Milan Starc: Švedski sem hvaležen, a moja domovina je samo ena – Slovenija Izpostavljeno

Milan Starc Milan Starc

Milan Starc je dolga leta živel na Švedskem, se tam med delom izšolal, si ustvaril družino, predvsem pa ostal zvest Sloveniji in slovenstvu. Ustanovil je več slovenskih društev ter v ključnih trenutkih organiziral in vodil proteste za samostojno Slovenijo. To je njegova zgodba. 

 

Milan Starc se je rodil 4. julija 1946 v vasi Smokvica v Slovenski Istri v kmečki družni z enajstimi otroki. Kmečko življenje je bilo v času Jugoslavije zelo težko, saj je vladala revščina, se spominja sogovorec. Starši so za otroke dobro skrbeli, vendar je na vsakem koraku primanjkovalo vsega. »Komunistični režim je kmečke družine zatiral, pridelke je bilo treba prodati državi zadrugi, mi pa nismo dobili otroških doklad, ker oče ni hotel zemlje, ki jo je podedoval od prednikov, oddati državi.« Tudi malice Milan v šoli ni nikoli dobil, na kar mu je ostal trpek spomin. Ko je hodil v 5. razred osnovne šole v Koper, se je med odmorom lačen postavil v vrsto za malico, pa ga je učiteljica za roko potegnila iz vrste in mu povedala, da mu malica ne pripada, ker je iz kmečke družine in zato samoplačnik. Takratne oblasti so otrokom delavcev tedaj omogočale brezplačne prevoze v šolo, kmečki otroci, med njimi Milan Starc, pa so za avtobusni prevoz morali plačevati. Milan v šoli ni nosil copat, ki so bili sicer obvezni, pač pa le stare, raztrgane in zašite nogavice, saj si drugega ni mogel privoščiti. Sicer pa je moral doma na kmetiji veliko delati, pasti krave in ovce. Doma ni bilo prihodnosti, se spominja gospod Milan: »Bilo nas je veliko; mama je vztrajala, naj se čim prej osamosvojimo in gremo na svoje. Imela je prav.«

Delo v Tomosu

Po končani osnovni šoli se je Milan Starc najprej zaposlil v koprski tovarni Tomos, kjer je vladala stroga disciplina. Milanu ni bil všeč odnos do delavcev: videl je tudi, kako so nekatere maltretirali tako, da so obesili njihovo ime na oglasno desko, češ da rušijo socializem. »Tudi mene so ob poškodbi, zlomu svedrov na stroju in pri zlizanimi cokli ozmerjali, da rušim socializem. V Tomosu in na veselicah smo se vsi fantje pogovarjali, da moramo zbežati; do nas so prihajale govorice, da pri vojakih v Jugoslaviji mučijo vojake,« se spominja Starc. Ko je pustil službo v Tomosu, so ga dan pred odhodom v Trst prišli domov zasliševat policisti in ga spraševali, zakaj je dal odpoved in kje ima sorodnike; dolgo v noč so zasliševali celo njegove starše. »Je bila to svoboda?« se sprašuje Starc, ki je bil že kot mladenič podjeten in si je pri 18. letih želel z voli prevažati kamenje za graditev cest. Šel je na tedanjo upravno enoto v Koper po dovoljenje, a so mu tam dali spisek 32 različnih nemogočih dovoljenj za opravljanje te dejavnosti in mu rekli, da mora najprej do Tita. »Prav norca so se delali!« Ko je torej Milan Starc seštel vse svoje možnosti v Jugoslaviji, se je odločil za ilegalen odhod v Trst. Tam je bil takoj po prehodu meje en mesec zaprt v begunskem centru Rižarna, potem pa so ga premestili na jug Italije v begunski center v Capui pri Neaplju, kasneje v Latino pri Rimu.

