Časnik.si: 70-letnica krvavega poletja 1942 in komunistični umori

Sobota, 09 Junij 2012 12:41

5 Komentarjev

V roke so mi prišle Črne bukve, dokument o žrtvah proti komunistične strani v letih 1942-43. Knjiga vsebuje spisek 1022 žrtev z datumom smrti in načinom usmrtitve. Spisek je zaradi vojnih razmer improviziran, vendar so mojo pozornost pritegnile pogostosti usmrtitev, najprej v jeseni 1943, po kapitulaciji Italije, predvsem pa nerazumljivo veliko število usmrtitev v juniju in juliju 1942.

Usmrtitve po mesecih

Da bi o časovnih zgoščenostih pobojev zvedel kaj več, sem za žrtve iz Črnih bukev, za omenjeni dve leti, naredil pregled teh usmrtitev po mesecih, ločeno za ustreljene, za ubite, ter za umorjene in ločeno za moške in ženske. Med umorjene moške in ženske, brez opisa kakšna je bila njihova smrt, sem prištel še žive sežgane, razsekane, zaklane in žive vržene v brezno (moški in ženske, 26 žrtev). Vsi seznami so potrdili moj prvotni vtis. Za ženske še bolj izrazito, kot za moške. Število žrtev se je v juniju in juliju 1942 močno povečalo; najbolj izrazito pa to velja za ubite in ustreljene ženske (sosednji graf).

Iz otroških let se spominjam, da je bila v poletju 1942, povečana partizanska morija tudi v okolišu mojega rojstnega kraja (Gorenja vas pri Šmarjeti). Našel sem podatke za 7 žrtev. Med njimi so trije člani znane družine Furlan iz Kronovega pri Otočcu: noseča mati, ki so ji pred usmrtitvijo vzeli iz naročja dveletnega sinka in ga poslali njegovi stari materi, oče (upokojeni žandar) in sin, srednješolec.

Zakaj naenkrat teror

Najdeno porazdelitev žrtev sem poskusil vsaj delno razložiti s potekom druge svetovne vojne in partizanskim odlokom o usmrtitvi vseh, ki bi se uprli okupatorju izven partizanskega gibanja.

Na vsak način bi morale biti pogostejše usmrtitve razložljive z gornjim odlokom, s potekom partizansko-italijanskih bojev v Sloveniji in z razmerami na proti hitlerjevskih bojiščih Zahodnih zaveznikov ter Stalinovih armad. Toda zakaj prav nenadni porast pobojev v juniju in juliju, nato v avgustu zmanjšanje na polovico in zatem v jeseni na eno tretjino?

Vzroke sem našel v podatku, da je od julija do oktobra v Ljubljanski pokrajini divjala velika italijanska ofenziva, v kateri je italijanska vojska prečesala vse ozemlje. Čeprav so se partizanske enote zaradi dobrega poznavanja terena, uspešno umikale, je ofenziva že sama po sebi zmanjšala število partizanskih pobojev.

Odprto pa je ostalo vprašanje, zakaj je v mesecu juniju in juliju število pobojev naenkrat tako močno naraslo. Kot da je partizanskemu vodstvu oblast nad manjšimi enotami ušla iz rok.

Da je bilo nasilje načrtovano, kaže poročilo Centralnega komiteja KP Slovenije jugoslovanskemu Centralnemu komiteju maja 1942, v katerem pravijo: »Belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi.« Da pa so šli s terorjem predaleč pričajo stavki v Kardeljevem poročilu, ki ga je julija 1942 poslal Ivu Loli Ribarju:“Včasih so (partizani) nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril.” (dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji DLRS, str. 324 opomba 17.) in še nadaljuje: “Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih – o raznih tovarnarjih in bogataših – niti ne govorim” ter “glavno, proti čemur se moramo boriti pri naših partizanih je sektaštvo, (prezgodnji, op.F.C.) prehod v drugo etapo vojne, zaostrovanje razredne vojne. Večina jih niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin.”

