Saga o (ne)priznanju Palestine: kdo drži Brglezu pištolo na glavi?

Gre predsedniku državnega zbora Milanu Brgleza za nohte? Komu je obljubil priznanje Palestine, da se mu tako mudi z odločanjem? (foto: Matic Štojs Lomovšek) Gre predsedniku državnega zbora Milanu Brgleza za nohte? Komu je obljubil priznanje Palestine, da se mu tako mudi z odločanjem? (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Tako Izrael kot Palestina letos praznujeta okroglo obletnico. Prvi bo obeležil sedemdeset let obstoja judovske države, medtem ko je Palestina nastala štirideset let kasneje z razglasitvijo deklaracije palestinskega osvobodilnega gibanja v Alžiru, čeprav ni bilo jasno, kakšno ozemlje obsega in ali izvaja suverenost na svojem ozemlju. Dejstvo pa je, da je novo državo, ki je bila razglašena 15. novembra 1988, do konca tistega leta priznalo okoli 80 držav, večinoma so bile to arabske in afriške države.

 

Med njimi so se sicer znašle tudi naslednice držav nekdanjega varšavskega pakta, od razpadle Sovjetske zveze (Rusija, Belorusija, Ukrajina, itd.) in ČSSR (sedaj Češke in Slovaške) do Poljske, Madžarske, Romunije in Bolgarije, ki očitno kasneje niso spreminjale odločitve, pa tudi tedanja in kasneje razpadla SFRJ, od katere je nasledstvo diplomatskih odnosov prevzela edino Srbija. V devetdesetih letih se je za priznanje Palestine odločilo le malo držav, med evropskimi je bila to le Bosna in Hercegovina, leta 2006 jo je priznala Črna gora. Od sedanjih članic EU so jo priznale še Ciper, Malta in Švedska, od ostalih evropskih držav pa Albanija in Islandija.

Zakaj priznanje v tem trenutku ni dobro

Velika večina EU torej tudi po tridesetih letih ni priznala države Palestine. Zakaj ne? Razlogov je več in to niso samo diplomatski odnosi z Izraelom, pač pa tudi pogoji, ki jih mora izpolniti vsakršna država. Ni skrivnost, da so arabske države zelo hitro priznale Palestino predvsem iz solidarnosti ter skupnega nastopa proti Izraelu, češ da je ustanovitev judovske države leta 1948 pomenila hudo nasilje nad arabskimi prebivalci Svete dežele. Ko se je leta 1991 osamosvajala Slovenija, je bilo to storjeno v zelo zaostrenih mednarodnih okoliščinah, saj je praktično ves razviti svet hotel ohraniti enotno Jugoslavijo za vsako ceno. Ko je bil s plebiscitom izglasovana samostojna Slovenija, to še ni pomenilo avtomatično ustanovitev države, pač pa je bil podeljen mandat Demosovi vladi, da vzpostavi polno suverenost na območju Republike Slovenije in prevzame efektivno oblast po sprejemu temeljnih osamosvojitvenih aktov. Seveda je morala za to najprej vzpostaviti lastne oborožene sile, ki so nato tudi branile Slovenijo pred agresijo. Ko je JLA oktobra 1991 zapustila Slovenijo, je Slovenija tudi v vojaškem smislu dosegla polno suverenost. Prav ta primer je lahko dober zgled, kako bi lahko ravnali Katalonci in tudi oblast v Madridu. V primeru Palestine pa je stvar bolj zapletena. Tako je izraelski veleposlanik za Slovenijo Ejal Sela nedavno pojasnil, da niti ni hud nasprotnik priznanja Palestine, pač pa bi sedanje priznanje prineslo veliko več slabega kot dobrega. »V Palestini pa imajo različne skupine pod nadzorom različne institucije; Fatah nadzira politiko, Hamas pa vojsko, tukaj so še druge islamistične milice, nekatere povezane z IS. Zato bi moralo priznanje Palestine potekati v skladu z mirovnim procesom, torej s pogajanji med Izraelom in našimi palestinskimi sosedi. To ne bo lahko, veliko bo spornih vprašanj. A prepričan sem v pogumne odločite naših voditeljev, upam, da bodo take odločitve sprejemali tudi na drugi strani. Zdajšnje priznanje Palestine zato ne bo prineslo niti miru niti stabilnosti v regiji. Vemo, kaj se je zgodilo v Siriji, Iraku. Zato moramo biti previdni. Če bo Palestina priznana brez mirovnega sporazuma, lahko na primer z Iranom sklene sodelovanje pri oboroževanju,« je povedal za portal Siol.net.

Komu priznanje Palestine rešuje življenje?

