Ustavimo Spomenko!

  • Napisal  Lucija Šikovec Ušaj za Nova24tv
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Lucija Šikovec Ušaj / Foto: osebni arhiv Lucija Šikovec Ušaj / Foto: osebni arhiv

Spomenka Diklić Hribar je leta 2009 za Žirovski občasnik napisala uvodni tekst. Večina vas tega teksta ne pozna, Žiri poznate mogoče le po tem, da naj bi bilo tam leglo neonacistov, kaj več pa že težko. Vendar so v uredništvu našli Spomenko Hribar, da jim napiše uvodnik. Zanimivo branje. Danes dosti bolj kot takrat, ko ga je napisala.

»Po volitvah vztrajno pozivam Cerkev, da obsodi kolaboracijo z okupatorji in svojo sokrivdo za državljanski spopad med vojno, in Zvezo združenj borcev, da obsodi revolucijo, revolucionarno nasilje že med samo vojno in po njej.« (Spomenka Hribar, l. 2009)

Vas v tem stavku kaj zmoti? Mene zelo. Vrstni red namreč. Zveza združenj borcev bi morala biti na prvem mestu, da obsodi revolucionarno nasilje, ki je povzročilo ogromno škodo. Ne samo posameznim družinam, ki so bile pobite, preživelim svojcem, ki so bili drugorazredni in so to še danes, škodo v gospodarstvu, kmetijstvu, zdravju … Šele potem naj se opraviči Cerkev, če se ima za kaj. Brez dvoma njeni grehi niso niti najmanj primerljivi. Nasprotno, sama jih vidim danes, ko Cerkev kolaborira z levico v želji po uničenju zahodne civilizacije, bistveno več!

V malo daljšem uvodniku Žirovskega občasnika kar mrgoli samohvale in napotkov Spomenke Hribar, ki se je leta 2009 prikazovala kot žrtev in kot navdih. Žrtev trdih komunistov, žrtev trde desnice, navdih Milanu Kučanu, “da je ta s svojo partijo se-stopil s piedestala avantgarde” in “da je zveza komunistov PRISTALA na večstrankarsko demokracijo”. V omenjenem uvodniku nas, nevedne, tudi poduči, da je levica bila za spravo, desnica pa ne. Niti pomislila ni gospa Hribar, da je nekaj narobe s tem, da naj zveza komunistov “pristane”, da postane ena izmed strank, še manj, da je obdržala materialno podstat, s katero še danes obvladuje vse družbene sisteme in podsisteme.

In če živi v Sloveniji kak Slovenec, ki mu gospa Spomenka Hribar ni poznana, mu lahko vsi skupaj samo zavidamo. Nevednost je velikokrat milost. Meni, žal, poznavanje omenjene ni bilo prihranjeno. Od delnega navdušenja, ki ga res nisem v celoti delila s slovenskimi intelektualci, ko se je na pol ilegalno bral njen esej o Krivdi in grehu, je ugled gospe v mojih očeh vse bolj padal in padal. Ampak ker nisem pomembna, gospa zame niti ne ve, seveda padanje ugleda v mojih očeh ni pomenilo, da bi sama pogledala vase in okoli sebe, tako da je mirno nadaljevala svojo “zločinsko” pot. Težka beseda za pisanje, saj pisanje ni zločin. Vendar je zločin zavestno zavajanje. In ona je zavestno, prikrito, zahrbtno zavajala. Zavajala je na način, ki je bil blizu ženi Nicolaja Ceaușesca, Eleni. Doktorici znanosti, ki je svojo znanost še kako rada prodajala nevednemu ljudstvu in se z njo dičila. Na ta način Spomenka Hribar prodaja slovenskemu ljudstvu svoje oporečništvo, svoje poštenje, svojo moralo. Tudi sama sem potrebovala čas, da sem sprevidela vso perfidnost “odhajajočega” nedemokratičnega sistema.

Spomenka Hribar (Foto: STA)

Kdo je torej lansiral Spomenko Hribar v komaj prebujajočo se pomlad slovenskega naroda? In koga vse še poleg nje? Znano je, da skupaj s Tinetom Hribarjem pridno premlevata dogodke, ki so se zgodili in ki se imajo zgoditi, z zadnjim, dosmrtnim šefom CK ZKS, ki naj bi ga ravno ona navdihnila z idejo o sestopu. Milan Kučan je sestopil z oblasti podobno, kot je Cerarjeva vlada predčasno odstopila. Simptom, ki očitno korenini pri Spomenki Hribar!