Ta krutost je bila za Slovenijo nedopovedljiva nesreča. Njena posledica je bila predvsem ta, da so se ljudje odvračali od partizanov. Tisti, ki so bili ob teh morijah prizadeti, največkrat sorodniki, so se zaradi samoobrambe začeli zbirati v vaških stražah, ki so pod silo razmer iskale zaščito pri okupatorju. Posledica vsega tega je bilo organiziranje domobranstva in velika slovenska tragedija, partizanski poboji po vojni. Vse to še danes razdvaja slovenski narod.

Umor v naši vasi

Naj ponovim zgodbo iz moje rojstne vasi. Stanko Grahut je bil 27 letni krojač, član Fantovskega odseka v Šmarjeti. V mesecu juliju 1942 je bil nekaj dni zaprt v kovačnici na gradu Klevevž, v bližini Šmarjete, kjer je bila od pomladi 1942 komanda Krškega odreda. Po nekaj dneh je bil izpuščen. Bival je doma in predno so ga po nekaj tednih ponovno odgnali v Klevevž, je opravljal svojo obrt. Kot zanimivost naj povem, da sem bil kot desetletnik v tistem času pri njem v delavnici, ker so me starši poslali po popravljeno oblačilo. Ob Stankotu je bil nek njegov znanec. Ravno tedaj sta se pogovarjala o tem, kako v Šmarjeti pripravljajo igro v kateri bo nastopil tudi on sam. V svoji vlogi bo izrekel tudi stavek: »Samo za denar teče jezik moj kot šivalni stroj«, ki sem si ga za vedno zapomnil.

Po nekaj dneh so Stankota spet odpeljali v Klevevž in par dni za tem se je po vasi razširila strašna novica, da so ga partizani v gozdu nad Klevevžem umorili. Mučili so ga tako zelo, da so njegove krike na pomoč in klicanje mame slišali ljudje v naselju na sosednjem hribu. Sporočilo o smrti so posredovali njegovim domačim. Ko so ga vaški fantje in možje pripeljali domov, je Stankotova mama izvila iz sebe tako strašen krik, da sem ga slišal na naše dvorišče, oddaljeno od njihove hiše vsaj pol kilometra. Stekel sem po vasi in na vozu pred njihovo hišo zagledal Stankota vsega okrvavljenega. Na kri je bilo po vsem telesu nalepljeno gozdno listje. Čez nekaj dni je bil v Šmarjeti pogreb, kakršnega ni bilo nikoli več.

Ljudje, ki so do pokolov partizane v večini navdušeno podpirali (tudi sam sem si sešil pionirsko partizansko kapo in stesal leseno puško), so se obrnili proč, saj umora niso mogli razumeti. Šele po osamosvojitvi Slovenije smo izvedeli, da se je Stanko udeležil sestanka skupine, ki je razmišljala o uporu okupatorju mimo partizanov. Po prvi aretaciji se ni umaknil, saj očitno ni slutil, da bi bilo to lahko tako zelo usodno zanj.

Državljanska vojna

Da je partizanski teror povzročil in pospešil organiziranje protipartizanskih enot, kaže tudi primer zgoraj omenjene družine Furlan. Od odraslih je ostal živ samo najstarejši sin Drago, ki je tedaj, kot dijak učiteljišča, bival v Ljubljani. Po pomoru svojih domačih je postal zagrizeni protikomunist. Spomladi 1944 je sodeloval v napadu na četrti bataljon partizanske brigade Ivan Cankar na Javorovici na Gorjancih, kjer se je domobranska vojska skupaj z Nemci v enem redkih primerov, če ne skoraj edinem, neusmiljeno znesla nad 33-timi zajetimi partizani in jih pobila. Furlan zaradi bolezni ni bil v vlogi vodje, kot trdi partizanska stran, sodeloval pa je v vodstvu operacije. Ne dolgo za tem je podlegel ranam, ki jih je dobil pri enem od naslednjih bojev. Po vojni so 56 partizanskih trupel prepeljali v kostnico na sv. Urhu pri Ljubljani. Število grobišč, kjer je likvidacije in pobojeve izvajala komunistična stran, se je v tem trenuku ustavilo pri nekaj več kot 600. Primerjava števila zločinov ene in druge strani tako pove vse.

