Maša za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu; v imenu SDS sta venec položila France Cukjati in Alenka Jeraj

Pred pričetkom svete maše je potekalo polaganje vencev; na sliki France Cukjati, Alenka Jeraj in Simona Pavlič skupaj z drugimi.  Foto: SDS Pred pričetkom svete maše je potekalo polaganje vencev; na sliki France Cukjati, Alenka Jeraj in Simona Pavlič skupaj z drugimi. Foto: SDS

Danes je v Kočevskem rogu ob grobišču pod Krenom potekala maša za žrtve revolucionarnega nasilja, ki jo je vodil prelat Anton Slabe. Na slovesnosti je v imenu Slovenske demokratske stranke venec položila poslanka  v Državnega zbora Republike Slovenije Alenka Jeraj, skupaj z nekdanjim predsednikom Državnega zbora RS, nekdanjim predsednikom Sveta SDS in predsednikom Zbora za republiko Francetom Cukjatijem.

»Na slovesnost so nas povabili roški učenci, poklicala nas je resnica sama, ki se ne pusti utišati. Tu smo, ker verjamemo v resnico, ker verjamemo v spravo, ker verjamemo v odpuščanje. In zato se vedno najprej zberemo pri sveti maši, da se soočimo z Božjo resnico, da doživimo Božje odpuščanje, da se spravimo z Bogom, z rajnimi in mi živi med seboj«, je uvodoma pri sveti maši dejal kočevski župnik Damjan Štih.

Sveto mašo je vodil prelat Anton Slabe, ki je v pridigi dejal: »V vsakem človeku ostaja slabo, kar je slabo in dobro, kar je dobro. Rog res ni kraj za izlet, je pot na grob. Vsakič, ko spoštljivo stopamo v njegovo tišino, je boleče, vendar solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna biti več zares veselo in besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino. Ko bi bilo trpljenje, ki si ga tukaj le poskušamo nekoliko predstavljati, vsaj malo smiselno, bi človek morda nekako sprejel. Pa je šlo za užitek v uničevanju, tudi nedotakljivega, svetega. Tudi Hamurabij s svojo načelno zahtevo, da je treba oko plačati z očesom in življenje z življenjem, bi tu ostal brez besed, pa je živel 18. stoletij pred Kristusom, v času, ko Bog še ni razodel Mojzesu niti 10 Božjih zapovedi, kaj šele tisto največjo. Nam gre za veliko več, kot za ohranjanje spomina po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrebene. Je pa zagotovo najprej spomin, zato, da ga ne prerasteta mah, gozd in človeška pozabljivost. Ne samo zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas samih, kajti grozota od tukaj je legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim v srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav lotiti. Ko človek vzame odločanje o poteh duha in za tem tudi o človeškem življenju v svoje roke, takrat je spregovorila smrt. Ne more biti drugače, kajti vir življenja je edinole Bog.«

Po sveti maši je sledil program. Predstavnica Nove slovenske zaveze je uvodoma zbrane nagovorila z besedami: »Nobena zemlja ne krije toliko trupel po končani vojni pomorjenih kot slovenska. Res žalostno in bridko sporočilo mlademu rodu. Tukaj je živa pridiga celemu narodu. Za pobitimi je ostala praznina, ki je boleče zarezala v družine in celotno narodovo telo. Niso jih samo pobili, vzeli so jim tudi dobro ime in umazali njihov boj. Laži in polresnice poslušamo 74 let. Oni se ne morejo braniti, nas pa so utišali, pa smo edini, ki zanje dvignemo svoj glas. Še in še ponavljamo, da so bili pošteni ljudje, pokončni kristjani, skrbni in dobri gospodarji in veliki domoljubi, nobeni izdajalci naroda ne sovražniki ljudstva, kar je v nebo vpijoča krivica. Bali so se komunizma in se mu uprli. Se borili za materino besedo in očetov dom, za svobodno misel in evropsko Slovenijo. Za te vrednote so trpeli in izkrvaveli. Zato smo danes tu v Kočevskem rogu, zato žalna slovesnost, pri kateri se pomorjenih s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo."

V programu so nastopili solist Marko Fink, pevski zbor France Gačnik iz Stranj pri Kamniku ter osrednji govornik zgodovinar Renato Podberšič. Več o tem si lahko preberete tukaj!

Vir: sds.si

 

nazaj na vrh