Medtem ko si nova vladna koalicija prizadeva za ukinitev malih občin, za kar si že nekaj časa prizadevajo tudi Socialni demokrati (SD), pa je Borut Pahor, predsednik države in nekdanji dolgoletni predsednik stranke SD, pretekli teden obstoječe občine podprl. V njih vidi steber stabilnosti.

v okvir
Borutu Pahorju je žal, da je kadar koli dvomil v veliko število občin. Prepričan je, da zdaj ni čas za ukinjanje ali razdruževanje občin, zavzema se tudi za sprejetje pokrajinske zakonodaje.
konec okvirja
Pretekli teden je v Oplotnici potekalo skupno srečanje članov Skupnosti občin Slovenije in Združenja občin Slovenije. Kot gost se ga je udeležil Borut Pahor, ki je zatrdil, da občine predstavljajo temelj stabilnosti. Ob tej priložnosti je predsednik države dejal, da lokalna samouprava med institucijami v državi še vedno uživa zelo veliko zaupanje ljudi, zato so ugibanja o namerah, da bi se radikalno ter mimo interesov in odločitev ljudi posegalo v njeno organizacijo, »verjetno pretirane«. Pahor je bil namreč udeležen že pri nastajanju aktualne lokalne samouprave, tokrat pa je priznal, da je takrat tudi sam dvomil, da bi lahko številka 200 in več občin prinesla dobre rezultate. Danes mu ni težko priznati, da sta skoraj dve desetletji izkušenj ta njegov dvom ovrgli. Poudaril je: »Ljudje so se odločili za tako lokalno samoupravo, kot jo imajo, ta pa danes predstavlja steber zanesljivosti in stabilnosti v času krize. To je samo še razlog več, da bi odsvetoval nova pogrevanja diskusij o številu občin in njihovo prisilno ukinjanje zaradi varčevalnih ali kakšnih drugih interesov.« Hkrati je spomnil, da je bila prav v času njegove vlade sprejeta odločitev o zamrznitvi procesa regionalizacije. V letu 2009 je bilo namreč po njegovih besedah ob strmem padcu gospodarskih kazalnikov in reševanju nekaj drugih pomembnih problemov treba določiti prednostne naloge, medtem ko kljub pripravi nekaj različic regionalne organiziranosti ta znotraj politike v nobeni obliki ni dobila potrebnega soglasja. Zato je bolje, je dejal Pahor, da Slovenija ta čas ostane pri enostopenjski organiziranosti lokalne samouprave, pri tem pa država upošteva nekatere predloge za poenostavitev postopkov in prepusti nekatere pristojnosti občinam, o čemer so na srečanju z njim razpravljali tudi župani. Kot je dejal, je treba v dialogu z državo sproti reševati vse težave, ki zadevajo odnose med lokalno samoupravo in državo, zato je županom zagotovil, da bo, kolikor je to v njegovi moči, vladi in drugim državnim institucijam prenesel nekatera temeljna sporočila razprave. »Pomisleke in probleme je treba vzeti resno in zanje je treba najti rešitve, saj si želimo, da bi lokalna samouprava še naprej predstavljala steber zanesljivosti in stabilnosti, in to ne le v času krize, pač pa tudi po njej,« je dejal Pahor. Po njegovem mnenju bo čas prinesel nekatere oblike medobčinskega sodelovanja, ki bodo morda prerasle v nekaj, kar bi lahko v boljših časih predstavljalo zasnovo prihodnjega regionalnega organiziranja na drugi stopnji. Slednje pa pomeni tudi uvedbo pokrajin.

»Avtorji zbornika Evropska Slovenija želimo povedati, da sedanje stanje pri nas in njegov razvoj ne ustrezata vrednotam osamosvojitve,« je za Demokracijo dejal pater Jernej Kurinčič, publicist in urednik dvomesečnika Brat Frančišek.

