Veteran vojne za Slovenijo in poslanec Franc Breznik: Glas za SDS bo na prihodnjih volitvah pomenil glas za razvoj in preboj Slovenije med tehnološko superiorne sile!

Franc Breznik je eden najbolj prepoznavnih poslancev SDS. (foto: Polona Avanzo) Franc Breznik je eden najbolj prepoznavnih poslancev SDS. (foto: Polona Avanzo)

»Gre za proces, ki ima korenine v montiranem procesu proti dr. inž. Črtomirju Nagodetu in se kaže tudi na vseh ravneh odločanja, kjer popolnoma obvladuje vse vzvode ljubljansko postsocialistično družboslovje in lažni humanizem,« meni o stanju duha v Sloveniji poslanec SDS Franc Breznik.

 

Začniva tako. Objavili ste fotografijo, na kateri stojite ob električnem avtomobilu hrvaškega proizvajalca Rimac. Ob tem ste pomenljivo tvitnili primerjavo s Slovenijo, ki ima lakirnico in kolo Pony. Kaj se dogaja pri nas?

Pri nas se dogaja degradacija tehniške inteligence in tehniških poklicev v izrazitem monopoliziranem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Gre za proces, ki ima korenine v montiranem procesu proti dr. inž. Črtomirju Nagodetu in se kaže tudi na vseh ravneh odločanja, kjer vse vzvode popolnoma obvladujeta ljubljansko postsocialistično družboslovje in lažni humanizem. Mate Rimac ne velja zastonj za hrvaškega ali evropskega Elona Muska. Njegovi avtomobili, ki jih razvija ekipa 300 zaposlenih v Sveti Nedelji pri Zagrebu, so odličen oglaševalski pano za bistvo njegovega posla. To je predvsem razvoj baterijskih sklopov in pogonov, ki jih na primer uporabljata Koenigsegg in Aston Martin. Letos je na avtomobilskem salonu v Ženevi predstavil že svoj drugi električni hiperavtomobil, ki je pristal v vseh vodilnih svetovnih medijih. Predvsem na račun podatkov o tem, kaj zmore, je v vsega treh tednih razprodal vseh 150 avtomobilov, ki jih nameravajo izdelati. Osnovna cena električnega superšportnega C Two je 2,1 milijona dolarjev. Naj samo navedem, da ima električni avtomobil sistemsko moč kar 1.408 kilovatov, kar je skoraj dva tisoč konjev. Najvišja hitrost pa znaša kar 412 kilometrov na uro. Na drugi strani pa Slovenci oglašujemo modernizirano kolo Pony iz sedemdesetih let z izboljšanim menjalnikom japonske izdelave za končno ceno 400 evrov, ali pa lakirnico, ki smo jo sofinancirali z 18 milijoni evrov. To je delni rezultat tega procesa, o katerem govorim, zato je čas, da zadeve začnemo spreminjati ter prepoznamo v Sloveniji številna majhna družinska podjetja in posameznike, ki jim je že danes v relativno slabem poslovnem okolju uspelo prodreti na svetovne trge z zahtevnimi izdelki in storitvami.

Kdo vse to, kot so lakirnice, Kemis ipd., dovoljuje in zakaj?

Predvsem so to posamezniki, ki želijo čez noč postati bogati in s pomočjo koruptivnega birokratskega aparata ter politikov, ki so marionete globoke države, dobijo za to tudi zakonsko podlago. Gre za šolski primer sistemske korupcije, ki smo jo prinesli iz nekdanje države. Podjetja, kjer je potrebnega veliko znanja in veliko vlaganja, jih ne zanimajo, takšna podjetja so takoj prodali. Tipičen primer je Fotona. Tam, kjer pa gre za monopolne družbe z velikim denarnim tokom, pa branijo nacionalni interes. Tipična primera sta NLB in Telekom.

Kje vidite prihodnost Slovenije, ko že omenjate 4. industrijsko revolucijo?