V prej citiranem uvodniku gospa napiše: “Se pravi, da je imela Zveza komunistov popolno oblast. In to je tako: če hočeš imeti absolutno oblast, moraš imeti v zakupu tudi vso resnico, Resnico! In če hočeš imeti danes in jutri absolutno prav, si moral imeti tudi včeraj absolutno prav! Ti določaš, kaj je prav in kaj ni, kaj je res in kaj ni, kaj je vredno in kaj ni. Zatorej je boj za vrednote dejansko boj za resnico, se pravi boj za interpretacijo resnice. Če pa hočeš imeti v zakupu Resnico, mora le-ta biti čista, neomadeževana. Tako rekoč nedolžna. Vsaka packa na njej jo diskreditira kot Resnico. In tisti, ki vedo za Resnico, naj bi bili nekakšni ‘nad-ljudje’, ki jim ‘objektivni zakoni zgodovine’ nalagajo, da vodijo svoje ljudstvo svetli prihodnosti nasproti. In tu je kleč! Takoj, ko je postalo del javne zavesti, da revolucija ni brezmadežna, nasprotno, ko se je javno razodelo, da je krvava, omadeževana z nedolžnimi žrtvami, je bilo konec njene (sankcionirane!) brezmadežnosti! Njena legitimnost je postala javno vprašljiva.” 

In danes, skoraj 10 let po tem zapisu, taista dama ustavlja resnico, usta, ki jo izgovorijo, bi najraje zasula s prstjo, ne zahteva resnice od zveze borcev, ne, celo že več desetkrat dokazana ravnanja zanika, kot da jo varuje neviden plašč demence. Zločini, ki jih je zagrešila partija med vojno in po njej, se ne odpuščajo. Lahko se samo z njimi živi, vendar se mora zanje nekdo pokesati. Ni dovolj mahati in groziti, prepovedovati in ustrahovati, žaliti in zaničevati. Komunizem je od sedaj priznanih treh totalitarizmov (v prihodnosti se jim bo brez dvoma pridružil še islamizem) povzročil največje gorje v človeški zgodovini. Samo v mali Jugoslaviji je bilo milijon žrtev komunizma. Tako mednarodne raziskave. Ne Dežmanove, ne Možinove, ne Leljakove in še najmanj Janševe. Lahko zanika resnico, vendar nima več absolutne oblasti nad njo. Lahko grozi in žali, lahko se dela žrtev, vse to lahko dela in nihče ji tega ne bo branil. In veste, zakaj ne? Ker je pomagala “Kučanu sestopiti z oblasti”, res šele, ko je že vsa Evropa obsodila socializem in se mu odrekla. Takrat je bilo lahko biti prerok, tako kot sedaj misli, da je lahko in da sme ponovno imeti vso oblast nad Resnico. V svojem prispevku v Delu ni povedala ničesar, kar bi bilo zgodovinsko podprto, vendar to niti ni bil njen namen, se mi zdi. Namen je bil, kot že toliko desetletij poprej, da blati vse, ki mislijo drugače. Kot na primer, da naj bi se nekdo slikal z Janezom Janšo in govoril, da bo prišel dan, “ko vas bomo pometali v brezna”? Ne vem, tega res nisem niti videla niti slišala. Sem pa slišala, ne enkrat, ampak večkrat, pa bom omenila le Iva Godniča, ki se je ob odobravajočem posmehovanju voditeljev v RTV-studiu norčeval iz žrtev, zazidanih v rudniški jašek, in napovedoval, kako ga bodo “ona” in “njeni” znova napolnili. In takrat ni bilo Spomenke Hribar v Delu, niti v Žirovskem občasniku ali v najmanj pomembnem tovarniškem glasilu, če še sploh obstajajo, da bi se nad tem zgražala. Mogoče je res postalo del javne zavesti, da partija ni brezmadežna, vsekakor pa to ni postalo del zavesti Spomenke Hribar. Z leti je zanjo partija vedno bolj nedolžna, brezmadežna, tako rekoč brezkrvna …

Pa še malo iz teksta Hribarjeve:

“No, ‘ponižne priklonitve kristjanov’ ideji sprave, kaj šele meni osebno, je bilo po volitvah leta 1990 hitro konec. Saj razumem: skozi vrata, ki smo jih nekdanji (aktualni, izključeni ali ‘izstopljeni’) člani Zveze komunistov odprli, so tisti, ki so bili ‘ponižani in razžaljeni’ v prejšnjem režimu, dobesedno vdrli, zahtevajoč enake pravice zase, kot jih je imela prej partija …” Ne prezrite, kristjani moramo biti ponižni, vse ostalo je nekrščansko, nas učijo verniki komunizma. In Bog ne daj, da bi v prejšnjem režimu ponižani in razžaljeni zahtevali enake pravice, kot jih je imela partija in jih uživajo danes njeni nasledniki, med njimi tudi Hribarjeva, ki ima visoko poslansko pokojnino že od svojega 53. leta dalje. Bolje zanjo, da se ne bo kakšna delavka za tekočim trakom ali trgovka, ki bo dvigovala težke artikle na prodajne police, vprašala, s čim si je gospa zaslužila pokojnino. Jo bolijo noge, prihaja domov z zatečenimi gležnji, bolečinami v križu, zjutraj ne more razpreti prstov? Jo morebiti od intelektualnega napora boli glava?