Ste soavtor zbornika Evropska Slovenija (Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije), v katerem avtorji odgovarjate na ključno vprašanje, kakšno Slovenijo hočemo.
Pred slabima dvema letoma se nas je zbrala skupinica avtorjev iz »nevidne generacije« med 30. in 40. letom, ki smo se (prej vsak zase) že nekaj časa spraševali, ali je »to res to«. Ali je to, kar Slovenija kaže na političnem, gospodarskem in duhovnem področju, res tisto, za kar smo se osamosvojili? Želimo povedati, da sedanje stanje pri nas in njegov razvoj pač ne ustrezata vrednotam osamosvojitve, da stanje ni normalno. Da se drzni skok naše domovine, ko se je pognala v srce Evrope, žalostno končuje s padcem nazaj v balkansko blato. Želimo sporočiti, da generacija, ki je »pri najboljših močeh«, na položaj gleda drugače od diktata rumenih in tendenčnih medijev.

Zaradi nastale krize je resna grožnja evropski Sloveniji t. i. demokratični socializem.
Straši me obujanje komunistične »mitologije« na vseh področjih javnega življenja, ki smo mu v zadnjem času priče. Nedoumljivo je, kako hitro so ljudje pozabili na zločinskost polpreteklega obdobja; na temeljno nesvobodo, ki je vladala; na nacionalno drugorazrednost; na institucionalizirano mizerijo. Ne zanikam, da je sedanje stanje v marsičem porazno in sramotno, a vsekakor ga ne bomo odpravili tako, da se bomo vrnili v sistem, ki ga je - zgodovinsko gledano - povzročil. Slovenija je v procesu »odvajanja« od totalitarizma v resni abstinenčni krizi in najslabše, kar lahko naredimo, je, da se vračamo nazaj k isti drogi, pa če je videti še tako privlačna. Govoričenje o »demokratičnem socializmu« ni nič drugega kot sanjarjenje in samoprevara. Socializem smo imeli dovolj časa, da vemo, da v njem ni nič demokratičnega. Da je samo fasada za najbolj divje mogoče »tajkunstvo«.

V prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi ulici v Ljubljani je na ogled razstava Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojev¬nikov, ki prvič tako celovito in privlačno prikaže dediščino srednjeveških vitezov.

Viteštvo je bilo v evropski družbi srednjega veka enkraten pojav: povezovalo je gospostvo vojaške elite – vitezov s služenjem fevdalnemu gospodu, Bogu in izbrani dami. Svojih dolžnosti in idealov, ki jim je bil zavezan, se je pravi vitez vseskozi zavedal tako v miru kot na bojnem polju. Na to so ga spominjali že predmeti, ki jih je uporabljal, in so imeli določen simbolni pomen.  
Najznačilnejši simbolni predmet, ki je bil hkrati najbolj prepoznavno in uporabno vitezovo orožje, je bil meč. Kot je v 13. stoletju v Knjigi o viteškem redu zapisal Katalonec Ramón LLull, meč spominja na križ, s katerim je naš Gospod na križu premagal smrt, na katero je človeštvo obsojeno zaradi greha našega prvega očeta Adama. Podobno naj Vitez z mečem uniči in docela porazi sovražnike križa; viteštvo namreč obstaja za vzdrževanje pravičnosti. Iz tega razloga ima rezilo meča dve ostrini, kar pomeni, naj ga Vitez uporablja za krepitev viteštva in pravice.
Še več predmetov, ki so bili potrebni za izvrševanje dolžnosti viteškega reda in so s svojo simboliko razglašali plemenitost viteštva, je na ogled na izjemni razstavi Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi ulici v Ljubljani. Popelje nas mimo krvavih srednjeveških bojnih polj in v zavetje grajskih zidov. Spotoma bomo porušili marsikateri stereotip, ki se še danes drži bojevnikov v svetlečih se oklepih.

Zgodba o nekdanjih ljudeh
Razstava Vitez, dama in zmaj je osrednji programski dogodek Narodnega muzeja Slovenije v zadnjem letu. Želja po veliki razstavi, ki bi mu¬zejski javnosti celovito predstavila viteštvo na Slovenskem, je združila in ustvarjalno prepletla sodelavce muzejskih oddelkov, zunanjih strokovnjakov z različnih področij in gradivo številnih muzejev. »Ne bi mogli trditi, da nam je svet srednjeveških bojev¬nikov tuj, saj že stoletja navdihuje ustvarjalce, pa naj bodo to literati, slikarji, filmski scenaristi ali avtorji računalniških iger. Ob pripravah na razstavo, ki so posebej de¬javno potekale od leta 2010, smo ob zbiranju gradiva ugotavljali, da je materialna dediščina, ki so nam jo zapustili, pravzaprav dokaj skopa. Ne moremo se pohvaliti z bogatimi orožarnami, vrstami bleščečih oklepov ali dragocenimi vezeninami, a na voljo imamo predmete, od katerih vsak pripoveduje svojo zgodbo, zgodbo o ljudeh, od katerih so nekateri ustvarjali zgodovino, nekateri celo prestopili v mit,« je ob razstavi zapisala direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik.

Ameriški pesnik Walt Whitman je prvo kitico svoje Pesmi odprte ceste skoval v naslednjih verzih: »Peš in z lahkim srcem se odpravim na odprto cesto./ Zdrav, svoboden, ves svet je pred mano. Dolga, rjava pot me vodi, kamorkoli si želim« (Niko Grafenauer, ur., Orfejev spev, Nova Revija 2005, str. 394, prevedel Iztok Osojnik). Le kaj bi dali, da bi ti verzi veljali tudi za prihodnost slovenske družbe in države, kaj bi dali za njeno svobodo in zdravje.
Spomladanski čas je med ljudi namesto nekaj optimizma prinesel še več slabe volje, saj se je slovenska družba vsaj za korak znova oddaljila od Slovenije, ki bi temeljila na vladavini prava, človekovih pravicah in medčloveškem sočutju. Namesto pomladi v njenem osrčju še vedno potekajo primitivni zasebni boji za skupna sredstva za davkoplačevalski denar, različne diskvalifikacije in likvidacije ter kršitve človekovih pravic. Sodobno slovensko družbo tako zaznamujejo prevlada sovražnega govora, odsotnost minimalnih predpostavk pravne države in vizija, ki želi družbo namesto v evropski prostor vrniti nazaj v obdobje katerega od totalitarnih režimov.
Izhod iz nezavidljivega položaja preprečujejo družbene elite, ki druga na drugo prelagajo odgovornost za nastale razmere. Medsebojno obtoževanje ni v javnem interesu, saj je pogosto le krinka za posege zasebnih interesov v javnofinančno blagajno. V marsičem so rane slovenske družbe podobne tistim v drugih evropskih družbah. Južnoevropskim družbam je skupno slabo upravljanje z javnimi financami, odsotnost temeljnih evropskih razsvetljenskih vrednot in prevzemanja odgovornosti. Slovenska država se ne razlikuje preveč od drugih podobno iztirjenih držav. Zanjo nam je mar, ker nam ni vseeno za usodo naših potomcev, ki imajo zgodovinsko pravico uživati sadove tisočletnega trpljenja in prizadevanja prednikov za samostojno državo slovenskega naroda. V zadnjih dvaindvajsetih letih zgodovinska prizadevanja niso pomenila prav nič, saj je država postala predmet plenjenja družbenih elit.   
Pomanjkanje zavesti o odgovornosti za napake
Španski medvojni filozof José Ortega y Gasset se je denimo že pred več kot osemdesetimi leti vizionarsko spraševal: »Za katerimi temeljnimi pomanjkljivostmi boleha moderna evropska kultura« (J. Ortega y Gasset, Upor množic, 1929, prevod Niko Košir, Slovenska matica, 1985, str. 202)? Enako vprašanje si lahko postavimo sami v razmerju do slovenske družbe. V nadaljevanju je  Ortega y Gasset takrat zapisal, da »svet danes trpi za hudo demoralizacijo, ki se med drugim kaže z nebrzdanim uporom mas, izvira pa iz demoralizacije Evrope. Vzroki zanjo so številni. Eden od poglavitnih je prehod oblasti, ki jo je naš kontinent poprej izvrševal čez svet ali čez samega sebe. Evropa ni več prepričana, da zapoveduje, preostali svet pa ne, da mu zapovedujejo. Zgodovinska suverenost je razpršena« (str. 192). V luči slovenske družbe lahko zapišemo, da slovenska družba boleha zaradi prevelike vpetosti slovenske države v vse pore družbenega življenja, s čimer lahko dnevna politika še naprej nadzoruje posameznika in mu jemlje svobodo, da sam odloča o svojem življenju.

