V srce segajoča pripoved 84-letne upokojenke Grete: Navadila sem se jesti "kot ptička", ne rabim veliko. V trgovini čakam na znižano ceno kruha, ker moram za zdravila doplačati, si meso privoščim vsak drugi mesec.

  • Napisal  Janja S.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Slika je simbolična. (Slika pixabay) Slika je simbolična. (Slika pixabay)

Upokojenci so v času vlade Marjana Šarca povsem nemočni. Oblastniki vse več denarja namenjajo za dela zmožne, a delomrzne migrante, medtem pa slovenski upokojenci dobesedno stradajo. Doplačati si morajo celo zdravila.

Na profilu Humanitarčka (TUKAJ) na družbenem omrežju Facebook je objavljena ganljiva izpoved upokojenke Grete (TUKAJ).

To je njena zgodba. Objavljamo jo nelektorirano.

»Mama so mi izbrali ime Gertruda, ampak me vsi klicejo Greti. Hitro je minilo zivljenje od deklice s kitami do starke. Zelela sem si biti uciteljica, pa nisem mogla v sole. Porocila sem se hitro, ker so oca tako hoteli. Moj moz je bil njegov sodelavec v tovarni. Smrdel je po snopsu, njegove roke pa so bile polne šmira. Kot deklica sem sanjala, da bom zena sosedovega fanta. Lepo sva se gledala, a so oca rekli, da je ficfiric. Ko sem se mozila, se je preselil v Ljubljano. Postal je advokat. Ko je enkrat prisel nazaj v naso vas, ko smo imeli poplave, je pomagal cistit, zidat. Tudi denar za obnovo sole je dal. Moj moz je medtem pil v bifeju.

Dva otroka sta se nama rodila, sin in hci. Veliko sem šivala.

Skromno smo ziveli, ni maral, da so zenske rejene. Vcasih nama je raje mocnik stran zlil, kot da bi se najedli do sitega. Ce so nam sosedje dali kako meso od kolin, sta pojedla s sinom. Jaz sem vcasih na skrivaj odrezala za hcerko in ji spekla, ko sta sla na delo. “Zenske ne delajo, ne rabijo toliko jest” je vedno rekel.

Sin je šel delat nekam na ladjo, je zginil. Prej je odnesel še televizijo, radijo in zlatnino moje mame. Moz se je takrat razhudil in me zbrcal.
Hcera se je porocila in odselila nekam v Avstrijo 2001. Od nje nisem dobila pisma od bozica 2005. Nimam pa telefonske številke. Pisala sem ji 2007, ko je umrl moz, vsaki mesec ji pišem, pa ceprav je znamka draga. Nic ne odpise. Ni je bilo na pogreb. Ne vem niti ali se ji je kaj zgodilo.

Imam 460e penzije po mozu. Zivim v nasi hiski, kdaj komu kaj zasijem. Moz me je navadil jesti “kot pticko”, zato ne rabim veliko. Cakam, da je znizan kruh in jogurt. Meso si privoscim vsak drugi mesec, ko je kaj znizano v Lidlu.

Dovolj bi imela, ce me ne bi trgalo v kosteh in ne bi imela ostalih bolezni. Tako pa moram doplacat za zdravila, po 25-30e na mesec. Zato vcasih namesto tega kar kak caj spijem. Rozice so zastonj... samo tezko se ze prepogibam pri 84letih. Vse, kar si zelim za rojstni dan je, da bi se najedla mesa in da bi imela kak radio, mogoce kako revijo. Mogoce pa se kdaj pri hisi ustavi kaka mucka, ki bi bila moja. Da ne rabim klicat sosedovih. Da ne bi bili tako dolgi dnevi... Tako drugace sem si predstavljala zivljenje.«

Društvo Humanitarček je pripisalo:

»Za Gerto nam je povedala njena zdravnica, po enem hisnem obisku. Takoj smo uredili zavarovanje. Ima pobeljeno hisko, tudi TV. Narocili smo ji dnevni casopis in vsako jutro z veseljem caka postarja. Nasa Marjana se je s sosedi dogovorila, da ji ob nedeljah prinesejo kosilo (z mesom), ostalo si skuha sama. Sedaj smo ji odnesli se sivalni stroj in pridno siva obeske za kljuce ... za rojstni dan naslednji teden pa ze pripravljamo 2 letno mucko (seveda ustrezno oskrbljeno). Eno smo resili, a koliko je se taksnih Gretic?«

nazaj na vrh