Na Švedsko

Da Švedska omogoča priseljencem zaposlitev in izobrazbo, ki je ni imel, je Milan Starc izvedel v begunskem taborišču v Južni Italiji, v katerem je bil nastanjen leta 1964/65. Hitri odločitvi 19-letnega Milana za pot na Švedsko je botrovalo hrepenenje po prostosti stran od komunizma ter želja po boljšem zaslužku in zasebništvu. Po prihodu na Švedsko, 5. junija 1965, so ga lepo sprejeli, mu dali obleko in ga namestili v hotel. Peljali so ga celo v trgovino, kjer je lahko za 5.000 kron posojila nakupil še vse drugo, kar je potreboval. »Prvič po enem letu sem spal v pravi postelji, celo prvič v življenju, saj smo imeli doma slamnate postelje,« se spominja Starc, ki je moral opraviti še zdravstveni pregled, nato pa so v hotel, kjer je takrat bival, pripeljali delodajalce. Vse je potekalo zelo hitro, tako da je bil Milan Starc 14. junija 1965 že zaposlen v tovarni Volvo. Prve čase je stanoval v delavskih barakah te tovarne. »Takrat, leta 1965, sem prvič v življenju videl televizijo v baraki,« se spominja Milan Starc, ki se je takoj začel učiti švedščine – kupil si je slovar in se učil kar iz njega. Seveda ni vedel, kako se švedske črke berejo, zato mu je pri izgovarjavi pomagala neka čistilka.

Kariera pri Volvu

Na Švedskem je srečal tudi svojo prvo ženo, Švedinjo, ki danes je že pokojna. Ta mu je pomagala pri učenju jezika in ga veliko popravljala pri izgovarjavi. Vpisal se je tudi na tečaj švedščine na delavsko univerzo in se v enem letu naučil jezika. Veliko je bral in se učil tudi na delovnem mestu. Nasploh je pridno delal; najprej dve leti v prešarni, nato je napredoval v orodjevarca, kasneje se je v šoli za orodjarje pri Volvu izučil za orodjarja. Nato je na oddelku za popravilo orodja delal kot vodja skupine, postal tehnolog in po enem letu dodatnega šolanja napredoval do delovodje proizvodnje. Na tem delovnem mestu je ostal več let, nato pa je postal šef-vodja proizvodnje, odgovoren za osebje, plače, proizvodnjo  in tehnično kakovost, vzdrževanje strojev, preš, orodij in varnost pri delu. Tako si je v švedskem podjetju Volvo skozi leta ustvaril kariero in neutruden, kot je bil, je odprl še lastno popoldansko podjetje ter kupil manjšo tovarno. Medtem se je seveda vse od leta 1974 naprej veliko ukvarjal tudi z ustanavljanjem slovenskih izseljenskih društev na Švedskem. Kasneje, leta 1989, se je odločil, da se bo preselil bolj na jug Švedske, kjer je bil pri večjem podjetju šef servisa gradbišča. Nato pa je leta 1990/91podjetje propadlo in je 3.500 ljudi, vključno z Milanom, ostalo brez zaposlitve. V času brezposelnosti Milan Starc ni držal križem rok – na zavodu za zaposlovanje je obiskoval tečaj računalništva in drugo izobraževanje na višji šoli ter se na stroške švedske države vpisal na šolo za podjetništvo. Med letoma 1990 in 1992 je študiral za svetovalca v podjetjih.

