V knjigi Dediščina molka pričevalci razkrivajo grozljive komunistične zločine, ki niso prizanesli niti otrokom! Izpostavljeno

"Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat." (foto: arhiv Demokracije) "Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat." (foto: arhiv Demokracije)

“Odšli so po dva fanta v Šentvid, ju naložili v avto in peljali skozi Sv. Duh in pred Crngrobom pobili, kot se pobije gada. Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat,” se glasi le eno izmed pretresljivih pričevanj komunističnih zločinov, ki so zapisani v knjigi Dediščina molka. Knjiga je namreč raziskovalno delo Milanke Dragar o izvedenih množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov v Crngrobu ter hrvaških otrok v Matjaževi jami pri Pevnem v maju 1945.

O njih so avtorici govorili številni pričevalci iz teh krajev, knjiga pa sloni tudi na drugih virih in dokumentih. Posebna vrednost knjige je, da v njej spregovorijo svojci žrtev, ljudje, ki se spomnijo pobojev, in tudi nekateri, ki so pri tem sodelovali in so želeli odložiti svoje breme. Gre torej za zapise njihovih pričevanj, zapisanih z imenom in priimkom ter datumom pričevanja. Svojci žrtev ne iščejo maščevanja, iščejo le resnico, za krvnike svojih bližnjih pa molijo in jim želijo odpustiti. Nekaj teh grozljivih spominov in izjav si lahko preberete v članku, ob njih zagotovo ne boste ostali ravnodušni.

Milanka Dragar poudarja, da ti dogodki še vedno niso povsem odkriti, zato je treba o tem govoriti, iskati resnico, predvsem tudi zaradi prihodnjih generacij. “Pomembno je razodevati resnico, saj nas bo resnica osvobodila. Resnica mora biti vodilo pri vzpostavitvi zdrave družbe. Ni prav graditi prihodnosti na skonstruirani resnici oziroma na lažeh. Ni mogoče graditi zdrave družbe na nezdravih temeljih. Naj to delo vsaj delno osvetli preteklost, da bo mogoče graditi svetlejšo prihodnost,” je zapisal in se strinjal z avtorico kardinal Vinko Puljić. V uvodni besedi je dr. Tamara Griesser Pečar dejala: “Mnogi še vedno poskušajo politično, zgodovinsko in etično opravičiti storjene zločine, najpogosteje s sklicevanjem na antifašizem, a zamolčijo, da je bilo največje število zločinov storjeno prav na osvobojenih področjih tudi v povojnem času.”

Avtorica Milanka Dragar ob predstavitvi knjige. (Foto: Twitter)

Komunisti se niso borili proti okupatorju, ampak so svojo morilsko moč znašali nad svojimi politični nasprotniki
Ker resničen namen komunističnega vodstva ni bila nacionalna osvoboditev, so se boja proti okupatorju lotili tako, da je to ustrezalo njihovim pravim ciljem: “Izzivati okupatorja k zločinskim represalijam zoper slovensko prebivalstvo. Sami so se pred okupatorjem umikali v varne gozdove, svojo morilsko moč pa znašali nad svojimi idejnimi in političnimi nasprotniki,” je zapisano v knjigi. Da je temu tako, priča Titovo povelje na drugem zasedanju Avnoja: “Naša naloga je likvidirati notranje nasprotnike. Oni so nevarnejši od okupatorja. Nemce tolčejo Rusi in jih bodo dotolkli. Mi moremo v zadevi NOB napraviti sorazmerno malo.” Da partizani niso bili to, za kar so se izdajali, potrjuje tudi strogo zaupno pismo dr. Mihe Kreka, ki je pisal siru Georgu W. Rendelu, z dne 1. junija 1943: “Komunisti se ne borijo proti okupatorju. Nadaljujejo s svojo revolucijo in nas ovajajo okupatorju.” In iz pisma 10. junija 1943: “Moj dragi Sir George! Partizani in komunisti so uvedli peklensko metodo pobijanja svojih slovenskih političnih nasprotnikov ali vzpodbudo nekaterih naših ljudi na nerazumne in prezgodnje akcije, tako da naše prebivalstvo uničujejo oboji, partizani in Italijani.”

Več si preberite TUKAJ.

nazaj na vrh