Obletnica slovenskega tabora v Ljutomeru: »Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!«

  • Napisal  Radio Ognjišče
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Praznovanje jubileja  (foto: Radio Ognjišče) Praznovanje jubileja (foto: Radio Ognjišče)

V Ljutomeru so pripravili osrednjo slovesnost ob 150-letnici prvega slovenskega tabora, ki je v teh krajih potekal 9. avgusta 1868. Udeleženci, takrat naj bi se jih zbralo približno 7000, so med drugim zahtevali jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo.

Včerajšnjemu praznovanju jubileja so se pridružili tudi na Radiu Ognjišče, saj so na povabilo tamkajšnje občine, v Ljutomeru pripravili 45. srečanje prijateljev in poslušalcev radia. Več sto sodelavcev, prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče ter udeležencev slovesnosti se je nato združilo pri sveti maši v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval glavni urednik radia msgr. Franci Trstenjak:

»Dragi prijatelji in poslušalci Radia Ognjišče, spoštovani ljutomerski farani, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Minulo nedeljo nam je evangeljska beseda predstavila Jezusovo čudežno pomnožitev kruha, s katerim se je najedla množica pet tisoč mož. Danes pa smo poslušali nadaljevanje, saj se je Jezus potem, ko so ga ljudje hoteli postaviti za kralja, umaknil na goro, od tam pa je odšel v Kafarnaum, kjer so ga čudežev željni ljudje iskali in tudi našli. In Jezus je njihovo iskanje in vztrajnost izkoristil, da jih je začel poučevati. Najprej jim je brez dlake na jeziku povedal, zakaj ga iščejo: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Potem pa jim je povedal, da je potrebno preoblikovati svoje razmišljanje, s tem pa tudi zasidrati smisel življenja: Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.

Z besedami apostola Pavla iz drugega berila bi lahko rekli, da  množica še ni slekla starega človeka, ki ga uničujejo blodna poželenja, marveč je vztrajala v svoji logiki, ki so jo oblikovali Izraelci, ko so bili na poti v obljubljeno deželo in o čemer smo slišali v prvem berilu: sedeti pri loncih mesa in jesti kruha do sitega v egiptovski deželi.

V evangeliju smo tudi slišali, kako je Jezusu množica postavila vprašanje: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Domnevali so namreč, da bo Jezus zahteval izpolnjevanje zapovedi in če jih bodo spolnili, potem bodo deležni nadaljevanja čudeža, zaradi česar bodo imeli kruha v izobilju. A Jezus da odgovor, ki ga niso pričakovali: Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je Bog poslal.

Ta Jezusov odgovor je tudi za nas odločilen. Središče našega bivanja mora biti to, kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja. In to je vera v Jezusa in srečanje z njim. Jezus nam pravi 'verujte vame'. Zato je vera nekaj temeljnega in kdor je nima ali pa jo izgubi, vse izgubi. Blaženi Slomšek pomenljivo pravi: Kdor vero izgubi, vse izgubi, luč mu ugasne sredi trde noči.

Ko govorimo o veri v Jezusa, je potrebno vedeti, da "ne gre za hojo za neko idejo, temveč gre vedno za srečanje z živo Osebo", za srečanje s pravim Bogom, "ki nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju". Tako je zapisal papež Benedikt XVI. Brez vere smo zazrti v ta svet in v minljivost, z vero pa zmoremo preko tega sveta gledati v nebeške daljave, od koder prihaja Božji kruh, ki daje svetu življenje. Ta Božji kruh ni nekaj, ampak je sam Jezus. V kruhu življenja Jezus podarja samega sebe. In ko zauživamo Jezusovo telo in njegovo kri, je potrebno, da se v nas in z nami začne proces, o katerem je govoril apostol Pavel: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svoje pameti... Treba je, da se prenovite v globini svojega duha in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

Dragi bratje in sestre!

Ko se danes s hvaležnostjo spominjamo začetka slovenskih taborov pred 150-timi leti, ki so utrdili našo narodno zavest in tlakovali pot proti naši samostojnosti in neodvisnosti, se lahko v luči zgodovinskega dogodka in tudi odlomkov Božje besede vprašamo, kako in koliko spoštujemo in cenimo slovensko samostojnost, ki jo verni državljani vidimo kot neprecenljivi Božji dar za vsa stoletna prizadevanja, trpljenja, prelite krvi in tudi darovana življenja naših prednikov.