Četrta industrijska revolucija ni nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti in kar bi lahko izbrali, ampak je kompleksen, dinamičen in izjemno hiter proces, sredi katerega smo in s katerim moramo interaktivno delovati. Zato je izjemno pomembno, v katero smer bo šla Slovenija, kako bomo razvijali komunikacijsko infrastrukturo, pametna mesta, pametne vasi, pametna omrežja pa tudi vzgojno-izobraževalni sistem, kar bo skupaj z debirokratizacijo in spodbudno davčno politiko lahko generiralo spodbudno poslovno okolje za resnega partnerja v industriji 4.0. Glas za SDS bo na prihodnjih volitvah pomenil glas za razvoj in preboj Slovenije med tehnološko superiorne sile. Država bo ostala zelena, ekološko zavedna, njeni izdelki in storitve high-tech pa bodo predstavljali ob blagovni znamki »Made in Slovenia« oziroma »Narejeno v Sloveniji« pojem kvalitete in inovativnosti ter najboljšo garancijo za socialno vzdržno in pravično družbo.

Bodo ljudi nadomestili roboti? Tako nas namreč strašijo …

Roboti za zdaj niso tako razviti, da bi bili samostojni, tako da še vedno potrebujejo pomoč in nadzor živih bitij. Roboti nas bodo prehiteli le, ko bodo imeli čustva.

Če je doslej veljalo, da se morajo robotizacije bati predvsem proizvodni delavci, raziskave kažejo, da bodo njene posledice čutili najbolj delavci javnega sektorja. Skupina strokovnjakov portala Reform je opravila raziskavo, ki je pokazala, da bodo v Veliki Britaniji roboti v prihodnjih 15 letih nadomestili približno 250.000 javnih uslužbencev. Po tem scenariju naj bi umetna inteligenca nadomestila ljudi, ki delajo v administraciji pa tudi v zdravstvu, kjer naj bi bili roboti do leta 2030 sposobni izvajati rutinske posege in nekatere preglede. Z vsem tem naj bi v britanski javni blagajni prihranili neverjetne štiri milijarde funtov na leto. Najslabše naj bi jo v robotiziranem svetu odnesle najrevnejše države, saj naj bi roboti v proizvodnih tovarnah v Kambodži, Indoneziji, na Filipinih, Tajskem in v Vietnamu odnesli kar 137 milijonov delovnih mest ali 56 odstotkov vseh razpoložljivih, s tem pa bi te manj napredne države znova pahnili v veliko revščino. Po drugi strani pa bi prihod robotov odprl nekatera nova delovna mesta. Analitiki menijo, da bo do leta 2019 več kot tretjina svetovnih vodilnih podjetij zaposlovala vodjo robotov, vlade po svetu pa bodo morale sestaviti novo zakonodajo, ki bo posegala na področje varnosti in zasebnosti delavcev, ki si bodo delovno okolje delili z roboti. Do leta 2020 naj bi se plače v sektorju robotike povišale za približno 60 odstotkov, kljub temu pa naj bi tretjina prostih delovnih mest v robotiki ostala prazna – zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljene delovne sile. Ker se z vse večjo robotizacijo napoveduje izguba milijonov delovnih mest, je seveda na mestu misel, da je zdaj na potezi predvsem izobraževalni sektor, ki mora prihodnjo delovno silo pripraviti na obdobje robotov. Slovenija se mora temu kar najhitreje prilagoditi.

foto: Polona Avanzo

Je v šolskem sistemu dovolj posluha za študije v povezavi z visokimi tehnologijami?

V šolskem sistemu na začetku potrebujemo zdravo konkurenco. V delu izobraževalnega procesa ostane veliko mladih še vedno ustvarjalnih na različnih področjih, postanejo raziskovalci, inovatorji, ustvarjalci, kreativci, znanstveniki in podobno. Dokaz za to sta močna startup scena v Sloveniji, žal pa tudi beg možganov v tujino zaradi slabega poslovnega okolja, kjer pa Slovenci pišejo velike zgodbe.