Večmesečni protesti ali vstaje, kot so se imenovali, ponujajo vrsto iztočnic za razlago njihovega smisla in pomena. Razlage utegnejo biti psihološke, politično-ideološke ali pa sociološke, vsaka lahko osvetli kakšno posebnost teh protestov, šele vse skupaj pa, kaj so dejansko bili.

S psihološkega stališča naj bi razumeli spontanost teh vstaj, ki se je komu zdela temeljna. Šlo naj bi za upravičen protest množice posameznikov, ki iz svoje življenjske stiske – materialne, socialne in duhovne – protestirajo zoper razmere v družbi, zoper državo in politiko, ki te razmere omogoča ali celo pospešuje. Najprimernejši izraz za tako spontano uporništvo je beseda gnev ali srd, ki jo je iznašel Peter Sloterdijk, da bi označil duhovna stanja, ki ženejo množico v odpor in upor, v nemire in revolucije. Zgodovina jih pozna nešteto, tudi slovenska.
Gnev ali srd je bil gotovo eden od močnih gibal nedavnih protestov, vendar ni mogoče reči, da so se dogajali samo iz slepe nuje, kot nekaj nehotenega in naravnega. Od vsega začetka in nato zmeraj bolj so bili politično oblikovani, navdihovala jih je politična ideologija – morda ena sama, morda več različnih. Brez tega bi bili samo izbruh, ki se razbesni in brez učinka kmalu uplahne. Težava je v tem, da se za analizo politično-ideološkega naboja teh vstaj ponuja več različnih, celo nasprotnih in navidezno izključujočih se možnosti. Prva od njih je anarhizem. Iz gesel na transparentih in iz zvočnikov, iz zahtev na zborovanjih in javnih tribunah se zdi, da jih je navdihovala predvsem ideologija polpreteklega anarhizma. Takšne so bile besede o neposredni demokraciji, o »direktni akciji«, ljudski nezaupnici in samoupravljanju, zoper parlamentarne stranke, državo, politiko in policijo, zoper kapitalizem povprek in počez. Prednjačila so gesla, značilna za anarhosindikalizem z začetka 20. stoletja. Med vodilnimi vstajniki so bili intelektualci in umetniki, o teh je Herbert Read dejal, da so po svoji naravi anarhisti. Nasilni izgredi med protesti so si prislužili naziv »levi fašizem«, kot je že leta 1967 Jürgen Habermas imenoval početje anarhističnih skupin znotraj levice. Šlo je za prakso, ki bi jo zaradi metod strahovanja smeli imenovati anarhofašizem. In končno opozarja na zvezo z anarhistično ideologijo dejstvo, da so se protestniki razglasili za »ljudsko vstajo«, kar je bila priljubljena Bakuninova fraza.
Da je bil vstajniški anarhizem slabo artikuliran, je kriva šibka tradicija anarhistične misli na Slovenskem – od prekrščevalcev v 16. stoletju, ki jih je Trubar odklanjal, češ da »Bog hoče red«, do Bernarda Smolnikarja, ki je v Ameriki hotel udejanjiti ideje romantičnega anarhizma, a mu je Prešeren postavil nasproti idejo nacionalne državotvorne skupnosti, in seveda do mladega Cankarja, ki je lik umetnika-anarhista upodobil v Pohujšanju v dolini šentflorjanski. In tako je v 20. stoletju slovenski anarhizem ostal brez učinka, iz političnega življenja ga je izrinil marksistično-leninistični nauk, in so komunisti zoper libertarni socializem anarhistov uveljavili model avtoritarnega socializma kot edino mogoči prehod v brezrazredno družbo komunizma.

