Šarec zaradi resnih poslanskih vprašanjih glede nedelovanja države napadel Janšo, ta mu odgovarja: Iz patetičnega vaškega zabavljača se Šarec spreminja v notoričnega lažnivca!

  • Napisal  vir: nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA Foto: STA

Iz patetičnega vaškega zabavljača, ki je jemal plačilo na roke, se predsednik @vladaRS @sarecmarjan spreminja v notoričnega lažnivca. Tu prepis 28. izredne seje DZ, 27. 2. 2013, kjer sem kot takratni PV odgovarjal na obtožbe Klemenčiča in od točke do točke pojasnil premoženje,” je Janez Janša na Twitterju odgovoril premierju Marjanu Šarcu, ko je ta znova na plano privlekel že pojasnjeno premoženje Janeza Janše.

 

Marjan Šarec ne skriva več, da mu je popolnoma vseeno, če se v hramu demokracije norčuje iz resnice. Na današnji seji, na kateri je odgovarjal na poslanska vprašanja, je večkrat ponovil očitne neresnice. Najprej, da ne pozna Staneta Povšiča, nesrečneža, ki so ga oglobili s tisoč evri kazni zaradi pomoči sorodniku, čeprav mu je odgovarjal na Facebooku, da zanj nima časa, nato pa še na vprašanje poslanca SDS Zvoneta Černača o zagotavljanju načela enakosti pred zakonom, s katerim imajo državne institucije resne težave. No, Šarec je raje napadel predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo glede njegovega “neznanega” premoženja v vrednosti 200 tisoč evrov, kar je Janša sicer že pojasnil na seji državnega zbora 27. februarja 2013.

Državni zbor ni gostilna
Poslanec Slovenske demokratske stranke Zvonko Černač je postavil vprašanje Marjanu Šarcu o ukrepih vlade glede neenakosti pred zakonom, ko nekaterim podjetnikom zaradi 10 evrov rubijo premoženje, medtem ko se zaradi neplačevanja znane slovenske družine leve politične provenience ne zgodi nič. Ob tem je še poudaril, da so organi pregona zelo aktivni pri ljudeh, ki pomagajo svojemu prijatelju prekrivati streho, medtem ko se pri odmevnih zadevah posameznikom, ki so blizu politični levici, enostavno ne zgodi nič. Šarec je v svojem odgovoru, ker ni vedel, kaj bi povedal, ošvrknil Janeza Janšo in odgovoril Černaču z naslednjimi besedami: “Verjetno se strinjate, da predsednik vlade ni tisti, ki bo zdaj osebno skrbel za to, da je nek dolg izterjan ali pa ne. Se strinjam, da zagotovo so bili v preteklosti tudi primeri, ki niso bili v čast tej državi. Ne nazadnje bom ponovil, da tudi vaš predsednik še vedno ni pojasnil 200 tisoč evrov premoženja, še enkrat ponavljam. Tudi to moramo povedati, če smo pri tem,” je povedal Šarec.

Besedni spopad se je nadaljeval. Poslanec SDS Zvonko Černač ni ostal dolžan Šarcu: “Glejte, spoštovani gospod Šarec, vi ste dobro leto dni predsednik vlade. Tukaj danes sedimo v državnem zboru, ne sediva v gostilni in debatirava o tem, kaj je v tej državi narobe, ampak sedimo v državnem zboru, kjer vas parlamentarna veja oblasti sprašuje, kaj boste storili za to, da bo v ustavi zapisano načelo enakosti pred zakonom in o tem, da je Slovenija pravna država, tudi uresničeno,” je zaključil Černač.

Šarec se je iz patetičnega zabavljača spreminja v notoričnega lažnivca, sporoča Janša
Ker so mediji nato iz Šarčevega odgovora naredili slona, se je na Twitterju odzval tudi Janez Janša: “Iz patetičnega vaškega zabavljača, ki je jemal plačilo na roke, se predsednik spreminja v notoričnega lažnivca. Tu prepis 28. izredne seje DZ, 27. 2. 2013, kjer sem kot takratni PV odgovarjal na obtožbe Klemenčiča in od točke do točke pojasnil premoženje.”

