Žalostna pripoved: “Travniki so bili rdeči od krvi, povsod so ležali vojaki, ženske, otroci in starejši, pomešani, med mrtvimi konji. Ko sem videl ta prizor, sem se spraševal, ali sem ponoči slišal teči kri iz mrtvih ljudi”

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, ko je bila razglašena popolna kapitulacija vojske tretjega rajha. S tem trenutkom je nastopila tudi obveza humanitarnega prava do v vojni premagane vojske. V kontekstu mednarodnega vojnega prava je treba obravnavati tudi genocid nad premagano vojsko in civilisti po koncu druge svetovne vojne v nekdanji Jugoslaviji, ki se je začel z angleško izdajo razorožene vojske in civilistov v Pliberku.

Teh dogodkov se spominja Želimir Kužatko, takrat desetleten fantič. “Bilo je neke majske noči, bilo je mrzlo in noč se je vlekla, vse me je bolelo in bal sem se naslednjega dne. Govorilo se je, da je Nemčija kapitulirala, da je konec vojne, a za našo družino se je vojna šele začela.” Desetletni deček, ki je prišel z mamo in sestro iz daljne Slavonije, je tisti dan pričel s križevi potom. Največje trpljenje zanje so bile Rimske Toplice. “To sliko še zdaj vidim pred seboj. Lep in sončen dan, ki se je spremenil v nesrečo, ko sta se nad nami, polepljeni z rdečimi zvezdami, pojavili dve lovski letali. Presenetili so nas in pričeli z mitraljezi streljati po koloni civilistov, predvsem žensk in otrok. Zatekali smo se v kanale ob cesti in se skrivali za grmičevjem. Vojak na konju nas je spodbujal: ‘Hitreje, hitreje!’ Nisem se obotavljal, ker sem se bal letal. Bili smo stisnjeni med rekami in hribi, s katerih so nas obstreljevali s topovi. Nek Italijan zraven mene je začel čudno dihati. Ko sem ga pogledal, je bil to zame grozljiv prizor: šrapnel ga je zadel v grlo. Ko je streljanje ponehalo, sem se začel plaziti. Po nekaj metrih sem bil ranjen. Ena krogla mi je zlomila roko, tri izstrelke sem dobil v hrbet. Zaslišal sem paničen glas sestre: ‘Mama, mama!’ Ležal sem na tleh, hitro sem se ohlajal med ležanjem na hladni zemlji,” je pred nekaj leti njegove spomine na tisti čas objavil Večernji list.