V zvezi s tragedijo družine Furlan in v nasprotju z delovanjem najstarejšega sina Draga, je v istem času zanimivo delovanje dveh bratov Stankota Grahuta: eden, Ludvik, je bil tudi domobranec in je svojo življenjsko pot končal v povojnih pobojih, drugi, Jože, ki je bil v času Stankotovega umora partizanski aktivist, in najbrž ni vedel, kaj se pripravlja, je to ostal tudi pozneje in je bil v jeseni naslednjega leta delegat na zasedanju Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda.

Zaključek

Če partizani ne bi (tudi kruto) usmrtili toliko ljudi, v Sloveniji ne bi bilo bratskega prelivanja krvi. Zaradi prevzema izključne oblasti po vojni, so bile celo organizirane skupine, ki so se pridružile OF (sokoli, kršćanski socialisti) po nekaj letih ukinjene. Da pa so bila po Evropi v tem času odporniška gibanja kot koalicija skupin različnih svetovnih nazorov, kaže priložena fotografija plošče, posvečene dvema italijanskima admiraloma. Usmrčena sta bila v Parmi leta 1944, v okviru Musolinijeve republike, ker nista priznala nemške okupacije. Ploščo so postavili partizani-kristjani in dokazuje, da se zaradi sodelovanja pri odporniškem gibanju drugod po svetu ni bilo potrebno odpovedati svoji identiteti.

Kot kaže naša analiza, je VOS oziroma Komunistična partija zavestno izvajala likvidacije, ne toliko sodelavcev okupatorja, kot sodržavljanov (intelektualcev, kmetov; tudi več članov družin naenkrat), saj jebil njihov cilj očitno predvsem ustvarjanje sovraštva tudi na drugi strani. Revolucija potrebuje nasprotnike. Njen največji medvojni uspeh je bila tako ustanovitev protipartizanskih enot, ki so se v svoji protikomunistični usmerjenosti povezale z okupatorjem. Alternativa temu bi bilo premirje in sodelovanje med obema taboroma, kar pa bi za komuniste pomenilo nesprejemljiv preklic odloka o prepovedi boja proti okupatorju mimo OF. Kolaboracija je z današnjega stališča lahko sporna, vendar ne smemo pozabiti, da je, poleg zaščite prebivalstva, zmanjšala nasilje okupatorja nad civilnim prebivalstvom in v letih 1944-45 preprečila pošiljanje nabornikov na rusko fronto ter v smrt.

Ko smo se pred mesecem dni, kot vsako leto doselj, spet srečali z manipulacijo, s katero je Komunistična partija 26. aprila ustanovila Protiimperialistično fronto (in ne OF), je povsem jasno, da komunističnemu vodstvu prevare niso bile noben problem. Pomešali so revolucijo, prevzem oblasti in osvobodilno gibanje ter znotraj tega sledili le svojim boljševiškim ciljem, za dosego katerih niso izbirali sredstev.

Številnim posameznikom, borkam in borcem, ki so se vključili v NOV iz lastnega čuta odgovornosti za obrambo domovine smo dolžni globoko spoštovanje. Mnogi med njimi niso slutili, da je vodstvu OF in njeni voditeljici Komunistični partiji, preko boljševiškega razrednega boja, osnovni cilj revolucija in nasilna sprememba družbene ureditve. Žal, so bila za te cilje žrtvovana tudi mnoga njihova mlada življenja.

Dr. France Cvelbar

Vir: www.casnik.si