Pogovarjali smo se s Stanetom Snojem, publicistom in ljubiteljskim slikarjem, ki že več desetletij aktivno deluje v slovenski izseljenski skupnosti v Argentini. Že nekaj let ureja revijo Duhovno življenje, ki izhaja že skoraj osemdeset let.

Stane Snoj se je rodil leta 1932 na Ježici pri Ljubljani. Šolal se je na Škofijski gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, zaradi komunističnega nasilja pa se je leta 1945 z družino umaknil na Koroško in tri leta kasneje v Argentino.

Kako ste sprejeli novico, da je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof v Buenos Airesu, postal papež?
Tako spontanega izbruha zdravega narodnega ponosa vernih in nevernih še nisem doživel, kot sem ga po izvolitvi kardinala Bergoglia za papeža, odkar živim v Argentini. To nima druge razlage, kot da se je zgodil čudež. Tukajšnji mediji niso “katoliški”, med temi sta vélika dnevnika La Nación in Clarín, pa so kljub temu ustvarili naravnost triunfalno ozračje ob novici o njihovem papežu, ki je šla kot blisk čez zemeljsko oblo. Bili so ponosni, ko so videli, kako so ga sprejeli tudi ljudje drugih ver in brez vere po svetu!
Papež Frančišek je res dar ne le za Cerkev, temveč za svet. Enako kot prej Janez Pavel II. in kot »zaslužni« Benedikt XVI. zdaj, če omenim samo zadnje tri. Značilno pri vseh treh je, da so »marijanski« in »fatimski«, kot je bilo rečeno za poljskega papeža.

Kakšen naj bi sicer bil voditelj vesoljne Cerkve?
Tri dni pred odhodom v Rim na konklave, ko Bergoglio še ni vedel, kdo bo izbran, je takole opisal profil prihodnjega papeža: »Najprej mora biti človek molitve, z Bogom globoko povezan. Drugič, človek, ki veruje, da je Jezus Kristus gospod zgodovine. Tretjič, dober škof, ki zna varovati, sprejemati, biti nežen do ljudi, ki jih zna povezovati. In četrtič, biti mora sposoben, da rimsko kurijo očisti.« Nehoté je opisal samega sebe. Zelo verjetno je, da bo rimsko kurijo očistil ta skromni, plemeniti in globoko verni Argentinec ali pa nobeden!

Vlada je prejšnji teden po velikih mukah sprejela t. i. program stabilnosti in nacionalni reformni program, dva ključna programska dokumenta torej, ki naj bi našo državo popeljala iz krize. V petek ju je poslala v Bruselj, kjer pa z njima niso ravno zadovoljni, saj sta nekonsistentna in premalo reformno naravnana. Državljani bomo vsebino obeh dokumentov občutili v bližnji prihodnosti, saj nas bo Kučan-Jankovićeva vladna koalicija z davčno gorjačo pošteno udarila po plečih. V prihodnjih mesecih bomo tako začeli plačevali davek na stranpoti slovenske tranzicije, ki so večinoma posledica divjega lastninjenja, t. i. nacionalnega interesa, nedelovanja pravne države in škodljivega delovanja udbomafije. Plačevali bomo posledice dejstva, da je Slovenija postala vse preveč balkanska in vse premalo evropska. Da v letih tranzicije ni bilo dovolj kritične mase, da bi stranke pomladnega, demokratičnega loka Slovenijo ustrezno evropsko modernizirale. Ko so bili narejeni resni koraki v tej smeri, pa je bilo narejeno vse, da se vlada, ki želi to storiti, spodnese, kar se je nedavno zgodilo v primeru druge Janševe vlade.

