Sv. Nikolaj Tavelić – hrvaški frančiškan in mučenec, ki je padel kot žrtev islama zato, ker je nasprotnikom povedal resnico o Mohamedu Izpostavljeno

  • Napisal  G. B.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Danes, 14. novembra, goduje sv. Nikolaj Tavelić, svetnik s sosednje Hrvaške. Gre za hrvaškega redovnika, duhovnika, misijonarja in mučenca iz 14. stoletja. Znan je predvsem po mučeniški smrti v Jeruzalemu, ko je bil slednji že zaseden s strani muslimanske vojske.

Rodil se je najverjetneje v Šibeniku, v svoji rodni Dalmaciji se je tudi pridružil Redu manjših bratov sv. Frančiška Asiškega in nato postal duhovnik. V Bosni je misijonaril predvsem na področjih, kjer so bili aktivni t. i. bogomili, - to je bila sekta, ki je zahtevala povsem revno Cerkev. V tem času se je zaradi oznanjanja frančiškovskih bratov nazaj v katoliško Cerkev spreobrnilo preko petdeset tisoč bogomilov.

Kasneje se je mladi Nikolaj skupaj z nekaterimi redovnimi sobrati odpravil v Sveto deželo. V Jeruzalemu je Nikolaj s tovariši delal v gostišču za romarje in pri Božjem grobu. Njihova naloga je bila, da na svetih krajih opravljajo bogoslužje, strežejo romarjem in s krščansko ljubeznijo skušajo pridobiti mohamedance za krščanstvo, čeprav so bili muslimani takrat gospodarji Svete dežele. Narodnostno mešana družba manjših bratov, ki so jo sestavljali Hrvat Nikolaj, Italijan Štefan ter Francoza Deodat in Peter, so v ta namen veliko molili in opravljali pokoro; večkrat so se posvetovali tudi z drugimi sobrati, kako bi oznanjali evangelij tamkajšnjim muslimanom, ki so bili nestrpni do kristjanov – povrh vsega pa so takrat imeli še vso oblast v svojih rokah ter je bil islam državna vera z vso možno zaščito. Skupaj z dvema teologoma so tako sestavili kratko katehezo, v kateri so prikazali, v kateri so povzeli primerjavo med krščanstvom in islamom, kot povzema njihov življenjepisec Antonio Borelli. Kot je zapisal, je bilo opravljanje apostolskega dela z muslimani tako rekoč brezplodno, »saj so videli korenitost njihove vere, ki je bila zaprta za kakršenkoli medverski pogovor«. Kljub temu pa so manjši bratje sklenili, da bodo ponesli evangelij mohamedancem: razložili bodo javno krščanske člene vere in jih soočili z islamskimi. Ko so se posvetovali z dvema bogoslovcema, so pripravili povzetek. V njem so na podroben in bogat način našteli zgodovinske in teološke podatke; na ta način so izpostavili krščansko učenje in zavrnili islamsko.

Na god sv. Martina, 11. Novembra 1391, so se bratje napotili k Omarjevi mošeji. Ker pa tam voditelja Saracenov niso našli, so odšli na njegov dom in njemu ter njegovim svetovalcem pojasniti, da so v zmoti in da je Kristusov nauk pravilen in edino zveličaven. Poleg tega je Nikolaj navzočim muslimanom razlagal, da njihov prerok ni bil nikakršen svetnik, ampak trgovec in prevarant, ki da se ne da primerjati z Jezusom, saj je slednji govoril resnico, živelj skromno in čisto življenje, ter svoj nauk potrjeval s čudeži. Nikolajevo »politično nekorektnost« so mohamedanci sprejeli kot najhujšo možno žalitev. Kadi, torej muslimanski sodnik, ki sodi po šeriatskem pravu, se je ob tem tako razjezil, da je dal Nikolaja in njegove tovariše na zahtevo množice takoj obsoditi na smrt in jih zapreti v ječo. Tam so jih slekli in pretepali, tri dni so jih tudi pustili brez hrane in pijače.

Tri dni kasneje se je iz Gaze (danes glavna prestolnica muslimanske palestinske državne entitete) vrnil emir in postavil zahtevo, da se Nikolaj in tovariši odpovedo Kristusu in sprejmejo islam, kar pa so soglasno odklonili. Sedaj je tudi civilno sodišče potrdilo smrtno obsodbo. Razdivjana drhal jih je še istega dne razrezala na koščke in jih vrgla na grmado, a se jih ogenj ni dotaknil. Da bi kristjani ne našli njihovih trupel in jih začeli po svetniško častiti, so jih mohamedanci po neuspelem poskusu, da bi jih sežgali, nekje skrivaj zakopali.
Pri mučeniški smrti je bilo poleg gvardijana Gerarda Calveta še dvanajst frančiškanov, ki so podpisali poročilo o pogumni smrti svojih sobratov, ki so ga poslali na več naslovov.

Že od vsega začetka so začeli omenjene mučence častiti kot svetnike, kar je že konec 19. Stoletja dovolil tudi papež Leon XIII. Svetniške časti pa je sv. Nikolaju podelil papež Pavel VI. in sicer leta 1970. S tem je sv. Nikolaj Tavelić postal prvi uradno kanoniziran hrvaški svetnik. Slovesnosti ob beatifikaciji se je udeležila velika množica ljudi, samo Hrvatov naj bi bilo čez dvajset tisoč.

Prvi mučenci iz vrst reda manjših bratov pa so umrli že dobro stoletje prej – to je bil sv. Berard s tovariši. Umrli pa so v Marakešu v Maroku, torej v mestu, ki sedaj simbolizira sporen dogovor Združenih narodov o migracijah.

Sv. Nikolaj Tavelić je v sedanjem razburkanem času lahko dober kažipot poguma in trdne pripadnosti Kristusu, saj se ni bal povedati resnice, tudi za ceno mučeniške smrti. Le kaj na to porečejo tisti, ki zaradi politične korektnosti in prilozovanja prišlekom brišejo še zadnje ostanke krščanske identitete Evrope?

nazaj na vrh