Govor Janeza Janše v državnem zboru z dne 27. 2. 2013, v katerem zavrne vseh šest očitkov Klemenčičeve komisije

Letošnje leto, leto 2013, se je začelo za Slovenijo zmerno optimistično. Pod streho so bili štirje od petih ključnih ukrepov, načrtovanih v lanskem letu za izhod iz krize, zadolževanje Slovenije se je pocenilo, zanimanje tujih investitorjev za vlaganje v državo je poraslo, beležili smo tudi zmeren porast gospodarskega optimizma.

Nato pa je bilo 8. januarja objavljeno poročilo Klemenčič-Praprotnikove korupcijske komisije. Osnutek poročila mi v nasprotju z zakonom ni bil poslan in nanj v zakonskem roku 7 dni nisem mogel dati pripomb, ki bi morale biti nato na spletni strani komisije tudi javno objavljene skupaj s poročilom. S poročilom o delu, ki se ne nanaša nanj, je bil protizakonito predhodno seznanjen eden od preiskovancev, in sicer predsednik Državljanske liste Gregor Virant. Ta je naslednji dan takoj po objavi poročila zahteval moj odstop.

S tem dejanjem se je v Sloveniji začelo virantovanje oziroma politična kriza. Klemenčič-Praprotnikova korupcijska komisija mi je septembra lani poslala 14 vprašanj. Na vseh 14 vprašanj sem odgovoril. Za komisijo sem kljub pomanjkanju časa, ker sem bil v roku, ki je bil določen, en teden v New Yorku na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov, zbral tudi obsežno dokumentacijo. Komisija je na primer zahtevala pogodbi izpred 20 let, čeprav za to nima nikakršne zakonske podlage, vendar sem ji tudi to poslal.

Takšne pogodbe pred 1. 1. 2004 je brez zakonske osnove zahtevala tudi od različnih pravnih oseb. Na pogovoru na komisiji so mi dejali, da imajo pridobljene vse izpiske bančnih transakcij, zato jih sam posebej nisem niti zbiral niti preverjal. Komisiji nisem poslal, čeprav so to izrazili v pismu, kopij položnic in odrezkov različnih letalskih kart za čas pred letom 2011, ker smo tovrstne odrezke tega leta ob selitvi v Šentilj pri Velenju zavrgli. To sem komisiji povedal. Če bi imel čas, bi vse to lahko zbiral pri različnih naslovnikih, vendar se mi je zdelo popolnoma odveč zbirati potrdila o plačilu položnic za nekaj evrov izpred 6 ali 7 let.

Pravniki so mi dejali tudi, da bom osnutek poročila v skladu z zakonom dobil pred objavo v 7-dnevni pregled in da lahko v tistem času pridobim dodatna pojasnila, če komisija s kakšnim odgovorom ne bo zadovoljna. Kot je znano, se to ni zgodilo. Klemenčič-Praprotnikova korupcijska komisija je poročilo objavila kot dokončno in ga pospremila z izrazitimi političnimi kvalifikacijami. Ko sem ga prebral, sem zelo jasno povedal, kaj v tem poročilu drži in kaj ne drži. Dve ugotovitvi glede nekajmesečnih zamud in napačne cene pri avtomobilu ste držali in to sem tudi pojasnil. Vse ostale očitke sem zavrnil in zato obstajajo neizpodbitni dokazi. Poglejmo zdaj te očitke.