To je bila tudi glavna poanta sobotnega kongresa Slovenske demokratske stranke v Celju, kjer je bil Janez Janša plebiscitarno še enkrat izvoljen za predsednika SDS. Janša je na kongresu predstavil odlično analizo vzrokov za stanje, v kakršnem smo se znašli po dobrih dveh desetletjih samostojnosti. Temeljni vzrok za krizo v Sloveniji so po njegovo nerazgrajeni monopoli, ki onemogočajo vladavino prava in enaka merila za vse ter odrinjajo na tisoče sposobnih ljudi od upravljanja z javnimi zadevami, gospodarsko rast pa lahko trajno zagotovimo samo v družbi brez monopolov. Janša je opozoril na »trdne, na ukradeni lastnini in na davkoplačevalskem denarju sloneče temelje treh še vedno obstoječih rdečih monopolov: državnolastniškega, medijskega in sodnega«. »Barvna oznaka teh monopolov v mnogih primerih bolj kot barvo ideologije ponazarja barvo denarja, koristi, privilegijev in interesa.« Razgradnja teh monopolov je zato po Janševem mnenju temeljni pogoj za izhod iz krize. In prav aktualna kriza je ogrozila rdeče monopole in njihove privilegije, je menil predsednik SDS, »zato so si, potem ko je zmanjkalo doma, začeli po jugoslovansko sposojati«. A tisti, ki denar posojajo, ga seveda želijo nazaj in postavljajo pogoje, je še opozoril. Vendar so jih »privilegiranci« takoj razglasili za zunanjega sovražnika, »za evropskega žandarja«. Če bodo rdeči monopoli vmes za kratek čas zaradi okrepitve s sateliti iz vstajniških vrst postali močnejši, bo to samo pospešilo končni propad, je še nadaljeval.

Slovenske kmete skrbi njihov prihodnji socialni položaj, saj se bojijo, da bo varčevanje poseglo tudi v njihove pravice. Resorno ministrstvo so pozvali, da organizacije, ki zastopajo interes kmetov, vključijo v pripravo strateških dokumentov.

 

Pred tedni je svet Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) obravnaval poročilo o delu KGZS preteklem letu pa tudi letna poročila kmetijsko-gozdarskih zavodov, Zavoda za certifikacijo gozdov ter Inštituta za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu.  Na seji so svetniki opozorili na Pravilnik o minimalnih pogojih za zaščito posameznih nelovnih površin pred škodo od divjadi,  ki naj bi prinašal nekatere neživljenjske rešitve. Država naj bi se s temi ukrepi po mnenju KGZS želela izogniti nekaterim odgovornostim, predvsem pa plačilu škode, nastale zaradi divjadi, na površinah, ki s pravilnikom niso zaščitene. »Od države zahtevamo, da se ta pravilnik umakne oziroma popravi tako, da ne bo v škodo slovenskih kmetov,« pravijo na KGZS.

Upokojevanje kmetov

Kot drugo so na seji izpostavili ukrep zgodnjega upokojevanja kmetov. Od ministrstva za kmetijstvo in okolje pričakujejo, da bodo v letošnjem letu pripravili razpis, katerega predmet bo zgodnje upokojevanje kmetov. KGZS se zavzema, da bo zgodnje upokojevanje kmetov potekalo v skladu z evropskimi določili in tako za slovenskega kmeta in kmetijstvo najugodnejše. »Svet KGZS tudi zahteva, da ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter ministrstvo za finance zakonske določbe, ki se nanašajo na prenosnike kmetijskih gospodarstev, ki za prenos prejemajo rento iz naslova ukrepov kmetijske politike, uskladita tako, da se jim prizna status predčasne upokojitve ali, podredno, da so oproščeni plačila dohodnine,« so zapisali na zbornici.

