Saj ni res, pa je: Nacionalni inštitut za javno zdravje izdal jezikovni priročnik za lažjo komunikacijo s tujimi pacienti, zdravstveno osebje poslano tudi na tečaj tuje kulture!

Zdravnica pomaga afganistanskemu migrantu (vir: EPA) Zdravnica pomaga afganistanskemu migrantu (vir: EPA)

Nacionalni inštitut za javno zdravje je izdal večjezični priročnik za “lažje sporazumevanje v zdravstvu”. Priročnik sta sofinancirala Sklad za azil, migracije in vključevanje EU in ministrstvo za notranje zadeve.

Pri nastajanju priročnika v projektu, ki je potekal od julija 201 do januarja 2018, so sodelovali filozofska fakulteta, medicinska fakulteta, Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani, Nacionalni inštitut za javno zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije.

Poudarek pri izbiri jezikov je bil na tako imenovanih osmih splošno sporazumevalnih jezikih, ki jih govorijo migranti. Tako v priročniku najdemo angleščino, arabščino, francoščino, ruščino, mandarinščino, farsi in albanščino. Albanščina je še posebej izpostavljena kot najnovejši komunikacijski problem slovenskega javnega zdravstva, zaradi česar so v priročnik poleg knjižnega jezika vključili še severno narečje, ki se govori na območju Kosova.

Triumf politične korektnosti

“Številne izkušnje zaposlenih v slovenskih zdravstvenih ustanovah pričajo o težavah pri sporazumevanju z osebami, ki govorijo zdravstvenim delavcem nepoznane jezike,” so potrebo po večjezikovnem priročniku pojasnili na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Francoščina je sporazumevalni jezik migrantov iz Afrike. (Foto: Twitter)

Ob tem pa lahko izpostavimo tudi pretirano politično korekten jezik, kjer so se na vse pretege trudili, da bi rabili kar se da najbolj “vključevalen” jezik, tudi kjer ni bilo treba uporabljati obeh spolov, medtem ko so jasno zapisali, da je vsebino priročnika zasnovala “skupina strokovnjakinj iz različnih članic Univerze v Ljubljani”. Pri prevajanju v posamezen jezik sta sodelovala “zdravnik/-ica ter migrant/-ka, za katerega je to materni jezik”.

Kakor so zapisali pri inštitutu za javno zdravje, je bilo usposabljanje namenjeno “vsem zdravstvenim delavcem, ki se zavedajo, da so – zaradi vse številčnejše prisotnosti oseb, ki ne govorijo slovenskega jezika (turisti, begunci, delovni migranti, tuji študenti) – postavljeni pred zahteven izziv”. Dejanske omembe ekonomskih migrantov ni opaziti nikjer, čeprav so ravno ti tisti, s katerimi se Slovenija od migrantske krize, ki je izbruhnila leta 2015, največ ubada.

Zdravstveno osebje se bo poleg jezika moralo učiti tudi tuje kulture

Pri tem so za predstavitev priročnika in usposabljanje namenili 7-urni tečaj, ki ga je vodila “interdisciplinarna skupina strokovnjakov”, katerih cilj je bil “razviti znanja ter ustrezen odnos in veščine na področju kulturnih kompetenc za zdravstveno obravnavo oseb iz drugih kulturnih in jezikovnih okolij”.

Naenkrat ni samo jezik migrantov tisti, ki se ga mora učiti zdravstveno osebje, temveč tudi migrantska, to je tuja kultura. Največ migrantov v zadnjih letih, vse od izbruha migrantske krize leta 2015, prihaja iz arabsko govorečih držav. Predstavljamo si lahko, o spoznavanju kakšne kulture je tu govor. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da postaja vse bolj očitno, da je tudi slovenski zdravstveni sistem podvržen kultu multikulturnosti, ki piše smernice v zdravstvu.

Ivan Šokić

 

nazaj na vrh