V dokončnem mnenju, na katerega ni bilo možno dati nobene pripombe, je komisija zapisala: “V postopku nadzora nad premoženjskim stanjem zavezanca predsednika Vlade Republike Slovenije in predsednika stranke SDS, je komisija ugotovila: prvič, da zavezanec v času opravljanja funkcij predsednika Vlade in poslanca v nadzorovanem obdobju med 30. 1. 2004 in 24. 5. 2012 sploh ni prijavil poroštva stranki pri najemu kredita v višini 500 tisoč evrov leta 2011.” To poroštvo je bilo vmes odpravljeno, šlo je za napako. O tem me poroštvena komisija nikoli ni nič povprašala. Če bi me, bi ji to povedal.

Nadalje: “Ni prijavil poroštva fizični osebi/družinskemu članu pri najemu posojila v višini 125 tisoč evrov januarja 2012.” To ne drži. To poroštvo je bilo javljeno z dopisom komisiji dne 24. 4. 2012. Ta dopis komisija ima in ga je namerno spregledala. Kar se tiče zamud, ki mi jih očita komisija – bile so nekajmesečne zamude, vendar te niso spremenile dejanskega stanja. Hkrati pa sama komisija, čeprav naj bi bil to državni organ, ki zahteva spoštovanje, za leto 2011 zamuja s svojim poročilom Državnemu zboru več kot eno leto. Mislim, da je prišlo šele pred nekaj dnevi v Državni zbor. Če komisija drugim očita zamude, potem bi morala tudi sama bolj spoštovati svoje roke. To ne opravičuje ne mene ne komisije, kaže pa na to, da veljajo dvojni kriteriji.

Drugič, komisija mi očita razpolaganje s premoženjem nepojasnjenega izvora, in sicer citiram: “Na podlagi analize dejanskega premoženja zavezanca in njegove porabe je komisija ugotovila, da je zavezanec v omenjenem nadzorovanem obdobju razpolagal s premoženjem oziroma je kril stroške, ki v višini najmanj 210 tisoč evrov presegajo njegove uradne prihodke oziroma sredstva, katerih vir je znan.” To ne drži. Tako jaz kot moji sodelavci smo večkrat seštevali vse številke v poročilu, ampak v sicer zelo obsežnem poročilu ni nobenega izračuna, skupnega izračuna, ki bi utemeljeval to trditev. Kakorkoli seštevamo številke, ki se pojavljajo, do te vsote ne pridemo po nobenem ključu, tudi če bi vse to, kar komisija navaja, držalo.

Ta trditev, ki so jo povzeli tudi nekateri tuji mediji kot glavni očitek, je popolnoma izmišljena. Da je komisija v obrazložitvi, ko skuša brez izračunov dokazati to trditev, navaja naslednje.

“Prvič, sofinanciranje nepremičnin s premoženjem nepojasnjenega izvora. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje, na kakšen način in iz katerega vira je zavezanec soprogi plačal 32 tisoč 500 evrov kupnine in kako je bratu plačal 15 tisoč evrov kupnine, ki naj bi ju omenjena založila zanj. S temi sredstvi namreč zavezanec na podlagi analize uradno preverljivih prihodkov in odhodkov ni razpolagal.” Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 51. členu določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Zakaj bi moral soprogi plačati nekaj, kar je skupnega in zakaj moram to posebej pojasnjevati? Prispevek brata sem komisiji pojasnil. Obstajajo tudi dokumenti sodišč o dedovanju, ki so komisiji dosegljivi.

“Komisija je nadalje ugotovila, da je zavezanec pred nakupom hiše v Silovi pri Velenju prodajalcu plačal aro v višini 5 tisoč evrov, in sicer v gotovini. Izvora omenjene gotovine ni prepričljivo pojasnil, dejal je zgolj, da gre za prihranke širše družine.” Komisiji sem pojasnil, da je bilo aro treba zbrati v zelo kratkem času in jo izročiti nepremičninskemu posredniku za garancijo in smo jo zbrali s pomočjo sorodnikov. Kaj je tu nepojasnjeno? Nepojasnjen vir vzdrževanja nepremičnin. Citiram: “Komisija je ugotovila, da so bili stroški vzdrževanja nepremičnin redno plačani, vendar ne vedno s strani zavezanca oziroma ne iz uradno preverljivih dohodkov zavezanca.