Krivda in greh, nekje v začetku mojega odraslega življenja napisan esej, ki je vzburil že dokaj vročo kri slovenskih intelektualcev, meščanov pa tudi vseh ostalih, sitih zanikovanja povojnih pobojev, je bila njena vstopnica v klub oporečnikov. Igra, burka, spletka tedanjega predsednika CK ZKS, ki je že zelo dobro vedel, da se enostrankarska diktatura končuje, da mrtvi vpijejo iz grap in jaškov, da ljudje ne mislijo več dolgo čakati v vrstah za 10 dag kave, in ki mu je fantastično uspela. Priznavam, Kučan je mojster sprenevedanja, mojster laži in preigravanja nasprotnikov. S Spomenko Hribar sta skušala doseči spravo, brez krivcev, oziroma spravo na način, da so krivci pač mrtvi, mogoče kdo tudi malo manj kriv, vendar kriv! Krivdo obesiti na pleča pomorjenim je bil cilj, ki so mu mnogi na začetku nasedli. Krivda in greh je le na eni strani, na strani pobitih in njihovih svojcev. Mnogi tej tezi nasedajo še danes! Preko ZZB, preko Zemljariča, preko zakoncev Hribar. Pri tem nekateri branijo Tineta Hribarja. Ne pristajam na trditev, da je Tine Hribar žrtev svoje žene! V več kot 30 letih je šlo skozi mojo pisarno praktično pol prebivalcev Ljubljane, ki so se razvezovali. Težko verjamem, da Tine Hribar ne ve, da ta možnost obstaja. Na sodišču temu rečemo “nevzdržnost zakonske zveze”. Ker se ni razvezal, je njuna zakonska zveza zanj vzdržna. Tudi ni nebogljen, ugrabljen filozof, ki bi ga žena imela zaklenjenega v kleti. Nak, Tine Hribar stoji svoji ženi ob strani, kar je sicer lepo, vendar ne verjamem, da se nam je zdelo ravnanje Eve Braun, ki je stala ob Hitlerju do zadnjega diha, častno.

To poletje je bilo čudno. Vremensko in politično. Kislih kumaric niti ni bilo, ker je bilo drugega v obilju. Od očitkov, da je SDS pogorela v pogajanjih, kar ji je serviral njen nekdanji minister, do sestavljanja nove vlade, ki jo je sestavilo 6 zgub. In v tem času, ko je demokracija, ki še ni niti dobro zaživela, dejansko obglavljena, se je ponovno oglasila omenjena. Ona, ki se čuti poklicano, da ustavlja vsakogar, ki bi omajal njenega boga, partijo, Udbo, mafijo, kakorkoli ga že poimenujemo. Ustavljala je srbske matere, ki so zahtevale, da se njihovi sinovi vrnejo iz JLA, ustavljala je desnico in Janeza Janšo kot sovražnika slovenstva in Slovencev in sedaj ustavlja novinarja in njegovega intervjuvanca. Ni nastopil Milan Kučan, ni se izpostavil, mali potuhnjeni škrat, kot običajno je v prvo vrsto poslal ubogljive, uklonljive plačance. In ti svojo nalogo izvedejo, kot jim je naročeno. Pri tem omenjena pozablja, da ji ta narod plačuje nezasluženo pokojnino že od njenega 53. leta dalje, da niti do takrat ni prispevala kaj dosti, da živi dobesedno od žuljev in od prispevkov ljudi, ki komaj preživijo iz meseca v mesec. Ne, sedaj se poleg njihovega denarja skuša polastiti tudi njihovih duš. Uspelo ji je leta 1983, ko je Slovencem zamazala oči pred resnico in skušala medvojne in povojne poboje pomesti pod preprogo, češ, napake so se zgodile, glejmo v prihodnost, do ustavljanja in odstavljanja Janeza Janše, živega primerka, ki se po njenem ne bi smel roditi, do sedanjega ustavljanje “resnice”, kot je nekdo zapisal. V tretje ne gre! Tudi pri Slovencih ne. Gospa Hribar, tokrat so tla, po katerih hodite, že preveč spolzka. In ustaviti se boste morali vi. Sicer vas bodo drugi. In tisto bi znalo biti manj prijetno …

Lucija Šikovec Ušaj

nazaj na vrh