Čeprav smo se množično odločili, da želimo in hočemo živeti v svoji državi in to brez starega režima, je neverjetno med nami veliko godrnjanja kot so nekoč godrnjali Izraelci, ko so bili na poti v svobodo. Mnogim se kar naprej kolca po nekdanjih časih in nekdanjem režimu, ki je po njihovem zagotavljal: "lonce mesa in kruha do sitega". Kakor Izraelci niso razumeli, kaj je prava svoboda in osvoboditev od suženjstva, tako nekateri med nami ne razumejo ali celo nočejo razumeti samostojnosti. Če bi danes mogli spregovoriti možje in žene, ki so bili zbrani na prvem slovenskem taboru, bi gotovo rekli: Kako ste nespametni! Zavračate tisto, za kar smo si mi prizadevali.

Z ozirom na razumevanje slovenske samostojnosti in lastne domovine lahko zelo jasno razumemo Pavlovo opozorilo, da ne smemo živeti kot pogani - ne smemo živeti, kakor da nimamo svoje države, ampak je treba živeti z vsem ponosom in v polni zavesti svojo neodvisnost. Potrebni smo prenovitve mišljenja in obleči nova slovenska oblačila, tista, ki smo jih dobili leta 1991 z razglasitvijo svoje države, svoje domovine. Blaženi Slomšek nam pravi: Ljubite svojo domovino, pa ne le v besedi, temveč v dejanju in resnici, iz čiste ljubezni do Boga in do svojega roda!

Očiščena in prenovljena miselnost o lastni državi nam bo zagotavljala, da bom državljani pravičnosti in resnice. Po tej pravičnosti in resnici se morajo še posebej odlikovati žene in možje, ki so izvoljeni in postavljeni za odgovorna mesta v državi, da ne bodo državniške službe in politike razumeli kot delo za lastno korist, ampak za blagor vseh državljanov. A naša dolžnost, dolžnost vseh državljanov, je vedno, da svoj glas damo tistim, ki jim je prvo in edino vodilo: dobro vsem, od prvega do zadnjega, in ne le posameznikom in interesnim skupinam. Ob tem se lahko spomnimo na blaženega Slomška, ki je sedmim glavnim grehom dodal še greh: slabe volitve poslancev v državni zbor.

Za nas verujoče državljane mora biti sveto pravilo, ki ga je povedal Jezus: Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje. Ob vsej skrbi za vsakdanji kruh, ob vseh naporih za gospodarsko rast in blaginjo ne smemo in ne moremo pozabiti ali celo zavreči duhovnih vrednot, ki so vedno bile in morajo biti steber vsestranskega razvoja posameznika in družbe. Čeprav so si mnogi v polpretekli zgodovini in si, žal, še danes trudijo porezati in uničiti krščanske korenine, tega ne smemo tolerirati in dopustiti, ampak moramo še bolj zavzeto, vztrajno in odločno skrbeti za Božje delo, ki je v tem, da verujemo v Jezusa, da s svojim življenjem pričujemo za Jezusovo ime, ki prinaša blagoslov, srečo in veselje. Tudi v javnosti je treba povedati na glas, da smo Jezusovi. Predvsem pa so odločilna in pomembna naša dela, ki jih bodo videli drugi in bodo zaradi naših del priznali, da je pravi smisel življenja takrat, ko se uresničuje zapoved ljubezni, ljubezni do Boga in bližnjega.

Dragi bratje in sestre!

Če hočemo, da bo naša prihodnost lepa in trdna, moramo vsi ljubiti svoj narod in svojo državo ter si v bratski slogi, ponavljam: v bratski slogi prizadevati za vsestranski razvoj in za Božji blagoslov, ki se bo razlival na vse člane naroda in vse državljane. Večkrat se spomnimo Slomškovega učenja, da je potrebno biti navdušen rodoljub ter goreč in odkritosrčen kristjan.

In tudi ob sklepu razmišljanja naj bodo besede blaženega Slomška, ki jih je v nekem govoru večkrat ponovil: Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!«

Vir: Radio Ognjišče

nazaj na vrh