Za vrsto nepremičnin, ki jih je imel v lasti oziroma v solasti zavezanec, torej skozi skoraj celotno nadzorovano obdobje ni izkazano, da bi stroške rednega vzdrževanja nepremičnin plačeval sam oziroma iz uradno preverljivih premoženjskih virov. Zavezanec je komisiji na razgovoru in v dodatnih pisnih pojasnilih pojasnil, da od leta 2006, ko sta s soprogo osnovala skupno gospodinjstvo, tekoče stroške oziroma položnice ter druge stroške gospodinjstva večinoma plačuje soproga, pri čemer pa kljub pozivu ni predložil nobenih dokazil ali izkazov.

Nadalje: “Glede na javno objavo zavezanca …” – ne vem, kje je bilo to javno objavljeno – ” … z dne 1. 12. 2011, da ima njegova soproga najeto posojilo v višini 125 tisoč evrov in mesečno plačo tisoč 820 evrov in da njena mesečna obveznost pri vračanju kredita znaša približno polovico plače, je neprepričljivo tudi pojasnilo zavezanca, da vse mesečne stroške nepremičnin pokriva soproga. Iz prometa na tekočem računu zavezanca sicer izhaja, da je ta soprogi nakazoval sredstva, v tem času skupaj 13 tisoč evrov, vendar ni izkazal, da bi bila ta sredstva namenjena plačevanju tekočih stroškov oziroma čemu so bila namenjena.”

Te trditve so neprimerne že same po sebi. Komisija jih tudi napiše zlonamerno, ker razpolaga z naslednjimi dejstvi. Prvič, komisiji sem dostavil podnajemno pogodbo za stanovanje v Ljubljani za leto 2010 in leto 2011. Iz te podnajemne pogodbe, ki je prijavljena davčnemu organu, in tudi s tem so razpolagali, ker so rekli, da so pridobili od davkarije vse podatke, da so iz tega najema na moj tekoči račun prihajali mesečni dohodki, hkrati pa je podnajemnik plačeval stroške.

To pogodbo sem komisiji poslal tudi naknadno, vendar komisija tega ne omenja, niti ne upošteva ne prihodkov in ne kritja stroškov. Komisija razpolaga s kreditno pogodbo žene, iz katere izhaja, da je njena plača obremenjena šele dobro leto in nekaj mesecev, prej pa je bila bremen prosta. Gre za popolno manipulacijo in nakazilo na ženin račun ona odpravi z nenavadnim izgovorom, da ni posebej pisalo, da gre to za elektriko ali pa za ne vem kaj.

Naslednji očitek, citiram: “Nepojasnjen je vir sofinanciranja nakupa in vzdrževanja osebnega vozila.” To ne drži. Dne 15. 3. 2007 sem s svojega tekočega računa na račun pravne osebe, ki je prodajala vozilo, nakazal 17 tisoč 500 evrov. Preostanek kupnine je v imenu mame vplačal brat na podlagi dogovora o dediščini. Glede dediščine obstaja zapuščinska sodba sodišča iz leta 2010 glede nepremičnin in dogovor dedičev glede ostalega premoženja iz leta 2005. Računi za nakup vozila in za vzdrževanje vozila za zadnja leta so bili komisiji dostavljeni oziroma jih je pridobila sama, saj gre za bančno nakazilo iz mojega oziroma ženinega računa.

