obema pa se je pridružil še Zlatko Jenko, sicer nekdanji državni svetnik. Jenko je sicer znan po tem, da je leta 2007, torej v času prve Janševe vlade, kot državni svetnik močno skritiziral tedaj sprejeti zakon o verski svobodi, ki po njegovem mnenju omejuje versko svobodo, je netransparenten, nedorečen, v neskladju z ustavo in diskriminatoren. Jenko je tedaj tudi dejal, da se mu zdi sporno predvsem financiranje verskih skupnosti s strani države, saj ne upošteva premoženja posameznih verskih skupnosti in omogoča opravljanje pridobitne dejavnosti. Zakon poleg tega po njegovo krši enakopravnost verskih skupnosti, denimo pri postopku registracije, saj je namreč uvedel velike razlike v obravnavi že prijavljenih verskih skupnosti in tistih, ki bodo k postopku registracije šele pristopile. Verski zakon tudi ne upošteva velike skupine državljanov, torej neverujočih, ki jih zakon posledično zadeva, je še dejal Jenko, ki je tudi predlagal, da gre verski zakon v ustavno presojo na ustavno sodišče, omenjeni predlog pa so državni svetniki tudi podprli. No, zakon je vseeno preživel, ni ga mogel izničiti niti poskus kasnejšega (sedaj že odžaganega) direktorja urada za verske skupnosti Aleša Guliča, da bi državni zbor sprejel »njegovo«, precej bolj restriktivno različico verskega zakona.