Tomaž Štih o fiskalnem pravilu: Narediti ali oditi

Torek, 07 Avgust 2012 21:23

6 Komentarjev

Kaj je potrebno storiti, da bi se gospodarski položaj v Sloveniji izboljšal? Da bi bili v tujini na boljšem glasu?

Predvsem se moramo bolj zavedati, da ima Slovenija poleg zunanjih tudi notranje vire za rast in razvoj - v privatizaciji, v stabilnih javnih financah vključno z vzdržnim pokojninskim sistemom in v reformi trga dela - z eno besedo v odgovornosti. Vlagatelji od nas pričakujejo najprej in predvsem to.

Iskanje krivic v Zakonu o uravnoteženju javnih financ vzbuja nezaupanje v sposobnost koalicije, da gleda naprej. Vlada mora namesto tega več pozornosti posvetiti izvajanju protikriznih ukrepov, ki so že bili sprejeti in aktivneje uveljavljati odgovornost vodilnih v javnem sektorju za rezultate. Doseženi dogovori ne smejo ostati mrtve črke na papirju.

Da nam bodo naše volilke in volilci sploh še zaupali bi morali demonstrativno porezati nekaj glav - predvsem vodstev javnih zavodov, ki so tik pred sprejemom Zakona o uravnoteženju javnih financ brez utemeljenih razlogov in preveč energično zaposlovali.

Izogibati se moramo (pre)glasni razredno- bojevniški retoriki in dvigovanju korporacijskih davkov, saj so ti ena naših redkih konkurenčnih prednosti. Povrhu pa nam vlagatelji iz tujine že danes jasno sporočajo, da ne nudimo dovolj, da bi jih bila njihova podjetja pripravljena plačevati. Naša težava niso prenizki korporacijski davki, ampak preobremenjeno delo. Če želimo vzdrževati sedanjo ceno dela mora gospodarstvo graditi na dodatni vrednosti in kvaliteti svojih ekip kar v praksi pomeni, da je treba bistveno olajšati kroženje ljudi oziroma odpuščanje. Če tega ne storimo, bodo podjetja prisiljena tekmovati s ceno dela in tega bi se morali zavedati tisti, ki nasprotujejo rešitvam, ki so dovolj dobre za primerljive vzhodne tekmece in za razvite zahodne države.

Od opozicije nihče ne pričakuje, da preneha biti opozicija. V teh časih pa je vendarle lahko nekoliko ideološko fleksibilnejša in ne vztraja na rešitvah, ki sta jih povozila čas in realnost. Zgodbe Jožeta Mencingerja in njegovih samoupravnih ekonomistov / centralnih planerjev so po Maslowu zabavne intelektualne provokacije, v krizi pa je treba biti realen in na glas povedati, da ti klovni sodijo v ropotarnico zgodovine. Nedržavotvorno jih je izrabljati za politični boj samo zato, ker obstaja nezahtevna skupina volilk in volilcev, ki jim dejansko verjame.

Državni holding bi bil pomemben korak v smer izstopa politike iz gospodarstva in (pre)potrebne sanacije bank s sredstvi njihovega lastnika (in zahvalo modrijanom, ki so volilke in volilce uspešno prepričali, da je strateško, socialno in razvojno, da smo to mi). Od osamosvojitve bi prvič transparentno opredelili katero premoženje je namenjeno prodaji in v katerem bo država obdržala 25% + 1 delnico, da bi lahko sledila socialnim in razvojnim ciljem.

Dajmo skupaj naglas izreči bridko resnico - čemur so samoupravni ekonomisti pred leti rekli nacionalni interes, danes pravimo ekonomski samomor. Morda se pa še koga prime!

Za stabilne javne finance je pomembno v ustavo zapisati fiskalno pravilo. Naš track record je 21 let doslednega ustvarjanja strukturnih proračunskih primankljajev. V tej luči je stališče Pozitivne Slovenije o nezaupanju v politiko kot ključnem razlogu zakaj želimo omejitve zapisati v ustavo točno. Razlikujemo se le v oceni, da je v Sloveniji na političnem horizontu opcija, ki lahko to s samoomejevanjem preseže. Naj nam prijatelji iz Pozitivne Slovenije odpustijo, če nekoliko preveč zabavljaško sprejemamo pojasnila o fiskalni odgovornosti Zorana Jankoviča, ki da ne potrebuje ustavne, ampak le zakonsko prisilo; to je nekako tako, kot če bi vam jaz delil nasvete o zdravi in zmerni prehrani ter aktivnem športnem življenju.

Imajo pa povsem prav, ko trdijo, da fiskalno pravilo ni dovolj. Načelo uravnoteženega proračuna je potrebno zasledovati dosledno in takoj. Z večanjem prihodkov v okvirih možnega in za gospodarstvo neškodljivega (denimo: z nepremičninskim davkom); predvsem pa z resnim in iskrenim krčenjem javnega sektorja in z odpuščanjem.

In ko bo najhuje za nami bo treba reformo trga dela nadgraditi še z reformo zdravstvene in pokojninske blagajne; predvsem v smeri višanja upokojitvene starosti in razbijanja neučinkovitih državnih monopolov na obeh področjih.

Šele potem bomo država, v katero bodo vlagatelji in inovatorji radi prišli. Dotlej pa nas bodo negativno ocenjevali.

Ker si je verodostojnost treba zaslužiti z dejanji.

Tomaž Štih

Vir: Libertarec