Naslednji očitek: “Financiranje zasebnih potovanj/počitnic iz premoženja nepojasnjenega izvora.” Med drugim gre za Mauritius leta 2008, Dominikansko republiko leta 2009, Grčijo leta 2009, Južnoafriško republiko leta 2009 in 2010, Švedsko leta 2010 in Grčijo leta 2012. Vsa ta potovanja in plačila sem komisiji pojasnil. Potovanja v Južnoafriško republiko leta 2009 sploh ni bilo in je komisija to očitno prepisala iz Dnevnika, ker je to enkrat tam pisalo. Za potovanje v Grčijo so bili računi javno objavljeni. Aranžma za teden, plezalski aranžma za Kalimnos za teden dni stane 900 evrov. Golf aranžma v Dominikanski republiki stane 1200 evrov oziroma nekaj manj, za Mauritius polovico več. Komisiji sem pojasnil, da je šlo za skupinske aranžmaje preko agencij, prav tako plačila.

Aranžmaje je urejala žena, v nekaterih primerih prijatelj, tudi tako, da je nekdo plačal letalske stroške, drugi igrišča ali nastanitev, na koncu pa smo v skupini stroške poračunali. Potovanja na Švedsko ni bilo, bil je obisk pri hčerki, ki je tam študirala. Strošek tega potovanja z letališča v Trstu je bil 200 evrov. Res se ne spomnim, kako smo to plačali. Komisija je podatke o potovanjih pridobila. Od kod komisiji podatki o teh potovanjih? Vprašal sem jih, od kod komisiji podatki in so rekli, da to izhaja iz plačil z mojo kreditno kartico oziroma z mojo in ženino kreditno kartico. Komisija je te podatke pridobila na podlagi bančnih transakcij. Če bi mi nekdo drug plačeval te stroške, potem teh transakcij ne bi bilo in komisija za ta potovanja sploh ne bi vedela.

Naslednji očitek, citiram: “Plačilo sodnih taks iz premoženja nepojasnjenega izvora. Komisija je med nadzornim postopkom od sodišča pridobila podatke o sodnih postopkih, v katerih je udeležen zavezanec in o sodnih stroških. Ugotovljeno je bilo, da so bile plačane sodne takse, ki so v letih od 2008 do 2011 znašale 19 tisoč 852 evrov, vendar ni znan izvor plačila. Komisija je namreč v zvezi s tem ugotovila, da nobena omenjena sodna taksa ni bila plačana neposredno iz znanih bančnih računov zavezanca.” To je popolnoma neresnična trditev.

Komisija razpolaga s potrdilom, da je bila najvišja taksa v tej skupini, v znesku 12 tisoč 225 evrov, plačana 29. 4. 2009 iz mojega tekočega računa. Pojasnil sem tudi plačilo ostalih taks in aranžmaja z odvetniki, ker nekatere takse so plačali oni, ker je dogovor, da se to poplača ob koncu postopka, zato je trditev, da so bile te takse plačane v gotovini neznanega izvora, neresnica. Nenazadnje bi plačilo takse v višini 12 tisoč 225 evrov, kar je glavni del te vsote, gospod Klemenčič lahko preveril pri svoji ženi, ker je bila v tem postopku ona moja odvetnica.

Šesti očitek, citiram: “Polog gotovine nepojasnjenega izvora na bančni račun. Komisija je v nadzoru ugotovila, da je bilo na zavezančev račun dne 30. 3. 2005 na podvalutno partijo v evrih položenih 33 tisoč evrov gotovine. S tem denarjem je zavezanec po ugotovitvah komisije isti dan predčasno poplačal kredit pri banki.” Komisiji sem pojasnil, da je šlo za denar iz dediščine. Ta mi je pripadla ob delitvi prihrankov staršev. Obstaja dogovor dedičev, tudi zaradi tega, ker sem s honorarjem od knjig v 90. letih pomagal tako staršem kot bratu pri obnovi ter gradnji hiše. Glede dediščine, kot že rečeno, obstaja zapuščinska sodba sodišča, tudi glede vrednosti nepremičnin iz leta 2010, in dogovor dedičev glede ostalega premoženja staršev skupaj s starši iz leta 2005.

