Čakš: Lepa dekleta in slovenski volivci ljubijo barabe

Torek, 07 Avgust 2012 13:38

9 Komentarjev

Želeli smo si novih parlamentarnih obrazov, sedaj jih imamo: ponarejevalce, goljufe, plagiatorje, prepisovalce, špiclje … če bo šlo tako naprej, bodo kmalu tvorili največjo poslansko skupino in kdo ve, morda celo postavili svojega premiera. Zakaj pa ne, navsezadnje v Ustavi piše, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, torej tudi barab vseh vrst in obrazov. Teh pa, sklepajoč po okradeni in izropani državi, v Sloveniji očitno ne primanjkuje.

Sicer pa so pri nas politiki, od prvega do zadnjega, stalno na tapeti ostrih jezikov ljudskih množic – oni so najslabši, najgrši, nič ne delajo, samo kradejo ter na tisoč in en način molzejo davkoplačevalski denar. Posledično imajo demokratične institucije, kot so parlament, politične stranke, vlada, opozicija, zaskrbljujoče nizek javni ugled. Po mnenju javnosti je politikom potrebno vzeti vse – plače, privilegije, službena vozila, računalnike in telefone, potovanja, nadomestila … nekateri bi jih kar postavili pred zid in postrelili. Tako bi bilo z njimi še najmanj škode, pravijo.

A žal je naš problem grozovito globlji, da bi bil rešljiv na tako preprost način. Ne pozabimo, politiki so predstavniki vsega ljudstva in če misel očetov ustave razvijamo naprej – politiki so tudi odsev, zrcalo vsega ljudstva; iz njega izhajajo, so njegov izstopajoči reprezentativni člen. Povedano drugače, predstavniki ljudstva niso nič drugačni, kot je ljudstvo samo in politična kultura je zgolj refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Slovenski poslanci so ogledalo moralno-etičnih vrednot slovenske družbe.

Zato je vsako zgražanje odveč. Kruto realno lahko ocenimo, da je Slovenija na dnu – ne samo politično, gospodarsko, materialno, ampak predvsem vrednotno, etično, moralno. Težko je reči, kaj je temu krivo bolj – sporna interpretacija družbene demokratizacije, ki s povzdigovanjem »pravic« nad »dolžnostmi« prodaja zavajajoč občutek, da vsak lahko počne, kar hoče, ali pa je to posledica zgodovinskega dejstva, da smo zadnjih dvajset let Slovenci prvič sami sebi gospodar.

V 1500-letno narodovo zgodovinsko podzavest je namreč ukoreninjeno (pre)živetje pod roko tujega gospodarja. Temu smo vedno znali biti navidezno podložni, postrani pa smo ga kradli in petrigali, kjerkoli se je dalo. Spretnost takšne »iznajdljivosti« smo zapisali v gene stoterih genracij, preko ustno-pisnega izročila pa povzdignili v mit; Martin Krpan je navsezadnje bil »le« navaden »švercar« angleške soli po Habsburški monarhiji. Lahko torej »švercanje« zamerimo ljudskim junakom današnjega časa?

Lahko. Od časov Martina Krpana se je namreč veliko spremenilo. Najpomembnejše od tega je, da smo dobili lastno državo in postali sam svoj gospodar. Naši predniki so državo goljufali in kradli, nosili pa le individualno odgovornost – če so jih sploh zasačili – posledice na institucionalni ravni pa so padle na ramena gospodarjev. Z osamosvojitvijo pa smo kolektivno odgovornost prevzeli nase – tovrstni vedenjski vzorci neposredno škodujejo naši lastni državi, torej nam samim.

Tako smo dobili lastno državo, ohranili pa stare vedenjsko-moralne vzorce. Še vedno krademo, lažemo in prenašamo državo naokoli, mojstre tega pa občudujoče trepljamo po ramenu, češ, kako se »znajdejo«. Prav zato ni problem v politikih (ko bi vsaj bil). Ti so zgolj privezani na pranger ljudskega olajšanja in čiščenja vesti. Slovenec čez dan moralizira in pljuva vspepovprek, zvečer pa mirno zaspi v tolažilnem zavedanju, da tisti polikanec iz parlamenta ni nič manjši barabin kot on.

Kot sem se spraševal že nekajkrat, a sploh še obstaja upanje za uresničenje narodovih sanj o uspešni, demokratični samostojni Sloveniji, drugi Švici v osrčju Evrope? Obeti niso ravno rožnati. Nekateri bi nas popeljali kar nazaj na Balkan, češ, da nam tamkajšnje razmere ustrezajo neprimerno bolj kot pikolovska disciplinska urejenost, zahtevana v EU. Spet drugi bi nas osamili, saj naj bi bili sami sebi dovolj in ne potrebujemo nikogar. A obe poti vodita v pekel, četudi tlakovani z dobrimi nameni.

Rešitev je lahko le radikalen preobrat v razumevanju skupnega dobrega, ki se manifestira v definiranju najvišje narodne vrednote – spoštovanju do lastne države, do nas samih. Slednje pa je lahko zgolj posledica prevzgojnega momenta mladih generacij slovenskih državljanov. O potrebnosti tovrstne »domovinske vzgoje« pa sploh ni konsenza, kaj šele, da bi se proces začel in dajal prve rezultate.

Zato bomo slovenski državljani ljubili in volili barabe tudi v prihodnje. Pa če razpisujemo predčasne parlamentarne volitve do onemoglosti.

Rok Čakš / Drugi svet

Vir: Drugi svet