Po mnenju ustavnih sodnikov se ne sme omejevati višine odškodnin t. i. izbrisanim

foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Zakonski člen, s katerim je zakonodajalec določil omejitev skupne višine denarne odškodnine, ki se lahko dosodi izbrisanim, je ustavno sodišče ocenilo kot protiustaven. Ureditev je razveljavilo, in sicer s takojšnjim učinkom za tiste, ki so zahtevke vložili pred uveljavitvijo zakona o odškodninam izbrisanim.

 

Ko gre za ostale oškodovance, pa je ustavno sodišče zakonodajalcu dalo devetmesečni rok, da sprejme novo ureditev. Si cer bo razveljavitev 12. člena zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, začela veljati tudi zanje, so pojasnili na ustavnem sodišču.

Ustavno sodišče je sodiščem hkrati naložilo, naj do uveljavitve nove zakonske ureditve oz. najdlje do izteka odložnega roka prekinejo sodne postopke, v katerih so izbrisani vložili tožbe za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku. S tem bo v odprtih sodnih postopkih preprečena uporaba protiustavnega zakona.

Kot so na ustavnem sodišču pojasnili v sporočilu za javnost, so imeli tisti, ki so odškodninske pravde zoper državo sprožili pred uporabo omenjenega zakona in njihovi zahtevki do tedaj niso zastarali, pričakovalno pravico do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi 26. člena ustave. Zato so lahko utemeljeno pričakovali, da bo višina denarne odškodnine odvisna izključno od obsega škode in da ne bo omejena z zakonom.

Ustavno sodišče tako ugotavlja, da je zakonodajalec med trajanjem sodnih postopkov spremenil pogoje za uveljavljanje odškodninskih terjatev, in to v postopkih, v katerih je bila tožena država zaradi protipravnega ravnanja svojih organov oblasti. S tem je zagotovil ugodnejši položaj države kot tožene stranke, pri čemer je bila možna višina denarne obveznosti države v teh postopkih že opredeljena.

Zakonodajalec ni navedel razlogov v javnem interesu, ki bi lahko glede te obveznosti države upravičili zakonodajno vmešavanje v odprte sodne postopke. Zato je ravnal v neskladju z 2. členom ustave, ugotavlja ustavno sodišče.

Nekoliko drugačen je po presoji sodišča položaj tistih, ki pred začetkom uporabe zakona niso imeli odprtih sodnih postopkov zoper državo zaradi uveljavljanja svojih odškodninskih zahtevkov oz. so take postopke do tedaj sprožili, pa so ti po prejšnji ureditvi zastarani (druga skupina odškodovancev). Kot navaja ustavno sodišče, zanje ni mogoče na splošno predpostaviti, da so imeli pričakovalno pravico do povračila škode na podlagi 26. člena ustave.

Njihov položaj je bil opredeljen le s pilotno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, ki je Sloveniji naložila obveznost, naj posebej uredi odškodninsko varstvo zaradi omilitve posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Ustavno sodišče ugotavlja, da omejitev višine denarne odškodnine iz 12. člena zakona pomeni z vidika navedene sodbe ESČP poslabšanje položaja za tiste oškodovance, ki v posamičnih sodnih postopkih dokazujejo konkretni obseg pretrpljene škode in zahtevajo tej ustrezno denarno odškodnino, ki presega zakonsko pavšalno opredeljeni najvišji znesek denarne odškodnine.

Sodišče ocenjuje, da resna javnofinančna kriza sicer lahko pomeni ustavno dopustni cilj za sprejetje zakona, s katerim se omeji skupna višina denarne odškodnine. Vendar je ureditev protiustavna, ker zakon niti v posamičnih primerih, v katerih bi bil ugotovljen nesorazmerno velik razkorak med izkazanim obsegom škode in zakonsko pavšalno omejeno denarno odškodnino, ni omogočil individualne presoje položaja posameznega oškodovanca. Zato je izpodbijana zakonska določba tudi v delu, v katerem se nanaša na drugo skupino oškodovancev, protiustavna.

Skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, je sicer omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

nazaj na vrh