Naslednji očitek: “Sofinanciranje nakupa stanovanja v Ljubljani od pravne osebe. Leta 2005 je zavezancu podjetje Imos prek povezanega podjetja Eurogradnje z odkupom in večkratnim preplačilom vrednosti ustvarilo premoženjsko korist v okvirni višini najmanj 100 tisoč evrov.” To je popolna laž. Komisija cenitve tržne vrednosti na dan sklenitve poslov ni nikoli opravila. Primerja podatke Geodetske uprave iz zadnjih let. Ne naredi nobene tržne cenitve. Vsaka takšna ocena – nekaj jih je bilo v tem času tudi javno objavljenih – očitke komisije več kot prepričljivo zavrne.

Če še enkrat ponovim, komisija strne glavni očitek v stavek: “Na podlagi analize dejanskega premoženja zavezanca in njegove porabe je komisija ugotovila, da je zavezanec v omenjenem nadzorovanem obdobju razpolagal s premoženjem oziroma je kril stroške, ki v višini najmanj 210 tisoč evrov presegajo njegove uradne prihodke oziroma sredstva, katerih vir je znan.” To je popolnoma neutemeljeno. Komisija je namerno spregledala ne samo očitna dejstva, ampak tudi uradne dokumente, s katerimi je razpolagala in tudi ignorirala vsa logična pojasnila. Gre enostavno za politični motiv, na katerega je leta 2010, ko je bila komisija ugotovljena s svojim odstopom, opozoril namestnik predsednika komisije gospod Končan, ki je dejal, da v sestavi z gospodom Klemenčičem in gospodom Praprotnikom zaradi očitne politične motivacije pri njunem imenovanju ne bo mogel delovati neodvisno.

Gospod Klemenčič je bil na čelo predsednika, na čelo te komisije kot predsednik imenovan ne z izvolitvijo v tem državnem zboru, ampak z ukazom, ki ga je v Uradnem listu objavil prejšnji predsednik Danilo Türk. Prej je bil gospod Klemenčič državni sekretar, politična figura, pri ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal. Še več, vlada gospoda Pahorja je 14. 5. 2009 gospoda Klemenčiča imenovala za glavnega revizorja najema stavbe NPU, enega največjih korupcijskih škandalov v zgodovini samostojne države. Zadeva je v sodnem postopku in tako naprej, ampak gospod Klemenčič ni tam odkril nič nenavadnega. Zato, ker ni odkril nič nenavadnega, je bil imenovan na neko drugo mesto.

V zadnjih dneh so prišli na dan tudi podatki, da je celotno imenovanje te komisije obremenjeno s kršenjem samega zakona. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določa samo dva kriterija, ki sta bila tako ali tako prirejena vnaprej, za opravljanje funkcije predsednika in namestnika predsednika komisije, saj sta ta dva kriterija – prvič, izobrazba druge stopnje in drugič, 10 let delovnih izkušenj na delovnem mestu, za katerega se zahteva takšna izobrazba.

Gospod Praprotnik je diplomiral leta 2000 oziroma konec leta 2000, potem je služil vojsko, za namestnika predsednika protikorupcijske komisije je bil imenovan septembra 2010. V tem času je lahko, če je ves ta čas delal na mestih, za katera se zahteva izobrazba druge stopnje, izpolnil največ 9 let delovne dobe. Ni izpolnjeval niti tega najbolj preprostega kriterija, in samo dva sta bila napisana v zakon zato, da bi bil imenovan.

