V novi Demokraciji preberite: Zgodba o steklenih jagodah

foto: Polona Avanzo foto: Polona Avanzo

Deževna sreda je bila prav primerna za obisk Dolenjskega muzeja, kjer naju je s fotografinjo pričakal dr. Borut Križ. Glavni namen obiska je bil, da si od blizu ogledava 2.500 let stare steklene jagode, ki so jih arheologi našli na najdišču Kapiteljske njive.

 

Za ogrlice iz steklenih jagod sem prvič slišala, ko sem pisala čisto drugačen članek, in sicer o kraji intelektualne lastnine v povezavi z dr. Milkom Novičem. Dr. Novič je namreč s pomočjo švicarskega znanstvenika te jagode raziskoval, dokler mu na Kemijskem inštitutu dela niso preprečili. A o tem znova kdaj drugič. Minulo sredo je bil najin sogovorec dr. Borut Križ, arheolog in kustos oddelka Arheologija v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. To je zgodba o neprecenljivih in prezrtih, 2.500 let starih steklenih jagodah iz najdišča Novo mesto - Kapiteljska njiva.

Novo mesto je mesto situl

Dr. Borut Križ naju je najprej seznanil z aktualno razstavo Steklo, kjer svoje izdelke razstavljajo sodobni oblikovalci stekla, a smo si jo ogledali kasneje. Bolj kot sodobna umetnost so mi bile zanimive halštatske ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod. Res je Novo mesto mesto situl, saj je bilo tam doslej najdenih devet figuralno okrašenih situl, nastalih v času po letu 400 pr. n. št., a o tem podrobneje kdaj drugič. Mogoče le zanimivost. Najdene situle kot tudi druge najbolj dragocene predmete restavrirajo v nemškem Mainzu, kjer je Rimsko-germanski osrednji muzej. »Tam imajo svetovno znane restavratorske delavnice. To, kar nekaj velja v svetu, pride k njim,« pravi dr. Križ. »Ker omenjeni muzej financira tako država kot zvezna dežela, si lahko privoščijo, da predmete restavrirajo brezplačno. Restavriranje prej skoraj neprepoznavne situle traja tudi do leta in pol, na njej pa delajo le vrhunski strokovnjaki.« Ko se pogovarjamo o vrednosti restavriranja, je to ocenjeno na 100 do 150 tisoč evrov na kos. »Če vemo, da pri nas za izkopavanje od države letno dobivamo 10 tisoč evrov, si predstavljate, koliko je restavriranje naše kulturne dediščine v Mainzu vredno?« Vseeno pa v Mainzu izstavijo drugačen račun, in sicer imajo pravico do replike predmeta. Tako hrani muzej svetovno najelitnejše predmete, ki so pomembni za svetovno civilizacijo ̶ tudi bronaste situle iz Novega mesta. To je pomembno tudi zato, ker če se originalu karkoli zgodi, imajo v Mainzu repliko. »Restavratorji, ki delajo v Novem mestu, se šolajo v Mainzu,« pripoveduje dr. Križ.

(Celotni članek si lahko preberete v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh