Bodo tudi prizorišča ZOI v Pyeongchangu postala hiše strahov?

  • Napisal  STA, G. B.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Medtem ko se olimpijske gre počasi približujejo koncu, se v Južni Koreji spet krepi zaskrbljenost glede usode Pyeongchanga oziroma province Gangwon po igrah. Kritiki trdijo, da bodo prizorišča povzročala milijonske izgube in da bi bilo več kot 10 milijard evrov, ki jih je država vložila v igre, veliko bolj smiselno porabiti za zdravstvo in socialo.

 

Kot poroča Associated Press, vedno manj ljudi verjame v načrt, da bi s pomočjo iger iz zakotne province, ki ima majhno število prebivalcev in drugi najnižji dohodek na prebivalca v državi, naredili vodilno azijsko smučarsko letovišče.

Zagovorniki zamisli so kazali na primer južnokorejske prestolnice Seula, ki je pred 30 leti uspešno gostil poletne olimpijske igre in zaradi dogodka doživel izrazito preobrazbo. A ključna razlika je, da je bil Seul takrat za takšno preobrazbo zrel. Število prebivalcev v Koreji je po koncu vojne strmo naraslo in z igrami leta 1988 je Seul dobil močno potrebno nadgraditev in razširitev ključne infrastrukture.

V Gangwonu so medtem s pomočjo več kot 14 milijard wonov državnega denarja (10,6 milijarde evrov) - prvotno je bilo predvidenih okoli 9 milijard - in tudi zasebnih naložb obstoječih gostincev sredi gora zrasli sodobni kompleksi z opremo za zahodnjake ter seveda tudi prometna infrastruktura, ki obiskovalce do lokacije relativno hitro pripelje, a tudi še isti dan odpelje.

Gangwon bo po igrah dobil v upravljanje vsaj šest sodobnih olimpijskih kompleksov in celo Mednarodni olimpijski komite je avgusta lani posvaril, da utegnejo ti postati zapuščene hiše strahov. Lokalna uprava doslej ni bila uspešna s prošnjami, naj država pomaga pri vzdrževanju novih stadionov, ki naj bi letno povzročali okoli sedem milijonov evrov izgube.

Južna Koreja nikoli ni razvila močne kulture zimskih športov in malo verjetno je, da bi lokalni obiskovalci lahko pokrili stroške nove infrastrukture. Tudi močan porast tujih gostov spričo obilo konkurence po vsem svetu ni prav verjeten.

Za nameček pozornost od Pyeongchanga odvračajo tudi za ljudi bolj oprijemljivi problemi, kot so socialna kriza in politični pretresi. V Koreji so nedavno s pomočjo uličnih protestov zamenjali predsednika, država pa je navsezadnje pod nenehno grožnjo jedrske vojne s svojo severno sosedo.

Sicer pa je Pyengochang, ko gre za verjetno usodo olimpijskih prizorišč in vprašanje o ekonomski upravičenosti organizacije iger, vse prej kot izjema. Čeprav je dolgoročne ekonomke učinke organizacije težko meriti - Barcelona 1992 in Salt Lake City 2002 sta na primer kot izjemi močno pridobili na turizmu -, so si specializirane študije bolj ali manj enotne, da prireditelji z izjemo pogosto potrebne prometne infrastrukture veliko več izgubijo kot pridobijo.

V oči na primer bode podatek, da v zadnjem obdobju skoraj polovico neposrednih prihodkov na igrah generirajo pravice za televizijske prenose in da Mednarodni olimpijski komite (Mok) manj kot 30 odstotkov izkupička s tega naslova deli z lokalnimi organizacijskimi odbori.

Mok je po lastnih podatkih med 2009 in 2012 s prodajo pravic za prenose in s sponzorstvi zaslužil 3,2 milijarde dolarjev. Organizacijski odbor na zimskih igrah v Vancouvru je z neposrednimi prihodki - TV pravice, sponzorji, vstopnice, licence - leta 2010 zaslužil manj kot 1,6 milijarde dolarjev, v organizacijo pa vložil 7,6 milijarde. Londonski organizatorji so leta 2012 zaslužili 3,3 milijarde dolarjev, v organizacijo pa vložili 11,4 milijarde dolarjev.

Študije nadalje nakazujejo, da so dejanski ekonomski učinki v smislu BDP, novih služb ipd. praviloma skoraj nični ali zgolj trohica tistega, kar se napoveduje pred igrami in pogosto samo kratkoročni. Zgovorno je tudi, da so praktično vse igre po letu 1968 stale več, kot je bilo sprva predvideno. Rekorderja sta po podatkih iz študije Univerze Holy Cross v Worcestru v ZDA Montreal leta 1976 in Sarajevo 1984, ki sta izvorni proračun presegla za več kot desetkrat.

Posebno poglavje je po igrah zapuščena draga športna infrastruktura. Najbolj žalostna je zgodba Sarajeva, veliko je bilo napisano o usodi olimpijskih kompleksov v Atenah, gostiteljici poletnih iger leta 2004, zgodbe o neuporabi ali visokih stroških sprememb namembnosti pa prihajajo tudi iz Pekinga (2008) in Londona (2012).

Tako ni presenetljivo, da je kar nekaj potencialnih kandidatov v zadnjih letih svoje kandidature umaknilo spričo domačih protestov, Mok pa je igre na koncu podelil državam z avtokratskimi vladami, na primer Kitajski ali Rusiji. Ti sta, najbrž tudi zaradi političnega prestiža in zasebnih ekonomskih koristi, za organizacijo namenili vrtoglave vsote - ocene za igre v Pekingu 2008 se gibajo okoli 37 milijard evrov, za Soči 2014 pa okoli 40 milijard.

nazaj na vrh