Domoljubno delo

Kot se spominja Milan Starc, je bila v letih od 1991 do 1995 na Švedskem velika gospodarska kriza, zato dela ni bilo mogoče dobiti zlahka. Tako se je po končanem izobraževanju začel ukvarjati z uvozom v Slovenijo in izvozom iz nje. »Finančno so mi omogočili raziskavo trga v Sloveniji, da sem se laže odločil, česa bi se lotil,« pripoveduje Milan, ki je leta 1991/92 zelo aktivno lobiral, da Švedska pomaga ustaviti vojno v Sloveniji in da bi priznala samostojno državo Slovenijo, v kar je vložil tudi svoja osebna finančna sredstva. Organiziral je proteste za priznanje Slovenije, pisal članke v švedske časopise in TV, radio, hodil na osebna srečanja na pristojna švedska ministrstva, obiskoval vplivne švedske poslance na domu ter s tem opravil veliko domoljubno delo, za katerega si zasluži priznanje in hvaležnost naše države. Potem ko je Slovenija postala samostojna država, se je kot zaveden Slovenec odločil, da jo bo pomagal plemenititi s svojim znanjem, delovnimi izkušnjam in idejami reševanja slovenskih podjetij v krizi. Zato je organiziral svetovalno skupino švedskih strokovnjakov in bil v njej kot evropski industrijski svetovalec angažiran vse do leta 1994. Z njo je sodeloval pri reševanju številnih slovenskih podjetij, ki so se v tistem času znašla v krizi. Med njimi sta Alples Železniki in Lesna Slovenj Gradec. 

Podjetje v Sloveniji

Medtem pa Milan Starc ni miroval niti kot podjetnik in je v Sloveniji odprl uvozno-izvozno podjetje Lindap, d. o. o., ki je uvažalo predvsem gradbeni material, na Švedsko pa izvažalo različne kovinske proizvode iz Vitanja. S tem se je ukvarjal do upokojitve po 45 letih delovne dobe. »Upokojil sem se pri 64 letih in pol. Zbolel sem, drugače še ne bi šel v pokoj,« pripoveduje Milan Starc. Svoje podjetje je podaril delavki, ki je bila zaposlena pri njem. »Še danes ima to podjetje in z njim preživlja svojo družino,« pravi Milan, ki pa obžaluje, da sedanja lastnica podjetja ni obdržala švedskega načina plačevanja in nagrajevanja delavcev, kot ga je v začetku uvedel sam. »Moji delavci so že pred 10 leti lahko imeli 1.500 evrov neto plače ali tudi več, delali so dobro in tudi dobro zaslužili.« Gospod Starc, ki ima na vizitki zapisan poklic European Industrial Engneer, je kar okoli 40  slovenskim podjetjem in samostojnim podjetnikom posredoval svoje ideje, v kakšno smer naj delujejo in kakšne produkte naj izdelujejo, izvažajo ali uvažajo; svetoval je tudi glede nove tehnologije v gradbeništvu in kovinski industriji: »Nekaterim podjetjem je uspelo, drugim morda malo manj,« pravi Milan Starc.

Nazaj v Slovenijo

V Slovenijo se je Milan Starc dokončno in uradno vrnil leta 1995 iz domoljubja, poleg tega ni več vzdržal, da bi ga na Švedskem še naprej imeli na tujca: »Veste, v tujini te vedno gledajo zviška – ti si tujec, ti si tujec. V tujini te sprejmejo za svojega, šele ko si že 200 let mrtev! Pa nikakor ne mislim, da je bilo na Švedskem slabo – nasprotno, Švedska je bila zame odlična država, omogočila mi je praktično vse, kar sem v življenju dosegel, tu sem se izučil sedmih poklicev in ustvaril dve podjetji, za kar ji sem zelo hvaležen,« pripoveduje Milan Starc, ki je v Slovenji po osamosvojitvi srečal tudi svojo drugo ženo. Zdaj živita v hiši, ki jo je postavil v Parižljah pri Braslovčah. Srečuje se z brati, s sestrami in z drugimi sorodniki, ki vsi živijo na Primorskem v okolici Kopra, razen ene sestre, ki se je ustalila v Trstu. »Vsi so si dobro uredili življenje in so bili pridni; hvaležni smo staršem, da so nas naučili vztrajnosti in delavnosti,« svojo pripoved sklene Milan Starc, ki se vsako leto veseli tudi obiska svoje hčere Inger Lucije Linvall (Starc) ter dveh vnukov iz Švedske.

nazaj na vrh