Na srečo se vedno več otrok odloča za poklicne šole in vedno manj za gimnazijske programe. Ta trend moramo nujno pospešiti prek šolske reforme. Spodbujanje kreativnosti je morda v strokovnih šolah intenzivnejše. Njihov predmetnik je v primerjavi z gimnazijskim bolj prilagodljiv, saj dosledneje sledijo trendom. Strokovni kader šole lahko sam napolni del predmetnika s povsem sodobnimi vsebinami, gimnazijski pa je bolj okostenel, brez manevrskega prostora. K temu moramo nujno implementirati še dualni šolski sistem, ki temelji na vajeništvu, seveda pa je podprt z novimi vsebinami in novimi poklici v nanotehnologijah, bioniki, mehanotroniki, 3D-tiskanju … Predlagam pa tudi, da del šolskega sistema preobrazimo v odprta učna središča, dostopna vsakomur po njegovih potrebah, ki temelji na vseživljenjskem učenju. Dodati je treba nove predmete in programe s področja industrije 4.0 na šole, v vrtce in postaviti legokocke, drone in drugo didaktično opremo do ravni robotike, kibernetičnih tovarn in programiranja, organizirati kibernetične krožke, tečaje za otroke vseh starosti in tudi za odrasle.

Če se družba razvija v smeri umetne inteligence, pa po drugi strani moralno razpada, družine razpadajo, moralne vrednote so postavljene na glavo … Se strinjate?

Ko je bil Rimski imperij na vrhuncu svojih moči, so bile zakladnice polne zlata in srebra, naplenjenega po tujih deželah, žitnice so bile polne žita in ničesar jim ni primanjkovalo. V starih Rimljanih so se naselili lenobnost, ležernost in razvrat. Porabljali so več, kot je bilo res potrebno. Izčrpavali so zemljo in povzročali velike okoljske probleme. Glavni razlog za propad mogočnega imperija je bil pravzaprav v seštevku različnih težav, od katerih naj naštejem samo nekaj pomembnejših: nesposobni cesarji, prepiri v senatu, velika poraba denarja, preobsežna državna birokracija, podkupljivost državnih uradnikov, boj za oblast med cesarji, propad trgovine in obrti, propadanje denarne menjave, razpad moralnih vrednot, velike razlike med revnimi in bogatimi, uveljavljanje novih vzhodnih ver, pomanjkanje denarja za utrjevanje meja, neuspešna vojska, pomanjkanje delovne sile na podeželju, izčrpana zemlja, slabe letine, dvig davkov in izogibanje plačevanju visokih davkov. Ali vidite kakšno vzporednico z delom slovenske tranzicijske levice? Del prvorazrednih državljanov v Sloveniji, ki živijo na privilegijih, ki so nastali po komunističnem genocidu 1945, živi prav takšno življenje kot del elite v Rimu pred 1800 leti. Umetna inteligenca torej ne more biti vzrok razpada moralnih vrednot v slovenski družbi, številne družbe in imperiji so propadli že davno pred umetno inteligenco. Krizo moralnih vrednot moramo iskati predvsem v odmiku od zahodnega civilizacijskega kroga, ki temelji na krščanski in protestantski etiki.

Kako mlade prepričati, da je vredno študirati, se truditi in veliko delati, če pa se je bolje znajti in priti do denarja na nepoštene načine? Sicer pa po študiju tako ali drugače postanejo brezposelni.

Na začetku ste omenili moj obisk v podjetju Rimac. Lastnik je rojen leta 1988. Mate Rimac je človek tehniške vizije. Krivično bi bilo, če bi ga označili za hrvaškega Elona Muska. Američana spoštuje, a z zmogljivostmi stroja, ki ga je naredil z ekipo, Teslo pušča za seboj.