Prejšnji teden je državnozborski odbor za infrastrukturo in prostor obravnaval dva predloga sprememb zakona, ki se nanašata na promet, in sicer zakona o varnosti v železniškem prometu in zakona o cestah.

Oba predloga so poslanci že obravnavali na 12. seji (ki je potekala teden dni po izvolitvi in prisegi vlade Alenke Bratušek) ter sprejeli sklep, da sta primerna za nadaljnjo obravnavo. Prejšnji teden pa cestni zakon ni šel skozi poslansko sito.
Železniška varnost
Oba predloga je v imenu predlagatelja predstavil minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. Za zakon o varnosti v železniškem prometu je dejal, da je usmerjen predvsem k prenosu evropske direktive o varnosti in interoperabilnosti v železniškem sistemu; slednja bi morala biti implementirana v naš pravni sistem že konec leta 2011.
Direktiva tako prinaša spremembo veljavne delitve železniških podsistemov na strukturne in operativne, dodaja izjavo in postopek o verifikaciji po nacionalnih predpisih in določilih, kdo ta postopek lahko izvaja, v sam verifikacijski postopek pa vključuje izdelano oceno in poročilo o tveganju. Za zagotavljanje interoperabilnosti varnosti železniških vozil, še posebej tovornih vagonov, se v predlog vnaša določba, da morajo biti ti ustrezno vzdrževani. Novost je tudi poenostavitev pridobivanja lastninske pravice na zemljišču na podlagi sklepa vlade o ugotovitvi javne koristi, in sicer za dela, ki se izvajajo po postopku vzdrževalnih del v javno korist, ki so zaradi svojih konstrukcijskih in funkcionalnih lastnosti izvedena tudi na zemljiščih zunaj progovnega pasu, kot tudi racionalizacija in pospešitev del na področju nivojskih prehodov cest čez železniške proge. Direktiva bo prinašala tudi jasnejše določbe o izvršilnih železniških delavcih na način, da odpravlja nejasnosti določb o načinu in osebi, ki izda dovoljenje za strojevodjo, o tem, kako se izda in ohrani veljavnost dovoljenja in spričevala za strojevodjo, ter natančneje pojasnjuje pogoje za pridobitev pravice do dela na delovnem mestu izvršilnega železniškega delavca, kar vsebuje tudi posebne zdravstvene in druge zahteve. Minister je na koncu predstavitve poudaril, da vlada podpira amandmaje koalicijskih poslanskih skupin, in pozval poslance k podpori predloga, kar se je tudi zgodilo.

Nedavni vzpon totalitarne ikonografije in simbolike v kombinaciji s politiko, ki jo vodi sedanja vlada, sproža vprašanje, ali gre res samo za ideološki boj ali pa se v ozadju že rišejo obrisi nove, povsem neevroopske in »rdeče« Slovenije.

Sedanji trendi kažejo vse očitnejšo usmeritev Slovenije zunaj Evrope, kar pa je le posledica vrednotne restavracije, pravzaprav postopne rebalkanizacije in rekomunizacije Slovenije. Na gospodarskem področju se to kaže v dvigovanju davkov in uvajanju novih davčnih dajatev (pri čemer ni povsem jasno, ali želi vlada najprej dvigniti stopnjo DDV ali uvesti krizni davek, saj enkrat govori tako, drugič drugače) pa tudi v napovedanem reševanju oz. »obujanju od mrtvih« propadlih gradbenih gigantov, kot sta Primorje in SCT. Kot je dejal državni sekretar v kabinetu predsednice vlade Gašpar Gašpar Mišič: »Telo umre, duša živi naprej.«

Kako je nastala EU