A nekaterim v slovenski politiki se s priznanjem Palestine mudi, kot da bi jim šlo za življenje. V tem tednu smo tako lahko spremljali pravcato burlesko, v kateri je glavno vlogo poleg poslancev Levice igral predsednik DZ Milan Brglez, ki sedaj niti ne more skriti, da je dejansko politični predstavnik Levice in ne SMC, katere uradni član je. Namreč, prav poslanci SMC so v tem primeru predstavljali jeziček na tehtnici in kaže, da so bili prav oni glavni »špilferderberji«, zaradi katerih je Brglez zadnje čase hudo besen – bo morda zato tik pred volitvami prestopil v Levico? Kakorkoli že, zagovorniki priznanja Palestine so se v sredo na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko pogoreli, saj bi morala po zakonu priznanje Palestine predlagati vlada in to še pred odstopom premierja Mira Cerarja. Ker pa je slednji odstopil in vlada opravlja le še tekoče posle, do odločanja o priznanju na seji omenjenega odbora, ki ga sicer vodi Jožef Horvat (NSi), ni prišlo. Horvat je namreč razpravo prekinil in predlagal omenjeni postopkovni sklep, da odločanje odbora brez sklepa vlade, s katerim bi ta predlagala priznanje Palestine, ni možno, saj bi bila vsaka drugačna poteza v nasprotju z zakonom. Sklep je podprlo deset poslancev, šest pa jih je bilo proti – kar pomeni, da je pobuda Levice, ki jo je podpiral tudi Brglez, ni prišlo.

07.05.16 Pot ob žici SMC UC Združena levica

Levica si obupno želi priznanja Palestine, za kar ima tudi tehtne razloge. Seveda sem ne sodi zgolj ljubezen do Palestine. (foto: Urban Cerjak)

 

Kako Horvat »avtoritarno vodi seje«

Nič čudnega torej, da je Horvat postal tarča hudih kritik o avtoritarnem vodenju odbora, zato se je propalestinska naveza lotila nove proceduralne zvijače – sejo odbora za zunanjo politiko naj skliče kar predsednik DZ, odbor pa namesto predsednika vodi najstarejši član oz. članica odbora, to je propalestinsko usmerjena Julijana Bizjak Mlakar (DeSUS). Očitno so slovenski zavezniki Palestine hoteli narediti vse, da bi državni zbor na današnji izredni seji odločal o priznanju Palestine. Zato so sejo odbora sklicali za danes zjutraj, vendar je tudi tokrat padla v vodo. Seja je bila namreč – nesklepčna. Od skupno 17 članov odbora jih je bilo prisotnih le sedem, torej dva premalo. Seje odbora se namreč niso udeležili poslanci SDS in NSi, prav tako ni prišel del poslancev SMC. Ker naj bi se izredna seja DZ začela ob 13. uri, se sedaj postavlja vprašanje: ali bo seja preložena ali pa bodo »Palestinci« sprožili sklic nove izredne seje. Seveda bodo sprožili tudi strahoten medijski pogrom proti poslancu NSi, ki vodi zunanjepolitični odbor. Bo morda to dokončno streznilo (začasnega) predsednika NSi in poslanca Mateja Tonina?

Palestina in Pandorina skrinjica

Je pa v tej zgodbi pomenljivo predvsem obnašanje predsednika DZ Milana Brgleza, saj se slednji obnaša, kot da se mu s priznanjem Palestine urgentno mudi in da mu gre za življenje. Povedano drugače: njegove nervozne reakcije kažejo na to, da je v veliki stiski, kot da bi mu nekdo držal pištolo na glavi. Zato je začel celo naglas razmišljati o strogem kaznovanju poslancev, ki ne hodijo na seje – a kot je opozorila predsednica preiskovalne komisije o žilnih opornicah Jelka Godec (SDS), se je na njene pritožbe o neudeležbi poslancev na sejah komisije in s tem posledično nesklepčnost komisije Brglez le nasmihal, kot da to ni njegov problem. Zato se postavlja vprašanje možnega ozadja »teženja« Levice, dela koalicije ter Brgleza s priznanjem Palestine – govorijo sicer o človekovih pravicah, izraelskem režimu in podobno, a v resnici gre za nekaj drugega. Namreč, tako palestinski Hamas kot libanonski Hezbolah sta sovražnika Izraela, vsaj Hezbolah ima tudi močno podporo Irana, torej države, ki je prala denar v NLB. Naši viri opozarjajo na možnost, da so omenjene organizacije povezane s proizvodnjo, predelavo in tihotapljenjem drog preko Slovenije na Zahod in da je vprašanje samovoljnega slovenskega priznanja Palestine povezano prav z vlogo tranzicijske levice, ki bi prodajalcem droge krila hrbet. Da o tem, kaj vse bi prišlo na dan z odprtjem Pandorine skrinjice v primeru umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika (in krivičnim zaporom dr. Milka Noviča) prišlo na dan, raje ne govorimo…

novinarska konferenca nsi aktualne politicne zadeve zaslisanje alenka bratusek evropska komisarka jozef horvat 4

Predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat (NSi) bo verjetno doživel medijski stampedo, ker ni popustil pritiskom Levice, da bi odbor za zunanjo politiko glasoval o priznanju Palestine. (foto: Matic Štojs Lomovšek)
nazaj na vrh