V Sloveniji imamo na stotine posameznikov, ki imajo velike potenciale, treba jim je dati prave idole in vrednote. Tudi sam sem šel po tej poti. Slovenci premoremo številna družinska podjetja in posameznike, ki izdelujejo vrhunske izdelke in storitve, oni morajo zasesti velik del slovenske medijske krajine in postati naš ponos. Ponosni moramo postati na vsakega vajenca, mojstra, inženirja, raziskovalca, kmetovalca in podjetnika, ki mu je uspelo na globalnem trgu. Predvsem se moramo tega zavedati politiki. Specifična znanja, obvladovanje procesov v nanotehnologijah, polimerih, mehanotroniki, 3D-tiskanju, internetu ter hitra prilagodljivost, iskanje tržnih niš bodo del naše identitete in naše globalne konkurenčnosti. Na podlagi tega bomo postali razvojni partnerji v industriji 4.0 na daljši rok pa samostojni segmenti s svetovno prepoznanimi blagovnimi znamkami.

Levičarji nas prepričujejo, da bodo ilegalni migranti rešili Slovenijo in EU …

Kar tri četrtine migrantov v Nemčiji je dolgoročno »neuporabnih«, saj celo Nemčija, ki do sedaj ni imela težav z zaposlovanjem, ne ve, kako in kje naj jih sploh zaposli. Zato nemške pristojne oblasti priznavajo, da bo kar 75 odstotkov migrantov v naslednjih letih brezposelnih in na socialni podpori. Natančneje, komisarka za migracije, begunce in integracijo Aydan Özoğuz je dejala, da bo v naslednjih petih letih na trg dela vstopila le četrtina do tretjina migrantov, »za številne druge pa potrebujemo 10 let ali več«. Glavni razlog je seveda neustrezna ali pa pomanjkljiva izobrazba migrantov, saj je le senca tiste, ki jo imajo Nemci. Kje naj jih torej zaposlimo v Sloveniji? Morda tam, kjer najdete večino slovenske levičarske elite, v javnem sektorju, v nevladnih organizacijah, humanitarnih društvih, inštitutih in zavodih, ki jih financirajo davkoplačevalci.

foto: Polona Avanzo

Ste bili presenečeni nad slavljenjem Karla Marxa nekaterih evropskih voditeljev?

Da, na žalost. Predvsem Juncker bi se moral zavedati, da je Karl Marx s svojo radikalno, razrednobojno politično doktrino neposredno vplival na drastične in sistematične kršitve temeljnih človekovih pravic, predvsem v državah, kjer so v 20. stoletju uvedli socialistične sisteme pod vodstvom komunističnih strank. Iz njegovega nauka je bilo umorjenih na desetine milijonov ljudi po vsem svetu.

Se strinjate, da genocidni levičarji nimajo drugega programa kot mahanje s totalitarnimi simboli?

Ko bo padla njihova lažna zgodovina, iz katere črpajo svoje privilegije, bodo sami skupaj s svojimi totalitarnimi simboli pristali na smetišču zgodovine. Ta čas se nezadržno približuje.

Zakaj je bilo treba ubiti spomin na slovensko osamosvojitev in osamosvojitveno vojno?

Ni hujšega v spominu slovenske tranzicijske levice kot dejstvo, da niso želeli sodelovati, ampak so celo nasprotovali in nagajali največjemu projektu slovenstva v vsej njegovi zgodovini − slovenski državi. Vse njihove poti in aktivnosti po teh dogodkih vodijo v smer, da poskušajo ubiti narodov spomin in nekako sebe predstaviti v boljši luči.

So zato kar po vrsti uničevali ljudi, ki so bili ključni v času osamosvojitve?

Seveda. Potiskanje dr. Jožeta Pučnika v pozabo in namerno zamolčevanje njegove odločilne vloge kot očeta slovenske države v najbolj prelomnih trenutkih slovenske poti v demokratizacijo in osamosvojitev sta le žalosten odraz splošne slike naše države sedemindvajset let po njenem nastanku. Ali pa vsi procesi proti genialnemu obrambnemu ministru med osamosvojitveno vojno-Janezu Janši ali generalu Tonetu Krkoviču.