Komisija, ki je preverjala izpolnjevanje teh pogojev, je bila sestavljena iz gospoda Kumra, ki je bil vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov v enem od prejšnjih sklicev parlamenta, Simone Habič, ki je na čelu tako imenovane civilne družbene organizacije za transparentnost in integriteto, ki so jo ustanovili Drago Kos, Blaž Zgaga, Igor Šoltes in podobni kalibri oziroma borci proti korupciji, in še treh. Eno članico je imenovala Vlada – politično imenovanje – ter še Uradniški svet in mislim, da tožilski svet. Teh 5 eminentnih članov te komisije ni znalo prešteti niti let delovnih izkušenj gospoda Praprotnika. Danes ta gospod Praprotnik ocenjuje, ali je moja hčerka izpolnjevala kriterije, ko so jo zaposlili na nekem nižjem uradniškem mestu, s tem, da jih sam ni izpolnjeval, ko je bil imenovan v to komisijo.

Tudi v konkretnem primeru bi se morala, ko je šlo za presojo mojega premoženjskega stanja, tako gospod Klemenčič kot gospod Praprotnik izločiti iz postopka. Gospod Klemenčič iz očitnega dejstva, ker je bila njegova žena moja odvetnica, gospod Praprotnik pa zaradi tega, ker ne samo, da je bil imenovan nezakonito, ker to takrat še ni bilo razjasnjeno, ampak zato, ker – ne samo, da ni vzbujal videza nepristranskosti, njegovo delo na tem primeru je vzbujalo videz očitne pristranskosti.

Tukaj za mano sta dva fascikla. V tem fasciklu je 627 člankov, ki jih je gospod Praprotnik kot novinar napisal proti meni. Mislim, da nismo vseh našli, ima rekord v Sloveniji. Vse, kar sem naredil v času, ko je bil novinar, je tukaj popljuvano, predstavljeno v negativnem kontekstu, potvorjeno, napisano približno tako, kot je napisano tudi to poročilo korupcijske komisije. Če je to neodvisen organ, ki na koncu odloča celo o tem, ali bo obstala ali padla neka vlada, potem smo zelo daleč prišli.

Kot veste je moj zastopnik vložil tudi pritožbo na Upravno sodišče, skupaj z zahtevo za začasno odredbo. Upravno sodišče si je, čeprav gre za hiter postopek, vzelo dva tedna časa, da je na koncu ugotovilo, da ni razlogov za začasno odredbo. Spomnite se, pred nekaj leti je isto Upravno sodišče v dveh urah odločilo o tem, da se nevarni psi bulmastifi vrnejo gospodu Baričeviču, v dveh urah. Pred kratkim je to isto Upravno sodišče odločilo po hitrem postopku z začasno odredbo, da je bil nek državni uradnik, ki je bil odpuščen zato, ker je s službeno kartico vsak mesec kupoval v Ikei in Mercatorju za lastne potrebe, odpuščen nezakonito, in Upravno sodišče je smatralo, da je to nujen postopek. Mislim, da je ravno v teh dneh prišla tudi odločba tega istega Upravnega sodišča, da je bil gospod Golob iz AUKN menda razrešen nezakonito. V nekaj mesecih je bilo vse odločeno. Mnogi primeri čakajo na slovenskih sodiščih leta, nekateri tudi desetletja in več, ampak to seveda niso prioritete.

Prej je kandidatka za mandatarko govorila o tem, da je v Sloveniji strah, da je ljudi strah, da so tukaj grožnje, da se državljani počutijo ogroženi. Nisem slišal še za noben primer, da bi njej kdo kaj grozil, niti kakšnim njenim kolegom, za razliko od tega, da jaz in moji kolegi v Vladi praktično vsak dan dobivamo grožnje. Leta 2006 mi je komandir policijske postaje v Središču ob Dravi grozil z likvidacijo. Pred nekaj dnevi je po dolgih triadah slovensko tožilstvo odločilo, da sodnik, ki je potem ta primer zastaral, ni ravnal napačno. V tem času je ta sodnik dobil medaljo za dobro delo, bil je ponovno imenovan za predsednika itd. Tukaj so očitno dvojna merila in tisti, ki govorite o strahu, se morate resno vprašati, kam to vodi.

Samo Samec

nazaj na vrh