Še kamen joče nad usodo upokojenke Meri z mizerno pokojnino in hčerko z Downovim sindromom: Za kakšen evro več sem ribala stopnice, a me je usekala inšpekcija z 250 evri kazni, čeprav sem za ribanje dobila le 40 evrov

  • Napisal  Janja S.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Slika je simbolična. (Slika: pixabay) Slika je simbolična. (Slika: pixabay)

Vlada Marjana Šarca (LMŠ) je še lani obljubljala ureditev številnih področij za starejše in upokojence, vse naj bi bilo urejeno s 1. januarjem 2019, vendar do danes nič od tega ni uresničenega. 

Še v začetku oktobra je Šarec poslancem DZ dejal, da bo vlada v letu 2019 za socialne transferje porabila predvidoma 155 milijonov evrov več, kot jih je v letu 2018. A večina najrevnejših upokojencev, tistih, ki resnično potrebujejo pomoč, tega ne občuti. Tudi Meri, katere zgodba je bila objavljena na profilu Humanitarčka (TUKAJ) na družbenem omrežju Faceboook, ne.

To je zgodba o upokojenki Meri. Objavljamo jo nelektorirano.

»Sem Meri, Milkina mamca.

Pred nekaj tedni sem jih praznovala 82. Lepa starost - bi marsikdo rekel. Rojstnih dni se veselim samo za to, ker vem, da je eden manj do konca. Bili so lepi časi, a zdaj sem utrujena. Niso več.

Zrasla sem v revni družini, za šole ni bilo časa. Tudi denarja ne, čeprav so bile takrat cenejše kot berem danes. Ampak si moral imeti pa vseno "gvant", pa "šolne". Doma sem se naučila kuhat, dobro sem kuhala. Vsa leta sem delala kot kuharica v šoli.

Mož je bil učitelj, rad je imel zemljepis. Takrat so bili še tovariši učitelji. Ob večerih mi je pripovedoval o krajih, ki jih je kazal v šoli učencem. je rekel, da bova enkrat šla. Tja v Španijo. Ali vsaj na morje. Priden mož je bil, rad je delal na vrtu, v gozdu. Ko sem bila tik pred porodom se je v sosedovi goši zgodila nesreča - stisnilo ga je drevo. Nikoli ni spoznal najine Milke, jaz pa nikoli nisem videl morja.

Milka je bila že kot dojenček drugačna. Imela je velike črne učke in širok nos. Zdravniki so rekli, da je "prizedetek" (Milka ima Downon sindrom, op.p). Jaz sem bila prepričana, da nama bo nekako že uspelo čez življenje. A ljudje so kruti. Na majhni vasi, kjer sva živeli so se otroci norčevali, za njo so metali gnile jabolke, pa kroglice papirja. Klicali so jo Milka Debilka. Jaz sem prejokala, noči in noči. Še v šoli so potem zbadali mene "Lej mamo Milke debelike". Ni bil ravnatelj več zadovoljen z menoj.

Ampak Milka te hudobije ni nikoli razumela, vedno se je smejala nazaj, bila prijazna. Ko jo enkrat sosedov fant vanjo vrgel jabolko, jo je pobrala in mu jo nesla nazaj. Veliko denarja je šlo za vlak, da sva hodili na preglede v Ljubljano. Pa tako niso znali pomagati. V šolo ni šla, doma sem jo učila kuhati, prati, likati. Zdravniki so rekli, da je "prizadeta", amapk naj bom srečna "da ni fejst", ker ni za v zavod. Kdo bi ga sploh plačal? Karkoli so že mislili. Jaz sem vedela, da se ne bo nikoli poročila, da ne bo nikoli sama delala za kuh. Da moram jaz za obe.
Ko je bila starejša sva se preselili. Fantje v vasi so postajali še bolj žleht. Milka je imela dolge črne lase, lepe učke in kdaj pa kdaj jo je kdo zvlekel za kako grmovje. Sem jo želela zaščititi.

V mestu dolgo nisem dobila službe, bila sem stara za mesto. Z Milko sva pomagali, čistili sva bloke, likali ljudem. Včasih je kdo rekel, da naj ne hodim več, ko je videl, kakšna je. še pri 75 sem ribala stopnice v stolpnici, ko me je vsekalo v križu. Milka je zribala zadnji štuk. Ko je hišnikova žena to videla, je zanalašč špuknila po tleh, češ da sva nemarni. In sem morala od znova. V vasi so res kričali "Milka Debilka", v mestu pa se niso na glas drli, so si pa mislili isto. In je isto bolelo.

Menda "mongolčki" živijo samo par let, ampak Milka se ne da. Zdaj jih ima že 55. Še vedno je kot velik otrok in še vedno ne razume hudobije ljudi. Samo lasje niso več tako črni, učke pa so še vedno žive. Na zadnji kontroli je zdravnik rekel, da ima povečano srce, da lahko kar zaspi. Tega me je strah, a še bolj me je strah, da bi jaz zaspala pred njo. Kako se bo znašla?

Skupaj ne dobiva več kot 550€. Zato jaz še vedno kaj pozašijem, a me oči že izdajo. Tudi čistiva še, za zraven. Zadnjič naju je ena gospa zanalašč prijavila inšepkciji. menda je to delo na črno. Sva plačali kazen 250. Čeprav je bil tisti blok vreden 40€ za cel dan pucanja. Potem sva mogli še več pucata, da ssva plačali elektriko, pa ogrevanje, pa te položnice, ki sploh ne vem zakaj so. Saj se znajdeva. Včasih greva v kako restavracijo prosti, če kaj ostane. Jaz ne bi šla zase, ampak Milka - ona glasno reče "mamca lačna sem". Pa tudi prosim kdaj. V bloku koga, ki vidim, da bo vrgel kifeljček stran. Ampak me velikokrat tamladi samo grdo pogeldajo, pa ga vržejo.

Rada bi dala na stran, da bo Milka imela vsaj malo, če me prej pobere. Pa kdaj bi ji kupila smokije, to vedno gleda. rada ima hrustkaste stvari. Oni rdeči so ji še posebej ljubi. Saj ni ona kriva, da je drugačna.
Zadnje čase me tako štiha pri srcu. Sploh ko nesem ajmar po stopnicah. Rada bi da imava obe vnaprej urejen grobek. Ne zaupam ljudem. Hudobni so. Oni bi še res napisali na grobek "Milka Debilka".«

Dopis društva Humanitarček:

»Meri smo "srečali", ko je zaradi infarkat pristala v bolnici (štihanje je le pravilno ocenila). Takrat nas je socialna delavka vključila... Ni želela v dom - dolgo ni nihče vedel zakaj. Potem pa smo odkrili njeno Milko.

Sedaj imata urejeno stanovanje. Milka je vključena v skupnost, pomaga z izdelki. Meri pa ne čisti več. Tudi njun prihodek se je zahvaljujoč dodatkom dvignil.

Pred 3 leti smo ju prvič peljali tudi na morje. Tam se je Milka prikupila paru, ki oddaja namestitve in sedaj sta redni gostji.
Za #projektVida Meri kvačka prtičke. In smokiji - uh, teh je sedaj na tono, Milka se jih nikoli ne naje.

Koliko Milk pa srečaš ti?
Koliko Meri?

In zakaj je tako težko podati naprej napol pojeden kifeljček? Koš zato ne bo žalosten... bo pa oseba, ki ji je bilo že tako težko prosti.
Smo ljudje res - kruti?«

nazaj na vrh