Slovenska zgodba bi lahko bila zgled malim narodom, kako kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam uspešno kljubovati viharjem časa in okolja. Pa ni! Kako je to mogoče: ustanovitev samostojne države je vendarle vrh razvoja naroda, kakor to pojmujejo v državah z utrjeno demokratično tradicijo. Temu ustrezen je tudi odnos do velikih osebnosti. A ne v Sloveniji, kjer v prvih vrstah državnih proslav sedijo ljudje, ki so bili proti samostojni slovenski državi in so ji aktivno nasprotovali. Mnogi iz slovenskega »narobe sveta« namesto »slovenskega Havla« – našega dr. Jožeta Pučnika, nekdanjega političnega zapornika, disidenta, izobraženega, uspešnega, neuklonljivega, načelnega, resnicoljubnega človeka, postavljajo na piedestal njegove zagrizene nasprotnike, pripadnike tajne politične policije in sodelavce totalitarnega komunističnega režima.

Končujete študij na Evropski pravni fakulteti. Kako povrniti ljudem zaupanje v naše pravosodje?

Pravosodje si mora zaupanje vrniti samo. Predvsem mora prekiniti delovanje, katerega podlaga so staromiselni preživeti vzorci, ideologije in njihova pravna filozofija.

Je v Sloveniji še mogoča lustracija?

Da, četudi pozno in v blagi obliki. Dober lustracijski zakon bo jasno povedal, da so bili mnogi v takšnem sistemu tudi žrtve, hkrati pa bo tudi počistil z govoricami in s sumi, za katere vem, da še vedno obstajajo. Lustracija ni pomembna samo interno, za slovensko družbo, ampak tudi zaradi vtisa, ki ga ta država daje v tujini – izjemno negativnega, kajti dejstvo je, da je Slovenija edina članica Evropske unije, ki ji ni uspelo obsoditi treh največjih zatiranj 20. stoletja: komunizma, nacionalnega socializma in fašizma.

Na nedavni konvenciji ste ob kitari zapeli pesem Potegnem črto. Pod kaj ali čez kaj je treba v Sloveniji potegniti črto?

Starodavni filozofi so govorili, da je vsak novi začetek novo rojstvo. Z novim začetkom gremo čez skrivnostni prag, ki ločuje en ciklus, eno etapo našega življenja od druge. Zapiramo eno in odpiramo drugo, novo in čistejšo stran svojega obstoja. Zato pogumno potegnimo črto čez neuspelo tranzicijo, preživete ideje in vzorce ter posameznike, ki so nas vedno razočarali. Če želimo spremeniti svet in Slovenijo, začnimo pri sebi. Jugoslavije ni več, zato potegnimo črto, sedaj gre za Slovenijo.

Biografija

Franc Breznik je osnovno šolo obiskoval v Lenartu, Srednjo elektrotehniško šolo pa v Mariboru. Na mariborski univerzi je diplomiral iz elektronike, na fakulteti za komercialne in poslovne vede pa iz ekonomije, zdaj pa končuje podiplomski magisterij na Evropski pravni fakulteti. Leta 1991 se je priključil prvi generaciji slovenske vojske v Pekrah, kjer je sodeloval v uporu proti JLA. Bil je član prve častne čete SV, ki je bila 26. 6. 1991 na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti in izobesila slovensko zastavo. Med vojno je opravljal obrambne naloge na območju Kočevske Reke. Svojo poklicno pot je začel v Avstriji leta 1991. Njegovo delo je potekalo na področju razvoja hotelskih kartičnih sistemov. Bil je med pionirji razvoja in uvajanja brezkontaktnih kartičnih sistemov, ki delujejo po načelu induktivne zanke. Delal je za podjetja Munin, Hugin-Sweda, Multicard in Siemens. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1997 se je zaposlil v SV, kje je deloval na projektu prenove tankov T-55S in logistične oskrbe. Leta 2010 se je zaposlil v Steklarni Rogaška Slatina, kjer je prevzel prodajo za Švico in Nemčijo. V politiko je stopil leta 2011, ko je zmagal na državnozborskih volitvah v okraju Lenart. Znova je bil izvoljen za poslanca na predčasnih volitvah leta 2014. Širši slovenski javnosti je postal znan, ko je konec leta 2007 predstavil svoje izsledke raziskovanja najhujše slovenske letalske nesreče iz leta 1981 na Korziki.

foto: Polona Avanzo
nazaj na vrh