Pretresljiva zgodba upokojenca Tončka: »Za hrano mi od pokojnine ostane 50 evrov. Mleka nisem pil že nekaj let, ker je predrago.«

Slika je simbolična. (slika: christianheadlines) Slika je simbolična. (slika: christianheadlines)

Šarčeva vlada vse več denarja namenja za ilegalne migrante, medtem pa slovenski upokojenci dobesedno stradajo.

Tokrat so na profilu Humanitarčka na družbenem omrežju Facebook (TUKAJ) so objavili prestresljivo zgodno upokojenca Tončka (TUKAJ).

To je njegova zgodba. Objavljamo jo nelektorirano.

»Tone, za prijatelje Tonček, tudi Tonči.

Rojen sem bil v družine "gruntarejv", kmetija je bila naše moško poslanstvo. Že deda so delali, pa njegov deda, pa moj ata. Ni mi bilo težko, sem bil takrat še zdrav in močen. Delal si na svoji zemlji, za svoje otroek, za vnuke, kdaj tudi kaj prodal.

Nismo bili bogataši, je bila pa na mizi pogosto pečenka, kak štrudelj ali šarkelj.

Ampak takrat so bili drugi časi. Ni bilo bonificiranih delovnih stažev. Začel si delat na polju, pa v gozdu, še preden si bil dovolj star za prvi šnops. Ni bilo urnika. Včasih si delal 8, 10 12 ur. Ko smo bili manjši, smo se veselili kakega dežja, da je bilo malo počitka.
Lahko smo prodajali izdelke, ni te gnajvila davkarija. Kdaj si imel več sira - pa si prodal, kdaj več mleka ali pa kromirja. Največ smo prodali pa zeljnih glav in mesa.

Kmetija je bila velika. Živina, polje, gozd. Od deda je "grunt" podedoval moj ata, od njega jaz. Imel sem še brata, pa je umrl 1988 med podiranjem smrek.

Ženil sem se s sosedovo Ančko. Pridna je bila, delovna. Najlepša je bila na vasi, vsi so mi jo bili fouš. Ko svase vzela je imela dolgo kito blond las in čisto modre učke. Dobra je bila, gospodinja, žena. Pa po srcu.
Pekla je najboljši štrudelj v vasi. Takega skutinega ne naredi nobena več. Ko nam je šlo malo slabše je znala malo "zgulefat" in je med skuto naribala jabolke, da je bilo dovolj za vse.

Same hčere so se nama rodil, ampak sva jih bila vesela. Vse so imele njene učke. Plave kot nebo. Ena je umrla takoj po rostvu, zdravniki so rekli, da ima preveliko srce, da bi živela v tem svetu. Tadruga je imela pokvarjeno nogico in rokico. Pet let je bila z nami, potem pa se eno jutro ni več zbudila. Mislim, da je takrat Ančki počilo srce, saj je tudi njo potem napadla bolezen. Zdravniki so rekli, da ni od žalosti ... ampak jaz vam povem, da ni tako.

Ko me je zapustila še ona, nisem imel, zakaj da živim. Komu pa bi zapustil "grunt"? za koga da bi se ubijal?Vedel sem, da druge si ne bom več iskal. Ančka je bila le ena. Moja Ančka. Pa sem ga "šnopsal". Tako mi je bilo manj hudo. Sosednje so me označili za pijanduro in mi nihče ni več pomagal pri gruntu. In ker ni bilo obdelovano, ni bilo kaj za prodajo...
Najprej sem dal njive v najem, pa potem sem moral prodat krave, pa koze. Potem sem njive prodal. Pa naš traktor in Lado Nivo. Potem še gošo. Na koncu pa še domačo hišo. Prevelika je bila za mene.

Preselil sem se v mesto. Vsi so rekli, da je to ceneje. Ne rabiš avta, zdravnik je blizu in družba. Ampak tu te ljudje niti ne pozdravljajo, pa sem že 15 let tukaj.

Penzijo imam tako, da mi ravno tekočega računa ne zaprejo. Malo pod 400€. Pa plačam elektriko, pa smeti, pa rtv, pa ogrevanje, pa mi malo ostane. Ne morem si tukaj pridelat kromirja, pa zelja.
Za hrano imam na mesec manj kot 50€. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, ko je znižano ali pa poteče rok. Še dobro, da imam "rostfraj želodec". Strah me je, če se mi strga bunda. Kako jo bom kupil?

Lani sem enkrart vzel znižano konzervo z napačne police, sem mislil, da je mesna omaka. Je bila dobra, dišala je po mesu. Potem sem videl, da je hrana za mačke. Ampak - saj je isto meso. In ko pogreješ je za dva obroka, pa pride ceneje kot bilo kaj. Zdaj si včasih kupim, ko se mi zalušta meso.

Vedno gledam, kdaj bo znižan ananasov kompot. Tako lepa je slika gor, to bi še rad probal pred 80 letom. Pa kdaj bi probal tisto čokolado iz reklame z rumom (rumove kroglice op.p). Samo ena vrečka stane kot moje kosilo. Drugega pa si ne želim več. No, mogoče, da bi mi kdaj kakšen sosed pomagal nesti vrečko gor v tretje nadstropje.«

V Humanitarčku so dopisali:

 »Za Tončka nam je povedala njegova soseda, mamica samohranilka. Ki se je preselila tik ob nejgova vrata. Pomagala mu je z vrečkami, mi pa smo jima (tudi ona je komaj shajala) pomagali s hrano. Dočakal je ananasov kompot, rumove kroglice, litre in litre mleka (onega tapravega s 3,5 mm) pomaranče. In nikoli več ni kupoval mačje hrane kot mesnega nadomestka.

"Poznali" smo ga le 6 mesecev, kak dan manj. Z nami je še praznoval svoj 80 rojstni dan, a nobena od nas ni znala napraviti tako dobrega štrudla kot Ančka. Nato se preprosto ni več zbudil.
Mamico samohranilko pa smo "obdržali", sedaj je "dupla" mamica, poročena. In spomnili se je boste po razstavi pogledov prezdomcev na Starem mostu. 

Tončkov je ogromno.

In kljub zgražanju ni edini, pri katerem smo opazili, da si pomaga preživeti - z mačjo hrano. Podobne zgodbe z uživanjem mačje hrane imajo tudi kolegi iz Up-ornika.«

nazaj na vrh